Konec marca do začetka aprila smo se člani alpinističnega kluba podali na sever Evrope – na čarobno, surovo in vetrovno Islandijo. Naš cilj: en teden turnega smučanja v divjini med fjordi severno od Dalvíka. In kot se za pravo ekspedicijo spodobi, se je vse začelo že precej prej – s skrbnim načrtovanjem. Prva avantura je bila iskanje najcenejših letalskih kart, ki ne vključujejo postanka na Grenlandiji, sledil pa je še logistični podvig – kako spraviti 13 ljudi in tono opreme 500 km proti severu.

Rešitev: dva kombija, optimizem in molitev, da bosta kombija zdržala.

Na poti nismo pozabili na nujne zaloge – »nekaj«  alkohola iz letališča, »nekaj« iz islandske alkoholne trgovine Vinbuđin, hrana pa iz nizkocenovnih trgovin, ki jih krasi logotip pujska. Na parkirišču pred trgovino v Reykjaviku smo našemu predsedniku kluba pripravili rojstnodnevno presenečenje, kot se spodobi – s torto, svečkami in smehom.

Po dolgi poti sta nas pričakali dve idilični leseni hiški tik ob morju, ki sta postale naš dom za naslednjih nekaj dni. Že naslednji dan smo zagrizli v prve zimske vzpone v okolici Dalvíka, vsak dan pa nas je pot vodila dlje proti severu – v iskanju pršiča in dobrih linij. Snežne razmere so bile sicer skope, a zagnanost ekipe in širina islandske pokrajine sta odtehtali vse. Smučali smo cel teden.

Islandija pa ni ponudila le turnih smukov – raziskovali smo slapove, gejzirje, vroče vrelce, lavino jamo z vrocim izvirom – Grjotagja (Snemalni prizor Ygritte, Game of Thrones, you know nothing Jon Snow), vulkane in naravne terme, kjer te v kopalkah obliva para, okoli pa piha veter, ki te z lahkoto dvigne s tal.

Videli smo tudi severni sij. Medtem ko drugi dan za dnem lovijo severni sij in se vračajo z ledenimi prsti in praznimi spomini, smo ga mi gledali kar dva večera zapored – iz jacuzzija, s pirom v roki 🙂

Obiskali smo tudi mesto Húsavík in tamkajšnji muzej z okostjem kita, ki je bilo tako ogromno, da si dvakrat premislil pred skokom v morje (ja, tudi v morju smo se kopali). Med kulinarične podvige ekspedicije pa sodi pokušina fermentiranega morskega psa – tradicionalne islandske specialitete. Težko opišemo okus… ampak, če si kdaj jedel gumo, ki je 6 mesecev ležala v amonijaku – potem si blizu. Obrazi so govorili več kot besede. Nekateri celo več kot glasne kletvice.

Večere smo preživljali v lokalnem pubu v Dalvíku, vsakič, ko smo naročili pivo, so nas vprašali, od kod smo – kot da bi govorili starodavni jezik izgubljene civilizacije.

Na koncu lahko rečemo samo: Islandijo smo premešali kot pravi avanturisti. Smučali, se smejali, prepotovali pol otoka, jedli eksotične zverine in preživeli. Misija več kot uspešna. Če nas kdo vpraša, če bi šli še enkrat – samo recite kdaj.

Pozdravljeni,

v četrtek 6.03.2025 vas vabimo na predstavitev alpinistične šole, ki se bo začela s spoznavnim plezanjem v vikendu 15. ali 16. marec nekje na Primorskem ali v Istri!

Nekoliko več si lahko preberete na https://www.vertikala.com/alpinisticna-sola-2025/

Vse informacije pa v klubskih prostorih v Tacnu!

Z Jero sva na božični dan iskala sneg, in ga (kot večja masa turnih smučarjev) našla na severni strani Visokih Tur. V širšem izboru izhodišč (Obertauern z okolico, Zauchental, Flachauer Tal, Kleinarltal, Grossarltal, Gasteinertal, Ruarisertal) se odločiva za Grossarl, kjer smo 4 dni smučali v prav nadpovprečno dobrih razmerah, s tem da smo morali zadnji dan že nekoliko tuhtati, kje najti čim manj zorane terene. Tako smo v dolini, ki poteka v smeri sever – jug (zahodna veriga spada v skupino Ankogla v Visoke Ture, vzhodna pa je uvrščena v Radstadske Ture – skrajno zahodno skupino Nizkih Tur), smučali s Filzmooshörndla, Loosbühla, Schöderhorna, Heidentempla, Schönweidkogla ter Kreuzecka.

Z vrha Heidentempla smo opazovali še kar komadne slapove v dolini Kötschachtal in tako sva ob prihodu domov že menjala opremo v nahrbtnikih in šla pogledat, če je v Mallnitzu kaj ledu. Našla sva ga v slapu Kritzbrunn v dolini Dösner Tal. Naslednjega dne sva z Nejcem plezala še pod Prisankom in sicer slap, o katerem glas sega tako daleč, da sva bila v poplavi germanskih, romanskih in vzhodnoslovanskih govoric, prav vesela klene slovenske besede.

 

Podaljšani vikend 11.4. – 14.4.2024 smo izkoristili za izvedbo ledeniškega tečaja v prelepem prostranstvu Monte Rose.

Skupaj nas je šlo 7 – dva profija in 5 neznalčkov : Tonček in Tadej, pa peterica Urban, Rok, Jure, Jan in Helena. Z najetim kombijem smo se okoli 1ih zjutraj odpeljali iz Slovenije. Po 8ih urah vožnje (šoferji Jure, Rok in Urban) smo prispeli v Alagna Valsesia (1191 m), se pripravili na dostop do koče Gnifetti (3647 m) in s težkimi ruzaki startali.

Uporabili smo tri žičniške povezave ( prva Alagna 1191m – Pianalunga 2050 m, druga naprej do Passo dei Salati 2961 m in tretja do Punta Indren 3275 m) – povratna karta za vse tri je bila 45€.

Okoli pol sedmih zvečer smo se vselili v sobo in odšli na super večerjo (gosta juha iz rdečega zelja, testenine z mesom, pečen piščanec s pečenim krompirjem in sladica). Po večerji smo utrujeni odšli spat. Hoja je bila naporna, saj je bil pred kratkim zapadli sneg nepredelan in smo celo pot od Punta Indren do koče Gnifetti gazili, večinoma Tadej – hvala Tedi. Tonček in Jan sta se vzpenjala s turnimi smučmi in je bilo zanju to precej lažje. Nenavajeni takih višin, smo si lajšali glavobole z aspirini.

Drugi dan smo se po zajtrku opremili z lavinskimi žolnami in opremo za ledeniško navezo. Navezali smo se v dve ledeniški navezi, ena s tremi in druga s štirimi udeleženci.

Vzpenjali smo se nad kočo ob/po ledeniku Lys v smeri sedla pod Lyskammom. Na višini cca 4050 metrov smo se obrnili in sestopili do bližine koče, kjer smo imeli najprej praktičen prikaz:

in nato sami vadili več vrst reševanja padlega v ledeniško razpoko – padli je/ni pri zavesti, padli je/ni poškodovan.

Ves čas nas je spremljalo res izredno lepo vreme in kar pretoplo – sonce je žgalo močno in krema s faktorjem 50 (namazana večkrat čez dan) nam je komaj zadoščala.

Tretji dan se je ekipa hrabrih in močnih povzpela na vrh Vincent Pyramide 4215 m.

Z Janom sva ostala v okolici koče, naju je premagala višina. Fantje pa so v naskoku zavzeli vrh v cca 2 urah in pol, 650 višincev in cca 4 km. Tonček je turo opravil s smučmi. Medtem si je Jan privoščil smučanje po bližnji flanki nad kočo, sama pa sem si vzela počitek – spanje in sončenje, a ga je kmalu prekinil Tonček, ki je prismučal s piramide, prav kmalu za njim pa so pripešačili še fanje. Navdušeni so bili nad vzponom, saj so ga izvedli v mnogo boljših razmerah – sneg je bil že precej predelan in tudi jutranje temperature so bile nižje, kar je pripomoglo k hitrejšemu in lažjemu napredovanju v hrib.

Razgled z vrha 🙂

Popoldan je minil ob počivanju/spanju/kartanju – pred in po zopet dobri večerji.

Četrti dan smo se po zajtrku  počasi odpravili v dolino. Tudi tokrat je bila hoja precej lažja kot prvi dan in z derezami na nogah smo se hitro spustili do žičnic.

Na parkirišču smo z olajšanjem ugotovili, da nismo dobili kazni za parkiranje (Easy park je štel le en sam dan, ostalo smo se švercali). Odpeljali smo se domov in v večernih urah prispeli v Slovenijo – le rdeča lučka na armaturi nas je ustavila, da smo dolili olje 🙂

Ta podaljšan vikend smo imeli res enkratno vreme, sončno, brez oblakov. Razmere za hojo sicer niso bile najboljše zaradi predirajočega snega, vendar pa je bil tečaj izpeljan skoraj po planu – v boljših razmerah bi se vzpeli še na kak štiritisočak. Imeli smo tudi srečo z žičnicami, ki so nekatere delovale le še ta vikend.

Še nekaj utrinkov

Letošnja zima je že zgodaj prinesla dobre razmere za plezanje. Tako smo se tudi tisti že rahlo zarjaveli zbrcali iz zimskega spanja in se odpravili po svojo dozo.

Dvakratno orodjarjenje v zasavskih drajtuliščih je zadostovalo, da sem si povrnil samozavest in željo po bregih. Po nekaj bolj ali manj lažjih sprehodih sva se z Matejem Balažicem (AO TAM) dogovorila za plezarijo 16.–17. decembra. Ker sva prvo bojno vrsto že zamudila (no, ja, Matej se je že dobro ogreval v Raduhi), se nama je zdela severna stena Špika dovolj spodoben cilj. Z leti se vedno bolj oddaljujem od pretiranega prostovoljnega matranja, zato sva šla po ključ od bivaka Pod Srcem večer pred vzponom, turo pa planirala za dva dni, ker (vsaj zase lahko rečem) raje dvakrat dolgo spim, kot pa enkrat zgodaj vstanem.

Kljub dobro načrtovani turi na vrhu Zelene glave obrneva zaradi pršnih plazov. Med premlevanjem, ali sva se odločila prav ali pa sva samo rahleca, na hitro pregledava novice in opaziva, da so v Mojstrovkah menda v redu razmere. Odpraviva se v dolino, prespiva na Erjavčevi koči in zjutraj (ne ravno prva) pristopiva pod Mojstrovke. Ker je v Debelakovi že gneča, zgaziva še tistih nekaj metrov do Stebra revežev (III/M5, 85°, 60°–70°, 500 m). V smeri so odlične razmere. Z sončnim zahodom sva na vrhu.

23. decembra se me usmili Maja Jereb. Kraj sten v Prisojniku se zdi primeren cilj. Zjutraj najprej opaziva, da je stena precej spihana – kopna. Na desni pa zagledava lepo zalito Severozahodno grapo (M5, II–III, 40°–60°, 400 m). Da ne bo prelahko, vseeno vstopiva direktno v vpadnici. V prvem raztežaju je sneg zanič, zato je potrebne nekaj iznajdljivosti (muke), da se prebijeva čez. Potem se naklonina položi in do vrha škripava po zbitem snegu.

28. decembra ima Matej spet čas za drugi poskus. Zaradi moje pozabljivosti gre kratek jutranji dostop iz bivaka k vragu (podrobnosti razložim ob pivu), zato štartava direktno iz Ljubljane ob 6h zjutraj. Spet vzameva s seboj opremo za bivak, tako da se nama nikamor ne mudi. Nekaj čez deveto vstopiva v žleb ob Zeleni glavi in ga po približno 100 metrih zapustiva levo v manjšo grapo in plezava nenavezana do zapore, ki jo obideva desno, se naveževa in preko krušljive police prestopiva nazaj levo v grapo. Nadaljujeva proti desni po povezanih snežnih trakovih z odličnim snegom čez Dibonovo polico proti Direktni smeri.

Pred temo splezam še en strmejši raztežaj pod zajedo, fiksiram vrv in se spustim nazaj do sidrišča. V iskanju boljšega prostora za bivak fiksirava še drugo vrv in se spustiva še dodatnega pol raztežaja, kjer si pod previsno zaporo izkopljeva zadovoljivo polico za spanje.

Po zajtrku se ogrejeva z žimarjenjem do zadnjega sidrišča, potem pa gre bolj ali manj tekoče naprej. Vsi raztežaji so lepo zaliti. Tako lepo, da se ne posluživa niti leve izstopne variante, ampak nadaljujeva naravnost po žlebovih. Ob 16h sva na vrhu (III/AI5, 90°/60°–80°, 900 m). Sestop čez Kačji graben pa nama vzame še dodatni dve uri.

Kot je napisal Matej, hvala bogovom za razmere in vreme ter Perotu in Katji za prevoz in pogostitev.

#šebrcamo #vikendbojevniki

LP, Marjan

Z Jero, Aljažem in Matijo smo se na Božič, navzlic premočno prizanesljivi zimi v Južnih apneniških Alpah, zapeljali proti Cortini z namenom raziskovanja turnih terenov Dolomitov.

Prvega dne smo se “uz put” ustavili v Sextenu in se skozi Val Fiscalino / Fischleintal namenili proti koči Locatelli s katere, skozi omenjeno dolino, poteka klasičen turni smuk. Nekje na polovici ture smo, v izogib uničevanju lastne samopodobe s pridihom Avsenikove legendarne viže “Dilce se lomijo”, obrnili in se pretolkli nazaj do izhodišča. Nadalje smo se ustavili na Misurini in nagledali še kar dostojno zasnežene severne krnice Rinbianco, Neve in Nevaio v Cadinih di Misurina. Pogled proti koči Auronzo in škrbinama Col di Mezzo in Lavaredo pa je v oči priklical solzice.

 

Naslednjega jutra smo se zapeljali proti prelazu Giau in parkirali na cca 27. serpentini (približno 1960 m.n.m) in ob pogledu na škrbino Giau (2360 m), ki nas je razveselila z debelejšo snežno odejo, veselo odcepetali proti še eni klasiki, Monte Mondevàl / Corvo Alto (2455 m). V-SV flanka je predstavljala pobočje predirajoče se kložice in perfektnega grifika, ki smo ga dokaj uspešno sprašili do planine Mondevàl de sora (2158 m). Sledil je povratek na škrbino Giau in nekoliko strmejši spust skozi njen severni žlebek proti krnici Pènes v kateri smo, začudenih pogledov in bizarnih krikov, nabasali celo na nekaj metrov suhega nesprijetega snega✔️.

Plan igre za prihodnje tople dni: Visoko izhodišče + južne flanke.

Dolomiti so, zahvaljujoč dogodku med letoma 1915 in 1918 (ironično), zakladnica visokih izhodišč, žal pa je južnih flank, ki se na teh izhodiščih pričnejo, nekoliko manj.

Panoramska vožnja čez Passo Falzarego in pod “steno vseh sten” nas je prihodnjega dne vodila na prelaz San Pellegrino od koder smo se namenili proti Cima Cadine. Izpostavljen prehod iz kotanje Busc da la Tascia  proti pobočju pod prelazom Cirele nas je odvrnil od prvotnega plana in nam ponudil možnost atake ene izmed škrbin nad krnico Val da la Tascia / Val Tasca. V njej je bilo v severnih legah do 170 cm napihanega snega, zato smo, nekoliko za vajo, nekoliko pa za res, pregledali prerez snežne odeje in nekaj različnih metod preizkusa stabilnosti le te v severni legi na višini 2500 m (norveška: > 20daN, ECT 21/np@25, PST 100/100 Arr down 25cm on 271223 on 30°) ter dokaj zadovoljni nadaljevali proti zatrepu krnice.

Več škrbin ponuja izhod iz krnice, mi smo se zagledali v ožji žleb Forcelle Val Tasca (cca 2730 m), s katere smo v nikakvih (beri Valovit beton) razmerah odsmučali /se spustili skozi žleb ter nadalje po trdih obronkih krnice, do njenega roba ter nato po JV-J flankah do pravljične koče Fuciade na istoimenski planini (kjer je Aljaž opravil medijske obveznosti do italijanske televizije s področja plazovne varnosti) in nato po fenomenalni cesti (v stilu proge Stelvio v Bormiu) do avta. Ker smo bili prepozni in je mraz stisnil odjenjano podlago je bila smuka v srednjem delu ture slaba, v spodnjem pa katastrofalna, ker je 10 cm snežne odeje odjenjalo do podna (Album: Srebrne smučine; Dilce se lomijo).

Zadnjega dne smo se namenili v skupino Braies, kjer smo se povzpeli proti “The Klasiki” Dolomitov, Picco di Vallandro / Dürrenstein. Breg je prvovrsten razglednik na severni del skupine Dolomiti d’Ampezzo, Sextenske Dolomite, skupino Dolomiti di Braies, celotne garniture avstrijskih hribov od tirolske pa vse do koroške prvakinje Hochalmspitze. Spust z vrha predstavlja 500-600 višinskih metrov valovite flanke z nakloni 25°- 35°. Na predvrhu smo nekoliko zabušavali in čakali, da sonce opravi svoje. Do višine 2650 m smo se mučili z grdo skorjo, nižje pa smo do višine 2100 m smučali po lepo odjenjani podlagi in se počasi odsvaljkali proti domu.

Ko smo prišli v Dolomite, nismo od turne smuke tam vedeli ničesar, sedaj vemo nekaj malega in komaj čakamo da se vrnemo,…ker bo eno življenje krepko premalo za vse, kar tam je.

Med 21. in 29. oktobrom je potekal 9-dnevni plezalni tabor na Azurni obali v nacionalnem parku Parc national des Calanques. Park je bil ustanovljen leta 2012. Razteza se med mesti Marseille, Cassis in La Ciotat ter obsega čez 520 km². Kalanka (calanque) sicer je ozka dolina s strmimi stenami podobna fjordom, kar je za nas plezalce zelo privlačno in tu je za >400 strani vodnička plezalnih smeri, večinoma večraztežajnih, nekatere navrtane, nekatere ne.

V soboto smo se četverica hrabrih (Maja Jereb, Tadej Marolt, Urban Muck in Helena Dolamič), podali na dolgo pot in v večernih urah prispeli v mesto Cassis, kjer nas je čakal apartma. Ob večerji smo zavzeto pregledovali vodniček in se dogovarjali za plezanje v naslednjih dneh.

Nacionalni park nas je res očaral s prelepo naravo:

z zanimivo plezarijo v apnencu:

in peščenjaku (Cap Canaille):

s prihodom do začetkov plezalnih smeri s spusti po vrvi:

s plezanjem skozi luknje:

čudovitimi razgledi naokoli:

in z razgledi v dno plezalnih smeri, kjer je bučalo in se penilo morje:

in ne nazadnje tudi s plavanjem v še vedno toplem morju (tudi med meduzami). Žal sem tretji dan obležala z vročino in glavobolom, a so se ostali trije člani naše ekipce uspešno spopadali s skalo vse naslednje dni.

VZPONI:

Nedelja 22.10.

Maja in Tedi

Sektor: Gardiole

Podsektor: Dents de la mer

Smer: La promesse des profondeurs

Težavnost: 6b/6a 140m

Urban in Helena

Sektor: En vau

Podsektor: Sirenes

Smer: Moitie-moitie

Tezavnost: 5c/5b 100m

Ponedeljek 23.10.

Maja in Helena

Gora: Cap canaille

Sektor: Ouvreur de bouse

Smer: Au gre du gres

Težavnost: 5c 100m

Urban in Tedi

Gora: Cap canaille

Sektor: Ouvreur de bouse

Smer: Le Bitard a Rudiste

Težavnost: 6a+/6a 110m

Torek 24.10.

Maja in Urban

Gora: Cap canaille

Sektor: Ouvreur de bouse

Smer: Au milieu de nulle part

Težavnost: 6a 90m

Sreda 25.10.

Maja, Urban in Tedi

Gora: Val vierge – concave

Sektor: Futurs croulants

Smer: Pepita

Težavnost: 6b+/ 6a 120m

Četrtek 26.10.

Maja in Tedi

Gora: Val vierge – concave

Sektor: Arete du diable

Smer: Requiem pour un con

Težavnost: 6b/ 6a+ 125m

Petek 27.10.

Frikanje v Sormiou, sektor Pouce

Sobota 28.10.

Maja, Tedi in Urban

Sektor: Castelvieil

Smer: La promesse des profondeurs

Težavnost: 6b 140m

Pretekli vikend, in sicer v nedeljo smo Anže, Damijan in moja malenkost lepše vreme poiskali na zahodu, tik čez slovensko-italijansko mejo v dolini reke Jezernice. Anže je imel nagledano 150-metrsko smer Spigolo Sud, ki se nahaja v skalnem stolpu Beljšakih špic (nekateri jim pravijo tudi Beljaška igla) oziroma Ago di Villaco po italijansko, ki po svoji obliki zelo izstopa iz pokrajine, kar pove tudi že samo ime.

Smer sta prva preplezala Hans Klug in Hans Stagl, 18. avgust leta 1917, vendar je oprema, še posebej sidrišča, relativno nova, prav tako je v smeri kar precej klinov, še posebej v težjih predelih.

Skala je izjemno kakovostna, smer pa prava lepotica, ki že takoj na vstopu v drugi raztežaj postreže s prehodom, prečko v desno, takoj zatem pa je na vrsti detajl smeri, nekaj metrska poka.

 

Lokacija: Zahodne Julijske Alpe

Plezališče: Ago di Vilacco

Smer: Spigolo Sud, Klugl – Stagl, V-, 150 metrov

Dostop: vozilo parkirate nekaj sto metrov od glavne ceste, tik pred rampo, po cesti pot nadaljujeje do koče  na Viški planini (Malga Grantagar) od tukaj pa po lepi potki približno 35 – 40 minut do skale

Opremljenost: v smeri so opremljena vsa sidrišča, ki so praktično nova, v težjih delih pa so pogostejši klini

Seveda nismo bili sami, še dve italijanski navezi sta imeli enako idejo, so pa k sreči prišli do stene malo za nami, tako da so plezali za nami. Sestop je spust po vrvi, z vrha boste imeli lep razgled na planinsko kočo Corsi, ki je na žalost do nadaljnega zaprta in na kočo na slikoviti Viški planin, Malga Grantagar, na višini 1537 metrov.

Na poti smo srečali tudi precej pohodnikov, saj je okolica izjemno slikovita, zelena dolina in strme stene ji dajejo lepo fotogeničnost, pa tudi pretirane gneče ni bilo.

Podrobnejši opis smeri in skico najtede tudi v plezalnem vodniku E. Zorzi, S. D’Eredità, Alpi Giulie e Carniche Orientali, 2019, ur. Alpinestudio.

Ostali vodnički:

Besedilo: Tadeja Magdič

Fotografije: Anže Javoršek, Damijan Kovač, Tadeja Magdič

Včeraj sva z Jero plezala smer Južni Greben Škraltice, ki sem jo pred nekaj leti že plezal z Jako. Takrat zaradi goste megle nisva vedela v kateri smeri je nebo in v kateri dolina. No tudi včeraj so se megle nad Vrati gonile sem ter tja, nekako tako kot sva se midva nekje v okvirih te smeri. Do značilne luske/žandarja sva kar zadela, višje pa je naravnih prehodov na dejanski greben več. Nemo sva zrla v skico in opis, ki sta precej simbolična :). Midva sva šla nekoliko v levo do škrbine, kjer sva se pred leti znašla že z Jako (sidrišče na balvanu, moder klin je skrit na zadnji strani balvana). Od tam čez lepo ploščo in dva manjša previsa ter desno ob drobljivem stolpu našla prehod do vrha. V spominu izpred nekaj let sem imel nekoliko več narejenih sidrišč – zgleda sem enega ali dva zgrešil. Je pa skala še vedno takšna kot takrat- malo kje tako kompaktna :). Sicer pa to ni nobena posebna ugotovitev, o tem poroča tudi Mihelič in že pred 30 leti so Urban Golob, Iztok Tomazin in Aljaž Anderle iz Kotlov naklepali nekaj smeri, ki imajo menda pakleniško skalo (https://www.gore-ljudje.si/an-02081993 ).  Med dolgim sestopom sva tuhtala, čez katere slikovite buht’le jugozahodne stene poteka nova smer Silva Kara. Morda izveva v naslednjih Alpinističnih novicah..

 

Med relacijo “Magistrsko delo – šiht” sem se v zadnjih tednih dvakrat znašel v Logarski dolini, kjer sva z Matijo plezala Vzhodno smer v Mali Rinki, ki sva jo v spodnjem delu povezala s kaminom ob Belem stebru, kjer poteka Grmadniška smer ter višje nadaljevala po originalu.

Ravno v tistih dneh sva bila v navezi z Nejcem (AO Rašica) in se menila za Frančkovo Direktno v isti steni. V sredo sva jo splezala in si jo (nevede) popestrila z raztežajem v osrednjem delu, kjer sva si, izgleda napak, tolmačila zanimivo skico omenjene smeri. Tista trojka s prestopom pod previsom v desno je postala kar po moško strma (“Frančkove ocene” sva modro ugotovila). Doma sem kaj hitro naumil, da sva plezala en raztežaj (glej ga zlomka, zopet) Grmadniške smeri, višje pa sva nadaljevala v okvirih Direktne.

Sama Direktna je (zahvaljujoč predvsem članom AO Celje) lično opremljena, plezarija je, pod črto, lepa in prijetna, morda z izjemo prvih dveh raztežajev, ki delujeta še malce naložena.