Čakajoč nevihto

Okno med izpiti je končno dopustilo tisti znani stavek “A si kej frej proti koncu tedna? Ubistvu mi je vseen kam, sam fino bi blo kej zlezt počas…”. V tem stilu smo se z Nejcem in Jako domenili za preizkušeno spomladansko klasiko v Martuljku in sicer Kuštrasto v Rušici, ker je napoved za petek popoldan bolj kilava in bomo hitr pod steno če bo situacija užasna, in pa ker sva jo z Nejcem plezala prvič.

Pri Ingotu pustimo avto in med strastno debato po polurnem dostopanju ugotovimo, da mogoče tokrat nebi šli na ogled zgornjega Martuljškega slapu in bi bilo fajn zaružit Pod Srce. Levo krog pajdo.

O Kuštrasti povedati kaj novega bi bilo brezpredmetno, včasih je bilo iz mojih ust slišati “kdo se je spomnil da je tole IV-?”, sicer pa je smer zelo lepa, težavnost z izjemo spodnjih polic konstantna, vse skupaj pa začini znani preduh, ki je bil glede na pričanja predhodnikov, tokrat zanemarljivo namočen. (Na tem mestu velja zahvala dobrotniku, ki je v njem pustil prusik 😀 Naslednjič bo šlo brez. Majkemi.)

Imeli smo se fajn, na štantih je bilo prešerno vzdušje, akoravno so se sosednji nebotičniki sinusoidno zapirali in zopet pokazali. Cel dan smo kot v Beckettovi tragikomediji Čakali Godota (beri “Nevihto”), a ta nikakor ni prišla, tako da smo “Za dan zabit” odlično izkoristili.

 

Kratka domača

Časi težki so za nami, še bolj črni so obeti,

ko vojaška hunta s pomagači poskuša nas vse streti.

Dober mesec bili doma smo, ne čisto pri sebi,

‘koj ko odprejo trgovine, prvi dan kupim dve jebi.

 

Se svoboda nam obeta, se luč nekje svetlika?

Da ogrejeva telo in duha v skalno steno naju mika.

Za poskuš’no Kratka domača smer v našem Ježu,

mejni organi pazijo na to, da ne bi čez mejo zbežu!

 

Smer ni prav dolga, z Darjo sva se potešila,

kot da iz ilegale obiskala bi naju dobra vila.

Na vse načine tlačil jebi novi sem v poke,

rabil kline in pa kladu,

da z usodo svojo sam bi vladu,

je čas da oblast vzamemo v svoje roke.

 

Zvečer s kolesom grem pred parlament,

bom kričal LO-PO-VI, ti šment!

 

 

 

Kmalu zopet v hribe (?)

V službi (MOP) zadnje dni dobivamo v medresorsko usklajevanje predloge ukrepov za zajezitev pandemije. Slednji je bolj optimističen.
Predlaga se (MIZŠ?), da se alpinistom ter navezam pripravnikov in tečajnikov z alpinisti dovolijo hribovske/plezalne aktivnosti. Naveze brez pridruženega alpinista, tj. samo pripravniki in/ali tečajniki ne bodo deležne te olajšave. MIZŠ je po zgledu dovolitve treninga kolesarjev (specialke, MTB) znotraj svoje občine verjetno spoznal, da alpinizem v našem prostoru zaseda posebno mesto in je velikega pomena za nacionalno identiteto in našo razpoznavnost v svetu. Kot je v predlogu ukrepa navedeno, velja to samo za (letošnje?) licencirane alpiniste pri KA. Ostali gorniki, planinci, občasni obiskovalci gora itd. tu niso vključeni, saj ravno oni predstavljajo največje breme GRS pri raznih reševanjih, ki so, bodimo pošteni, največkrat posledica pomanjkljivih psihofizičnih sposobnosti ter znanja gibanja v zahtevnem terenu.
Bomo videli, kaj se bo iz tega izcimilo. Če se bodo sedanji ukrepi zavlekli v jesen, bo ta ukrep seveda dosti bolj dobrodošel kot ‘ilegalni’ obiski sten in snežnih pobočij te dni.

Malo zastarelo, pa vseeno vredno objave

Ker ste me zadnjič skurcali, da nič ne napišem.

Več si lahko preberete na spodnji povezavi.

https://www.planetmountain.com/it/notizie/alpinismo/triglav-parete-nord-matej-balazic-e-marjan-kozole-salgono-for-friends.html

LP

Marjan

Zimska Slovenska

Sreda je bila en tak dan, da se zjutraj res ni splačalo v službo, zato sva se z Nejcem namesto tega navsezgodaj odpravila v Vrata in nadalje v Slovensko, jaz preizkusit nove quarke, Nejc pa preizkusit svojo potrpežljivost.

V smeri so bili raznovrstni zimski pogoji; sneg, led in napol kopni skalni skoki, vse to v dih jemajočem ambientu Stene.

Da bi bilo na koledarju čim več takih sred!

Dan za plot twist

Zanimiv splet okoliščin (beri Vetrovna ujma), je zaprl določene ceste na Slovenskem in s tem nekoliko podrl Nejčeve zgodnjejutranje načrte in tako je ob uri nedeljskih turistov luč dneva ugledal plan B: “Pejva pogledat če je še kej ledu ostalo!” Pa sva zaružila proti Gozd Martuljku, kjer je misijo “Javorškove pozabljene dereze”, po ducat klicev v Zgornjesavske kraje, rešila Sandra😃🙏
Malo kasneje sva, kot nekaj navez pred nama, dolgih nosov ugotovila, da se je sveča v Centralnem pod Prisankom podrla. Zatorej sva se preusmerila v Desnega. Vstopila sva za trojico Britancev in ob Nejčevem vodstvu “Hey mate, you’re bloody fast!”, slednje tudi obšla in ostala v slapu bolj ali manj sama. Sveča/svečka je narejena, precej ozka in z nizkim podstavkom, tako da sledi nekaj metrov precej strmega plezanja. Izstopni raztežaj je bombastičen, ima celo nekaj putra! Škotski podaljšek sva si prihranila za drugič
🙂 Glede na visoke temperature v dolinah, je bilo v slapu “Bloody cold mate!”, tako da bi se ob takem trendu znala sveča obdržati še nekaj časa.

Ledno plezanje v Sappadi

Pretekli podaljšan konec tedna smo vertikalovci uživali v ledni plezariji v italijanski Sappadi. Zaradi dobrih razmer (putrčka) ter festivala lednega plezanja Icefest, se je izkazala kot obljudena lokacija ljubiteljev ledu.

Vikend so otvorili Maja, Nejc in Tadej, ki so v četrtek prepikali Lacrime Ibernate (WI 4, 200m). V petek se jim je pri osvajanju slapu Lo Specchio di Biancaneve (WI 3+, 240 m) pridružila Eva. Štafeto osvajanja »Sneguljčinega ogledala« smo v soboto prevzeli Jure, Rok ter tečajnik Matej:) Da ni bila gneča prevelika, so se ledolomilci (Maja, Nejc, Tadej) premaknili v sosednji hrib ter članstvu primerno splezali slap Vertical (WI 4+, 180m). Kot vedno je bil vikend prekratek za vse želene podvige. Maja in Nejc sta ga zaključila s preplezanima 60 (WI 4) ter 100 (WI 5) metrskima slapovoma, z Evo sva se učila »šraufanja« v Carpe diem (W, II 3+, 220m), Jure in Rok pa sta krotila štrik v Lacrime Ibernate.

Na poti proti domu so se že porajale ideje za nove podvige…od snega do skale…:)

 

Drugi slap v Krnici prvi slap

Po lednem tečaju je ostalo navdušenje po pikanju ledu, zato sva z Anjo pocukali Menota in Blaža, če bi naju peljala plezat kakšen slap.
Meno je izbral Drugi slap v Krnici, kar je odlična začetniška destinacija.
Že pristop do slapu je bil poledenel zato smo vedli, da nas sigurno čaka vsaj nekaj ledu. Razdelili smo se v naveze Meno in Anja, ter Blaž in jaz. Prvi cug (meni najljubši) je bil lepo narejen, malo bolj steklen led, vendar se je dobro plezalo.

V naslednjih cugih so bile malo mešane razmere. Čez en del grabna smo se sprehodili, ker je kopen, kjer pa je bil led, pa je bila dobra plezarija.

Nato pa že slavna zavesa, ki je lepo narejena (ampak najbrž ne bo več dolgo). Led je bil super (vsaj pomojem), lepo se je hakljalo in dobro držalo. Anji se je najbolj luštalo v tem cugu, ker je bil najbolj pokonci.

Splezali smo še en cug nato pa,smo se odločli da zaključimo, ker so se začeli delali talarji. Abzajlali smo se na malo bolj migajoče borovce (ki dokazano dobro držijo-Anja jim ni preveč zaupala). Za spust smo porabili malo več časa kot za samo plezarijo, zato pa sva se vmes še naučili zlagati štrik.
Za naju je bil tole prvi preplezan slap in odlična izkušnja, za kar sva hvaležni Menotu in Blažu 🙂

 

 

Zimska tura – Vrtača po Ipsilon grapi

V soboto, 25.1.2020, smo imeli tečajniki zimsko turo. Naš cilj je bila Vrtača, ki smo jo nameravali osvojiti po Y grapi. Vodila sta nas Maja in Nejc.

Zgodaj zjutraj smo se s popolno zimsko opremo odpravili proti Domu na Zelenici. Tam smo si nadeli plazovne žolne ter preverili sprejemanje in oddajanje signalov. Vse je štimalo in polni pričakovanj smo odkorakali naprej.

Na Suhem ruševju smo zagledali več skupin gorskih reševalcev, ki so imeli ravno tisti dan usklajevalni seminar. V eni izmed skupin, mimo katere smo šli, je veselo mahljal z repom prikupen labradorec.

Kmalu zatem smo se ustavili, se malo okrepčali, nato si je vsak oblekel plezalni pas, si nataknil dereze in vzel v roke cepin. Nejc nam je ponovno pokazal kako se stopa z derezami in rokuje s cepinom. Začel se je strm vzpon po pobočju. Ker nas je ovila megla, nismo mogli videti globine za seboj, a smo strmino terena čutili z vsakim korakom. Dereze so dobro prijemale in počasi smo prisopihali do vstopa v grapo. Začel se je »ta najboljši« del ture – vzpenjanje po grapi. Najprej z enim cepinom, potem z dvema. In tako smo, pod budnim očesom Maje in Nejca, ki sta nam ves čas dajala napotke, osvajali tehniko vzpenjanja po grapah. Nekateri smo se čez skalne skoke zaradi boljšega občutka navezali na vrv.

Zgoraj na sedelcu je precej pihalo. Ko smo se vsi zbrali, smo stopili na vrh Vrtače ter naredili skupinsko fotko. Tedaj so se meglice razmaknile in lahko smo videli Blejsko jezero. Sestopili smo po Južni grapi in uživali ob pogledu na Begunjščico, Roblekov dom, Srednji vrh in Dom pri izviru Završnice.

Na povratku smo nad Domom na Zelenici povadili še ustavljanje s cepinom. V načrtu smo imeli tudi »abzajlanje« s Spodnjega Plota a sta se naša vodja odločila, da si vajo prihranimo za drugič, kajti bila je že pozna ura.

Turo smo zaključili v Irish pubu v Tržiču, kjer smo zadovoljno trčili s kriglami radlerja in predebatirali turo. In imeli smo zares prelepo turo! Za mnoge od nas je bil to prvi vzpon po zasneženi grapi. Bili smo zelo dobre volje in le-ta se je nadaljevala med vožnjo domov – vsaj za naš avto lahko to potrdim : ). Mi smo se v Ljubljano pripeljali ob zvokih legendarnih Led Zeppelinov.

Maja K.

              

Skoraj Romatenspitze

Prejšnjo nedeljo smo se odpravili v lov za novim pršičem na Romatenspitze. Po poti navzgor so nas spremljale prijazne snežinke, v zgornjem delu pa nas je pričakal nič kaj prijazen veter. Nekje 200 višincev pod vrhom smo se odločili, da odsmučamo navzdol. Pri spustu smo bili nagrajeni z dobro mero suhega pršiča, ki je bil ponekod napihan in tako že dovolj globok za pravo “plavanje”. Naslednjič pa do vrha!

Smučali smo Maja, Nejc, Ana in Anja.

Vremenska napoved