Slovenska smer in spust za Cmirom

Ker so se nama z Nejcem (spet) zadnji moment podrli plani, sem v soboto s smučmi na hrbtu špricnil v Slovensko smer v Steno. Glede na temperature so bile presenetljivo dobre razmere, seveda pa je potrebno zgodaj vstati in biti hitro čez. Za vrh se mi je vseeno zdelo pretoplo, sem si pa vsaj malo popestril izstop smeri, ki sem ga nadaljeval po levem, kopnem grabnu. V smeri sem bil sam, a ne osamljen – Slovenska je bila danes kar prometna, med plezalci pa kar nekaj znanih frisev. Več v filmčku…

Sezona izkušenj

Zima se je dobro začela, ko sva jo z Jakatom še v prejšnem kolendarskem letu otvorila z Vzhodno smerjo v Mali Rinki. Nadaljevanje zime pa je zaradi obilice padavin postreglo z nemalo obračanji. Po nekaj turnih smukih in skupni turi na Tursko goro, sva z Majo poizkusila svojo srečo na Vršiču. Avto sva pustila že pri koči na Gozdu, ter gazila vse do vstopa v Kranjsko poč. Vmes sva zaradi goste megle še malo falila in si tako še malo podaljšala dostop. Do strmega dela smeri sva se prebijala čez kupe snega, v smeri pa naletela na popolnoma nepredelan puhec, ki ga ni bilo malo in sva se odločila za povratek v dolino.

Maja v prvem raztežaju Kranjske poči

Par dni kasneje je Marjan postregel z informacijo o dobrih razmerah na severni strani Storžiča in tako sva zlezla Črni graben.

Marjan v ključnem raztežaju Črnega grabna.

Sredi januarja se je po snežnem obdobju kazal mrzel in jasen četrtek. Z Majo sva se odločila, da se lotiva Igličeve, ki je bila že nekaj časa na seznamu želja. V smeri sva bila sicer prva, vendar so nedolgo za nama prišli še 2 navezi. V spodnjem delu je bilo plezanje fantazija, sicer vse od škripavca do tankega ledu na platah, zgoraj nas je pa pričakala drugačna situacija. Nepredelan sneg, slabe možnosti varovanja in moj nekaj meterski polet so naju prisili v abzajl in odhod domov. Pa tako malo pod vrhom. Obrnili sta tudi drugi 2 navezi. Tura nama pustila nekaj posledic zaradi katerih gredo še danes težko plezalke gor. 😉

Igličeva

Če dobro pogledaš najdeš Mateja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po spet nekaj smučarskih dneh in parih grapah v Begunjščici sva se prav tako z Majo podala v Teranovo smer, ki nama je ponudila lepo in varno plezarijo.

Maja v Teranovi

Dan za tem sva se s Kristianom odpravila že v parkrat to zimo splezan Damoklejev meč. Vstopila sva na skranjno desnem delu slapu, ki nudi strmo plezanje. Slap za uživancijo vse do vrha. Bil je tudi Kristianov prvi slap.

Kristian v Damoklejevem meču.

Konec Januarja sva z Jakom planirala že dolgo željeni Grintavčev steber, ki pa se nama je izmuznil že pri Češki koči. Nenadna toplotna inverzija otežila vzpon do te mere, da sva se soglasno strinjala, da ni vredno. Za (slabo) tolažbo sva splezala Teranovo. Sledilo je spet daljše obdobje sneženega vremena, ki je omogočilo smučanje iz marsikaterega nižjega hriba. Glede na to, da nisem dolgo v smučarskih krogih sem letos spoznal rodosti powdra.

Ena od mnogih turnih smuk letos.

Ogromno pršiča na Struški

Sredi februarja sem se udeležil tabora KA v Kamniški Bistrici. Realna poizkusa sta bila 2 v Planjavi, vendar so bile razmere daleč od idealnih, zato smo obakrat obrnili. Več si lahko preberete na strani KA.

Po neuspešnih poizkusih v Planjavi

Že en vikend kasneje pa je Matej predlagal da gremo pogledat ledne razmere k sosedom. Marjan, Miha, Matej in jaz smo se odpeljali na Tirolsko kjer so nas pričakali odlični pogoji. Prvi dan smo po nabavi vodnička in hrane splezali 2 slapova v dolini in se zvečer podali proti koči/bivaku nad slapovi Renkfalle. V soboto smo plezali v omenjenih slapovih. Čudovite in strme linije. V nedeljo smo sestopili v dolino splezali še vsaka naveza po 1 slap v dolini Pitztal in se odpravili domov.

Renkfalle

Dovolj nizke temperature so poskrebele tudi za nekaj ledu v domačih koncih. S Kristianom in Jernejem smo splezali slapove v soteski Pekel. Dan za tem z Majo in Kristianom napademo Rabeljski slap, ki je bil čudovito narejen. Sobota pa je bila rezervirana za skupno turo v Maltatal, kjer sem z Branko in Majo naprej obrnil, ker je bila v slapu odstopljena in počena zavesa, potem pa smo na drugi strani doline našli linjo dolgo nekje 100m in težavnosti WI4. Nedelja je bila dan za bolj smele načrte. Z Jakom se podava v Ledninske slapove, do katerih zaradi zapore ceste in predirajočega snega dostopava pol tretjo uro. Prvi raztežaj ponudi plezanje v dobrem ledu in tudi za naprej zgleda še ok. Drugi cug štartam v nek čuden led pod katerim je ogromno snega in ni možno namestiti varovanja. Preden vstopim v najstrmejši del se odločim za povratek in splezam dol. Z enim abzajlom sva že pod slapom in iz okoliških vrhov se začno oglašati plazovi. Zopet lačna plezanja odhitiva domov.

Prvi cug Ledincev

Ker narava letos res ni šparala z snegom v hribih je bilo do naslednjega vzpona spet nekaj smučarskih in tudi že frikovskih dni. Konec marca, ko smo na tečaju zimske tehnike po spletu nesrečnih okoliščin ostali samo Marjan, Kristian in jaz je bila logična izibira nova smer v NŠGju po imenu Željezničarska Hoolja. Super smer po res izraziti liniji. Preden je sonce ogrelo pobočja smo že proslavljali ob pivu.

Kristian v prvem raztežaju Željezničarske Hoolje.

Željezničarska Hoolja

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Konec marca je bil v planu obisk Chamonixa, ki pa se je zaradi vremenskih neprilik prestavil v prihodnje tedne. Ker pa nama vseeno ni bilo preživeti dopusta doma sva se odpravila v Omiš. Splezala sva par res lepih smeri in tudi naredila prve višinske metre na kolesih.

Stena Ilinaca

Po povratku v domovino sem se z Mitjo odpravil smučat za Cmir. Tudi tu sva malo pod vrhom obrnila, tokrat zaradi velike nevarnosti plazov. Smuka je vseeno bila odlična.

Pomladanska smuka za Cmirom

Ker že neučakano pričakujem plezanje skale sva se prejšni vikend s Kristianom odpeljala v Vipavo kjer sva splezala Nikolajevo smer, potem pa zaradi gužve odšla proti domu. V nedeljo sva z Majo obiskala Klemenčo peč, ki je bolj kot ne samevala. Topel sončen dan v lepih smereh z pogledom na zasnežene vrhove. Kaj češ lepšega. Zadnje v seriji obračan se je pa dogajalo ta vikend. Z Mihom sva v petek popoldne dostopila do Ledin, prespala v zimski sobi in zgodaj zjutraj dostopila pod smer Saše Kamenjeva v Dolgem hrbtu. Na zmernejših nakloninah je bila podlaga popolnoma trda, ko pa se svet postavi bolj pokonci je povsod pod tanko skorjo ojužen sneg. V tej smeri sva obupala in se odpravila v sosednjo Trojko. Tu sitacija podobna, samo plezarija je lažja,  tako da sva splezala vse težje raztežaje, vendar naju je ustavil vršnji del ki je že bil na soncu in ga nama ni bilo za prečit. Abzajlala sva pod smer in se za nekaj mesecev poslovila od zimske plezarije v teh koncih.

Miha v Trojki

Bolj kot ne je to vse. Spustil sem kakšno lažjo grapo in nemalo smučarskih dni. Več kot smeri se je letos nabralo izkušenj. Te pa so vsaj tako, če ne bolj pomembne.

Prečenje, Osp (by Helena Dolamič)

Ker meni na skupno turo na Grintavec nedavno poškodovano koleno še ni dovolilo, sem se z veseljem odzvala Matjaževemu predlogu – plezanje smeri Prečenje v Ospu.

Ob osmih sta me z Darjo pobrala in odbrzeli smo v Osp. Parkirali seveda daleč pred vasjo, da ne povzročamo slabe volje vaščanov. Darja naju je spremljala do vstopa v smer, počakala da sva izginila izpred njenih oči in je šla malo po svoje.

Matjaž je opravil s prvim raztežajem kot na sprehodu, pa tudi meni je bilo to prijetno poplezavanje. Drugi cug je bila dooolga prečka v levo, na začetku hoja po polici, nato pa kar nekaj adrenalinskih metrov po ne tako lepi polički. Pravzaprav se je kar nekam izgubila. Ampak mi je bila ta prečka lepa in fajn.

V tretjem cugu pa je Matjaž demonstriral uporabo tehničnih pripomočkov – lojtrice.  Ta del (ocena 7a) je bil meni tudi s tehničnim plezanjem težak, a sem se le nekako povlekla čez. Prvič sem pri plezanju uporabljala lojtrico – zanimivo, a kljub njeni pomoči ni bila šala. Matjaž je ta del izpeljal elegantno in hitro – kapo dol. Pa še kar ni se ustavil. Štant je postavil, ko sta bila pri meni le še 2 metra 60 metrske vrvi.

Do vrha pa je bil četrti cug simpatično precej lažji J

Na vrhu čestitke opravljenem vzponu in sestop v dolino, kjer sva se dobila z Darjo, pa še seveda na pijačo k Volku.

Lep dan, lep vzpon, zanimiva izkušnja. Pa še ne tako lep spomin – padlega kompleta (preveč sem hitela z dajanjem opreme Matjažu) žal nisem našla pod steno, imam sedaj pač enega manj …

(Vse fotke naredil Matjaž Ferjančič)

Jalovčev ozebnik

Sam, v soboto. Sem mislil it samo pogledat razmere, ampak je že prejšnji dan vse splazilo, tako da je bilo zjutraj, visokim temperaturam navkljub, še relativno varno. Že ob 9h sem bil na vrhu ozebnika , ampak ob splošnem ropotanju v okoliških stenah vseeno prepozno za vrh Jalovca. Ker ni bilo boljše družbe, je šla tokrat z mano kamerca. Posnetki so bolj kilavi, ker sem jo držal v rokah, če hočete boljše pa pejte sami mal v hribe 😉

Storžič

Z Jakatom sva sla v soboto na Storžič. Po Kramarci gor, dol pa po Petem žrelu. S sabo sva imela smučke, ampak sva zgornji del Petega žrela (prečka in še malo dol), zaradi megle prehodila. Dan ni bil ravno idealen – poleg megle tudi veter in v spodnjem delu južen sneg, naredijo pa take razmere turo po svoje še bolj zanimivo. Snega je pa velik!

 

 

Rabeljski slap, 2. 3. 2018

V petek po šihtu smo se z Andražem in Gašperjem (oba ČAOčana) podali pogledat, kako se imajo kaj v mestu Gogi (uradno Rabelj/Cave del Predil). Bila sem skoraj prepričana, da ob treh popoldne ne bo nikogar, ker vsi normalni še delajo in imamo samo mi trije tako razumevajoče šefe/šefico. Seveda me je moj optimizem varal – pod slapom in v njem smo bile vsaj štiri naveze nenormalnežev. 😀 Pred slapovjem smo dobili listek, da smo drugi v vrsti. Andraž je napovedal čakanje eno uro in tako je tudi bilo. Vmes so prihajale nove in nove naveze, nekatere tudi odhajale. Najbolj oblegana je bila seveda naša desna varianta (4+). Ena naveza se je lotila leve variante (5+); mislila sem si, da če bosta preživela tisto padanje ledu od številnih navez nad nami, potem lahko splezata kar koli.

Zanimivo nam je bilo, da so se vse naveze abzajlale po smeri, ker smo vedeli, da obstaja tudi sestop po poti. Malce neprijetno, ko plezaš pa ti nekdo vrže vrv na glavo in se ti potem še spušča med nogami. Ampak ok. Ravno sta se spustila dva Italijana in sem izkoristila svoje znanje italijanščine ter ju vprašala, kako to, da sta abzajlala. Pa pravi eden, da je možen tudi spust po levi, ker je štant. Da pa je sigurno možno priti tudi okoli, ker je sigurno že gaz. No, ta zgodba bo dobila zanimiv epilog, ampak gremo po vrsti (quick flashforward: tudi to pot sem šla na led, namreč pozabila sem poleg znanja jezika uporabiti tudi znanje o družbi in kulturi – Italijani so ponavadi (precej) bolj optimistični kot naš previdnejši slovenski narod).

Sladkosti lednega plezanja sem se naučila, še preden sem zapičila dereze v led. En projektil sem dobila direkt na ustnico in to tako bliskovito hitro, da sem šele čez nekaj sekund dojela, kaj je bilo. Gašper se je, glede na to, da je bil to zanj prvi slap po tečaju (in moj tudi), kar dobro držal, ko je videl kri nad ustnico. Tako sem se naučila smotrnosti vezirja in iskanja lukenj za varovanje in nepotrebe plačevati za botoks – tri lekcije v eni. Hard way or the highway.

Led v slapu je bil v petek res učbeniško tečajniški. Vseh vrst ledu po malem.

Prvi raztežaj je bil v bistvu še najmanj sladek. Levi del se je že dodobra topil, bolj desno smo lahko samo zatikali. Led je bil zelo krušljiv. Sploh jaz sem imela kot zadnja v navezi to smolo, da sem res pobrala vse, kar se je dogajalo zgoraj – ena naveza je abzajlala in tako sem dobila najprej na glavo štrik, potem sem med njim plezala slalom, potem se je nad mano odlomila sveča, no, na koncu sta me fanta prijazno počakala na štantu, da sem se prepikala mimo.

Izvedeli smo, da vsi obračajo po drugem štantu, ker naj bi nas gori čakalo 20 m tankega ledu. Šele zdaj nam je bilo jasno, zakaj so vsi štantali. Kolega Italijan je to podrobnost pozabil povedati. 🙂

Drugi raztežaj je ponudil čudovit putrček in oh, kak užitek je bil zapikovati in zabijati vanj v primerjavi s prvim razrežajem in zloveščim zvokom vode pod nami.

Prišli smo do točke, kjer so vse naveze pred nami obračale oz. abzajlale. Andraževa odločitev, da gre pogledat, kaj nas čaka zgoraj, se je izkazala za drugo najboljšo odločitev dneva, prva odločitev petkovega popoldneva je seveda jasna.

Led je bil raznolik, ponekod so se delali talarji, ponekod je bil putrček, ponekod si zaslišal votel zvok in vodo pod sabo. Raztežaj je tudi dokaj pokončen, ampak naravnost čudovit. Tisti, ki so ga izpustili, bodo žal zdaj izvedeli, koliko lepih stvari so zamudili. 😛 Res bi nam bilo žal izpustiti tistih 60 m čistega užitka.

Mislim, da še nikoli nisem bila štantana na boljšem štantu.

Na izrazih na obrazu se nam po moje lepo vidi, kako zadovoljni smo bili s tem, kar nam je ta dan imel ponuditi Rabeljček.

No, zdaj pa pride na vrsto grenko sladko spoznanje, da je Italijan glede gazi globoko pretiraval. Ob prvem koraku, ko se je Andražu udrlo do popka in se nam je odstrl pogled naprej na kakih 100 cm lepega nepredelanega celca, pri čemer se je že mračilo, sem si samo rekla, da bo pač treba plačati ceno za tisti zadnji raztežaj.

Kdor se bo podal po naši gazi, bo dojel, da smo imeli kaj epopejsko popotovanje, od drytoolinga do toolinga po zamrznjeni travi in zemlji in zatikanja cepinov za veje (predpriprave na Loško steno?). Rečem lahko samo to, da še nikoli v življenju nisem gazila v tako globokem celcu.

Andražev dober notranji kompas nas je pripeljal v dolino, bilo je čudovito plezanje, prestreganje projektilov, gaženje in druženje, vse skupaj začinjeno z veliko mero smeha. Vreme, pojdi nam še na roko.

Sladko-kisli bombončki zadnjega tedna

Prejšnji torek sva se z Anžetom po šihtu odpravila v zadnje dni precej obljudeno Lenuhovo. Vzpon po lojtrci in utrjenih štapnah sva začinila s spustom po tokrat kar zahtevni Sestopni grapi. Vstopna strmina je bila zelo trda, ozka in zapihana v U. Anže se je prvih nekaj metrov tako lotil z derezami, jaz pa poštamfal s cepinom v roki. Nižje naklonina hitro pade, trdo je bilo pa ves čas.

V nedeljo sva z Nejcem želela vstopiti v Grintovčev steber. Na Češki koči naju je ob sončnem vzhodu pričakalo 5 stopinj, južni sneg in topel veter, zaradi česar sva se spustila v dolino. Grenak priokus ob spoznanju, da sva smer zamudila za vsega en dan, sva si deloma skušala popraviti s Teranovo, čez katero se je v zadnjih dneh verjetno zvalila celotna slovenska alpinistična srenja. V smeri sva srečala in prehitela zgolj eno navezo, Andrej in Marija Štremfelj sta čez smer peljala klientko. Nepotešena in še vedno lačna plezanja, sva izstopila po 40 minutah.

V torek popoldne smo z Mihatom in Bojcem (oba PK Idrija) izkoristili polno luno in opravili vzpon na Vrtačo po grapi Y. Jaz sem grapo tudi “odsmučal”. Narekovaji zato, ker je bilo ob precej trdi podlagi zavojev manj, kot bi si jih želel (oz. bi jih moralo biti). Ob jasni noči in polni luni je bila tura res nekaj posebnega, saj smo imeli občutek kot da smučamo pod žarometi. Ob precej nižjih temperaturah kot za vikend, je bila podlaga kot rečeno zelo trda, pogoji za vzpon pa ponovno odlični, zato z obžalovanjem pričakujemo novo pošiljko snega in ponovni “reset” razmer na začetek. Letošnji glavni cilji tako še naprej ostajajo neizpolnjeni…

Vrtača na popolno sončno soboto

Po zboru članov v četrtek po takšnih in drugačnih debatah pade na koncu ideja, da se nekaj članov odpravi v soboto pogledat na Vrtačo, zraven se pa tej ideji priključimo še trije tečajniki.
Že takoj zjutraj je bilo slutiti, da nas vreme ne bo razočaralo, ni bilo hladno, o kašni oblačnosti pa tudi nobene sledi.

Na koncu se nas je zbralo 9, ki smo maširali proti koči na Zelenici. Vodja četice je bil Aleš, ki je čez celotno turo bdel nad našimi koraki, da smo na koncu tudi varno prispeli nazaj. Prvi postanek je bil na Zelenici, na hladno/toplem čaju, ki je mene po neumnosti stal skoraj celega zelenca. Hvala Jan za razvestljenje. 😉

Plan po postanku (in že pred tem) je bil sledeč – po desni ali Y (SV) gor in sestop po levi (V) dol. Že malo po tem, ko smo zapustili Zelenico smo navdušeno ugotavljali, da bo najbrž dan izjemno lep, sonce se je začelo prebujati, mi pa tudi, vsaj glede na tempo. Po lepem sprehodu do začetka grape, kjer sta se tudi naša dva smučarja zamenjala smuči za dereze, se je en član ob vznožju odločil, da obrne – mi pa smo dobili slepo potnico, tako da nas je na koncu na vrhu stalo enako število kot nas je na začetku štartalo.

Z grapo smo obračunali približno v 20-30 minutah in se na vrhu razveselili kristalno jasnega neba, brezveterja in z odličnim razgledom na okoliške vrhove. Popolne razmere in odlična družba sta bila povod za kar dolg fotošuting na vrhu, ker biti tako sebičen in tega ne obeležiti na fotografijah bi bilo res narobe.

Sestop po levi grapi (razen za smučarja, ki sta šla nazaj po Y), je bil za odtenek bolj zabaven in z malce večjim naklonom, ampak noben ni imel težav pri sestopu, tako da smo bili kmalu na izhodu in se tako znebili derez in cokel, ter jo popihali na Zelenico. Tam spet kratek postanek, kjer se je začela debata (zaradi zgonje ure, okoli 12) o podaljšanju ture na Begunjščico. Ker je bil klic medveda (Medo bar) prehud, smo jo popihali nazaj v dolino in proti Tacnu, kjer smo zaključili turo tako kot se spodobi – ob pivu.

Več fotografij si lahko ogledate na flickr albumu, prispevali pa smo jih Jan in Tonika in moja malenkost, ter Strava sled.

 

Kramarjeva smer, 28. 1. 2018

V petek zvečer sva z Rokom finiširala študijo vikend možnosti; sicer sva se že pred enim tednom pogovarjala o Teranovi, a sva misel nanjo malo opustila, saj je vse kazalo na njen množičen obisk. Tako sem si zamislila smer v svojem najljubšem vrhu, Storžiču, na/v katerem sem se že pred leti marsikatero naučila. Navdušila sem se seveda nad najmanj priljubljeno in obljudeno smerjo, to je Kramarjevo, v katero je pred nama stopicljalo samo kakšnih 10 navez. Vremensko napoved so spreminjali iz ure v uro in ker je kazalo, da bo tudi nedelja dokaj mrzla, sva se odločila turo izpeljati v nedeljo.

Smer bi lahko našla tudi z zaprtimi očmi, saj so naju do dostopa praktično pripeljali glasovi pred nama hodečih navez, ki so podobno hudomušno sprejemali situacijo – eden od plezalcev naju je vprašal, za ob kateri uri imava pa midva listek. Spiritoso, bi rekli Italijani. 😀

Beri dalje »

Midva sva tudi

zlezla Teranovo.

 

Nič posebnega, ampak zato nič manj odlično. Bil je vrhunski dan, brez oblačka in sapice, razmere pa do vrha carske. Po seriji raziskovalnih obračanj v smereh, je pasalo prilezt do vrha nečesa preverjenega.

 

Pejte plezat 😉

Vremenska napoved
Zadnji komentarji