Pretekli vikend, in sicer v nedeljo smo Anže, Damijan in moja malenkost lepše vreme poiskali na zahodu, tik čez slovensko-italijansko mejo v dolini reke Jezernice. Anže je imel nagledano 150-metrsko smer Spigolo Sud, ki se nahaja v skalnem stolpu Beljšakih špic (nekateri jim pravijo tudi Beljaška igla) oziroma Ago di Villaco po italijansko, ki po svoji obliki zelo izstopa iz pokrajine, kar pove tudi že samo ime.

Pogled na Beljaške špice z Viške planine.

Na dostopu do stene.

Anže v prečki na začetku 2. raztežaja.

Smer sta prva preplezala Hans Klug in Hans Stagl, 18. avgust leta 1917, vendar je oprema, še posebej sidrišča, relativno nova, prav tako je v smeri kar precej klinov, še posebej v težjih predelih.

Skala je izjemno kakovostna, smer pa prava lepotica, ki že takoj na vstopu v drugi raztežaj postreže s prehodom, prečko v desno, takoj zatem pa je na vrsti detajl smeri, nekaj metrska poka.

Lokacija: Zahodne Julijske Alpe

Plezališče: Ago di Vilacco

Smer: Spigolo Sud, Klugl – Stagl, V-, 150 metrov

Skica smeri Spigolo Sud, ki je označena s številko 164. Vir: Alpi Giulie e Carniche Orientali, 2019, ed. Alpinestudio

Dostop: vozilo parkirate nekaj sto metrov od glavne ceste, tik pred rampo, po cesti pot nadaljujeje do koče  na Viški planini (Malga Grantagar) od tukaj pa po lepi potki približno 35 – 40 minut do skale

Opremljenost: v smeri so opremljena vsa sidrišča, ki so praktično nova, v težjih delih pa so pogostejši klini

Seveda nismo bili sami, še dve italijanski navezi sta imeli enako idejo, so pa k sreči prišli do stene malo za nami, tako da so plezali za nami. Sestop je spust po vrvi, z vrha boste imeli lep razgled na planinsko kočo Corsi, ki je na žalost do nadaljnega zaprta in na kočo na slikoviti Viški planin, Malga Grantagar, na višini 1537 metrov.

Razgled na Viško planino.

Na poti smo srečali tudi precej pohodnikov, saj je okolica izjemno slikovita, zelena dolina in strme stene ji dajejo lepo fotogeničnost, pa tudi pretirane gneče ni bilo.

Podrobnejši opis smeri in skico najtede tudi v plezalnem vodniku E. Zorzi, S. D’Eredità, Alpi Giulie e Carniche Orientali, 2019, ur. Alpinestudio.

Ostali vodnički:

Besedilo: Tadeja Magdič

Fotografije: Anže Javoršek, Damijan Kovač, Tadeja Magdič

Včeraj sva z Jero plezala smer Južni Greben Škraltice, ki sem jo pred nekaj leti že plezal z Jako. Takrat zaradi goste megle nisva vedela v kateri smeri je nebo in v kateri dolina. No tudi včeraj so se megle nad Vrati gonile sem ter tja, nekako tako kot sva se midva nekje v okvirih te smeri. Do značilne luske/žandarja sva kar zadela, višje pa je naravnih prehodov na dejanski greben več. Nemo sva zrla v skico in opis, ki sta precej simbolična :). Midva sva šla nekoliko v levo do škrbine, kjer sva se pred leti znašla že z Jako (sidrišče na balvanu, moder klin je skrit na zadnji strani balvana). Od tam čez lepo ploščo in dva manjša previsa ter desno ob drobljivem stolpu našla prehod do vrha. V spominu izpred nekaj let sem imel nekoliko več narejenih sidrišč – zgleda sem enega ali dva zgrešil. Je pa skala še vedno takšna kot takrat- malo kje tako kompaktna :). Sicer pa to ni nobena posebna ugotovitev, o tem poroča tudi Mihelič in že pred 30 leti so Urban Golob, Iztok Tomazin in Aljaž Anderle iz Kotlov naklepali nekaj smeri, ki imajo menda pakleniško skalo (https://www.gore-ljudje.si/an-02081993 ).  Med dolgim sestopom sva tuhtala, čez katere slikovite buht’le jugozahodne stene poteka nova smer Silva Kara. Morda izveva v naslednjih Alpinističnih novicah..

“A se Stenar imenuje Stenar, ker gleda v Steno al ker ma skor na vse strani same stene?”

Drugi raztežaj čez kamin in višje lep prestop desno v ploščo

Tretji raztežaj pod velikima stolpoma

Krajši peti raztežaj v škrbini med žandarji

Med relacijo “Magistrsko delo – šiht” sem se v zadnjih tednih dvakrat znašel v Logarski dolini, kjer sva z Matijo plezala Vzhodno smer v Mali Rinki, ki sva jo v spodnjem delu povezala s kaminom ob Belem stebru, kjer poteka Grmadniška smer ter višje nadaljevala po originalu.

Ravno v tistih dneh sva bila v navezi z Nejcem (AO Rašica) in se menila za Frančkovo Direktno v isti steni. V sredo sva jo splezala in si jo (nevede) popestrila z raztežajem v osrednjem delu, kjer sva si, izgleda napak, tolmačila zanimivo skico omenjene smeri. Tista trojka s prestopom pod previsom v desno je postala kar po moško strma (“Frančkove ocene” sva modro ugotovila). Doma sem kaj hitro naumil, da sva plezala en raztežaj (glej ga zlomka, zopet) Grmadniške smeri, višje pa sva nadaljevala v okvirih Direktne.

Sama Direktna je (zahvaljujoč predvsem članom AO Celje) lično opremljena, plezarija je, pod črto, lepa in prijetna, morda z izjemo prvih dveh raztežajev, ki delujeta še malce naložena.

O Dolomitih je bilo napisanega že veliko, a ta čudoviti kraj vedno znova preseneča in nikoli ne razočara. Tudi tokrat ni in ekipca – sestavljali smo jo Tadej, Urban, Helena, Damijan in jaz – smo ob povratku domov ugotavljali, kakšne pozitiven vpliv imajo Dolomiti na nas in da se jih človek resnično nikoli ne naveliča, med vrsticami pa smo že potiho načrtovali naš povratek.

Peterica udeležencev tabora v Dolomitih – Tadej, Helena, Urban, (3 Cime), Tadeja in Damijan.

Žal je tokratni tabor v Dolomitih trajal vsega le 3 dni, v petek smo se zbrali, v soboto in nedeljo pa plezali. Midva z Damijanom sva v Cortino d’Ampezzo prispela že v zgodnjih dopoldanskih urah, saj sva želela biti čim prej tam, rezervirala sva namestitev v kampu, kampi so avgusta namreč precej polni zaradi italijanskih počitnic. Druga skupinica pa je lepo počasi prišla popoldan, ko sva bila midva že lepo nameščena.

V petek smo si lepo vzeli čas in se organizirali, kako in kje bomo v soboto in nedeljo plezali.

Tadej je razgrnil in na tla položil zemljevid, da smo se lažje orientirali in se si organizirali dva plezalna dneva, ki sta bila pred nami. Kasneje smo šli še v center Cortine, kjer smo se malo nagužvali in sprehodili po ulicah mesteca, ki je neke vrste stičišče vsega, kar je povezanega s hribi.

V severni steni slabih 2300 metrov visokega Torrione Marcella, v soboto smo splezali smer imenovano Paolo Amedeo (V+).

V soboto zjutraj sva midva z Damijanom šla s Tadejem plezat aplinistično smer v severni steni slabih 2300 metrov visokega Torrione Marcella, splezali smo smer imenovano Paolo Amedeo. Slabih 270 metrov dolga smer je ocenjena z oceno V+ in nudi resnično lepo plezanje, na zelo kakovostni skali. V smeri najdete platke in kamine, dva vmesna dela sta malenkost težja. Večino smeri smo odplezali v senci, sonček nas je dohitel šele v zadnji četrtini smeri. Kakšen užitek, a je lahko še bolje! To je eden tistih trenutkov, ko se vse vsi elementi sestavijo v eno prečudovito celoto, plezanje, vreme in seveda odlična družba.

V zadnji četrtini smeri nas je obsijal sonček. Kakšen užitek, a je lahko še bolje!

Na sestopu čez zelene pašnike in ob noro lepih razgledih.

Na drugi strani nas je med plezanjem pozdravila z jutranjimi sončnimi žarki obsijana velika stena Tofane di Rozes, znameniti stolpi Cinque Torri so izgledal majhni, a lepo prepoznavni po svoji obliki. Fotogenični razgledi kamor sega pogled, okoliški vrhovi so ob modrem nebu in zelenih pašnikih izgledali že kar malo kičasto, sonce pa jim je dajalo tisto pravo barvo, brez uporabe filtrov so vse naše fotografije spominjale na kakšne razglednice. Helena in Urban sta soboto izkoristila za plezanje v plezališče Landro – Classica ob istoimenskem jezeru.

Helena v akciji, v smeri smer Michela.

V nedeljo smo se se vsi odpravili na prelaz Passo Falzarego, le da sta se Helena in Urban s Tadejem odpravila v zahodno steno Lagazuoi Piccolo, v smer Michela, ki je dolga dolga 242 metrov z oceno III-IV (detajl IV+). Do vrha zaradi gneče niso šli. Midva pa sva se odločala med dvema plezališčema (eno je bilo obrnjeno na vzhodno stran, drugo na južno, oba pa z relativno kratkim dostopom) in sva na koncu odločila za plezališče Piccolo Lagazuoi v južni steni gore. V steni so poleg kratkih opremljenih smeri, urejene tudi večraztežajne smeri in celo ferata  – ki vodijo do vrha 2778 metrov visoke gore Lagazuoi Piccolo, ki se nahaja severno od alpskega prelaza Passo Falzarego, na vrh katere je speljala tudi žičnica, kar seveda pomeni precejšnjo gnečo in številne turiste, ki jim je vrh dosegljiv s precej malo truda.

Tadeja, Helena in Urban so pri sestopu naleteli na simpatično skalo, ki se ji niso mogli upreti.

Nedeljsko plezanje v zahodni steni Lagazuoi Piccolo, v smeri imenovani Michela, ki je dolga dolga 242 metrov z oceno III-IV (detajl IV+).

Ker je bila bila tudi tokrat kar precejšnja gneča, sva avto parkirala na plačljivem parkirišču tik ob postaji gondole, kjer je parkirnina 5 evrov za ves dan, ker ni prehudo.

Nedeljo smo zaključili v stilu kot se spodobi, na poti domov smo se ustavili v lokalu na razgledni točki na 3 Cime in si privoščili zaslužen radler z razgledom na znamenite 3 vrhove. Hvala Helena, ker si nas počastila.

Zaslužena osvežitev z razgledom na znamenite 3 Cime!

Do naslednjič!

Tekst: Tadeja Magdič

Fotografije: Tadej Marolt, Helena Dolamič, Urban Muck, Damijan Kovač, Tadeja Magdič

Včeraj sva se z Matijo pozno prisvaljkala v Martuljek, hitro dostopila in,  zaradi pozne ure pretežno v senci, splezala Ago. Smer nama je bila lepa, ni pa nama bila ravno šetnja po parku. Zelo prav so nama prišli podvojeni metulji srednjih velikosti. Vseskozi sva imela v glavi Slavčev prvenstveni vzpon, ki slikovito oriše nivo alpinizma v tistih letih. Poklon do tal.

Pretekli vikend smo izvedli mini plezalni tabor v Belih vodah v Zahodnih Julijcih. Z Matijo in Jero smo v breg zarinili že zarana v petek in plezali v Lepi glavi ter Visoki polici. Med tem časom so do bivakov prišli še Tadej, Urban in Jure in zvečer smo se jim pridružili tudi mi. V soboto je družbo okrepila Zala, v nedeljo pa Marjan. Uživali smo v lepi plezariji in kompaktni skali, ki jo Bele vode ponujajo skoraj v vseh svojih stenah. V petek in soboto smo bili kozorogom bolj ali manj edina družba mi, v nedeljo pa je bilo najti prazno smer prava umetnost.

Plezali smo:

• Srednjo rampo v Lepi glavi (Matija, Jera in Anže),
• Diretissimo v Visoki Polici (Matija, Jera in Anže),
• Severni raz Visoke Bele Špice (Tadej, Urban in Jure ter Zala in Marjan),
• Vzhodno rampo v Trbiški Krniški Špici (Jera in Anže ter Tadej, Urban in Jure),
• Jugovzhodno rampo (Botteri-Goitan-Schoss) v Veliki Lojtrici (Zala in Matija ter Tadej, Urban in Jure)
• Normalno smer v Rogljiču (Matija, Jera in Anže).

v Lepi glavi

Diretissima

Severni raz (foto: Jure)

Visoka Bela Špica…(foto: Jera)

…s svojima zahodnima pribočnikoma Cima Est in Cima Piero Plazzotta

v Trbiški Krniški Špici

(foto: Jure)

Drušna! (foto: Tadej)

Pred nami je bila druga skupinska tura, tokrat v Vipavski dolini in v malo številčnejši zasedbi, pridružili so se nam še Matija, Jera, Anže in Gregor, iz naše tečajniške skupine pa je manjkal le Rok. Zjutraj, ko smo okoli osme ure parkirali na parkirišču pri kampu Tura, se je že nabirala gneča, precej je bilo plezalcev, veliko pohodnikov in feratarjev, ki so se kljub oblačni vremenski napovedi odločili za obisk Vipave.

Po približno slabe pol ure hoje smo prispeli do cerkvice sv. Miklavža (domačini ji očitno rečejo tudi cerkev Sv. Miklava, ker je ponekod navedeno to ime), kjer smo se kar malo instiktivno razdelili v štiri skupine, Urban se je priključil Matiji, midva z Damijanom Tadeju, Jure in Jan Gregorju, Anže in Jera pa sta ostala sama. Napadli smo tri različne smeri v steni nad cerkvijo na pobočjih Podraške Ture, v bližini bolj znane Gradiške Ture.

Plezanje smeri Južni raz v Podraški Turi, 350 metrov, ocena IV/-II.

Seznam splezanih smeri:

Urban, Matija in Jera, Anže – smer Južni raz nad cerkvijo na levi strani Podraške Ture, 350 metrov, ocena IV/-II

Tadej, Damijan, Tadeja – smer Supernova v osrednjem delu Ture, 145 metrov, ocena IV+/IV

Gregor, Jure, Jan – smer Smer skozi okno, na skrajni desni strani Ture, dolžina 120 metrov, ocena V/III

Smer Supernova v osrednjem delu Podraške Ture, 145 metrov, ocena IV+/IV.

Zgleda, da smo za plezanje izbrali resnično super dan, med premikanjem po skali so nas za krajši čas pozdravili sončni žarki, tako da je na trenutke postali celo vroče. Na vrhu je sicer pihalo, vendar so bile razmere skorajda popolne za nedeljsko plezarijo.

Naša smer Supernova je bila dolga približno 145 metrov in je potekala v treh raztežajih. Že sam vstop je nakazal, da nas čaka uživaško plezanje, najlepši pa je bil zadnji raztežaj, ki je potekal po krajši platki in z možnostjo, da si pomagaš z levo stranjo skale. Vsi trije smo si v zadnjem sidrišču soglasno zaželeli, da bi smer bila daljša, saj je bila resnično lepa, lepo plezanje na zelo kakovostni in nekrušljivi skali. Kaj bi si lahko želeli več. Od sidrišča tretjega raztežaja je proti vrhu nato sledila samo še trojkica. Vse je šlo relativno gladko, brez zapletov in težav. Čista uživancija!

Naredili smo eno tako lepo krožno turo, ko smo smo splezali iz smeri, smo se po grebenu sprehodili še do izteka tretje smeri, ki sta jo plezali dve navezi, tam je nato vsak tečajnik za vajo v skalo zabil še en klin. Upam samo, da nismo Anžetovih klinov preveč utrudili z našim nerodnim zabijanjem in da bodo še uporabni za plezanje. Sledil je še sestop po grebenu in spust po potki mimo vrha Gradišče Ture neposredno na pivo v lokalček ob kampu, kjer so se kovali že novi načrti za plezanje.

Z vsako preplezano smerjo nama je z Damijanom alpinistična šola bolj všeč, velika zasluga gre ob tem seveda najinemu učitelju Tadeju Maroltu, vsem ostalim inštruktorjem in vsem, ki nas spremljajo, se trudijo in nam potrpežljivo razlagajo, kako je recimo treba obrniti matičarko na sidrišču.

Skratka, rečem lahko le, še več takšnih plezalnih dni!

Avtorica besedila: Tadeja Magdič

Avtorji fotografij: Anže Javoršek, Damijan Kovač in Tadeja Magdič

Razmere zmeraj so. Kakšen pridevnik dodamo pred njih pa je odvisno od posameznikovega dojemanja le teh. Zatorej sem klavrne turnosmučarske razmere do sedaj še nekako izkoristil in če dobro pogledam, ugotovim, da niti niso klavrne, le debelina snežne odeje je skopo odmerjena. Nije da nismo navikli. Tako sem konec novembra pričel s turašenjem nad Obertauernom, nadaljeval pa pretežno v Zahodnih Julijcih kjer sem dvakrat smučal nad kočo Celso Gilberi in enkrat nad kočo Luigi Zacchi. S Faschaunerecka sem na Božič doživel verjetno najslabšo smuko do sedaj zato sem se kaj hitro vrnil v ZJA in smučal s Škrbine nad Dolino (Forca de la Val), Škrbine Vrh Strmali (Forca Disteis), Škrbine nad Cijanerico (Forca del Palone), Škrbine Prednje Špranje (Forcella Lavinal dell’ Orso). Pršič sem lovil po gozdovih Pokljuke, Karavank, nekajkrat na Soriški planini in enkrat na Aignerhohe nad Waldom. Pri nas sem doživel dobro smuko z nikakvo vidljivostjo z Dovške Babe in izpod Kriške stene. Zahodni Julijci so ponudili še dve divji turi in sicer eno v Mrzle vode kjer so bile razmere bolj klavrne, a kdo bi jim ob taki kulisi zameril, drugo pa v Bele vode kjer sem smučal Krniško škrbino (Forcella del Vallone) na obe strani, Zgornjo škrbino Belega potoka (Forcella Alta di Riobianco) ter Škrbino Belega potoka (Forca di Riobianco). Menda se obeta manjši poživitveni odmerek snežne odeje, ki bi ga krvavo potrebovali, če bi želeli dobre ture cepati tja v zgodnje poletje- in to orng šus od odmerka.

Ledne razmere pa so bile v resnici dobre, a kratkotrajne. Tako sem uspel skupaj spraviti Sinji slap, Palenk, ter po povratku z učenja na Rogli v izdihljajih še kombinacijo Srednjega in Levega slapu pod Prisojnikom.

Z mano so pretežno trpeli Jera, Matija in oča.

Držite pesti za mraz! In sneg!

Fotogalerija:

Ronjenje na pobočjih Aignerhohea 1.

2.

3.

Pod Kriško steno

Pod Škrbino nad Dolino

2.

3.

Proti Škrbini Prednje Špranje

Visoka Polica kaže Mrzlim, precej bolj resen obraz kot Belim vodam

Sinji slap

Palenk

Srednji slap pod Prisojnikom

Levi slap pod Prisojnikom

Škrbina nad Cijanerico

Sren’c pod njo

Škrbina Belega potoka

Igrišče

Krniška Škrbina z vzhoda

=

Pa z zahoda

Zgornja škrbina Belega potoka od daleč zgleda ok.

Od blizu pa malo manj.

Po dolgem času smo včeraj izpeljali skupno turno smuko.

V Waldu je stara garda že močno sopihala v breg, ko smo iz avta popadali mladiči in jih ravno pred vrhom Schöpflinga ujeli. Kljub visokim temperaturam smo ujeli nekaj suhega nesprijetega snega, ki je, s strani naravnih sil (vetra in sonca), v gozdovih nad Muhreralmom ostal nedotaknjen. Po teži na kubik bi morda lahko celo govorili o pršiču, a se temu izrazu raje izognem, sploh ker je od zadnjih padavin preteklo že kar nekaj vode, omenjeni termin pa je tudi že obrabljen.

Uživali in že kovali nove plane za bližnjo prihodnost: Petra, Jera, Nejc, Aljaž, Matija, Tone, Tadej in Anže.