6 ur preklinjanja in nohtanja v NŠG

Z Rokom sva bila odločena, da greva za uvod v zimo na prvi decembrski dan nekaj splezat. Že poleti sem si zamislil splezat Košir-Brelih, pa sva takrat s soplezalcem zgrešila vstop in sva zarila v varianto Deržajeve. Ker tudi Rok še ni plezal te smeri, sva si rekla, »Ok, greva pogledat, bova že našla!«. Napoved je bila čudovito slaba. Vsaj do 11.00 naj ne bi snežilo, pa je nekako skoraj od začetka padalo po nama – če pa že ni snežil, pa so naju zalival pršni plazovi. In to čez glavo.

Pod steno se naveževa in Rok najprej poizkusi po desnem žlebu, kakor gre original, vendar po 5 metrih odneha. »Slabo zgleda«, pravi. (medtem prideta dva znanca iz AO Matice in je precej smeha…zakaj, pa rajše ne bi 😊) Ok, potem pa greva direkt naravnost gor. Rok hitro pride do štanta, jaz za njem. Kam naprej? Nekam levo in gor, pa potem proti stolpu. Nekje desno od stolpa zarinem v kamin, nad katerim štantam, pri čemer mi en klin odleti nekam v globino. »****, pa ne že spet!?«, si rečem (letos sem že preveč klinov pustil v stenah in pod njimi); »No, bom pa spomladi malo bolj zgodaj prišel z iskalcem kovin«, si mislim.

 

Pride Rok do mene, spleza sitno prečko do vstopa v kamin pod stolpom in štanta na vrhu stolpa. Meni medtem tako zanohta, da ko pridem na štant, se že pripravim, da izbruham ves zajtrk. Po par minutah segrevanja, nadaljujem v prečko in pridem do kamina, kjer je urejen štant na takem mestu, da sem bil v trenutku kot snežak, saj so neprestano iz vrha kamina leteli pršni plazovi. Rok v naslednjem raztežaju z nekaj težavami pri izstopu izpleza iz kamina, gre desno v sitno prečko in pred zadnjim kaminom uredi štant. Ko pridem do Roka, se ponovi zgodba izpred dveh raztežajev. Tako močno mi zanohta, da bi se že drugič skoraj poslovil od zajtrka. Nekako pridem k sebi, vendar niti slučajno se ne počutim, da bi šel naprej. Rok medtem preveri skico in zarine v kamin. V kotanji se ustavi, zatakne metulja in po polički pogleda okoli levega »vogala«. »Ne, po originalni ne bo šlo. Kar čez direkt čez streho kamina bo treba!« Obrne se, mi zakliče »Drži me!« in začne plezat. Nekako najde mini-stop za konico leve dereze, za desno pa manjšo poličko na drugi strani kamina, ki je neprijetno nagnjena nazaj in niti ne moreš dobro stati na njej. S cepini išče kakršno koli luknjo na vrhu, ker sneg ni in ni držal in je bilo kot, da bi zabijal v mivko. Nekako mu končno uspe zataknit cepina, se postavit in izpleza. Nadaljuje še nekaj 10m in naredi štant. Zdaj sem jaz na vrsti, da grem. Rok zategne »štrik« še preden mi uspe podreti štant in kljub temu, da se derem na ves glas, naj popusti, on še naprej zateguje in odnese mojo matičarko skupaj z bičevim vozlom. »Ok, bom že«, si mislim. Pridem do kotanje, iztaknem metulja, Rok pa ponovno zategne štrik, ki pa se je medtem lepo ujel za nekakšen ledni rogelj na vrhu kamina. »To pa ni dobro!« Na vse možne načine poizkušam podreti biča in iztaknit vrv, pa mi ne uspe. »****, ni druge kot, da ga pokličem!« Vzamem telefon in ga pokličem naj popusti za dober meter. »OK, super, rešeno!« Očitno je bilo v tem trenutku, da je Rok prijel telefon z zobmi in ker ga je tako zeblo, ni čutil, da ga je tako močno ugriznil, da je počil šipico (!opozorilo: ne se grizt z Rokom!). Nato se postavim z levo konico dereze, desno dam na poličko, nekako zataknem cepina za rob in hop! že visim na obeh rokah, z nogama v zraku – odneslo mi je desno nogo s tiste zoprne poličke! OK, z muko se potegnem navzgor in počasi priplezam do štanta. Rok čisto premražen: »*******, dosti imam že vsega, upam, da sva tamle ven!« Zagazim v sneg, vmes še zataknem enega metulja v edino skalo, ki se pogaže, in začnem »pikat« proti vršni opasti. »Pikanje« ni ravno primeren izraz, ker kadarkoli sem zapičil, je bil občutek kot, da bi zamahnil po zraku. Vseeno se nekako skobacam čez opast in si oddahnem, »Uf, na vrhu sva!«, in v naslednjem trenutku se zavem, da noro močno piha, sneži in je tako megleno, da komaj vidim, do svojih čevljev. Povarujem še Roka, da pride do vrha, si dava roki in začneva pospravljat opremo. Rok si hoče še zamenjat mokre rokavice s suhimi, pa ko ugrizne za prste rokavic, da bi jih potegnil dol, ugotovi, da grize svoje prste, ki jih ni čutil, ker je imel totalno premrzle. Opusti idejo o suhih rokavicah, do konca pospraviva opremo in se odpraviva v meglo nazaj proti Vršiču in na zasluženo kavo v Kočo na Gozdu.

Rok Einhauer in Jure Bukovec sva 1.12.2019 plezala Košir-Brelih, IV/III-IV (izstop iz zgornjega kamina mogoče IV+/V?), dobrih 6 ur. Razmere zelo slabe!

Zeleniške Špice

Izhodišče ture je bila Jermanca (skozi Repov kot). Štart je bil zgoden, da smo se skupaj z vzhajajočim soncem prebili skozi gozd in pod greben. Na začetku gozdne poti, ki se odcepi desno od Kamniškega sedla ni več velikega napisa »Pot ne vodi na K. sedlo«, posledično se nam je prilključil še planinec, ki je bil namenjen ravno tja. Jutranja svetloba in krasni razgledi na obsijane vrhove (ali pa je bila kriva zgolj zgodnja ura) so nas malo zamotili in smo zgrešili pot, ki se odcepi desno skozi tolmune. Grega je hitro začutil, da smo previsoko in nas usmeril nazaj na pravo pot. Po prečkanju tolmunov se pot vzpne po grapi, kjer se začne lažje plezanje. Nato smo si nadeli pasove in čelade ter začeli zabavni del poti. Za začetek je še nekaj trave med skalo in borovci, potem pa se začne gibanje po razgibanem grebenu s stolpa na stolp. Na Staničevem vrhu smo srečali skupino planincev, kateri so za spust uporabili abzajl. Mi smo se odločili, da bomo kar splezali, saj levi del ponuja lepo plezarijo (pa še vso kolono smo prehiteli).

Celotno prečenje smo se strogo držali grebena in nismo delali obvozov. Eden izmed težjih delov je bil kamin, ki stoji kar dobro pokonci, vendar je skala zelo kompaktna, kar ponuja odlično plezarijo.

V celotnem prečenju smo enkrat uporabili sput po vrvi in sicer s škrbine, kateremu se da tudi izogniti, če narediš obvoz po levi že pred vzponom.

Po slabih treh urah in pol smo bili na Srebnem sedlu, kjer smo si privoščili počitek in uživali na toplem soncu. Pot smo nadaljevali do Kamniškega sedla, kjer so nas čakale čisto drugačne razmere..megla, mraz,… (no vsaj puhovk nismo nosili zastonj celo pot) in nato sestop v dolino. Skozi celotno prečnje izpostavljenost grebena kar ne popušča, vendar dobra in kompaktna skala ponuja ogromno užitkov.

Po poteh finančnikov

Letos nama z Majo ne znese izpeljati toliko tur kot prejšna leta. Je pa zato bolj fajn, ko najdeš tak bonbonček.

Plezala sva Via dei Finanzieri v Rosskoflu. Gora se nahaja v Karnijskih Alpah  južno od Nassfelda. Dostop iz Nassfeldpassa je udoben in hiter. Stena je severovzhodna, tako da te zjutraj prijetno greje sonce, sredi dneva pa si v senci.

Sama smer je fenomenalna. Strma, kompaktna, dobre možnosti varovanja. Praktično po vsakem cugu sva si rekla: “tole je blo pa lepo.”

Sestop, ki je predlagan v vodničku poteka po Schiavijevi poti. Markirana je odlično, ni pa ravno pot. Mest II-III je kar nekaj in še rahlo vlažna so.

V te konce se sigurno še vrneva.

Celjska smer v Mali Rinki

Vreme čez vikend je obetalo in že dolgo časa sem se spogledoval z Vzhodno smerjo v Mali Rinki. Pokličem Heleno, če je za plezarijo v soboto in dobim nazaj njen klasičen »Kdaj je treba vstat? 😊«

Za vsak slučaj izberem še dve rezervni smeri : Steber Štajerske Rinke in pa smer, ki je poleti malo plezanja – Celjska smer v Mali Rinki.

Da ne bo prezgodaj vse skupaj predlagam, da greva na Okrešelj prespat že v petek. Ko prideva na Okrešelj vidiva, da ima ČAO tabor in da bo veselo v vseh smereh okrog Okrešlja. Sprašujeva kdo bo kam šel in vmes se omenita tudi Vzhodna in Steber. Na izbiro imava zgodnje vstajanje in prva naveza pod steno ali Celjska smer. Po približno 10 sekundah pade odločitev za Celjsko – varianta čez plošče

Vstop ni bilo težko najti, saj je grapa med Rinkama dobro vidna, levo od nje za stebrom pa očitna smer Skozi žrelo. Sledi lepo poplezavanje do velikega kamina, kateremu se izogneš po desni strani. Takoj nad njim je razcep, kjer je normalna smer, ki se večinoma pleza po zimi naravnost gor po grapi. Midva se odločiva za levo varianto čez plošče, ki je kljub občasni megli bila videti res lepa. Prvi del plošč je zelo dobra skala, ki se slabša do samega raza. Raz je zelo krušljiv in deloma skoraj steber in glede na trojko po skici sva bila prepričana, da sva zgrešila smer. Na trenutek bi ji dal vsaj IV+, če ne V. Zabijanje klinov in dodatna ura, da sva prišla čez smotan del in pokazal se nama je vrh.

Sledilo je še krajše iskanje markacij planinske poti v megli za sestop skozi Turski žleb do Okrešlja in naprej v dolino.

Naslednji dan sem na netu našel staro sliko iz Planinskega vestnika (št.23-A), ki je potrdila, da nisva falila. Mogoče zadnji del za kakšen ovinek… 😊

lp, Gregor

Zeleniške špice … (novosti)

 

… tja sem jo mahnila v nedeljo. Prvič sem opazila nekaj sprememb: najprej en abzajl na enem od manjših skokov, ker je bil očitno nekdo prelen, da bi poiskal pravi prehod. Potem dva zabita klina (v razmaku enega metra), ki jih prej nikoli ni bilo in je bil nekdo očitno prelen, da bi jih izbil ven (vsekakor nista bila zabita tako, da se to ne bi dalo). Kar pa je najbolj žalostno, je, da sem prvič – čeprav sem greben prečila že velikokrat – našla na njem smeti: prazno plastično steklenico. Predvidevam, da je bil nekdo prelen, da bi jo pobral, ko mu je padla na tla, čeprav je ležala praktično na poti ali pa mu je bila “pretežka” za nosit. Če bo šlo tako naprej, lahko predvidevam, da se bodo kmalu pojavile oznake, kje je potrebno plezati. V glavnem, sem brez nadaljnjih komentarjev …

Pričetek alpinistične šole

V četrtek, 3.oktobra 2019 ob 19:00, bo v klubskih prostorih Alpinističnega kluba Vertikala v stavbi Četrtne skupnosti, uvodni sestanek, kjer boste lahko dobili vse informacije o poteku alpinistične šole, načrtu dela, spoznali pa boste tudi inštruktorje.

Informacije in prijave, alpinist inštruktor Matjaž Ferjančič:
ferjancicmatjaz@gmail.com ali 031 464 305.

Pogoj za vpis je dopolnjena starost 18 let.

Število udeležencev je omejeno.

Vabljeni!

Dodatne informacije o klubu in šoli lahko dobite vsak četrtek ob 19.30 uri v klubskih prostorih Alpinističnega kluba Vertikala.

Nedeljski izleti po Južnih Karpatih

Moja poletna »odprava« v Romunijo je bila sicer službene narave, sem pa vseeno vmes našel nekaj časa za obisk tamkajšnjih bregov. Prvi obiski pogorja Bucegi so bili bolj v pohodniškem in tekaškem stilu. Za razliko od prašne tovarne so travniki na planoti Colţii lui Barbeş in gozdovi nad Sinaio pravi balzam za dušo.Moj pustolovski duh pa me ni dolgo pustil pri miru in kmalu sem začel raziskovati strme grape pogorja Caraiman. Hitro so me zasrbeli tudi prsti, željni potipati tamkajšnjo kamnino. Veliko je konglomerata, nekaj apnenca, čudne skalne tvorbe sredi planote pa že spominjajo na peščenjak. Ker sem na večino izletov odhajal sam, si kaj težjega od uživaških grebenčkov nisem privoščil.Zadnji teden sem si le vzel čas in kontaktiral nekaj lokalnih plezalcev. Dehidriranega od pravih plezalnih podvigov sta se me usmilila Vasile in Cristina. V soboto zvečer sem tako že ponoči dostopal do koče Refuge Coştila – zbirališče lokalnih plezalcev za plezanje v okoliških stenah. V nedeljo smo preživeli prekrasen dan v 350-metrski steni Peretele Văii Albe v gori Coştila. Splezali smo klasično smer Fisura Albastra, varianta Mosului. Prvi plezalci so smer plezali z dvema bivakoma, danes pa je pretežno opremljena s svedrovci in klini, ocena 7-/6+.Poletje je tako zame prehitro minilo, upam, da ujamem še kakšen lep dan v domačih gorah, preden pobegnem čez lužo na zaslužen dopust. To pa bo že druga zgodba.

Se vidimo na ferajnu!

Marjan

 

Ena objava za dečke, …

… ki so me načevljali ta vikend. Potem, ko mi je hrbet obrnil hrbet, mi je nekaj tenkočutnih soplezalcev omogočilo, da sem kljub temu (brez da bi se res “pretegnila”) zlezla Kovinarsko (do katere sem imela rešpekt, ker so bila mnenja od lepa do podrtija), Tomažev steber (moja želja odkar sem prvič videla fotko v vodničku za Jezersko) in ponovila Zajedo Ekar-Jamnik v Dolški škrbini (še vedno lepa kot je bila). Ta vikend pa me je gentlemenska ekipa v celoti »skenslala«, vreme je bilo pa – za Triglav. Helena je bila »pogojno« frej, potem sem morala samo še razčistiti sama s seboj, da moj a priori dvom o zmožnostih za v Steno izvira samo iz dejstva, da sem pač »baba«. In ker mi je prejšnji vikend razpadla čelada pa je še nisem zalepila, sem si dovolila razkošje in vzela Tofsijevo čelado. Če pa daš nase kaj Tofsijevega, postaneš vsaj malo »raketa«. In sva šli; Skalaška z Ladjo je preprosto lepa, zato opis ni potreben :). Brez prijazne moške družbe tudi ni šlo, naveza pred nama je »neopazno« na vrhu počakala (hvala), če se bodo punce privlekle ven. In so se. Tako da, kar se mene tiče – edina napaka je sestop čez Plemenice, čez katerega se kotališ in kotališ.
Aja, in ne vprašat, kako izgleda parking v Vratih ob 6h zjutraj – stojiš z avtom v vrsti, da dobiš ceglc za parkirnino!
In JA: imenov dečkov ne navajam (ni iz nehvaležnosti), ker potem boste vsi (vse) hoteli plezat z njimi. Ajde, to je to!

Cadarese, Yosesigo in Bele vode

To poletje iščem sonce.

Največ so ga napovedali v Cadaresah, zato sva šla tja. Veselila sva se pok. In sonca. Dva dni sva se navijala v čudovitem granitu v plezališču z malo dostopa.

Tretji dan sva si zaželela, da bi nama kri konkretno zaokrožila po navitih ekstremitetah in odplaknila kislino, zato sva se podala v Yosesigo. Malo nerodnosti pri branju (čudne, midva misliva, da napačne!) skice je botrovalo res konkretnemu prekrvljanju telesa . Čudovite linije v lepi skali sva na koncu lahko le od daleč pogledala, ker se je ob nameščanju drugega frenda v prvi smeri od šuba ulilo.

Sonce je bilo spet napovedano preteklo sredo in četrtek. No, četrtek mogoče, če ne bo oblakov, ki bi deževali že za kosilo. Okej, sonce bo v sredo, to že, ampak bo pa mraz pa mogoče mokro , ker bo še za fruštek scalo. Tako da sva po dolgem modrovanju odšla v Bele vode. Oh, od tam imam take lepe spomine, to bo fajn!

Zjutraj naju je res pozdravilo sonce in izbrana lepotica Diretissima je od daleč izgledala krasna. Samo od daleč, ker od blizu se je videlo da po njej teče potok. No, fino, lepa reč. Pa sva spet modrovala in šla na izlet po Posočju, si ogledala krasno Loško steno in steno Jerebice in se vrnila spat na izhodišče za drugi poskus izbrane smeri. Ker me spanček zjutraj zelo, zelo (ampak res zelo) težko spusti iz rok, sva malo podremala in bila tretja v vrsti za smer. Pa sva se spomnila tiste napovedi, da bo za kosilo dež in izbrala smer brez vlakca, Desno diretissimo. Z Miheličem se strinjava, da je lepa in vredna obiska.

Pejte plezat 🙂

Leva v Trapezu

Govori se, da v Krmi naj smeri so v Trapezu
rečem Nejcu, da tam rad bi Levo zlezu
je prec za stvar, se te obrti ni naveliču
da bo mera polna, vstop bo po Miheliču.

Je fotka lepa, smer včrtana je jasno
na vstopu jodlava in žvižgava si glasno
na koncu variante se pleza čisto leva poka
se avtorju vodnička je zgleda tresla roka
je risal mal po svoje, pa vseeno gre mu vsa pohvala
brez tega dela bera vzponov tu bila bi mala.

Če stara asa potegnila prvenstvo sta naravnost gor
lahko mi danes v znak priznanja damo kapo dol
midva eskalirala sva malo v levo
s tem popestrila orientacijsko zadevo
ko skoraj obupala sva, misli šle so v smer umika
našla prečko sva kot del alpinističnega trika
kmalu izplezala sva v velikem slogu
ni šans da ferajn reži se, hvala Bogu.

Vremenska napoved
Zadnji komentarji