Sladko-kisli bombončki zadnjega tedna

Prejšnji torek sva se z Anžetom po šihtu odpravila v zadnje dni precej obljudeno Lenuhovo. Vzpon po lojtrci in utrjenih štapnah sva začinila s spustom po tokrat kar zahtevni Sestopni grapi. Vstopna strmina je bila zelo trda, ozka in zapihana v U. Anže se je prvih nekaj metrov tako lotil z derezami, jaz pa poštamfal s cepinom v roki. Nižje naklonina hitro pade, trdo je bilo pa ves čas.

V nedeljo sva z Nejcem želela vstopiti v Grintovčev steber. Na Češki koči naju je ob sončnem vzhodu pričakalo 5 stopinj, južni sneg in topel veter, zaradi česar sva se spustila v dolino. Grenak priokus ob spoznanju, da sva smer zamudila za vsega en dan, sva si deloma skušala popraviti s Teranovo, čez katero se je v zadnjih dneh verjetno zvalila celotna slovenska alpinistična srenja. V smeri sva srečala in prehitela zgolj eno navezo, Andrej in Marija Štremfelj sta čez smer peljala klientko. Nepotešena in še vedno lačna plezanja, sva izstopila po 40 minutah.

V torek popoldne smo z Mihatom in Bojcem (oba PK Idrija) izkoristili polno luno in opravili vzpon na Vrtačo po grapi Y. Jaz sem grapo tudi “odsmučal”. Narekovaji zato, ker je bilo ob precej trdi podlagi zavojev manj, kot bi si jih želel (oz. bi jih moralo biti). Ob jasni noči in polni luni je bila tura res nekaj posebnega, saj smo imeli občutek kot da smučamo pod žarometi. Ob precej nižjih temperaturah kot za vikend, je bila podlaga kot rečeno zelo trda, pogoji za vzpon pa ponovno odlični, zato z obžalovanjem pričakujemo novo pošiljko snega in ponovni “reset” razmer na začetek. Letošnji glavni cilji tako še naprej ostajajo neizpolnjeni…

Vrtača na popolno sončno soboto

Po zboru članov v četrtek po takšnih in drugačnih debatah pade na koncu ideja, da se nekaj članov odpravi v soboto pogledat na Vrtačo, zraven se pa tej ideji priključimo še trije tečajniki.
Že takoj zjutraj je bilo slutiti, da nas vreme ne bo razočaralo, ni bilo hladno, o kašni oblačnosti pa tudi nobene sledi.

Na koncu se nas je zbralo 9, ki smo maširali proti koči na Zelenici. Vodja četice je bil Aleš, ki je čez celotno turo bdel nad našimi koraki, da smo na koncu tudi varno prispeli nazaj. Prvi postanek je bil na Zelenici, na hladno/toplem čaju, ki je mene po neumnosti stal skoraj celega zelenca. Hvala Jan za razvestljenje. 😉

Plan po postanku (in že pred tem) je bil sledeč – po desni ali Y (SV) gor in sestop po levi (V) dol. Že malo po tem, ko smo zapustili Zelenico smo navdušeno ugotavljali, da bo najbrž dan izjemno lep, sonce se je začelo prebujati, mi pa tudi, vsaj glede na tempo. Po lepem sprehodu do začetka grape, kjer sta se tudi naša dva smučarja zamenjala smuči za dereze, se je en član ob vznožju odločil, da obrne – mi pa smo dobili slepo potnico, tako da nas je na koncu na vrhu stalo enako število kot nas je na začetku štartalo.

Z grapo smo obračunali približno v 20-30 minutah in se na vrhu razveselili kristalno jasnega neba, brezveterja in z odličnim razgledom na okoliške vrhove. Popolne razmere in odlična družba sta bila povod za kar dolg fotošuting na vrhu, ker biti tako sebičen in tega ne obeležiti na fotografijah bi bilo res narobe.

Sestop po levi grapi (razen za smučarja, ki sta šla nazaj po Y), je bil za odtenek bolj zabaven in z malce večjim naklonom, ampak noben ni imel težav pri sestopu, tako da smo bili kmalu na izhodu in se tako znebili derez in cokel, ter jo popihali na Zelenico. Tam spet kratek postanek, kjer se je začela debata (zaradi zgonje ure, okoli 12) o podaljšanju ture na Begunjščico. Ker je bil klic medveda (Medo bar) prehud, smo jo popihali nazaj v dolino in proti Tacnu, kjer smo zaključili turo tako kot se spodobi – ob pivu.

Več fotografij si lahko ogledate na flickr albumu, prispevali pa smo jih Jan in Tonika in moja malenkost, ter Strava sled.

 

Kramarjeva smer, 28. 1. 2018

V petek zvečer sva z Rokom finiširala študijo vikend možnosti; sicer sva se že pred enim tednom pogovarjala o Teranovi, a sva misel nanjo malo opustila, saj je vse kazalo na njen množičen obisk. Tako sem si zamislila smer v svojem najljubšem vrhu, Storžiču, na/v katerem sem se že pred leti marsikatero naučila. Navdušila sem se seveda nad najmanj priljubljeno in obljudeno smerjo, to je Kramarjevo, v katero je pred nama stopicljalo samo kakšnih 10 navez. Vremensko napoved so spreminjali iz ure v uro in ker je kazalo, da bo tudi nedelja dokaj mrzla, sva se odločila turo izpeljati v nedeljo.

Smer bi lahko našla tudi z zaprtimi očmi, saj so naju do dostopa praktično pripeljali glasovi pred nama hodečih navez, ki so podobno hudomušno sprejemali situacijo – eden od plezalcev naju je vprašal, za ob kateri uri imava pa midva listek. Spiritoso, bi rekli Italijani. 😀

Beri dalje »

Midva sva tudi

zlezla Teranovo.

 

Nič posebnega, ampak zato nič manj odlično. Bil je vrhunski dan, brez oblačka in sapice, razmere pa do vrha carske. Po seriji raziskovalnih obračanj v smereh, je pasalo prilezt do vrha nečesa preverjenega.

 

Pejte plezat 😉

Mi tut v Damokleja (VIDEO)

Z Mihcem (PK Idrija) sva se danes pridružila vrsti za vroče žemljice in navsezgodaj odpujsala proti Plazju plezat Damoklejev meč. Prvi šok že na parkirišču. Danes je bilo RES mraz. Kot da mraz sam po sebi ni dovolj, se Miha spomni, da je pozabil spakirati kapo, ampak k sreči je imel v avtu rezervne gate in … Ja, cel dan me je varoval model z gatami na glavi – zdaj pa fukni, če upaš.

Pod slapom je iz zgornjih nadstropij občasno zlovešče zabobnelo, ampak podobno kot z gatami, sva tudi ta problem hitro rešila. Miha je imel v ruzaku čepke za ušesa, tako da težav z bobnenjem v trenutku ni bilo več.

Kakorkoli, slap je čudovit, dobro narejen, morda lažji kot običajno, led je dober, gneče ni bilo nobene. Edini problem je bilo tuširanje v četrtem cugu, ki naju je opralo do gat (kar pri Mihatu niti ni bilo težko, glede na to, da jih je imel na glavi) in nama odneslo Damoklejev srp, nekaj let staro smer, po kateri sva želela nadaljevati do roba stene. Mokra in premražena sva šla z vrha meča tako raje v dolino in na pir. Ob jezeru pa ob 14h popoldne na soncu še vedno -8 stopinj. Jup, danes je blo mraz.

Med pivom pa nama ni dala miru filozofska enigma, ki ji še vedno nisva prišla prav do dna. Namreč… A gate štejejo za čiste al umazane, če jih nosiš cel dan na glavi?!

Medtem, ko sem jaz plezal, je Miha virtuozno upravljal s svojim GoProjem in sproduciral spodnji filmček.

 

Smučanje v objemu Grossglocknerja

Kdo je imel genialno idejo?

Seveda, naš Jaka!

 

Štartamo v temi, od avta takoj na smuči in gremo. Kolikor se da sledimo stezi proti Studlhutte, snežne razmere pa zahtevajo, da občasno damo smuči na rame in nadaljujemo peš.

Počasi se naredi dan, takrat te malo zazebe, ali pa ti čelna svetilka kar zamrzne. Ko pot preide na plato ledenika zasije sonce in se pogled odpre nad dolino in na vrh. Še sanjamo o vzponu do križa na 3.798 m.

Snega je manj od predvidenega in ura je že 11. Na pobočju pod kočo Erzherzog-Johann-Hutte se z Milanom odločiva, da bova raje odsmučala. Miha in Jaka vztrajata še dobrih 70 višincev. Ko opaziva, da ju avstrijska skupina prehiti razumeva, da se bosta tudi onadva počasi vrnila na sneg. Med skalami je bil skorjast sneg pod katerim se je skrival trd led.

Smuka je vrhunska, več si lahko ogledate tudi na videu, ki ga je posnel Miha: https://vimeo.com/251020387

 

»Just Perfect« in nič »Under Pressure«! 🙂

1.400 metrov odlične smuke. Za to pa so bile razmere!!

Še dobro, da si je Jaka zamislil odlično destinacijo za to soboto.

Jalovčev ozebnik

Takole je bilo pa včeraj pod Jalovcem. Veliko snega, super smuka, edino megla…  Ampak samo do ozebnika.

Črni graben – Storžič

V nedeljo sva se z Marjanom podala v severno steno Storžiča. Parkirala sva kar pri koči, da bi si skrajšala dostop. Ker pa je neogret nespametno vstopiti v smer sva naredila še malo izleta pod steno. Ob rahlem sneženju in gosti megli sva se zanašala na zemljevid, kompas in višinomer ter udela vstop.

Plezanje do velike luknje, kjer se stena postavi malo bolj navpično je potekalo hitro, skoki so razmeroma dobro zaliti, sneg na skalah je bil sicer že tu neuporaben, vendar se da dobro zatakniti.

Med obešanjem opreme na pas in prematavanju vrvi naju ulovi še Jernej in vsi se navežemo. Število cugov je ustrezalo številu plezalcev, tako da je vsak dobil enega. Sneg je bil samo za okrasn in ambijent, vse je bilo treba popraskati po skali z izjemo parih metrov navpičnega ledu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po izplezani smeri smo skočili še na vrh kjer nas je rahlo obsijalo sonce. Sestopili smo čez peto žrelo v katerem je nemalo zaenkrat majnih kložic.

 

Zimska skupna tura – Turska gora (skozi Truski žleb)

Vremenske razmere so kazale, da bodo kar ugodne in nevarnost plazov nizka zato so se naši inštruktorji odločili, da bomo imeli v soboto 13.01.2018 prvo zimsko turo.

Lokacija: Turska gora skozi Turski žleb.

Naše izhodišče je bilo Koča pod slapom Rinka. Cesta je proti koncu zasnežena, zato smo avtomobile pustili že nekoliko nižje, kjer pa je bila že na vse zgodaj zutraj gneča, saj so imel GRS-jevci vajo (tako smo se počutili še bolj varno).

Napotili smo se proti Okrešlju, kjer smo se v koči malo okrepčali in se pogreli s toplim čajem, potem pa hitro naprej proti Turskemu žlebu.

Sneg je bil za hojo zelo hvaležen, zato smo hitro napredovali. Kljub slabšemu razgledu, kjer smo večinoma časa videli le jasno belino nas je Maja dokaj hitro in uspešno pripeljala do vstopa v Turški žleb.

Nadeli smo si dereze, pripravili cepine in se podali v žleb. Tudi skozi žleb smo napredovali kar hitro, saj so bile razmere dobre. Sneg je bil ugoden, večinoma časa rahlo mehkejši, na parih delih pa je bilo malo bolj poledenelo.

Na vrhu žlebu so bile prave zimske razmere, rahel veter, skale zavite v poledenel sneg ter megla. Ker je bilo zelo megleno in razgled slab, smo malo “pretuhtali” ali je varno nadaljevati ali gremo raje nazaj v dolino. Seveda smo se odločili, da probamo kolikor bo pač šlo. Vreme pa nam je bilo toliko naklonjeno, da smo vsake toliko časa pa le videli malo bolj jasen razgled, čeprav za kratek čas. Po grebenu proti vrhu smo napredovali malo bolj počasi in previdno. Nejc je vodil skupino in preverjal, kakšna je snežna podlaga. Večno poti smo prehodili, na nekaterih malo strmejših ter poledenelih delih, pa smo smo pomagali s cepinom.

Kjub dvomom ali nam bo uspelo najti vrh, smo ga uspešno in varno dosegli.

 

Ker je bil razgled nekoliko slabši (ga ni bilo), smo se kar hitro podali nazaj. S previdnimi koraki smo se vrnili na vrh Turskega žlebu, kjer smo spili čaj in za sekundo videli sonce ter Skuto :).

Po žlebu smo se v zgornjem delu spuščali vzvratno s pomočjo cepina, v spodnjem delu pa normalno s hojo in z drsnejem po snegu. Uspešno smo se vrnili do doma na Okrešlju, kjer smo si privoščili še en čaj, ter se vrnili do avtomobilov.

 Tura je bila uspešna, kljub nekoliko slabšim razmeram z razgledom, nam je uspelo doseči cilj varno in zadovoljno. Za tečajnike idelana priložnost kako se obnašati v ne tako “idelanih” pogojih v gorah.

Odlična izkušnja!

Smuka izpod Glocknerja

Vremenska napoved
Zadnji komentarji