Dan za bogove

Z Ančko sva izkoristili še zadnji dolg dan in uživali v samoti Kamniških. Povezali sva Virensa in Zajedo Skute.

Bil je dan za bogove… s soncem obsijana lička z razgledi na megleno morje, topla skala in energija, ki polni baterije.

Pejte plezat 🙂

Maja

Stüdlgrat

Oča so pred 12 leti z Magijem in Matjažem smučali s Kleinglocknerja in približno v tistem času se mu je porodila želja še o grebenu Stüdlgrat.

Reci piši ducat let kasneje smo se v soboto zbobnali še z Anjo in Nejcem in v zgodnjih popoldanskih urah maširali proti Stüdlhütte, kjer smo v družbi treh Poljakov in dveh Hrvatov prespali zadimljeno noč v zimski sobi, ki smo jo, mimogrede, rešili pred požigom (Poljaki so ubrali zanimivo tehniko segrevanja kočice, drva za kurjavo so naložili v štrudlpečico…je*ote😂)

Zjutraj smo zarana vstopili v greben v družbi nekaj vodniških navez. Na zahodni strani grebena je bilo snega kar nekaj, od pršiča pa do ledu, na vzhodni pa je teh nekaj sončnih dni opravilo svoje in je skala suha, razmeroma topla.

Šajba do Tokia v brezvetrju nas je spremljala na sestopu do Adlersruhe in čez ledenik Ködnitzkees, kjer se je fotr odločil za ponoven vzpon na Erzherzog Johann Hütte, da je nabral dnevno dozo višincev😭 No, ko je našel pozabljeni cepin sva odracala za Anjo in Nejcem v dolino in do avta prisopihala v soju čelnih svetilk.

Lienz- Mek in neskončna debata o turnem smučanju sta nas držala pokonci do poznega prihoda domov.








Paklagonija 505

A morm še kej druzga dodat, kokr da…

Pejte (drugič še vi z nami) plezat!

Maja

Herlec – Kočevar: V-/V; 500m

Letos sem kar zagnan in pišem maile in sporočila, če le nisem službeno odsoten, vsak teden. Predvsem izkušenejšim članom Vertikale zaenkrat (opa. zaenkrat le), saj mi manjka še nekaj daljših vzponov 500m+, kjer hitro padejo vmes petice, kjer igra hribovska kilometrina kar precejšno vlogo.

Očitno imajo v vladnih službah (poleg pri nas seveda) še največ časa in se je za petek javil Matjaž. Kolesarski trening ga je odvrnil od Stene in 1000 metrskih smeri, pa sva se zmenila za dobrih 500 metrov stene v Šitah. Ker nisem poznal še stene sploh sem se odločil, za na papirju lažjo klasiko Herlec – Kočevar.

Ob 7ih vstop v smer. Vzamem prvi cug in takoj za ovinkom, namesto “ovrnk” levo v žleb III potegnem naravnost po res lepi zajedici (cca V). V njej tudi klin. Matjaž potegne naslednjo zajedo V- in sva pred platami (V-), kjer je na sredini lušten detajl, ki mi ni bil najbolj jasen na začetku. Luknja desno od klina za desno nogo… in smo čez. Sledi lepi sedeči štant in poplezavanje (IV) do kotla.

Tukaj se razveževa in pičiva do raza. Potegnem cug. Štrika zmanjka cca 5metrov do široke police pod kaminom. Matjaž se gentlemansko ponudi, da štant “prestavi” pod kamin. 🙂

Vstop v kamin (V-) je praktično enak spodnjemu detajlu iz platk: premik v desno z nogo, da dosežeš oprimek, se “vležeš” na polico in greš naprej. Sam kamin tehnično res ni težek, je pa f**** ozek. Hitro sem se znebil ruzaka (vpel na vponko in pas med nogami) in potegnil cug do vrha njega.

Sledi en cug peskokopa, potem pa še res lepa zajedica (IV+) do lažjega sveta tik pod vrhom.

Le kaj bi bila tura brez dolgega sestopa? Povprek do lovske in planinske poti, ki vodi na Jalovčevo škrbino in po meliščih, ki se nikoli ne končajo, v Tamar.

One more to go 😉

 

Mimo žleba v zajedo

Platke

Z ruzakom med nogami

Ambient na izstopu

Trije dnevi Grauzarie

Spet js s temi Odisejadami.

Preden nas je lani dosegel drugi val in smo želeli za vikend v Bele vode, je Nejc predlagal področje Grauzarie v Karnijskih Alpah. No po vseh kolobocijah, sva se skoraj leto kasneje, v petek, le odpravila na Rifugio Grauzaria z namenom splezat kaj lepega.

Paradni konj obzidij nad kočo je estetska stena Sfinge delle Grauzaria, obdajajo pa jo še stene Anticime Nord-Est, del severne stene Crete Grauzarie, ki je poleg bližnjega Sernia najvišjih vrh v tem delu Karnijcev, ter divja stena Cime dai Gjai in Cime del Lavinale.

Prvi dan sva popoldne plezala navrtano smer Flopland (5c, 210m) v Anticimi Nordest, ki se ponaša s solidno naklonino in vrhunsko skalo.

Naslednje jutro sva zarinila v Sfingo, kjer sva plezala klasiko Gilberti-Soravito. Smer ponuja uživaško plezanje nižje težavnosti (do IV+, po nekaterih podatkih V-) v dolgi liniji (720m) in izredni kamenini. Za primerjavo; najbolj sumljiv raztežaj je spominjal na kompaktne izstopne trojke smeri Debelakove v Mojstrovki. Verjetno je navrtanih prav vseh 16 sidrišč, enega sva zgrešila in se precej namatrala z zabijanjem. Skala je za plezanje vrhunska, do klinov in metuljev ter ostalih varoval pa nič kaj gostoljubna. 5 kompletov je za v smer vrh glave, ker jih v spodnjih dveh tretjinah ni kam vpeti, v 700 metrih nisva naštela 5 klinov. Izstopni raz ponudi nekoliko več opcij nameščanja premičnih varoval, nato pa je dogodivščine konec in sledi sestop po rdečih pikah nazaj do koče.

Za zadnji dan nisva imela izdelanega plana, kam in kako, zato sva pogledala skozi okno in, kako tudi ne, opazilo močno previsno severno steno Cime dai Gjai. V severovzhodni steni sva našla precej mlado smer (2013) Maria di Galla, Excalibur (VI-, 490m), ki ima po pričanjih oskrbnikov koče bore malo ponovitev, lani eno, letos še nobene…”Dej Javoršk poglej kakšna je skala tm”..”Roccia molto buona”. “Ok greva to”.

No v spodnjih treh raztežajih, ki potekajo po starejši smeri Stabile, je skala “molto friabile”, živa podrtija, možnosti varovanja v bistvu ni, prav tako pa je potrebno kar nekaj znanja o statiki in dinamiki, da skonstruiraš na obe očesi zadovoljivo sidrišče. Aja, klinov ni, razen dveh na vstopu in v šestici en profilc, ki ga vpneš s štanta. No pa da nebom samo jamral, v detajlu izgleda kamnina klavrno, izkaže pa se za zelo kompaktno 15-metrsko zajedo s počjo in pravo uživaško plezarijo v razkoraku malce na hrbet. Možnosti varovanja so tu dobre, Nejc je namestil 4 solidne metulje. Izkazalo se je, da ko v Excaliburju opraviš s ključem smeri, še nisi opravil z najtežjim delom (?). Dva raztežaja pod vrhom V+ predstavlja konkretna streha, ki naju je zavrnila in Nejc je izvohal prečko po izpostavljeni grozno podrti polici, ki naju je pripeljala v izstopni raztežaj smeri Stabile po kateri sva se sprehodila na vrh in zdvijala čez vratolomen sestop v kočo ter zmetala robo s sebe ob prvih znakih nevihte, kapljah, grmenju in žalostnih novicah iz domovine…

Nejc hvala za nor vikend! Tole va še punuvila.

Stene nad kočo Grauzaria

Anticima Nord-Est

Flopland

Gilberti-Soravito

Cima dai Gjai

Ključ smeri Excalibur?

Pa še tadrug

Krušljiva prečka do rušja

Ciao Ragazzi!

 

Visoka Bela Špica

V sredo sva z Anžetom preplezala Severni raz, Visoke Bele Špice. Smer ponuja pravi užitek plezanja v kompaktni skali in kot pravi vodniček, vsi potrebni klini (maloštevilčni) tičijo v smeri. Ta ima skoraj vsa sidrišča navrtana razen enega, možnost vmesnega varovanja v sami smeri pa je prav tako dobra. Plezanje v tej smeri je, kot sem že omenil, pravi užitek, vsi potrebni klini so na pravem mestu tako, da je orientaciji v smeri kar dobra. Beri dalje »

Kačji stolp + Zimska smer; IV/III 400m

Iz službenih navad ne ugašam sinhronzacije emailov na telefonu med dopustom in v inbox prileti mail od Matjaža za izpitno pripravniško turo. Le kdo bi ležal na plaži, če gre pa lahko plezat?!

“Z veseljem, sporoči smer!” na kratko odgovorim.

“Kačji stolp v VDV”

“?!?”

” Ne skrbi, nihče še ni slišal za to smer 🙂 Dobiš dodaten opis, skice ni.”

 

OK. Izpitna tura kot se spodobi si rečem. Brskam po netu in najdem en vris v Trapezu, zraven opis v dveh stavkih za smer, ki pa glede na vris že ne more biti pravi. Kasneje se je izkazalo, da je opis dokaj ok, medtem ko vris iz vodnička Mihe Zupana – Trapez (VDV) ni. Spremljam vreme in bolj ko se bliža sobota, slabša napoved. Nevihta ob 11.00. Se odločiva, da opraviva pristop s čelko in takoj ob svetlem vstopiva v smer, pa bi mogla biti pravi čas na varnem. Iz Ljubljane ob 3-h in vstop v steno ob 6ih. Začetek smeri dokaj jasen glede na vpis in vris. Hitro narediva prve tri cuge. Vris nato kaže naravnost gor v zajedo. Probam ene 15-20 metrov, ko me ustavi krušljiv previs, ki krepko presega oceno smeri (IV/III). Zato se vrnem in probam levo za vogal, kjer se najde res lep žleb, ki te pripelje po dveh raztežajih višje na konec smeri Kačji stolp in se nadaljuje kot Zimska smer do vrha Trapeza.

Ura cca 9.00, Matjaž vleče naslednji cug, ko se vse stemni, zagrmi in iz neba ulijeta dež in sodra. Pa sej še ni 11?! Midva dobra dva raztežaja pod vrhom.

Sledi kamenjada in slapovi vode po smeri. Matjaž potegne desno pod previsne odlome v zavetje, jaz gledam kako voda zaliva metulje v sidrišču. Plezalke postajajo plavutke. Matjaž postavi sidrišče, jaz na hitro poberem opremo in za njim na varno.

Na telefonu preverim radarsko sliko in vidim, da bo v roku 15 minut vse mimo. Mirno počakava, medtem ko se vse zliva mimo naju v dolino (filmček na voljo pri meni za interesente 😉 )

Res se vse hitro umiri in normalno splezava naprej in ven iz stene.

Sledi še precej dolg sestop mimo Vodnikovega doma in čez Bohinjska vratca nazaj v Krmo.

Zaključek?

Smer res ni najlepša, v njej je bil točno en klin, na katerega Matjaž ni upal niti ruzak obesit,  nima skice, ima napačen vris v vodničku, .. ampak za pokazat alpinistično znanje pa…

Izpit opravljen 😉

Gregor

Zajeda Ekar-Jamnik

Po dolgem času sva se zopet navezala z Nejcem. Glede na vremensko napoved in obetajoče grmljevine s padavinami sva misel o dolgih smereh opustila in se odpravila v nekoliko krajšo smer z enostavnim dostopom in sestopom, Ekar-Jamnik v Dolški škrbini.
Smer je v spodnjem in srednjem, ključnem delu, zelo kompaktna, izstopni raztežaj pa nekoliko spominja na Martuljško podrtijo. Nejc jo je lagano “friknil”, v detajlu še malce zabijal, sam pa sem posegel po dobri stari A0. V smeri je že kar nekaj klinov, kljub temu je nekajkrat pelo kladivo, dovolj možnosti pa je tudi za nameščanje premičnih varoval, kako uho in stebriček.

 

 

Humar-Škarja v Planjavi

Petnajst čez šest sva s Gregorjem iz Jermance odrinila v Repov kot proti izhodišču klasike Humar-Škarja. Po poti hitra osvežitev v tolmunu. Ko sva se približala izhodišču nama je megla zastirala pogled in skoraj onemogočila vstop v smer. Na srečo se je ravno pravi čas razkadilo za par minut, da sva lahko naštudirala potek. Preden se je zaprlo sva bila že opasana in pod steno. Skala je dobra, smer je lepa in logična, zajeda in “previsek” nudita največ užitkov.

 

Črnolaska

V začetku tedna smo se s Tedijem in Matijo menili za plezarijo. Ker so nekatere severne stene še vedno logistični zaplet in bi bilo morda bolje pakirati smuči kot plezalke, smo debatirali o preostalih treh orientacijah sten.  Temperature v tem tednu so nas pripeljale do senčne rešitve, ki jo ponuja Vežica v dopoldanskih urah. Črnolaske ni plezal še nihče od nas, opisi predhodnikov in seveda avtorja smeri obetajo začinjeno petico. Tako smo se včeraj zarana odpravili pod Vežico.

Po turističnem ogledu groba padlega pilota v Kamniški Beli, smo se vrnili na stezo proti Vežici, kjer so se v stilu zadnjega leta in pol lepo v koloni razvrstile naveze v GG-ju. Ena naveza se je odločila za podaljšanje dostopa in osamo v smeri SV raz, mi pa smo skrenili po značilni polici v desno po Frančkovi Črnolaski.

Polica je sprva sprehod, ki mu z vsakim metrom težavnost narašča. Prekinjata jo dve strmejši zajedi s počjo, najtežji pa je nemara prehod rahlo navzdol in v desno pod streho. Sledi morda najlepši raztežaj s prehodom v levo in strmo navzgor. Zajeda in kaminček ter prestop okrog zoba v desno nas v dveh raztežajih pripeljeta na vrh smeri. Po 7-minutnem borbanju z rušjem smo našli sidrišče za spust in bili v 4-ih 60-metrskih spustih pod steno na vstopu Akademske.

Kot so ugotovili že mnogoteri predhodniki je smer izredno lepa, v odprti, strmi  steni in kompaktni kamenini ter lahki orientaciji. Smer je kar lično nabita, a so klini in kak metulj vseeno potrebni.  Vseskozi nas je veselilo in hkrati malce čudilo dejstvo, da se je v Geršak-Grčar drenjalo 6 navez, ostale smeri pa so samevale. No, mi smo Črnolasko le peljali na randi. Ali je ona nas?

Severozahodna stena Vežice

Izrazita Črnolaskina polica

Tedi v zadnjem delu prečnice

Mimo strehe

V vodstvu je plezal Tadej, ker je Canon rekel zbogom je fotkal Matija, uživali smo pa vsi trije 😀

Vremenska napoved