Prvič v skali

Piše tečajnica Anja:

V soboto, 10. oktobra 2020, smo ujeli verjetno enega izmed zadnjih letošnjih sončnih in toplih jesenskih dni za prikaz gibanja naveze v skali. Šli smo v Gradiško turo pri Vipavi. Na parkirišču v Vipavi smo se razdelili po navezah, tako, da je imel vsak alpinist v navezi po enega ali dva tečajnika. Tečajniki smo plezali kot drugi v navezi. Vsaka naveza je ubrala svojo smer glede na zahtevnost in izkušenost tečajnikov. Do vstopa v smeri smo hodili približno 15 min, potem pa se je začelo plezanje. Najprej smo plezali smer dolgo približno 100m, pri tem pa je alpinistka Maja, ki je bila v navezi z mano in Špelo, prikazovala izdelavo različnih sidrišč in nama pojasnjevala zakaj je v posameznih primerih izdelala tako sidrišče kot ga je, v katerih primerih je tako sidrišče dobro in v katerih primerih ni. Pri plezanju je nameščala vmesna varovanja, ki smo jih tečajnice med plezanjem odstranjevale. Izkušnja je bila super, saj nisem še nikoli plezala, pa sem dobila celotno sliko kako poteka samo plezanje in gibanje naveze, poleg tega pa sem lahko spraševala vse kar me je zanimalo. Me je popolnoma navdušilo in komaj čakam, da gremo spet 🙂

Planjava, Mali cekin (V,160m)

Tik pred napovedanim nedeljskim sneženjem sva s Heleno izkoristila še zelo toplo jesensko soboto in se odpravila v Planjavo.

V vodničku piše, da je to eno najmanj obiskanih skalnih področij zaradi dolgega pristopa, meni osebno pa je 2 uri pristopa bilo prav prijetnih na tak lep dan. Mogoče zato, ker vsako turo vzamem kot celoto in ne samo hitenje čez smer, da naredim kljukico. Iz Jermance v Repov kot, kjer sva “iskala” lovsko pogorišče, kjer se potka odcepi pod levi del JV stene. Pogorišče sicer ne vem kaj je, je pa sama stena že lepo vidna iz same poti.

Smer poteka čez celo ploščo do same grape, kjer preči desno še dva raztežaja.

Prvi raztežaj so prave Pakleniške plate z res malo varovanja. Skala je pa odlična tako, da večji težav to ne povzroča.

Drugi raztežaj nič posebnega, čeprav je v skici vrisana/opisana V plata, ki pa je gladka kot keramika z nič varovanja in dvomim, da gre kdorkoli čez njo. Levo mimo nje II do štanta.

V vodničku piše “vodoravno desno preko luske”. Tukaj sem ves čas, ko sem čakal Heleno, gledal to lusko, kako je izpostavljena in čedalje ožja do konca, če je prava ali ne.

Ko sem se že prepričal, da je tole prava pot in se skoraj spustil v njo, sem se spomnil, da v poplavi socialnih medijev nisem videl niti enega “selfija” v njej. Prečka je res fotogenična 🙂

Vzamem še enkrat telefon v roke in najdem “fotko iz detajla smeri”, da je prava luska 2 metra nad vstopom v njo… Od spodaj pač ni tolk očitna.

Mimo luske, na manjšo poličko za roke in čez. Sledi še zajeda, ki se lepo spleza po desni plati in ven.

Sestop je levo čez borovce cca 100 m nazaj dol do abzajla. Mimogrede za orientacijo: sam abzajl je cca 10 metrov nad sidriščem, preden se lotiš luske.

Še dobra urca sestopa do Jermance in letošnja vzponov kar bogata letna sezona se zdi pri koncu

 

Gregor

Spominska smer Janeza Robiča

Baje je indijansko poletje in ga je potrebno izkoristiti. Pa še dopust ostaja. Za četrtek je bil napovedan dež okrog 15.00, zato sva z Jernejem (AO Rašica) krenila v Malo Mojstrovko, kjer sta dostop in sestop kratka, pa še smeri ne preveč dolge. Izbral sem sem smer Spominsko Janeza Robiča, da ne bodo Rašičani plezali samo klasike 🙂

Smer takoj začini vstopna prečka, ki poteka mimo luske za katero se res nočeš z vso silo obesit. Za njo te zgoraj pričaka klin

Ko končaš prečko te čaka masten kaminček, nad njim pa nekaj lepega poplezavanja.

Sledi nekaj slabših metrov naložene trojke, kjer tudi varovanje ni ne vem kaj. Je pa precej široko območje, kar ti daje več možnosti za prehode.

Sledi res lep zaključek smeri, čez plošče v desno, kjer se priključi zahodni raz

In izstopni kamin

Smer bi odsvetoval za tečajnike, ki še nimajo izkušenj s prečkami in tipično slovensko podrto trojko 🙂

Sam sem užival 😉

Vzhodna v Mali Rinki

Ko je še stala stara koča na Okrešlju sva s Heleno tam prespala s planom splezati Vzhodno v Mali Rinki. Tabor ČAO na isti lokaciji naju je takrat preusmeril v Celjsko smer. V začetku septembra sva bila zgodnja in iz doline direktno pod steno v kateri sva bila sama kljub izredno lepi vremenski napovedi. Edino en vlak pohodnikov je šel mimo naju v Turški žleb medtem ko sva vlekla opremo nase. Vstop v smer je direktno iz pešpoti skozenj.

 

Začetna desna prečka okrog stebra je bila hitro za nama in potem se začne lepo poplezavanje naravnost gor do plošč. V planu sva sicer imela levo varianto izstopa ampak je bila na razcepu desna plošča ravno tako mamljiva in sva odcep dejansko spregledala, kar sva ugotovila, ko sva bila že ven iz smer in se čudno spogledala na vrhu stene.

 

Izredno lepa smer, kompaktna skala z narejenimi štanti in dovolj dobrim varovanjem.

 

Bauerjeva smer v Divji kozi.

S Kekcom in Maksom (AO Rašica) smo se odločili za obisk Divje koze. Ker je Maks opravljal izpit za st. pripravnika se je spodobilo, da vodi celo turo.

Dostop po začetni makedamski cesti smo si olajšali s kolesi nato pa nadaljevali peš. Maks je hitro našel steno in smer v njej. Medtem, ko je kandidat plezal sva se s Kekcom malo hecala na sidriščih, npr. o dolžini preostalega štrika, da ni to 10m štrika ampak 15m, o komunikaciji naveze, da ni OK če rečeš OK, npr. »OK, konec štrika«, no, to ni OK. Jap, Kekec je imel pristop pravega prekaljenega inštruktorja.

Sama smer je lepa, kompaktna, vmesno varovanje in sidrišča si urejaš sam. Sestop iz Divje koze smo tudi  našli in sestopili čez podrto ferato v Trbiški škrbini.  Super dan v dobri družbi.

Zahodna zajeda

V želji zbrati še zadnje manjkajoče vzpone za napredovanje v statusu, si je Gregor zaželel vzpona v Steni. Med naborom predlaganih klasik, izberem tisto, ki sem jo doslej plezal samo enkrat in tako se odpraviva v Zahodno zajedo. Smer krasi lepo, odprto plezanje, dva čudovita detajla in super skala v spodnjih dveh tretjinah.

Kot se za plezanje s pripravnikom spodobi, plezava izmenično in tekoče, navezi, ki je vstopila takoj za nama pobegneva kot Roglič in Pogačar, za smer pa potrebujeva slabih 5 ur.

Po preplezani zajedi naju čaka še 300m podrtega terena, ki malo pokvari vtis spodnjega dela, vseeno pa dodatno začini in podaljša turo. Sledil je še sestop po Bambergovi in pivo v domu, kjer sva se naučila nekaj novega o geografskih značilnosti naše male Slovenije – ja, Koroška Bela je del Jesenic, zdaj veva!

Alpinistična šola 2020/21

Konec meseca pričenjamo z novo sezono alpinistične šole. Uvodni sestanek alpinistične šole, kjer boste lahko dobili vse informacije o poteku alpinistične šole, načrtu dela, spoznali pa boste tudi inštruktorje, bo na sporedu 24.septembra ob 19:00 v klubskih prostorih. Ker je število udeležencev omejeno, pobiramo prijave pri vodji šole, ki bo tudi letos Alpinistični inštruktor Matjaž Ferjančič (031 464 305 ferjancicmatjaz@gmail.com). Udeležba na uvodnem sestanku je neobvezujoča.

Za več informacij, si oglejte Program Alpinistične šole.

Dobrodošli!

Dodatne informacije o klubu in šoli sicer lahko dobite vsak četrtek ob 19.30 uri v klubskih prostorih Alpinističnega kluba Vertikala.

Dolar-Kilar-Vavken, Trapez

Včeraj sva z Nejcem plezala omenjeno klasiko v Velikem Draškem vrhu. Oba sva jo plezala prvič in nisva ostala ravnodušna – Lepa ful! V smeri je bila še ena naveza, ostali deli Trapeza so samevali 😃 V Krmi avtomobilov, kot da je Triglav samo še za ta vikend 🤔 Za dolgovezni sestop naju je prikrajšala Maja in naju pobrala na Pokljuki! Hvala!


Divja Koza, Krobath-Metzger

Že nekaj časa, se z Jako meniva, da bi plezala kaj lepega v Divji Kozi, debata preskakuje med Comicijevim (SV) razom, njegovo Vano Nero ter klasiko Krobath-Metzger. Po poročanju lokalcev in starejših vodničkov med temi smermi sploh ni debate katera je Naj. O smeri se najde že kar nekaj podatkov akoravno ni tako slavna kot njena »Miss« sestra v Trbiški Krniški Špici. Pa vseeno, še js dodam en potopis.

V sredo zarana sopihava proti Pellariniju in naprej do pod stene. Če bi na vstopu predolgo strmela bi bile verjetno težave v tilniku, zato se čimprej zapodiva v prve kamine (IV), ki se ponašajo z mahom, blatom, vodo. Sledi nekaj lažjega terena po manj izrazitem razu in že stojiva pod prvim težjim mestom, zajedo, ki jo zapira manjši previs. Skala je fenomenalna, izredno lepa plezarija v razkoraku in previs bogat z luknjicami in šalcami. Sledi ena iz mnogoterih traverz, tokrat v levo pod rumeno poč, ki jo zaključuje strm prehod (V). Skala na tem mestu je, kot že večkrat povedano, brutalna. Smer se nadaljuje po dolgi, lahki, a zračni prečnici v desno navzgor in nato nekaj strmejših metrov naravnost ter nato zopet slikovita prečnica (eno mesto IV) v levo do terase in stolpiča s katerega sledi zadnji raztežaj. Zgodbe, ki se jih najde med opisi pričajo, da bo plezanje precej resnejše kot to pravi Mihelič s svojo »globoko počjo« (?) . (OK morda tako kot Luska v Dolgi Nemški tudi tu stena leze narazen(?)). Globoka poč je na licu mesta precej ozek, globok, 25m dolg Vertikalen kamin. Vsaka naveza se ga baje loti nekoliko drugače. Vidiva dva klina, ki po previsni poči v levo predstavljata obvoz, a predhodniki poročajo o plezanju konkretnih šestic v nadaljevanju. Tako raje izbereva kamin. »A ga boš probu od zuni? – piz*a nevem če, precej gladko zgleda, možnosti varovanja pa tud ni videt.«

»Piz*a je ozko, ruzak bo treba med ja*ca«, no izkazalo se je da je kamin na dveh delih zelo ozek, moker, gladek, skratka ljigav in zaguljen. Italjanski vodnički priporočajo guzenje v stilu črva in to sva tudi počela. Varovanja prvih 20m praktično ni, pomaga pa zagozden balvanček. Zabila sva en klin v levi bok kamina, ki pa je verjetno bolj psihične kot fizične kvalitete, probavala pa nisva, a sva ga pustila za naslednike. 😀  Nato se kamin razširi in sledi razkorak »facing towards poden,« in prestop v desno steno, kjer končno sledi tista IV+ in celo en star klin!

Takoj nad kaminom stopiš na Božje police, kjer je smeri tudi konec. Že spodaj sva se zmenila da greva na vrh, »Eh teh 150m, 30min pa sva gor«. No izkazalo se je da je tega lahkega poplezavanja verjetno kar kakšnih 100m več, vija vaja po najlažjih prehodih. Na vrhu nisva preveč palamudila, ker je sledil še resen sestop do markirane poti Anita Goitan, sonce nama je pa že odštevalo zadnje ure svetlobe. Po poti sva prečila do škrbine kjer so bile nekoč nadelane zajle. Je pa moč narave (Ali pa Italijani sami?? Je to mogoče?) potrgala vse zajle, teren v tej Škrbini je pa… Visoki Rokav bi se ponašal z Dolomitsko skalo. Tako sva nadaljevala še malo proti Pinnacolu po markirani poti in sestopila skozi Trbiško Škrbino v Mrzle vode in nazaj na Žabniško Škrbino. Tu naju je le ujela tema in s čelkami se sprehodiva do avta.

Par zaključkov: Tura je doolga in divja. Smer izredno lepa, strma, izpostavljena, skala fenomenalna. Je pa bolj skopo opremljena. V naših gorah bi smer take lepote verjetno ječala pod težo železnine. Jaka pravi, da je kar nekoliko bolj resna od sestrice v Mrzlih vodah.  Od 17 raztežajev do Božjih polic, je opremljenih morda polovica sidrišč, vmesnih klinov pa v celi smeri za na prste ene roke. Skala je prijazna do metuljev in zatičev, nekaj je ušes, malo sva tudi zabijala. Morda je modro izpustiti poplezavanje do vrha in izstopiti po Božjih policah, ali na Gola Nordest, ali pa proti vzhodu.

Uf. Roman. Se vleče k sestop.

Spodnji kamini

Prečke

Zajeda s previsom

Zame morda NajRaztežaj

Jaka v ključu smeri (ali pač?)

In čez

Das Echo der Dolomiten

Police

Pa še v drugo smer

Izstopni kamin

Sestop

Bavarska

Z Nejcem in Anjo smo se v soboto 22.8. odpravili v dolino Vrata z namenom, da bi preprezali Bavarsko smer.

 

Takoj ob 6ih sta bila oba parkirisca že polna avtov in pohodnikov. Ljudje se s pogledom na Triglav sprašujejo ali je to Triglav ali ne, ter se že pred samim začetkom hoje v klanec slikarijo pri klinu (za IG fotko je treba bit frišn ane). Še dobro ne začnemo hodit, že letijo komentarji na obutev, ki jo je nosil Nejc (ki naj bi bla neprimerna s strani starejšega pohodnika z gojzadrji čez gleženj). Tako stopimo malo hitreje, da se izognemo večji gneči in tako lažje zadihamo. Je pa na dostopu Anji postalo slabo in je rekla, da ni sigurna, da bo zmogla z današnjo pelzarijo. Tako ji Nejc vzame štrik, jaz še 2 klina in se skupaj odpravimo do razcepa poti ki vodi pod steno. Si pomahamo in z nejcem se odpraviva pod steno kjer sva v Bavarski že zagledala 2 navezi.

 

Pod steno se naveževa in začneva s plezarijo ter kmalu ujameva dva plezalca iz ČAO. Ker je bil najin tempo malo hitrejši ju Nejc prehiti in jaz takoj za njim. Skala je rez bomba plezarija tudi tako, tako da je plezarija ena sama uživancija. Po nekaj raztežajih ujameva še prvo navezo iz Kamnika ter ji slediva do konca črnega grabna in prečko pričneva plezati pred njimi. Nadaljuje se super plezarija v odlični skali platke, zajede, kamini vsega po malo. Proti koncu smeri sva zgrešila en raztežaj in tako poplezala malo težji raztežaj v katerem mi je odletel klin, ki sem ga izbijal iz stene. Sory Nejc. Za tem prideva na Zlatorogove police kjer se srečamo še z navezo iz Kamnika ter z navezo iz AO Rašice, ki so prav tako zaključili smer s Zimmer-Jahnovim izstopom. Nato se skupaj odpravimo proti prej omenjenemu izstopu, ter si na vrhu podamo roke za dobro opravljeno smer.

 

Sledi še dvourni sestop po Tominškovi poti, še prej pa pogled na greben med malim in velikim Triglavom, kjer se je dalo opaziti kolono ljudi. Prav vesel sem da nisem bil tam. Po prihodu do klina, se že porodi ideja o kopanju v potoku (mal zaknajpat). Na parkirišču srecava Anjo ki se je pocutila malo bolje kot zjutraj, sledilo je kopanje in nato še pijača pr Aljažu in nato via britof Vodice.

 

Super dan, super tura, super vreme, uglavnem 10/10.

 

 

Vremenska napoved