Od Triglava do Vršiča

Ker sem bil pretekla dva vikenda službeno odsoten, so mi dodelili nekaj prostih dni med tednom. Seveda sva se z Majo hitro zmenla, da greva kaj splezat.

PSX_20170625_162354

Prvi cilj je bil Tržaška v severni steni Triglava. Zgoden odhod od doma in po 100m novica na radiju, da je cesta v Vrata zaprta. Takoj sva začela premlevati alternativne cilje, vendar se vseeno odločila, da greva preverit kakšno je stanje in se potem odločiva. Do parkirišča pred Aljaževim domom je cesta bolj spedenana kot v vsej moji zgodovini zahajanja v to lepo dolino.

IMG_1924

Potek smeri vidiš že iz doline, tako, da tokrat nisva imela niti najmanjše težave z iskanjem vstopa. Smer poteka po logičnih prehodih ob in v ogromnem kaminu. Opremljena je za odtenek slabše kot sosednja Wisiakova, vendar se da še s kakšnim frendom varno plezat. Plezanje je konstantno z dva težjima prehodoma, ki sta bila za povrh še mokra. Raztežaj skozi preduh, bi si mogoče v danih razmerah zaslužil oceno več. Maja se ga je lotila kar na hrbet. Na vrhu naju je čakala še prečka, ki mi je lani povzročala rahlo neugodnje. Letos je bilo dosti boljše.

IMG_1931

Ker Maja začenja svoje kuharsko službovanje na Kriških podih sva se iz Luknje odpravila čez Bovški Gamsovec proti bajti. Maja vsa zagreta, jst pa kot kup nesreče zarineva v strmino. Pot ponuja čudovite razglede na Steno in črede kozorogov ter gamsov. Vidla sva par res veličastnih primerkov. Nekje po 2h hoda sva že pila pivo in se krepčala z joto.

20170623_203126

V petek bi sicer blo tut lepo kej splezat, vendar pa je padlo v vodo. V resnici nisem bil jezen. V prejšnih dneh sem naredil kar nekaj nočnih ur šravfanja, tko da mi je prijalo praktično cel dan spal na svežem gorskem zraku in vedno ko sem odpru oči je bil pred mano čudovit razgled. Tisti, ki imate čas in voljo pa le pejte probat, če Maja kuha za kej. Piva je pa tut preverjeno zadosti.

20170623_195245

Noč na soboto sem preživel v Aljaževem domu, ker sva bila z Gregatom zaradi strahu pred nevihtami zmenjena za plezanje nad Vršičem. Kot se spodobi sva se dobila točno ob dogovornjeni uri in z enim avtom krenila na Vršič. Še predn sva se spakirala sta prišla še Meno in Jaka. Skupaj smo se odpravili pod severno steno NŠG. Najin cilj je bila Kranjska poč. Na vstopu sicer malo snega ki se ga da lepo obiti, drugače smer preseneti z lepo plezarijo, je pa tudi kar nekaj nasutega materiala. Še z nekaj rezerve pred dežjem sva okoli 12h že pila ječmenov zvarek pri Tonki.

FB_IMG_1498400324353

Na še več tako aktivnih tednov!

 

 

Igličeva, Košutova spominska in Grintovčev steber

Z Marjanom iz APD Kozjak in našim predsednikom Ferijem sem v sedmih dneh preplezala kar tri smeri. A preden kar koli opišem, svarilo: ker sem na fb dobila hudomušen namig, da nekateri ob mojih člankih doživijo božjastni napad, bralce s kroničnimi težavami pozivam, da pred nadaljevanjem vzamejo zdravila oz. se posvetujejo z zdravnikom. :)

V nedeljo sva torej z Marjanom preplezala Igličevo smer v Mali Rinki V+ (V-, A0)/IV. Ker je Logarska daleč tudi za dva Štajerca in ker je bila vremenska napoved ugodna, z uro odhoda nisva pretiravala. Tempo od Koče pri slapu Rinka sem narekovala jaz in kar godilo mi je, da mi poleg pljuč ni bilo treba dihati še na zakrnele škrge. Končno sva prispela do Okrešlja, kjer naju je spomenik žrtvam nesreče gorskih reševalcev spomnil na žalostni dogodek pred točno 20 leti. Taisti dan je bil hkrati tudi moj prvi stik z gorami, saj smo bili takrat šolarji na pohodu na Okrešelj in smo bili nesreči tudi priča. Po 20 letih sem se vrnila v želji po drugačnih izkušnjah. Z Marjanom se poznava že par let in sva imela že veliko plezalnih debat, še preden sem se sploh odločila stopiti med alpinistične vrste. Morda so k moji odločitvi delno prispevala tudi njegova doživetja. Pred dvema letoma si vseeno ne bi mislila, da bom kdaj tu, s takšnimi cilji.

Letošnja zima je bila s snegom prav po gorenjsko vohrna, kajti od vstopa v smer naju je ločilo le majhno snežišče. Palice sva pustila kar pod smerjo in jo mahnila v skalo.

IMG_1499

Če ne upoštevam smeri Križaj-Rupar, ki naj bi bila dolga 500 m, je bila Igličeva s svojimi 350 m moja najdaljša smer do tedaj. Vsekakor pa je najbolj konstantna IV, kar sem jih do tedaj preplezala, in upam si trditi, da je to smer, v katero se zaljubi vsak tečajnik. Ponuja resnično vse: od previsov, kaminov, minimalističnih oprimkov in podprijemov do prečk in prečudovite plate, ki ima prav šolsko “nanizane” oprimke in stope.

Plezanje prvih štirih raztežajev je bolj ogrevanje za “the real deal” (začetno IV- imam v spominu kot precej milo štirico). Četrti štant je pod previsom (V), ki ga je Marjan, ko je našel idealno smer bolj v levo, splezal lepo šolsko. Jaz sem se najprej seveda navila in ker mi zračni svet na levi ni prav nič dišal, desno pa so se mi oprimki in stopi zdeli preveč 8-ajevski, sem se raje poslužila tehnike in se s prav tako nekaj potrebne moči dvignila na komplet. Oprimki nad previsom so jasno daleč od tistih v vrtcih. Previsu sledi plata, po kateri tudi ne moreš ravno priteči do štanta kot v filmu K2 iz leta 1991. Naslednji raztežaj s platami in zajedo je bil priprava za prečko (V), ki ponuja lepe stope, edino oprimki so precej minimalistični, tako da vsekakor pomaga vežbanje na rimcu.

IMG_1535
Naslednji raztežaj je za spočiti svoje misli (II) in pripravo na čisti užitek. Midva sva izbrala levo varianto skozi rahlo previsen kamin (na Miheličevi skici je označena plata), v katerem sem jaz, ki obožujem kamine, neskončno uživala. Bil je nekoliko moker in skala vprašljive kakovosti, vendar je bilo mogoče najti lepe stope in če uživate v kaminih, vam bo tale pravi cukrček. Po kaminu sledijo krajše plošče, kjer lahko najdeš neudobno mesto za sidrišče, nato pa smer zavije levo v prečudovito plato, ki jo ves čas plezaš rahlo diagonalno v levo.

IMG_20170618_153929086_HDR

IMG_20170618_154602930_HDR

Neverjetno, kako je narava izdolbla vsak stop in oprimek, ravno pravšnje za plezanje po njej. Osebno nisem ljubiteljica plat in če že lahko izbiram med plato ali previsom, imam raje slednjega. Ampak po preplezani Igličevi ne moreš več ne imeti rad plat.

IMG_1563

Sledil je za oba najtežji in najbolj zoprn del smeri in to je skrotje (zadnji raztežaj), zaradi katerega nama je hrvaški kolega v Vzhodni glasno godrnjal, kajti najina vrv jima je prožila kamenčke vseh oblik in velikosti, čeprav sva hodila skoraj po prstih.

Smer je praktično v celoti opremljena s klini.

Imela sva tudi specialen ultralight izginjajoči dvojni štrik, lahko bi ga poimenovali Invisible (glej sliko). ZATO med nošnjo nisem skoraj nič čutila na hrbtu!!

IMG_20170618_162837278_HDR

Sestop do označene poti in ferate čez Turski žleb je bil zaradi prejšnjega razgibanega plezanja neboleč, vsaj zame, ki me je Marjan tako gentlemansko odrešil nošnje vrvi. Čvekajoč sva jo pozno popoldne odšibala proti koči na zasluženo malico. Ravno ko sva se pogovarjala, komu sva povedala za današnje plezanje in sem omenila kolega iz kluba, me je na Okrešlju pozdravil njegov sms z vprašanjem, ali sva zunaj. Zdela se mi je res lepa gesta, da sredi prostega dne misli na podmladek kluba. Z veseljem sva posnela (avto)portret in poročala o zadovoljstvu po uspešnem vzponu.

IMG_20170618_172358273_HDR

Kdor me pozna (ali bere), ve, da se mi v glavi vsako milisekundo pojavi okoli 20 misli. In tako sem po plezanju z Marjanom razmišljala, da je alpinistom po eni strani plezanje z začetniki dolgčas, saj smeri, ki za nas niso mačji kašelj, oni preplezajo z levo roko. Po drugi strani pa takšna naveza predstavlja tudi faktor negotovosti in to zaradi začetnika. Zaradi številnih izkušenj alpinist precej dobro pozna sebe in skalo, razmere, vreme in še veliko drugih dejavnikov. Ne pa tudi nujno tečajnika. Nikoli ne ve, ali bo začetnik en detajl splezal ali ne, ali bo tam spodaj videl, da se luska maje, ali bo prebavil izpostavljeno prečko ali pa bo povsem zamrznil in se bo izkušenejši moral poslužiti macgyverskih manevrov in prepričevalnega govora, da ga bo spravil do sebe. Res ste face. Upam in se veselim, da tudi jaz enkrat takole peljem nekoga v svet, ki ga bo šele odkrival.

IMG_1503

Nekaj dni pozneje me Feri na mojo željo preplezati kako smer preseneti z idejo, da za kar dva dni odpujsava (no, govorim bolj zase kot zanj) na Češko kočo in plezava v Grintovcu. Marjan me je že pred dnevi učil minimalizma, kajti priznam, da me ob pripravi nahrbtnika za turo popade hrčkov sindrom. Na tej turi sem se dokončno naučila kozjih molitvic, kajti če sem za Igličevo omenjala, da nisem rabila dihati na pljuča in škrge, sem za dihanje do Češke koče in vznožja Grintovca uporabila vsa razpoložljiva sredstva. S Ferijem sva se že na sestanku ferajna strinjala, da bi preplezala Košutovo spominsko smer (IV+/IV, 350 m) in Grintovčev steber (V/IV, 250 m). Optimistično idejo o dveh preplezanih smereh v petek, ko sva krenila iz Ljubljane in so bile za ta dan napovedane popoldanske nevihte, sva po mojem kondicijskem mrku opustila.

Pod Grintovčevo “es steno” je še nekaj snežišč in za prestop s snežišča na vstop v Košutovo je fino imeti dolge noge. Vsi ostali si pomagamo s pravilno plezalno tehniko. ;) Smer se začne dokaj vertikalno, kar je za nas Vertikalce ravno prav, da si ogrejemo prste. Drugače pa smer spominja na bežanje nekoga pred strelami – levo, naravnost, levo, naravnost, desno, prečka, desno … Bila sva sama in tudi ni zgledalo, da bi smer pred nama to sezono že kdo plezal. Z izjemo začetka so raztežaji konstantna IV vse do vrha, v najdaljši prečki in kaminih proti vrhu smeri je plezanje tudi kar konkretno in na moč. Skala je zelo kompaktna in ponuja nekaj pravih cukrčkov, posebej bi izpostavila najdaljšo zajedo (3. in 4. raztežaj) s počjo.
IMG_20170623_100417761_HDR

Tudi ta smer podobno kot Igličeva ponuja malo vsega: kaminov, grap, plezanja v razkoraku, plezanja z nagibom v levo ali desno in par krajših prečk. Edina razlika je v – vrtičkanju. Nekje na polovici smeri pridemo do mahovja, prepojenega z vodo, kjer sem že opravila prve priprave za ledno plezanje enkrat čez sedem mesecev, ko sem sredi plate izbijala klin na dveh 7a stopkah. Klin je bil zvit in nikakor ni popustil, jaz se mu pa tudi nisem pustila, sploh ker ni bil moj!

IMG_20170623_111614259_HDR

Poseben izziv mi je predstavljalo podajanje dvojne vrvi, glede na to, da je praktično vse raztežaje plezal naprej Feri. To je pomenilo, da se je vrv na izpostavljenih štantih špagetala in zgodilo se je, da se je kakšen klobčič tako gordijsko zamotal, da mi je bilo hudo, da se ne morem poslužiti briljantne tehnike Aleksandra Velikega. Če je treba, Feri na srečo na še tako nemogočem mestu uredi popoln štant.

IMG_20170623_121915791_HDR

Smer se mi je malček vlekla. Že ko sem imela občutek, da plezava celo večnost in da sva na ¾, šokirana izvem, da sva nekje na polovici. Na koncu sva porabila kakšnih šest ali sedem ur, ravno prav, da sva preko mestoma trdega snežišča s kladivom v roki odpeketala do označene poti na Grintovec in nato v polteku (govorim o sebi) do koče.

Verjamem, da bo smer všeč vsakomur, ki ima rad razgibano plezanje z ravno pravo mero izzivov. Meni je bila super.

IMG_20170623_121611123_HDR

IMG_20170623_160449430_HDR

Prve kapljice so naju pozdravile tik pred kočo in zmagoslavno sva se zapodila vanjo, čakajoč nalive. Zares ulilo, pobliskalo in zameglilo se je šele čez nekaj deset minut, nato pa se čez par minut tudi zjasnilo, kot da ni bilo nič. Ob študiranju zemljevida in skic opravljenih poti in smeri sva dan zaključila s poučnimi zgodbami, ki jih alpinisti kar stresajo iz rokava.

Naslednje jutro sva jo krenila okoli pol sedme, v meni prilagojenem tempu, da je še ostalo kaj moči za Grintovčev steber (V/IV, 250 m).

IMG_20170624_063843611_HDR

Nekoliko levo od naju se je na snežišču pripravljala še ena naveza in upala sem, da ne gremo v isto, ker katapultiranje kamnov in skal komu na glavo res ni prijetno. In vendarle sta prihajala do naju. O, kakšno naključje, isto smer gremo plezat. :) Odločila sta se, da gresta Zgrešeno smer, tako da smo se srečali šele zgoraj, pri zadnjem raztežaju. In se potem še podružili na vrhu.

Grintovčev steber se začne s kar solidno IV. Raztežaj sva potegnila karseda daleč, da sva čim prej zunaj zaradi morebitnih napovedanih neviht, tako da sva začetno poč in žleb preplezala v enem raztežaju.

IMG_20170624_093534842_HDR

Sledila je zajeda (IV) v pravem pomenu besede, na trenutke mogoče malo preveč pokroviteljsko ocenjena. Uredila sva varovališče in drugi del zajede (V) je bil to, čemur jaz pravim cukrček. Cukrček je detajl, ki je zame zahteven do te mere, da ga je bolje opisati skromno in vse skupaj obrniti na smeh kakor pa se zaradi njega tresti kot šiba na vodi.

Ko izplezaš iz zajede, te čaka krušljiv del rahle previsne plošče, kamor sem se kot tresajoča šiba odpravila po svojega novega “prijatelja”. Če ne bi bil nov … Ko sem prišla k sebi, sem bila spet polna energije in Ferija vprašam, če sva pa tokrat že na polovici. Pa izvem, da samo še en raztežaj. Včasih se ti vleče, včasih je prehitro konec. Nadaljevala sem po lahkem skrotju, ki na skici niti nima omembe vredne ocene. Tu sem srečala sosednjega iz naveze, nato pa mi je pot ustavil previsni kamin. Na pogled se mi je zdel kar malo absurdno težek za eno IV, tako da sem nekaj časa pred delanjem štanta pogledovala okoli, če je to morda fora. :) A ni bila. Desno je bila zgolj luknja, edina možna pot naprej je bil torej moj prijatelj – krušljiv kamin.
IMG_20170624_105958237_HDRIMG_20170624_110008521_HDR

Zdaj gledam slike in vidim, da niso ravno zveste pokazateljice situacije.

Skratka, uredim varovališče, s Ferijem ga še podebatirava, nato se odločiva spustiti navezo naprej, mogoče bom rabila več časa. Drugi v navezi je kamin splezal prav po šolsko, njegovo gibanje se je zdelo lahkotno. Čestitam mu. Naslednji na vrsti je Feri. Vedno mi je najhuje, kadar vem, da mene nekaj še čaka, sploh če vidim, da detajl ne bo možno splezati kot za šalo. In ko te zapusti še tvoj soplezalec, si tam sam s sabo. A druge poti kot navzgor ni in – prej opraviš, prej bo konec. Ugotovila sem, da skala niti ni tako krušljiva, kot se mi je še pred nekaj trenutki zdela. Po drugi strani pa JE bila … Lepo je treba stopati, optimistično zreti navzgor in imeti nekaj sreče. Ko sem bila enkrat v kaminu, sem videla, da previsni začetek v primerjavi s tem niti ni bil kaj posebnega. Kamin je bil še moker in spolzek, kar mu zagotovo malce zviša oceno, ampak jaz najbrž še nisem kompetentna za debate o tem. Vsekakor je bil najbolj zanimiv kamin v moji kratki alpinistični karieri.

Ker se nama je mudilo v vroči kotel, Ljubljano, sva 1200 višincev z 12 kg na sebi premagala v uri in 20 minutah.

Če strnem. Mislim, da opisanih treh smeri, zlasti pa zadnje, ne bom pozabila nikoli v življenju. Vsekakor upam, da boste v njih uživali tudi vi, če se odpravljate v njih.

Zaradi prezaposlenosti z alpinizmom …

… sestanki od zadnjega četrtka v juniju do zadnjega v avgustu ODPADEJO. Seveda se bomo dobivali po 20. uri v standardni birtiji, da se grla ne osušijo in gajstnost potencira.
Vsled nikakve bralne kulture mlajše generacije sem na ”Dokumenti AK Vertikala” obesil strip Gorska medicina za vsakogar, ki ga je izdal Résamont v sodelovanju s PZS. Poučno branje si naložite kot .pdf na mobi, da šok ne bo prevelik. Za nas starejše občane pa imam papirnato verzijo, ki bo krožila med interesenti.

Desna v Ojstrici

ojstrcaV soboto sva z Menotom zlezla Desno v Ojstrici. Nad smerjo sva oba navdušena – ponuja izredno lep prehod čez steno v dobri, mestoma odlični skali. Težave so enakomerno razporejene, vendar nikjer ni treba švicat. Vse petice (in teh je kar precej!) so za vriskat in če se ne bi nekje na sredini stene dva cuga po smeri sprehajala kralja skrotja, Modec in Režek, bi lahko zaključil, da so prav vsi raztežaji smeri nadpovprečno lepi. Tudi opremljenost smeri je, v nasprotju z nekaterimi zapisi, povsem klasična. V smeri sva zabila vsega en klin na štantu, pridejo pa prav frendi.

Sicer je smer, zaradi vsega cigu-miguja po steni, precej daljša od ostalih v ostenju, kar ji da dodano vrednost. Od vstopa do vrha sva tako porabila slabih 7 ur in glede na to, da sva lezla zelo tekoče in brez zastojev, da sva cel podstavek zlezla nenavezana, dvakrat vlekla štajerca in večino cugov do konca štrika, vsem, ki pišejo o “petih urah čez smer” poklanjava -20% kuponček pri Urarstvu Neseduvat :)

Lepa smer, pejte jo lezt!

YouTube Preview Image

 

Geršak-Grčar v Vežici

Ker je bil vikend za ene deloven, drugi so uživali na mravljici Uli je bil ponedeljek primeren dan, da se kej spleza. S Tadejem sva se odločila da greva pogledat kaj ima za ponudit smer GG o kateri sva slišala že marsikaj lepega, plezal je pa ni še nihče od naju.

Štartala sva z težkimi nogami, vendar vseeno bila pri steni v zadovoljivem času. Najprej sva si ogledovala mogočno steno Vežice, Tedi pa je razlagal in kazal kje potekajo linije smeri, ki so zdaj na dolgoročnem seznamu.

20170612_104137

Smer GG poteka po lepih naravnih prehodih, izpostavljenost in odlična skala naredita smer bombonček. Vzpon je potekal gladko, razen enega manjšega zajeba, kjer sva se lotila napačne prečnice. Zaradi močnega sonca sva se odločila, da izpustiva epsko grmovje na vrhu in se spustiva pod steno. Seveda se nama je pri predzadnjem spustu zataknila vrv in to v edinem delu kjer sva spustila za 60m. Tedi je pripravil vse za vzpenjanje  po vrvi in čez kakšno urco sva se že spuščala dalje.

20170612_141148

Zaradi hude vročine pri sestopu, kar je vodilo v pregrevanje sistema sva si privoščila osvežitev v tolmunčku pri slapu Orglice. Slikala nisva bohve kaj, imela pa sva se odlično.

Vežica s tečajniki

V nedeljo smo imeli klubsko skupno turo.Najbolj naravno je, da se pred napovedano vročino zatečeš v hribe. Ture sta se udeležila dva tečajnika, starejša pripravnica in dva alpinista, vsi željni vertikale. Izbrali smo dve preverjeno lepi smeri:

badzi

Jaka in Blaž sta zlezla GG,

Gregor, Branka in Maja pa Črnolasko. Ves dan smo vriskali od veselja, le izjemna zračnost je tečajnikoma dala dihati. Z vrha smo abzajlali in se skupaj odpravili na zaslužen pir.

grega

Pejte plezat! :)

 

Zaščiteno: Križaj-Rupar v novih okoliščinah

This content is password protected. To view it please enter your password below:

Ena orientacijska za tečajnike

V četrtek, 1. junija, smo se tečajniki, po abecednem redu Andreja, Blaž in Gašper, skupaj z Majo dobili na velikem parkirišču pod Šmarno, da jo mahnemo sprobat orientacijske sposobnosti v praksi. Sprobat zato, ker smo imeli dva tedna pred tem teoretično uverturo v čudoviti svet orientacije. Ker je Šmarna gora verjetno eden izmed hribčkov, ki ga zelo dobro poznamo tako domačini kot priseljenci, smo bili seveda prepričani, da bomo poznali vsak njen kotiček. A vse to ti prav nič ne pomaga, če si med topografsko manj pismenimi, navodila pa dobiš prav preko medija, ki se mu reče zemljevid! :)

Najprej smo se skušali na zemljevidu najti. Potem smo si pobliže pogledali vse funkcije kompasa. Jaz sem uporabljala Majinega, ki je klasika med kompasi in zelo enostaven za uporabo. Blaž je prinesel svojega – preden ga je sploh lahko začel uporabljati, se je moral precej namučiti, pa še takrat je ugotovil, da moj sever in njegov sever nista na isti valovni dolžini. Najbolj legendarni kompas daleč naokoli pa je prinesel s sabo Gašper, in sicer pomorskega! Z njim si ni mogel pomagati praktično nič, če izvzamem določanje strani neba. Po tehničnem uvodu in spoznavanju z napravami smo se zasidrali na klopci pred parkiriščem, kjer smo izmerili azimut med dvema točkama, šteli plastnice in računali višinske metre, za konec pa uprizorili še gibanje ledeniške naveze s pomočjo kompasa. Jaz sem imela nalogo iti v smeri azimuta 80 stopinj. Ker smo izbrali dokaj nesrečen kraj za urjenje tovrstnih veščin, namreč križišče Tacenske in Kajakaške ceste, je to seveda pomenilo, da bi morala hoditi po Kajakaški cesti in misel na to, kako bi tavala s kompasom v roki sredi ceste, me je strašno zabavala. Svojega navdušenja nisem skrivala, to bi bilo vendar sebično, in tako smo se ob ideji smejali in zabavali vsi, vključno z vodnico.

Nato je bil na vrsti eden glavnih delov naloge. Najti smo morali hišo, ki nam jo je Maja obkrožila na zemljevidu. Ob začudenih pogledih mimoidočih v najnovejših vibram čevljih in z urami za merjenje utripa, izgube maščobe, naklonine in premaganih višincev, smo zakorakali za njimi s karto v rokah in kompasi okoli vratu. Pogledi teh ljubiteljev Šmarne gore, ki so nas najbrž imeli za kakšne zemljemerce, so seveda dodatno prilili olja na moje ognjišče domišljije in ob najmanj primernem trenutku – koncentriranju na dano nalogo – sem dobila idejo, da bi se začeli predstavljati za Čehe, ki iščejo pot do Šmarne gore. Blaž je imel še boljšo: kaj če bi jih spraševali, če je tisto zgoraj Ljubljanski grad?! Ha ha ha ha ha. Vsi vključno z vodnico smo se ob ideji režali kot tapravi Čehi! Zaključili smo, da nam fora vseeno ne bi uspela – smo bili le obuti v predobre čevlje, da bi nam kdo nasedel. Nauk dneva: naslednjič prinesti s sabo japonke!

Prva točka, hiša, ki smo jo morali najti, se je seveda izkazala za gostilno. Opažam, da je moški del ekipe hitro prevzel klubske navade in že navijal, da si za nagrado gremo privoščit pir, a Maja še ni želela, da vstopimo. Na srečo je imel Gašper kot nalašč s sabo priboljšek, neke vrste indijančke (govora je o pecivu). Pomislila sem na Marshmallow experiment in se zavedla, da mi je v tistem trenutku indijanček tako zapasal, da za nič na svetu ne bi počakala 15 minut, četudi bi vedela, da bi po 15 minutah lahko dobila dva. Kdor ne ve, o kakšnem eksperimentu neki govorim, si lahko pogleda: https://www.youtube.com/watch?v=QX_oy9614HQ.

Hišo smo torej nekako soglasno našli, nato pa strumno in pogumno naprej. No, seveda stezice, po kateri smo šli, na zemljevidu še ni bilo, in tako smo bili sredi razpotja v resni dilemi, kam naprej. Z Majino pomočjo smo šli po poti, po kateri hodimo večkrat tedensko, a takrat brez kart. Ker smo se preveč časa zamudili z umerjanjem kompasov, smo se odločili, da ne gremo do vrha Šmarne, ampak nekaj sto višinskih metrov, nato pa zavijemo desno. Na moje veliko presenečenje je meni najbližji hrib eden najbolj žilastih (žilavih?) hribov naokrog – mreža, ki smo jo stkali pešpotniki, je hujša od pajkove. Če bi zemljevidi vsebovali vse poti, bi bili verjetno še bolj zmedeni kot sicer. A prevelikih težav z iskanjem prave poti vendarle nismo imeli, saj so nam bili v veliko pomoč na zemljevidu označene cerkve, ki jih ima Slovenija v izobilju. Tako smo opravili krožno turo, ki se je zaključila kje drugje kot pri Medotu. Tam smo družno sklenili, da je bila ta orientacijska turica prav fletna in da bi bilo vsekakor zabavno večkrat takole s karto naokrog.

Ena po domače

Prišlo bo poletje, 20170609_113220_resized
kondicija v cvetje
treba po plezat,
ne preveč se naprezat.

Stena kar čaka,
je naša napaka
da vanjo ne gremo?
pa tja sploh smemo?

Jaka ne zanika,
Bohinjska ga mika
jaz sem jo zlezu,
še kaj bi preplezu.

Po Mojstranški izstop,
če najdeš pravi stop
če klin boš zabil,
okoli strehe zavil.

Je Stena b’la vesela,
midva sva pela
ko najde se smer,
ki ne pleza se zmer!

Rušica

V soboto se nas je 6 komadov (Maja, Jaka, Meno, Blaž, Matevž Gulič, Nejc) odpravilo v južno steno Rušice. Štart iz Ljubljane je bil zaradi napovedanih popoldanskih neviht razmeroma zgoden. Z dostopom smo hitro opravili in že malo pred osmo bili pri bivaku pod Srcem.

IMG_1817

Jaka in Meno sta si izbrala Lijak s Kuštrasto, Blaž in Matevž pa Kuštrasto. Obe smeri sta baje vredni obiska, tako, da še pridemo.

20170603_11201720170603_101140Z Majo sva vstopila v Ago. Čez smer sva tekoče napredovala. Plezanje je skozi celo smer konstantno, vmes je par detajlov, ki začinijo vzpon. Smer poteka po izraziti zajedi, vmesnega varovanja se da dati dosti. Pod steno sva se vrnila s tremi spusti po vrvi. Ker pa fantov še ni bilo na spregled sva se kljub parim kapljam dežja sklenila da greva splezat še Zahodno Zajedo. Sej je IV, to bi mogla bit hitr čez. Vstopila sva na stebru desno od originalnega vstopa zaradi robne zevi. Vsi cugi so bili kar dobra IV celo z nekaj detajli, kjer je bilo potrebno malo podihat. Pa še skala je bistveno bolj krušljiva kot v prejšni smeri.

IMG_1796

IMG_1811

Z ostalima nevezama smo se srečali malo pred vrhom najine smeri na sidrišču za spust. Hitro smo bili pri bivaku, kjer smo uživali v razgledih, malici in pivu, ki ga je Blaž kot dober tečajnik tovoril gor za vse. Hvala Blaž :)

Del ekipe smo se odpravili proti dolini drugim obveznostim naproti, Maja in Jaka pa sta ostala na bivaku. V nedeljo sta splezala še Diretktno. Kolikor sem slišal doma je lepa smer, mestoma s slabšim varovanjem. Za kej več pa njiju vprašajte.

IMG_20170605_165241_636

Vremenska napoved