Via Piussi, Mrzle vode

V soboto sva se s po-dopustniškim Gregorjem namenila splezat kaj lepega v dolini Mrzlih vod. Izbral sem Piussijevo smer v Pinnacolu, ki jo Mihelič postavlja ob bok slavnejši sosedi, missici Julijcev v Trbiški Krniški špici. Na melišču pod steno pa, glej ti to, srečava še dve Vertikalki, Ano in Heleno. Ker so Heleno dajali krči in se je odločila za povratek v dolino, sva privezala Ano na en konec štrika (nema kod nas hoču-neču) in tako smo bili do konca dneva trije.

Sama smer nas ni pretirano navdušila (ali pa so bila pričakovanja previsoka?). Spodaj mokro in mestoma zelo krušljivo, višje gori pa z izjemo reees zelo lepega 50m cuga v centralnem delu zajede, tudi nobenega presežka. Smer ni toliko težka kolikor je resna in mestoma je potrebno biti precej pazljiv. Vseeno smo jo pospravili v žep in slabih 5h kasneje stali na vrhu Pinnacola, predvrha Trbiške Krniške špice. Sledil je dolg sestop, obvezno pivo na Pellariniju in povratek v domovino. Še bomo prišli!

Ana in Gregor v najlepšem cugu smeri.

Ma ti povem, bi bla lahko hudo lepa smer, pa bi bli mi še zmeri za odtenek lepši… 😀

Grmadniška smer

V soboto sva se z Nastjo odpravila proti Logarski dolini, plezala sva Grmadniško smer, spominsko smer Uroša Gračnerja v Mali Rinki.

Smer me ni preveč navdušila saj je že v prvem raztežaju potrebna velika previdnost, zaradi majavih par stokilskih lusk. Lažji raztežaji so bolj kompaktni in manj opremljeni, v težjih raztežajih pa se stena postavi pokonci in že spet so na vrsti strehe in previsi.

Smer ima že kar nekaj klinov sam pa sem dodal še enega, na mesto kjer je bilo to res potrebno. Plezala sva 5 ur.

Plezala: Matevž Sršen in Nastja Jošt (AO Kranj).

 

Med Vršičem in Tamarjem

V pondeljek smo z Nejcem in Anjo drveli proti Vršiču na eno pošihtno plezarijo. Premlevali smo o Stradivarki (beri frišna Violinca) in pa bližnji Vidovi smeri v Nad Šitom glavi. Ker je bila popoldne Vidova že v senci, Violinčin zgornji del pa na sončenju, smo zavili kar proti prvi (nebomo valda švical). S prvim estetskim atletskim raztežajem smo opravili eni z več, drugi z manj preglavicami in nato zmogli še druga dva ter odšetali nazaj do avta.

Med sestopom se je študent spomnil da je naslednji dan frej in bi mogoče spet kaj plezal. Po kratkem telefonskem klicu, sem med Anjinim zajemanjem 17. serpentine nastavil budilko.

Z Jako in Mihom (PK Idrija) smo tako naslednje jutro zopet rinili v te serpentine in dostopili pod smer Debelakove v Veliki Mojstrovki. O smeri nič novega, klinov je ogromno, pomična varovala so bila odveč. Smer je v bistvu solidno nabita tudi v, levo in desno +/- , variantah. Originalni ključ smeri smo verjetno malce zgrešili, in v tem raztežaju plezali, vzporedno linijo z njim, levo od izrazitega stolpa. (V Slovenskih stenah in v naravi je vrisana lopa).  V njej smo se soočili z detajlom smeri, ki pa ne presega težavnosti originala (IV+), skala je pa nekoliko slabša in fajhtna, a tudi tu muško nabita. Sledijo še opevani zgornji strmi, kompaktni raztežaji in “slovo od temačnega planiškega prepada ter prepuščanje sončnemu čaru mehkih gora Trente…”…no ja, al pa sestop v popoldanski pripeki do avta.

Super dan, ki pa so ga v spodnjih raztežajih zaznamovali leteči predmeti. Konkretni leteči plohi z višjih delov smeri (na zgornji polici vrv podira Julijce), leteči ljudje v wingsuitih z vrha Mojstrovke in leteče kamere aka droni…Tako je v štartu precej žvižgalo okoli ušes, kasneje pa smo čebljali le še mi 3.

Nejc v prvem raztežaju Vidove smeri

 

Anja v tretjem

“Ma ne sej je kul, vidva tečajca kr u izi, bom js vrvi zvil!”

Vstop v smer Debelakove

Plati v spodnjem delu smeri

Jaka prečkari

Miha prečkari

Ključ

Miha v zaključnih raztežajih

Izstop

Iskanje izgubljenega prijatelja

Jure je prejšnji teden plezal v Planjavi in po nesrečnem naključju nekje tam zgoraj pustil svojega frenda. Ker se prijateljev ne zapušča, sva šla v nedeljo v reševalno akcijo. Splezala sva do primernega štanta, Jure je abzajlal do frenda in se nazaj vrnil tako vesel, da je kar malo zapel…I was a fool to ever leave your side, me minus you is such a lonely ride – [Reunited – Peaches & Herb] . Potem smo bili trije. Zbasali smo se še skozi okno v steni, še malo navzgor in kmalu smo po Miheličevo trčili v markacijo SPP in sestopili na sedlo.

Vreme je zdržalo, oblaki, ki so odkrivali in zakrivali razgled pa so poskrbeli za piko na i.

Friends forever!

Plezali smo Kratkohlačo (V-/IV, 310m)  Jure, Anja in frend

Nad šitom glava – Violinca

Prelepa Violinca ti tako nežno zaigra na dušo, da se kar topiš med plezanjem. Tomo ima očitno še zmeraj dober nos za linijo saj je v tem skromnem ostenju povlekel največ kar se da.

Violinca se nežno dotakne 6a stopnje težavnosti. Priporočam za vse tiste zaposlene plezalce, ki preprosto ne zmorejo časa za kaj več. Na Violinco lahko zaigraš tudi po službi, dobro uro pa si na vrhu.

Za sestop  v nobenem primeru ne priporočam spusta po vrvi, zaradi proženja kamenja. Zavihajte hlačnici pa se sprehodite, dvajset minut do avta, hitreje boste!

Plezala:  Meno in Komajs (Skrajni PD) , 13.7.2020.

                                                                            

Južni greben, Škrlatica

V duhu skupnega plezalnega vikenda z AO TAM, se z Jako domeniva za plezarijo v nedeljo. Hladna fronta je odplaknila skupni tabor in sobotno druženje in akoravno ni potopila najinega plana, ga je nekoliko prevetrila in naju odpihnila na drugo stran doline. Tako sva izbrala kar Škrlatico, in ker je gospa že v letih je nisva naskočila od zadaj, pač pa sva v izogib preveliki mokroti zaružila v Južni greben/(raz/steber), med sestopom sva celo ujela debato ene od skupinic pohodnikov, da sva plezala Južni Kamen??

Glede na fotografije predhodnikov in Miheličev vris sva plezala tako malo mešano na žaru/prosto po Prešernu. Vstopila sva po travnati gredi v višini markirane poti, do kamina, kjer sva naletela na 1. klin. To bo to. Navzgor po sistemu kaminov in res lepih prehodov v brutalni skali! (Climb On kremca bo po izstopu prišla prav…). Te super odseke prekinja lažji svet, kjer je prave plezarije bolj malo, je pa zato več švicarije. V vseh raztežajih sva naletela na kline, nekatera sidrišča so prav čedno urejena. Oba z Jako sva, kljub relativno kratki smeri in nižji oceni, nad njo kar navdušena!

Po izstopu na markirano pot, sva jo zategnila še do vrha in nato v dolino ter zaključek k Aljažu, kjer sta v vedrem vzdušju že čakala Maja in Nejc, ki sta poplesavala v sosednjih grebenih. Da pa smo plezalni vikend zaključili kot se spodobi, sta k nam prisedla še Matej in Matjaž iz AO TAM in smo na kratko predebatirali dnevne aktivnosti.

Vstopni kamin

Josipa Lisac – Magla

Medferajnsko povezovanje!

 

Kovinarska v Mojstrovki

Smeh med telefonskim pogovorom Nejca z Marjanom med vožnjo proti Vršiču (“Ne, Marjan, midva sva že startala in nimava sabo rezervnih plezalk…”) je pod steno Mojstrovke zamenjala rdečica. Pi*da, vem, da je bilo kladivo tukaj nekje. Ma sigurno ga je pojedu naš pes Štumf. Se mi je zdelo zjutraj, da je dobil na masi kakih 30% pa rep mu je sumljivo pokonc štrlel. Majkemi!

Vseeno vstopiva v smer, kar je precej lažje, ko enkrat zaplezaš v pravi previs. Takoj za nama je v smer vstopila še ena naveza, vendar se je kmalu med nami naredilo kak cug distance, tako da se do vrha nismo več motili.

Kovinarsko sicer ocenjujeva kot resno smer zmerne težavnosti, ki pa tu in tam skriva kakšno “past” v obliki slabše skale, zaradi česar morajo biti čutila malo bolj na pecljih kot sicer. Sicer so prehodi precej logični in z orientacijo v sami smeri nisva imela večjih težav. Smer zaznamujejo lep kamin v spodnjem delu, lažji srednji del s prehodom v kotanjo in lepe strme plošče v zgornjem delu.

Nejc v platah zgornjega dela

Na vstopu naj te ne zavedejo klini v podrt rumen previs, raje se loti tistega bolj zajetnega, ampak tudi kompaktnega z odličnimi grifi v dnu kamina. O prečki je bilo pa že toliko napisanega in povedanega, da nima smisla razpravljati. Do konca gor po platah, levo pa šele, ko prideš do strehe!

Skratka, vesel sem k radio, da spet plezam. Pokličte kej, linija je odprta 😉

 

Jesih-Potočnik

Ta teden se mi je zaluštalo po hribih tako močno, da nisem več zdržal sfokusiran za knjigami in tako sem v sredo napisal Jaki, če ima željo peljati tečajnika v hribe. Na mojo srečo je rekel, da lahko, detajle pa naj bi dorekla dan kasneje. V četrtek se že domeniva za smer in odhod, v petek pa je sledila sprememba plana saj je z nama želela še Anja. Uglavnem, na novo smo dorekli cilj, Jaka nama je opoldne napisal kaj potrebujeva za sobotno turo.

27.6. smo se dobili na pokopališču pri Šmartnem, kjer sta bila na parkirišču še Nejc in Tadej. Rečemo par besed, v zraku je dobra volja saj se gre u hribe zaboga!! Se usedemo vsaka naveza v svoj avto in že drvimo proti Krmi iz koder se začne odprava AK Vertikale Debela peč!! Na dostopu je vladalo dobro vzdušje, Nejca pa so med tem po hrbtu špikale hude mravljice.

Skupaj smo prišli pod steno, dali opremo na pas (te smo imeli dovolj za 3 naveze) in previdno nadaljevali vsak v svojo smer v katero nas je popeljala mokra skala. Smer Jesih-Potočnik mi je bila zelo zanimiva, res je da ni neke hude težavnosti, sem pa vriskal na vsakem bolj izpostavljenem ali pa težjem delu in tudi v zelo mokrem  in znanem kaminu mi je bilo super fino fajn!! Anja je prav tako uživala v smeri, jamska mokrota v smeri pa ji ni bila najbolj všeč :D. Kljub predhodni nesigurnosti in strahospoštovanju, je čez moker kamin zborbala kot Superwoman! Nekje dva ali 3 raztežaje pod vrhom se nam je v smer priključila še ena naveza, ki je plezala Sekločevo smer.

Na vrhu smeri smo pospravili robo, Jaka je še napisal Nejcu in Tadeju, da smo gor, saj smo se zmenili da se dobimo na vrhu Debele peči. Ker ni bilo odgovora smo se odločili da sestopimo in se dobimo spodaj v Koči. Pred odhodom je še nekdo iz naše naveze odtisnil štempl v planinsko knjižico (nisem bil jaz). Na sestopu nama je Jaka pripovedoval zanimive zgodbe iz sveta alpinizma ter povedal še kakšno pomembno stvar, ki jo je dobro vedeti za varno in hitro plezanje!

Pri koči smo odložili opremo in se odpravili na zasluženo pijačo in napolitanke, kjer pa se nam je že pridružil nasmejan Nejc, ki je doživel nepozaben razgled na vrhu smeri.

Dan je bil izkoriščen maksimalno in komaj čakam, da odpišem izpite, da se ponovno vrnem v ta prelep, kamniti, pokončni, gorski svet!!

 

 

AK Vertikala četica.

 

Anja v prvih delih smeri.

 

Jaka v zelo mokrem kaminu

 

Superwoman Anja v kaminu :D.

 

Anja v bolj strmem zgornjem delu smeri.

 

Anja v  malo bolj izpostavljenem delu 😀 .

 

#brokebackmountainscena #resleprazgled

Likarjeva

V ponedeljek sva z Nejcem splezala eno lepo smer. Vsa leta sem jo gledala od hiše, kadar je bilo vse pospravljeno in gosti zadovoljni. Pa sem se postarala in postala gostja svoje najljubše hiše in tako je na vrsto prišla tudi smer. Likarjeva preseneti z dolomitsko skalo v strmih delih. Klini so peli, midva pa sva vriskala. Imela sva krasen dan.

Planja- JV stena – Likarjeva smer – 350 m- V+/IV

Kamin z zagozdenim balvanom za zajtrk.

Dolomitska skala.

Skoraj na vrhu.

 

Pejte plezat!

 

 

Zjutraj skuta, za malico Štruca

22. maja na petek, smo se odpravili plezat v Kamniško Savinjske Alpe. Pred tem sem se dva dni pripravljal na to prvo gorsko plezanje. Nekako sem se počutil, kot da grem na zmenek z res luštno punco. Krepak zajtrk (skuta vključena) za dolg dan in gasa proti Vodicam. Dobimo se ob 6:00 pri pokopališču in ob 6:45 krenemo iz Konca proti Koglu. Do izhodišča Virensove smeri rabimo uro in pol, neutrudno nam sledita dve gospodični, za eno od dveh se izkaže da je vrhunska alpinistka, ki dela tudi po 500 tisoč višinskih metrov na leto (life goals :). Želeli sta plezati isto smer, a jih Feri spodbudi v težjo sosednjo. Mi pa začnemo plezati. Feri izgine v steni, v navezi slediva tečajnika. Izognemo se kaminu, saj bi bil lahko vlažen in spolzek. Na parih mestih je namreč po celi steni curljalo. Pridno nabiramo metre. Zadnji del Virensove smeri je res lep in ponudi vpogled v kaj lahko skrivajo gorske stene. Ker se časovno ne bi izteklo, po Koglu namesto Skutinega jugovzhodnega raza izberemo smer Iglič-Verbinc v Štruci. Ko se povzpnemo na vrh zasneženega melišča se v daljavi sliši punci, ki sta hitro za nami in nas prehitita. Na začetku malo falimo smer, a jo hitro ujamememo in napredujemo s solidnim tempom. Spreletava nas helikopter, ki me opomni, kako potrebna je previdnost v gorah. Nekje na polovici smeri nas čaka velika familija kozorogov, ti nas premerjajo, še posebno en velik očak, “Kar pridite gor, če upate.” Zadnja stvar, ki bi si jo želel je rokoborba s to mrcino. Skala je bila malo mokra, malo suha, kot vreme, malo sonca, mal oblakov. Je zelo lepa in nezahtevna smer z veliko možnostmi varovanja. Prispemo na vrh, pospravimo opremo in razpakiramo cepine ter hitro začnemo sestopati, čaka nas namreč še relativno dolg sestop. Na celotni poti navzdol srečamo 2 človeka, vseh skupaj pa 6. V bistvu smo videli več kozorogov kot ljudi. Odlično. K avtu se vrnemo ob 6:30 in se odpeljemo proti pokopališču. Kakor se to morbidno sliši (pokopališče in to) se počutimo odlično in rahlo utrujeno od dolgega uvodnega dneva v alpinistično plezanje.V ozadju se mi pa pojavlja misel “Sj frikanje je kul, ampak tole je pa majka!”

Bili smo Boštjan, Feri in Matija.

Taka plezarija še pride na vrsto

 

Matija z Bistrico

 

Na vrhu Kogla

 

Proti Štruci

 

Firbčni kozorogi

 

Zadnji raztežaj

Vremenska napoved