Zupanova v Koglu

V torek mi Tadej napiše, če bi šla plezat v nedeljo, na hitro sem preveril urnik in sreča je bila na moji strani, dan je bil frej za plezarijo! Tekom tedna se je vremenska napoved malo spreminjala in v soboto dorečeva , Zupanovo v Kogel. Napoved je kazala na nekaj popoldanskih neviht, a kljub temu ne spreminjava načrta. Tadej me pobere ob 6ih v Ljubljani in že drviva čez Trzin v Kamniško Bistricoin še naprej, do koder se z avtom lahko gre. Kar hitro se odpraviva od avta in se odpraviva z lahkotnim tempom do stene, kjer sva že opazila 1 navezo v Kamniški smeri.

Med pripravljanjem za pristop v steno do stene dostopijo še dve- tri naveze (ena tuja, nemško govoreča).  Še zadnjič od tal pogledava v steno in tadej že začne s plezanjem. Skala je bila povsem suha, kljub temu, da sva pričakovala rahlo mokro skalo. Plezarija poteka po kompaktni skali. Ob vstopu v kamin za nama že prisopiha prvi plezalec tuje naveze in vpraša “ŠTANT?!?”, ter pokaže na sidrišče, ter mu prikimam in odplezam po kaminu navzgor. Kakšna uživancija, ves čas se mi po glavi vrtijo Tadejeve besede “Ne se notr basat!” in se z razkorakom premikam čez kamin. Smer nato zavije v levo preko nekaj velikih lusk, ki prijetno donijo, tu so sledile spremne besede “js sm jo kr zajahou” in “tu use drži”. Mimo lusk in v viseči viseče sidrišče, kjer sva imela precej nesreče zaradi “solate”. Ko se končo odrešim odplezam na štant in počasi preideva na gredo, rahlo v desno in naprej v smer, sledita dva lepa raztežaja štiric, ki sta opremljena, a malo manj kot težji. Drugi raztežaj štiric sva prišla malo višje in zato naslednji raztežaj splezala prečno v desno ter prišla pravilno na sidrišče pod težje raztežaje. Tu je klinov kolikor želiš in če vpneš vse, se ti zna zgoditi, da zmanjka kompletov. Plezarija je tukaj prava uživancija, malo težje, malo se je treba napeti, trikrat globoko zadihati in si čez. Na nekem delu je bila skala mokra, a se je vseeno dalo lepo preplezati čez brez težav. V ključnem delu smeri, me je odnihalo, saj nisem našel pravega načina, da bi prišel čez, nič zato, odniham na drugi del ključne police in splezam gor. “Tale del bom pa še sanjal!” si rečem, slikam, in splezam naprej. Lepa plezarija !! Na vrhu si dava s Tadejem roko za uspešno preplezano smer in se spustiva po vrvi čez Virensovo smer. Pogledava gor in vidiva tujo navezo, ki se še vedno ukvarja s ključnim raztežajem. Prav dolgo se nisva zadrževala pod steno saj je kar pogosto zafrfotal kakšen kamen iz stene.

Pobereva šila in ruzak, ter se odpraviva proti avtu. Hiter ter suh sestop in sva pri avtu.  Roka, in požirek piva ter na pot proti domu.

 

 

 

Prvi kamin.

 

Na vrhu štiric.

 

Prečka v desno nad štiricami in pod težjimi raztežaji.

 

Težji raztežaji 🙂

Ključni raztežaj in ključ smeri.

Ekspresni sestop! ( za 100m)

 

P.S. V Koglu sva naštela 8 navez, vključno z najino.

P.S.S. V nedeljo sva s Tadejem preplezala Zupanovo smer v Koglu.

 

Prelepo Biokovo

Na deževen dan se splača spomniti sonca, senc, vetra in začarane vode Biokovega.
Zgrešen vstop, obračanje in taki štosi te v tednu kar stanejo, ker ti skuri glavo na dostopih in sestopih. Poleg že v preteklosti preplezanega Lykopolisa (Veliki Borovac) in Dalmatinskega sana (Bukovec), s tokratnega potepanja priporočam Zapadna vrata v Šibeniku – smer kazi le negotova skala 3. raztežaja.

Zima je še, samo snega ni

Glede na to, da sva se v soboto z Grego dodobra ogrela v Dolgem hrbtu (po 15-ih urah pa na koncu dneva zabeležila uspešen vzpon v Teranovi 😛 ), bi bilo škoda ne izkoristiti vikenda v celoti. Z Matejem sva itak že bila zmenjena za nedeljo.

Matej je pokazal nekaj sočutja in tako sva se odločila za Zajedo v NŠG. Zjutraj je vstal pol ure pred mano in že tradicionalno pripravil zajtrk. Z omleto sva pridobila dovolj kalorij za celodnevno telovadbo. Takole “turistično” sva ob ne prav zgodnji uri zaplezala v Zajedo, ki poleg obilo suhoorodjarskega užitka ponuja še nekaj zanimivih prehodov čez zasnežene police s pretežno slabo predelanim snegom.

Mrzel veter pa nama je delal družbo in popestril dogajanje med urami čakanja na sidriščih. Zadnjih deset metrov pod robom stene sva bila za skoraj celodnevni trud nagrajena s tapravim takozvanim škripavcem. Na vrhu je bil veter za odtenek izrazitejši, pa še mračiti se je začelo, tako da z ležernim pohajkovanjem na sončni strani že drugi dan zapored ni bilo nič. Po hitrem postopku sva se spakirala v dolino. Evalvacija ob pivu je sledila šele doma v Ljubljani.

Glede na to, kako pridno treniram s cepini po suhem zadnje dni, sem začel resno razmišljati o tem, da se udeležim odprtega državnega prvenstva v imitaciji lednega plezanja čez dva tedna v Domžalah. 🙂

LP, Marjan

Teranova in Trojka

Zadnji vikend je bila planirana skupna tura AK a je zaradi množične odsotnosti prvotni plan odpadel. Trije smo se zmenili, da jo pihnemo skupaj v Dolgi hrbet a je tudi od te naveze še eden odpadel. Tako sva se z Marjanom zmenila, da greva po Teranovi do Trojke in potem čez njo na sonce. V duhu plana sva zjutraj peljala en avto na Suhadolnik, z drugim pa na Jezersko.

-10 stopinj naju je spravilo takoj v hitri pogon in sva okrog 8ih vstopila v Teranovo. Cca 1.5h in sva bila čez.

Dostop do Trojke in pogled na golo/suho steno nama ja zbil nekaj upanja, da se je bova sploh lotila a sva vseeno vstopila.

Vse kar je bilo skale (skoki, plate) je bilo suho brez kančka ledu/snega in drytooling here we go.

Precej težka plezarija naju je zelo upočasnila, za piko na i pa vmes med skoki še sipek sneg – ponekod do riti.

Do sončnega zahoda nama je uspelo pridit nekje do 300-350 metrov, ko sva se odločila za abzajl, saj nisva vedela kake težave naju še čakajo.

Dokaj hitri abzajli (kar nekaj štantov je že od prej narejenih) in sestop nazaj naj Jezersko in sva po 15-ih urah bila nazaj pri avto.

Plezala Marjan & Gregor

Teranova

Teranova

Proti Trojki

Trojka

Trojka

Trojka

Trojka

Trojka – kjer sva obrnila

Stirofobija

S Samotom sva 13.3.2022 plezala Stirifobijo. Do zavese sva pridirkala zaradi pozne ure, pod zaveso pa sva se navezala. Od zavese že kar pošteno teče tako da moraš biti kar hiter če nočes biti moker. Dober dan z dobro družbo! Plezala: Samo in Meno.

 

Pod škrlatnim obzidjem

“Zadnjič sem pod Dnino videl nek trakec ledu v neki grapi, mogoče se da priti čez, zna bit zabavno, greva to pogledat?”, se je glasil Marjanov predlog v ponedeljek in tako v torek zarana drviva proti 3. serpentini vršiške ceste. V Krnici se zidovje in stolpovje obarva rozasto in odpre se nama paleta idej, kje bi med Kriško steno in Rakovo Špico prišla čez in si turo začinila s poznim sestopom v Vrata. “Greva vseeno tist led pogledat pa če bova hitra…”

Če iz naslova objave nadaljujem v Miheličevem stilu, bom vstop opisal nekako takole: “…kjer se prostrani prodi zožijo v grapo Gruntovnico od desne zaslišiš šum skritega slapu.” Na desni se pokaže ozka grapa, kjer nad vstopnim kaminom razpneva vrv.

Grapa predstavlja kaskadast svet položnih kotanj, ki jih zapirajo strmi prehodi v obliki zaledenelih sveč in zaves ter tudi nekaj kombiniranega plezanja. 6 raztežajev nama je ponudilo pravo plezarijo do težavnosti WI4+ in M4, za približno 3 dolžine vrvi pa je bilo hoje po grabnih. Ključ je strma, ozka sveča precej sumljive kvalitete ledu v tretjem raztežaju. Šesti raztežaj naju je navdušil z manjšim amfiteatrom iz katerega izhod ponuja estetska sveča. Raztežaj za tem sledi prehod M z nekoliko nerodnim začetkom, pa zelo dobrimi hooki v nadaljevanju. Zadnji raztežaj predstavlja strma zavesa. Najtežje prehode je sprašil in pohaklal Marjan.

Ob 14.uri stojiva na vrhu grape, ki pada med Rakovo Špico in Rogljico, še precej daleč od njunih sten. To bo to za ta dnar, jutr je šiht, pa faks.

Sestopila sva z enim spustom po vrvi (urejen v skalah levo, moder prusik) čez zadnjo zaveso in se po grapi desno od le te (gledano v smeri navzgor) dvignila v labirint rušja in macesnov in grap skozi katere sva prečno proti jugozahodu sestopila nazaj v Gruntovnico.

Malo sva že povprašala naokoli o morebitnih vzponih po tej grapi, a zaenkrat še nimava informacij, da bi kdo kolovratil tod okrog. Je pa res, da je grapa v bogatejših zimah verjetno močno zasuta s snegom in kakega duha ter sluha o ledu ni in zna biti vzpon precej bolj trivialne narave. Če kdo ve za predhodno plezanje v grapi pod Rakovo Špico in Rogljico, naj naju pa le kontaktira, da ne bi odkrivala tople vode 🙂

Plezala in uživala Marjan Kozole in Anže Javoršek


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zgornja polovica smeri

 

 

Pleza

»Ej Anže, kako kej tvoja pleza? Ful mi je hecn ta izraz«…

…me je pobarala prijateljica Ana. Pridušno sem ji odvrnil, da sva z Matijo v četrtek plezala La Bello Furlano in lažji (skrajno desni) krak Peter Pana- preostala dva kraka in smer ABC že pošteno stokajo in škripajo in pokajo in padajo v dno Zajzere. Včeraj pa sva plezala Prvi slap v Krnici in nato v družbi Akademske ter Železničarske naveze po sistemu dvigala (mi gor, oni dol), še Drugega, čigar zadnja raztežaja sta s spodnjim delom smerce povezana le še Rayu Charlesu, ki pa bi kljub slepoti zaznal večji odstotek najlona v borovcih Prednje glave, kot pa ledu. Ko smo že pri Geniju, obilno popoldansko deževje nama je ob vožnji domov šepetalo; »Hit the road Jack. And don’t you come back no more.«

»Js ga tud prebavljam z raznoraznimi motnjami – izraz.«, sem še pristavil in pogovor pretipkal na računalnik.

Je*eš pomlad dej zej snih!  Pa lid!

Zima bella

…je v polnem razmahu in zato, sem pa tja, pogledam iz dajelpšega besta da svetu, kam kjer je lepše 🙂 de. Smuke od novembra že kar nekaj, pa še vseeno malo pojokcam ob spominih na lansko snežno bogatijo. S fotrom sva se malo potikala po Avstriji v upanju na boljše razmere, ki jih načeloma ponujajo njihovi kopasti tereni. Na čase sva jih našla, včasih pa tudi ne. (Baumbachspitze, Gmeineck, Kleines Mosermandl, pobočja nad Klenitzen Alm, Grosses Mosermandl..). Pri nas sem v začetku obiral klasične tretje-četrtostopenjske plazovne lokacije v Karavankah in na Pokljuki (tipa Dovška Baba, Struška, Debeli vrh, Plesišče,…) pa kak kosmat vrh nad Kranjsko goro ala Vitranc. Pri zahodnih sosedih sva smučala s Forca de la Val in odprla večurno debato o imenoslovju Poliških Špikov, blizuzvočnicah in dobesednih prevodih ter šlampastih prevajalcih. Potikal sem se po Tamarju, enkrat bil v Jalovčevem ozebniku, ki je bil generalno zelo dober, v ožinci na strminci pa precej klavrn, sem smučal že precej bolj udobnega (menda se to v teh dneh ni prav radikalno spremenilo).

Malce sem se navezal z Nejcem, takrat sva plezala Desni slap pod Prisankom, ko niti sveča niti levi obvoz nista bila narejena. Pa ajde, za razmigat je bilo.

Z Matijo sva bila v Zajzeri kjer sva plezala La Placca destra. Šla sva pogledat “kaj je kej narejenega”. Vedela sva da so določene slapove tam že plezali, torej “nekaj že bo”. S parkirišča je videti kar nekaj trakov na vse strani. Obetavno, si misliva, nato pa odpreva stare fotke in dolgih nosov ugotoviva, da je ledu bore malo glede na bogate sezone. Še najbolje izgleda “Desna plošča”, ki je hkrati najmanj strm slap tod okoli. Led v prvem raztežaju je bil izredno trd, strmejši del je postregel tudi z gobami iz Mlačce. Votlim odsekom, kjer prav živahno žlobudra voda, se da izogniti z lepimi veleslalomskimi zavoji. Zadnji raztežaj in pol pa je postregel z mehkejšim ledom. Pod slapom sva bila s 4-imi spusti po vrvi in po prijetnem ter doslednem pregledu avtomobila s strani postavnega Carabiniera, sva jo zadovoljno podurhala nazaj v Domovino! (je razumel da se z orodji nisva igrala De Nira in Walkna iz filma Deer Hunter :D)

Nč…učit, da bomo še kej plezal. Pa če kdo zgori to bere naj pošlje sneg. Veliko snega.

Pod vrhom Kl. Mosermandla (v ozadju njegov veliki bratec)

Pod južnim žlebom v Schliererspitze

Gmeineck

Klenitzenkopf

Škrbina nad Dolino

Gr. Mosermandl

 

Placca destra

Turna Struška

V soboto je Maja organizirala turo za vse v klubu, ki bi probali turno pa da se malo zberemo na kupu. Tura je bila primerna za vse, odšli smo na Struško v Karavankah. Vreme nam je ustreglo z sončkom, sneg pa je že pomrznil in zbil. Na zgornjem delu se je dalo narediti par dobrih zavojev, to je pa to. Na koči so se še eni lepo na sončili dva sva pa že prej odšla na južno.

Bilo je fino in sproščeno. Upam da se kmalu vidimo na Triglavu.

Bor Vidic

Dan za bogove

Z Ančko sva izkoristili še zadnji dolg dan in uživali v samoti Kamniških. Povezali sva Virensa in Zajedo Skute.

Bil je dan za bogove… s soncem obsijana lička z razgledi na megleno morje, topla skala in energija, ki polni baterije.

Pejte plezat 🙂

Maja

Skupne ture 2022
Vremenska napoved