Pred nami je bila druga skupinska tura, tokrat v Vipavski dolini in v malo številčnejši zasedbi, pridružili so se nam še Matija, Jera, Anže in Gregor, iz naše tečajniške skupine pa je manjkal le Rok. Zjutraj, ko smo okoli osme ure parkirali na parkirišču pri kampu Tura, se je že nabirala gneča, precej je bilo plezalcev, veliko pohodnikov in feratarjev, ki so se kljub oblačni vremenski napovedi odločili za obisk Vipave.

 

Po približno slabe pol ure hoje smo prispeli do cerkvice sv. Miklavža (domačini ji očitno rečejo tudi cerkev Sv. Miklava, ker je ponekod navedeno to ime), kjer smo se kar malo instiktivno razdelili v štiri skupine, Urban se je priključil Matiji, midva z Damijanom Tadeju, Jure in Jan Gregorju, Anže in Jera pa sta ostala sama. Napadli smo tri različne smeri v steni nad cerkvijo na pobočjih Podraške Ture, v bližini bolj znane Gradiške Ture.

Seznam splezanih smeri:

Urban, Matija in Jera, Anže – smer Južni raz nad cerkvijo na levi strani Podraške Ture, 350 metrov, ocena IV/-II

Tadej, Damijan, Tadeja – smer Supernova v osrednjem delu Ture, 145 metrov, ocena IV+/IV

Gregor, Jure, Jan – smer Smer skozi okno, na skrajni desni strani Ture, dolžina 120 metrov, ocena V/III

Zgleda, da smo za plezanje izbrali resnično super dan, med premikanjem po skali so nas za krajši čas pozdravili sončni žarki, tako da je na trenutke postali celo vroče. Na vrhu je sicer pihalo, vendar so bile razmere skorajda popolne za nedeljsko plezarijo.

 

Naša smer Supernova je bila dolga približno 145 metrov in je potekala v treh raztežajih. Že sam vstop je nakazal, da nas čaka uživaško plezanje, najlepši pa je bil zadnji raztežaj, ki je potekal po krajši platki in z možnostjo, da si pomagaš z levo stranjo skale. Vsi trije smo si v zadnjem sidrišču soglasno zaželeli, da bi smer bila daljša, saj je bila resnično lepa, lepo plezanje na zelo kakovostni in nekrušljivi skali. Kaj bi si lahko želeli več. Od sidrišča tretjega raztežaja je proti vrhu nato sledila samo še trojkica. Vse je šlo relativno gladko, brez zapletov in težav. Čista uživancija!

 

Naredili smo eno tako lepo krožno turo, ko smo smo splezali iz smeri, smo se po grebenu sprehodili še do izteka tretje smeri, ki sta jo plezali dve navezi, tam je nato vsak tečajnik za vajo v skalo zabil še en klin. Upam samo, da nismo Anžetovih klinov preveč utrudili z našim nerodnim zabijanjem in da bodo še uporabni za plezanje. Sledil je še sestop po grebenu in spust po potki mimo vrha Gradišče Ture neposredno na pivo v lokalček ob kampu, kjer so se kovali že novi načrti za plezanje.

 

Z vsako preplezano smerjo nama je z Damijanom alpinistična šola bolj všeč, velika zasluga gre ob tem seveda najinemu učitelju Tadeju Maroltu, vsem ostalim inštruktorjem in vsem, ki nas spremljajo, se trudijo in nam potrpežljivo razlagajo, kako je recimo treba obrniti matičarko na sidrišču.

Skratka, rečem lahko le, še več takšnih plezalnih dni!

 

Avtorica besedila: Tadeja Magdič

Avtorji fotografij: Anže Javoršek, Damijan Kovač in Tadeja Magdič

Razmere zmeraj so. Kakšen pridevnik dodamo pred njih pa je odvisno od posameznikovega dojemanja le teh. Zatorej sem klavrne turnosmučarske razmere do sedaj še nekako izkoristil in če dobro pogledam, ugotovim, da niti niso klavrne, le debelina snežne odeje je skopo odmerjena. Nije da nismo navikli. Tako sem konec novembra pričel s turašenjem nad Obertauernom, nadaljeval pa pretežno v Zahodnih Julijcih kjer sem dvakrat smučal nad kočo Celso Gilberi in enkrat nad kočo Luigi Zacchi. S Faschaunerecka sem na Božič doživel verjetno najslabšo smuko do sedaj zato sem se kaj hitro vrnil v ZJA in smučal s Škrbine nad Dolino (Forca de la Val), Škrbine Vrh Strmali (Forca Disteis), Škrbine nad Cijanerico (Forca del Palone), Škrbine Prednje Špranje (Forcella Lavinal dell’ Orso). Pršič sem lovil po gozdovih Pokljuke, Karavank, nekajkrat na Soriški planini in enkrat na Aignerhohe nad Waldom. Pri nas sem doživel dobro smuko z nikakvo vidljivostjo z Dovške Babe in izpod Kriške stene. Zahodni Julijci so ponudili še dve divji turi in sicer eno v Mrzle vode kjer so bile razmere bolj klavrne, a kdo bi jim ob taki kulisi zameril, drugo pa v Bele vode kjer sem smučal Krniško škrbino (Forcella del Vallone) na obe strani, Zgornjo škrbino Belega potoka (Forcella Alta di Riobianco) ter Škrbino Belega potoka (Forca di Riobianco). Menda se obeta manjši poživitveni odmerek snežne odeje, ki bi ga krvavo potrebovali, če bi želeli dobre ture cepati tja v zgodnje poletje- in to orng šus od odmerka.

Ledne razmere pa so bile v resnici dobre, a kratkotrajne. Tako sem uspel skupaj spraviti Sinji slap, Palenk, ter po povratku z učenja na Rogli v izdihljajih še kombinacijo Srednjega in Levega slapu pod Prisojnikom.

Z mano so pretežno trpeli Jera, Matija in oča.

Držite pesti za mraz! In sneg!

Fotogalerija:

 

Po dolgem času smo včeraj izpeljali skupno turno smuko.

V Waldu je stara garda že močno sopihala v breg, ko smo iz avta popadali mladiči in jih ravno pred vrhom Schöpflinga ujeli. Kljub visokim temperaturam smo ujeli nekaj suhega nesprijetega snega, ki je, s strani naravnih sil (vetra in sonca), v gozdovih nad Muhreralmom ostal nedotaknjen. Po teži na kubik bi morda lahko celo govorili o pršiču, a se temu izrazu raje izognem, sploh ker je od zadnjih padavin preteklo že kar nekaj vode, omenjeni termin pa je tudi že obrabljen.

Uživali in že kovali nove plane za bližnjo prihodnost: Petra, Jera, Nejc, Aljaž, Matija, Tone, Tadej in Anže.

Sezona poletne plezarije se bliža koncu in danes zopet zajadram v Bele vode. Z menoj je Matija in v izogib gneči, ki jo zagotavljajo tiste dve ali tri pogosteje plezane smeri, odpreva Buscainijev vodniček.

Informacije o Južnem razu Stolpa Visoke Police (Spigolo sud, Torre delle Cenge) obetajo prijetno plezarijo na soncu v divjem ambientu, so pa dokaj skope: Buscaini opiše vstop in prvih 12m smeri, Mihelič pravi da je smer lepa, skala kompaktna…, na spletu pa informacij v bistvu ni.

Smer naj bi se začela zelo visoko v pečeh Visoke Police, na kosmati gredi s katere, nekoliko levo od Razu, štarta precej bolj znana in plezana smer Carratu-Perissutti in tudi stara Klugova smer, ki pelje po grapi, ki ločuje osrednjo steno Visoke Police in njen Stolp. No z Matijo sva si nekako zamislila da bi s plezanjem začela kakih 100m pod gredo, v vpadnici razu in višje nadaljevala po njem. To sva tudi storila in v 6 raztežajih splezala 240m izredno lepe, direktne linije na vrh Stolpa Visoke Police. Nekatera sidrišča so narejena, nekatera si pa urejaš sam- pri tem so ti v izdatno pomoč ušesa in metulji, do klinov pa ni skala nič kaj prijazna (opis smeri dopišem pod fotografijami).

Zaključek: Zelo elegantna, že iz doline očesu mamljiva linija v divjem ambientu. Lepa plezarija, ki niti najmanj ne zaostaja za svojo slavno sosedo v osrednjem delu stene ali pa Severnim razom Visoke Bele Špice.

(Zelo malo verjetno, da tudi v spodnjem delu te smeri še niso plezali, če nič drugega sva tik pod gredo našla sidrišče za spust po vrvi, ki je nemara koriščen pri alternativnem sestopu z Visoke Police čez Klugovo smer…No, ta vstopna varianta se začne 20m levo od Diretissime s črno ploščo in manjšim previsom ter nadaljuje po razčlenjenem pečevju do strmejših črnih plošč s katerimi imaš opravka v drugem raztežaju, ki te pripelje do urejenega sidrišča (en klin je precej labav), na katerega naletiš, če ciljaš na borovce levo od rumenih previsov. S sidrišča na juriš čez lusko (edini malce krušljiv del smeri) in do sidrišča 10m levo od same kante Stolpa. Če želiš plezati original te čaka črna položna plošča v desno in obvoz strehe po desni. Midva sva se  “iskanja najlažjega prehoda” lotila neuspešno in plezala od sidrišča po poševni razčlembi 10m v levo in nato strmo navzgor proti prvi strehi, ki sva jo pustila na desni, takoj zatem še manjša strešica v kateri naju nasmeje klin. Prestop pod njo v levo, nad njo rahlo proti desni in že sva na stiku z originalom. Po 15m sledi previs, ki ga tik pred zdajci prelisiči prehod okrog vogala na senčno stran stebra. Od tod še točno raztežaj poplesavanja do vrha stolpa.)

Dolžina smeri: 120m do grede+ 120m od grede do vrha= 240m

Težave: do IV+

Roccia: Ottima

…kar sva z Jero želela, v ponedeljek, izkoristiti za kakšno prijetno plezarijo. Brskanje po domišljiji in prelet južnih sten z dobro skalo me kar nekako vedno pripelje do Belih voda. Od Visoke police do Trbiške Krniške špice se vije cela paleta smeri, ki ponujajo prijetno plezanje na soncu.

Plezala sva smer Rampa Est. Takoimenovanih “Ramp” je v ostenju kar nekaj, vse pa so orientirane približno na jugovzhod. Poimenovane so glede na orientiranost neba, zato so imena malodane brezpredmetna 😀 No, midva sva plezala dokaj položno rampo, ki vstopi 20m levo od vstopa smeri Picilli-Cignacco v steni Punta Carlo Catinelli (V vodničku Giulie Verticali je umeščena v steno Male Lojtrice, v vodničku Alpi Giulie e Carniche Orientali pa v steno Velike Lojtrice). Plezala sva zelo lepo, lahko smer z odlično skalo, nekatera sidrišča so nabita spet druga povezana z ušesi in klini. V smeri tičijo tudi 2-3 klini za vmesno varovanje, ostala se da urediti na ušesa ali kak metulj. Sestopila sva s štirimi spusti po smeri.

Navzlic visokim temperaturam in Trubarjevem prazniku, so stene nad bivakoma samevale, z izjemo ene naveze, ki je iskala prehode nekoliko levo od smeri Piemontese- Ive v Mali Lojtrici.

 

 

S Tratarjem iz AAO sva splezala Sobotno smer v Planjavi.

Alpinistična duša ne pozabi kje se polni, tudi če ji je to v nekem obdobju redko dano. Domačnost stare naveze, zven dobro zabitega klina in topla skala jo spomnijo kaj v resnici je: srečna. Kljub temu da v življenju… zmeri neki je.

Pejte plezat!

Prejšnji četrtek sva se z Matijo mudila na Vršiču, kjer sva v Nad Šitom glavi plezala Rdečo pentljo, ki ponuja zelo lepo plezanje, v zelo lično opremljeni liniji, na nekaj delih se kakšen zobček še odkruši, ampak nič drastičnega. Sestopila sva z dvema spustoma po vrvi.

Včeraj pa sva se z Jero, ob spremljavi slovenskih šlager-pjevačev, klavirjev in ostalih grotesknih scen, sončila v Zgornjem stebru Brane.

Dolomiti so vsako leto na seznamu letnih dopustov, če se le da. Včasih sicer samo za podaljšan vikend, če pa je dobro leto, tako kot letošnje, pa za teden ali dva. Nikoli se jih ne naveličam. Vedno znova se rad vračam na lokacije, ki so me navdušile že v prejšnjih letih, če pa odkrijem še kakšno novo področje, sem pa sploh zadovoljen. Tako se je letos ponudila priložnost za obisk Brente. AO TAM je razpisal tabor in z veseljem sem se jim pridružil. Na koncu je bila udeležba zaradi različnih razlogov bolj okrnjena, kvaliteta družbe pa zaradi tega nič slabša. Špela, Marjeta, Matej in moja malenkost smo sestavljali bolj ali manj zagnane naveze.

Ker sta imeli punci čas samo do ponedeljka, smo prve tri dni plezali v bližnjih stenah v okolici Cortine in Falzarega. Prvi dan v plezališču Landro, naslednja dva dni pa v stenah Col de Bois, Cinque Torri in Laguzoi Piccolo. O plezalnih manevrih v kaminih Via Alvere je že Špela nekaj napisala, v ponedeljek pa sva se navduševala nad razčlenjenostjo skale v Via Ardizzon.

Špela in Marjeta sta se v ponedeljek vrnili domov, z Matejem pa sva se odpeljala do San Lorenza, kjer je izhodišče za Val d’Ambiez v skupini Brenta. Odločila sva se, da preostanek tedna preživiva na eni lokaciji, da ne izgubljava več časa za premike in spakirala nahrbtnike za pet dni. Ker v hoji po dolgi strmi betonski cesti s takšnimi prasicami na hrbtu nisva videla pretiranega užitka, sva si dostop skrajšala s taksi džipom, kar je sicer kar praksa v teh koncih.

Prvi dan sva splezala smer Armani v steni Cima Susat in smer Pfleger-Schmitt v steni Cima d’Agola, obakrat sva sestopila po ferati Castiglioni. Naslednji dan sva plezala v kraljici doline – Cima d’Ambiez, smer Linea Nera. Vrhunsko plezanje v strmi steni.

Raziskovanje doline sva nadaljevala in tretji dan dostopila pod JV steber Cime Tosa, kjer je še nekaj ostankov ledenika, se prekobacala mimo krajne zevi in vstopila v smer Alfonzo Zanetti, edino znano smer v steni. Po dveh raztežajih sva zavila desno in nadaljevala v iskanju najboljših prehodov proti vrhu. Za sestop s Cime Tosa je potrebno malce več smisla pri iskanju prehodov, ko pa enkrat prideš na pot, te ta elegantno pripelje nazaj na izhodišče.

Na koči sva se pozanimala o liniji, ki sva jo plezala, pa niso imeli nobenih podatkov. Menda stena ni preveč priljubljena. Zadnji znani vzpon v steni je oskrbnik zabeležil pred tremi leti. Verjetno zaradi slabše kakovosti skale v srednjem delu, ki sva jo midva precej zvito pregoljufala s prečenjem po polici v desno, do kamina, nato pa po poči 5 m navzgor do naslednje police, 10 m nazaj proti levi in navzgor v kot, do previsnega kamina s krasno razčlenjeno in kvalitetno skalo. No, neka elegantna linija ravno ni, je bila pa dobra avantura.

Za zadnji dan sva si izbrala nekaj krajšega, a nič manj slajšega. Smer Silvio Chini v Torre d’Ambiez ponuja strmo plezanje v dokaj dobro razčlenjeni skali. Ne vem, če je bila to posledica utrujenosti preteklega tedna, plohe sredi smeri ali grmenja med žimarjenjem po zataknjeni vrvi na sestopu, ampak obema se je zdelo, da naju je smer prelisičila tako s težavnostjo kot z dolžino, ki jo navaja vodniček. No, iz tistega grmenja potem k sreči ni bilo nič resnega. Zapel sem si tisto znano: “Čau sonček, kot si hodil do zdaj, sem se že vprašal, če te ne bo več nazaj …”

Z zadovoljstvom sva se silila še z zadnjimi konzervami in spakirala opremo za odhod v dolino. Sestopila sva peš (brez taksija), za kar nama je bila hvaležna denarnica, malo manj pa kolena. Sva si pa za nagrado privoščila osvežujočo kopel v tolmunih potoka, ki teče po dolini – neprecenljivo.

P. S. Ko tole pišem komaj dober teden dni kasneje, nedaleč stran od prestolnice evropskega alpinizma na improviziranem ležišču svojega avtomobila, s svojo boljšo polovico na drugi strani, pomislim: sej mi pa ni tko hudo… 🙂

LP, Marjan

12.7. Madona v NŠG

V torek dopoldne (12.7.) sva se z Jakobom Skvarča odpravila v NŠG in splezala smer Madonna (300m V, IV+/IV). Smer ponuja lepo plezarijo v kompaktni skali z veliko možnostmi varovanja (še vedno prav pride kakšen metulj). Na mestu kjer je v skici narisan detajl (VI) naj ta ne bi bil težji od V+ (po mnenju Jakoba), je pa kar fajn izpostavljen :). V smeri sva plezala izmenično.

 

20.7. Kratka nemška v Severni triglavski steni s Zimmer Jahn

Po krajšem plezalnem premoru z Anžetom, sva splanirala malo daljšo plezarijo v severni triglavski steni, da stestirava dinamiko naveze ter sva se odpravila v zgoraj omenjeno znano klasiko. V smeri sta bile še 2 navezi, ena tuja pred nama in ena vodniška naveza (oče in sin), ki sta naju prehitela brez težav (lajt end fest):). Izmenična plezarija je bila obema zelo všeč, kompaktna skala, dobra orientacija in tako sva kar hitro prišla na vrh stene.

Ugotovitev: Naveza deluje ko šus.

 

1.8. Severni raz v Mojstrovki

Ponedeljek, frej dan, gremo plezat! Z Anžetom sva spet v navezi, zaradi malo slabše napovedi in previdnosti, da naju nevihta ne ujame v steni, sva se odpovedala daljši turi (mogoče bo pa to naslednja objava) in se odpravila v lažjo in krajšo smer. Navrtano (škoda) smer sva splezala izmenično, na mestih sva jo malo falila ampak nič kaj strašnega, kmalu prišla na pravo linijo in splezala suvereno do vrha. V smeri je bila še ena naveza za nama. Smer ponuja kompaktno skalo, na mestih tudi malo manj, odvisno koga vprašaš.

To je za enkrat to, akcija plezat!!

Spodaj pa je še nekaj slikovnega gradiva 😀

Prve petice v Madonni

  Jakob direkt nad detajlom v Madonni

Lepa pleza u Madoni

Js in Jakob

 

Kratka Nemška

Zimmer-Jahn

 

Vstop v Severni raz Mojstrovke

J.Lo in Mengy v ozadju

Js in Anže (AnĐe)