Herlec – Kočevar: V-/V; 500m

Letos sem kar zagnan in pišem maile in sporočila, če le nisem službeno odsoten, vsak teden. Predvsem izkušenejšim članom Vertikale zaenkrat (opa. zaenkrat le), saj mi manjka še nekaj daljših vzponov 500m+, kjer hitro padejo vmes petice, kjer igra hribovska kilometrina kar precejšno vlogo.

Očitno imajo v vladnih službah (poleg pri nas seveda) še največ časa in se je za petek javil Matjaž. Kolesarski trening ga je odvrnil od Stene in 1000 metrskih smeri, pa sva se zmenila za dobrih 500 metrov stene v Šitah. Ker nisem poznal še stene sploh sem se odločil, za na papirju lažjo klasiko Herlec – Kočevar.

Ob 7ih vstop v smer. Vzamem prvi cug in takoj za ovinkom, namesto “ovrnk” levo v žleb III potegnem naravnost po res lepi zajedici (cca V). V njej tudi klin. Matjaž potegne naslednjo zajedo V- in sva pred platami (V-), kjer je na sredini lušten detajl, ki mi ni bil najbolj jasen na začetku. Luknja desno od klina za desno nogo… in smo čez. Sledi lepi sedeči štant in poplezavanje (IV) do kotla.

Tukaj se razveževa in pičiva do raza. Potegnem cug. Štrika zmanjka cca 5metrov do široke police pod kaminom. Matjaž se gentlemansko ponudi, da štant “prestavi” pod kamin. 🙂

Vstop v kamin (V-) je praktično enak spodnjemu detajlu iz platk: premik v desno z nogo, da dosežeš oprimek, se “vležeš” na polico in greš naprej. Sam kamin tehnično res ni težek, je pa f**** ozek. Hitro sem se znebil ruzaka (vpel na vponko in pas med nogami) in potegnil cug do vrha njega.

Sledi en cug peskokopa, potem pa še res lepa zajedica (IV+) do lažjega sveta tik pod vrhom.

Le kaj bi bila tura brez dolgega sestopa? Povprek do lovske in planinske poti, ki vodi na Jalovčevo škrbino in po meliščih, ki se nikoli ne končajo, v Tamar.

One more to go 😉

 

Mimo žleba v zajedo

Platke

Z ruzakom med nogami

Ambient na izstopu

Trije dnevi Grauzarie

Spet js s temi Odisejadami.

Preden nas je lani dosegel drugi val in smo želeli za vikend v Bele vode, je Nejc predlagal področje Grauzarie v Karnijskih Alpah. No po vseh kolobocijah, sva se skoraj leto kasneje, v petek, le odpravila na Rifugio Grauzaria z namenom splezat kaj lepega.

Paradni konj obzidij nad kočo je estetska stena Sfinge delle Grauzaria, obdajajo pa jo še stene Anticime Nord-Est, del severne stene Crete Grauzarie, ki je poleg bližnjega Sernia najvišjih vrh v tem delu Karnijcev, ter divja stena Cime dai Gjai in Cime del Lavinale.

Prvi dan sva popoldne plezala navrtano smer Flopland (5c, 210m) v Anticimi Nordest, ki se ponaša s solidno naklonino in vrhunsko skalo.

Naslednje jutro sva zarinila v Sfingo, kjer sva plezala klasiko Gilberti-Soravito. Smer ponuja uživaško plezanje nižje težavnosti (do IV+, po nekaterih podatkih V-) v dolgi liniji (720m) in izredni kamenini. Za primerjavo; najbolj sumljiv raztežaj je spominjal na kompaktne izstopne trojke smeri Debelakove v Mojstrovki. Verjetno je navrtanih prav vseh 16 sidrišč, enega sva zgrešila in se precej namatrala z zabijanjem. Skala je za plezanje vrhunska, do klinov in metuljev ter ostalih varoval pa nič kaj gostoljubna. 5 kompletov je za v smer vrh glave, ker jih v spodnjih dveh tretjinah ni kam vpeti, v 700 metrih nisva naštela 5 klinov. Izstopni raz ponudi nekoliko več opcij nameščanja premičnih varoval, nato pa je dogodivščine konec in sledi sestop po rdečih pikah nazaj do koče.

Za zadnji dan nisva imela izdelanega plana, kam in kako, zato sva pogledala skozi okno in, kako tudi ne, opazilo močno previsno severno steno Cime dai Gjai. V severovzhodni steni sva našla precej mlado smer (2013) Maria di Galla, Excalibur (VI-, 490m), ki ima po pričanjih oskrbnikov koče bore malo ponovitev, lani eno, letos še nobene…”Dej Javoršk poglej kakšna je skala tm”..”Roccia molto buona”. “Ok greva to”.

No v spodnjih treh raztežajih, ki potekajo po starejši smeri Stabile, je skala “molto friabile”, živa podrtija, možnosti varovanja v bistvu ni, prav tako pa je potrebno kar nekaj znanja o statiki in dinamiki, da skonstruiraš na obe očesi zadovoljivo sidrišče. Aja, klinov ni, razen dveh na vstopu in v šestici en profilc, ki ga vpneš s štanta. No pa da nebom samo jamral, v detajlu izgleda kamnina klavrno, izkaže pa se za zelo kompaktno 15-metrsko zajedo s počjo in pravo uživaško plezarijo v razkoraku malce na hrbet. Možnosti varovanja so tu dobre, Nejc je namestil 4 solidne metulje. Izkazalo se je, da ko v Excaliburju opraviš s ključem smeri, še nisi opravil z najtežjim delom (?). Dva raztežaja pod vrhom V+ predstavlja konkretna streha, ki naju je zavrnila in Nejc je izvohal prečko po izpostavljeni grozno podrti polici, ki naju je pripeljala v izstopni raztežaj smeri Stabile po kateri sva se sprehodila na vrh in zdvijala čez vratolomen sestop v kočo ter zmetala robo s sebe ob prvih znakih nevihte, kapljah, grmenju in žalostnih novicah iz domovine…

Nejc hvala za nor vikend! Tole va še punuvila.

Stene nad kočo Grauzaria

Anticima Nord-Est

Flopland

Gilberti-Soravito

Cima dai Gjai

Ključ smeri Excalibur?

Pa še tadrug

Krušljiva prečka do rušja

Ciao Ragazzi!

 

Visoka Bela Špica

V sredo sva z Anžetom preplezala Severni raz, Visoke Bele Špice. Smer ponuja pravi užitek plezanja v kompaktni skali in kot pravi vodniček, vsi potrebni klini (maloštevilčni) tičijo v smeri. Ta ima skoraj vsa sidrišča navrtana razen enega, možnost vmesnega varovanja v sami smeri pa je prav tako dobra. Plezanje v tej smeri je, kot sem že omenil, pravi užitek, vsi potrebni klini so na pravem mestu tako, da je orientaciji v smeri kar dobra. Beri dalje »

Kačji stolp + Zimska smer; IV/III 400m

Iz službenih navad ne ugašam sinhronzacije emailov na telefonu med dopustom in v inbox prileti mail od Matjaža za izpitno pripravniško turo. Le kdo bi ležal na plaži, če gre pa lahko plezat?!

“Z veseljem, sporoči smer!” na kratko odgovorim.

“Kačji stolp v VDV”

“?!?”

” Ne skrbi, nihče še ni slišal za to smer 🙂 Dobiš dodaten opis, skice ni.”

 

OK. Izpitna tura kot se spodobi si rečem. Brskam po netu in najdem en vris v Trapezu, zraven opis v dveh stavkih za smer, ki pa glede na vris že ne more biti pravi. Kasneje se je izkazalo, da je opis dokaj ok, medtem ko vris iz vodnička Mihe Zupana – Trapez (VDV) ni. Spremljam vreme in bolj ko se bliža sobota, slabša napoved. Nevihta ob 11.00. Se odločiva, da opraviva pristop s čelko in takoj ob svetlem vstopiva v smer, pa bi mogla biti pravi čas na varnem. Iz Ljubljane ob 3-h in vstop v steno ob 6ih. Začetek smeri dokaj jasen glede na vpis in vris. Hitro narediva prve tri cuge. Vris nato kaže naravnost gor v zajedo. Probam ene 15-20 metrov, ko me ustavi krušljiv previs, ki krepko presega oceno smeri (IV/III). Zato se vrnem in probam levo za vogal, kjer se najde res lep žleb, ki te pripelje po dveh raztežajih višje na konec smeri Kačji stolp in se nadaljuje kot Zimska smer do vrha Trapeza.

Ura cca 9.00, Matjaž vleče naslednji cug, ko se vse stemni, zagrmi in iz neba ulijeta dež in sodra. Pa sej še ni 11?! Midva dobra dva raztežaja pod vrhom.

Sledi kamenjada in slapovi vode po smeri. Matjaž potegne desno pod previsne odlome v zavetje, jaz gledam kako voda zaliva metulje v sidrišču. Plezalke postajajo plavutke. Matjaž postavi sidrišče, jaz na hitro poberem opremo in za njim na varno.

Na telefonu preverim radarsko sliko in vidim, da bo v roku 15 minut vse mimo. Mirno počakava, medtem ko se vse zliva mimo naju v dolino (filmček na voljo pri meni za interesente 😉 )

Res se vse hitro umiri in normalno splezava naprej in ven iz stene.

Sledi še precej dolg sestop mimo Vodnikovega doma in čez Bohinjska vratca nazaj v Krmo.

Zaključek?

Smer res ni najlepša, v njej je bil točno en klin, na katerega Matjaž ni upal niti ruzak obesit,  nima skice, ima napačen vris v vodničku, .. ampak za pokazat alpinistično znanje pa…

Izpit opravljen 😉

Gregor

Zajeda Ekar-Jamnik

Po dolgem času sva se zopet navezala z Nejcem. Glede na vremensko napoved in obetajoče grmljevine s padavinami sva misel o dolgih smereh opustila in se odpravila v nekoliko krajšo smer z enostavnim dostopom in sestopom, Ekar-Jamnik v Dolški škrbini.
Smer je v spodnjem in srednjem, ključnem delu, zelo kompaktna, izstopni raztežaj pa nekoliko spominja na Martuljško podrtijo. Nejc jo je lagano “friknil”, v detajlu še malce zabijal, sam pa sem posegel po dobri stari A0. V smeri je že kar nekaj klinov, kljub temu je nekajkrat pelo kladivo, dovolj možnosti pa je tudi za nameščanje premičnih varoval, kako uho in stebriček.

 

 

Humar-Škarja v Planjavi

Petnajst čez šest sva s Gregorjem iz Jermance odrinila v Repov kot proti izhodišču klasike Humar-Škarja. Po poti hitra osvežitev v tolmunu. Ko sva se približala izhodišču nama je megla zastirala pogled in skoraj onemogočila vstop v smer. Na srečo se je ravno pravi čas razkadilo za par minut, da sva lahko naštudirala potek. Preden se je zaprlo sva bila že opasana in pod steno. Skala je dobra, smer je lepa in logična, zajeda in “previsek” nudita največ užitkov.

 

Črnolaska

V začetku tedna smo se s Tedijem in Matijo menili za plezarijo. Ker so nekatere severne stene še vedno logistični zaplet in bi bilo morda bolje pakirati smuči kot plezalke, smo debatirali o preostalih treh orientacijah sten.  Temperature v tem tednu so nas pripeljale do senčne rešitve, ki jo ponuja Vežica v dopoldanskih urah. Črnolaske ni plezal še nihče od nas, opisi predhodnikov in seveda avtorja smeri obetajo začinjeno petico. Tako smo se včeraj zarana odpravili pod Vežico.

Po turističnem ogledu groba padlega pilota v Kamniški Beli, smo se vrnili na stezo proti Vežici, kjer so se v stilu zadnjega leta in pol lepo v koloni razvrstile naveze v GG-ju. Ena naveza se je odločila za podaljšanje dostopa in osamo v smeri SV raz, mi pa smo skrenili po značilni polici v desno po Frančkovi Črnolaski.

Polica je sprva sprehod, ki mu z vsakim metrom težavnost narašča. Prekinjata jo dve strmejši zajedi s počjo, najtežji pa je nemara prehod rahlo navzdol in v desno pod streho. Sledi morda najlepši raztežaj s prehodom v levo in strmo navzgor. Zajeda in kaminček ter prestop okrog zoba v desno nas v dveh raztežajih pripeljeta na vrh smeri. Po 7-minutnem borbanju z rušjem smo našli sidrišče za spust in bili v 4-ih 60-metrskih spustih pod steno na vstopu Akademske.

Kot so ugotovili že mnogoteri predhodniki je smer izredno lepa, v odprti, strmi  steni in kompaktni kamenini ter lahki orientaciji. Smer je kar lično nabita, a so klini in kak metulj vseeno potrebni.  Vseskozi nas je veselilo in hkrati malce čudilo dejstvo, da se je v Geršak-Grčar drenjalo 6 navez, ostale smeri pa so samevale. No, mi smo Črnolasko le peljali na randi. Ali je ona nas?

Severozahodna stena Vežice

Izrazita Črnolaskina polica

Tedi v zadnjem delu prečnice

Mimo strehe

V vodstvu je plezal Tadej, ker je Canon rekel zbogom je fotkal Matija, uživali smo pa vsi trije 😀

PRVI ALPINISTIČNI VZPONI (Virens v Koglu + Iglič-Verbinc v Štruci; Svetelova v Planjavi)

Letošnji tečajniki smo zaenkrat s šolo zaključili in to pomeni skrajni čas, da pobegnemo iz Turnca v malo višje skale. V preteklem tednu mi je tako uspelo iti na dve turi – v ponedeljek, 14. 6., je Matjaž v navezo vzel naju z Alešem S., v nedeljo, 20. 6., pa smo se na turo odpravili štirje – Tadej, Špela, Maja in jaz.

Z opisom prve ture sem že malo pozna, a ker je to bil moj prvi alpinistični vzpon (oz. sta bila dva), se spodobi, da ji vseeno namenim nekaj besedic. V zgodnjih urah smo se odpravili iz Ljubljane proti Kamniški Bistrici, nato pa naprej proti Koglu.

Če dobro pogledaš, ga lahko vidiš.
Kozorog vreden svojega imena.

Do vstopa v steno smo se že pošteno ogreli, zato smo si vzeli nekajminutno pavzo, se pripravili in naša prva smer, v katero smo vstopili, je bila Virensova v Koglu. Ob vstopu nas je spet pozdravilo sonce.

Matjaž in Aleš med pripravo na vstop v drugo smer; Iglič-Verbinc v Štruci.

Dile pod nogami bi med sestopom prišle prav. 😀

Plezanje je bilo prijetnejše od sestopa, saj smo bili med njim že rahlo utrujeni, sneg pa nam je pobral še nekaj dodatne energije.

Utrujenost ob koncu ture je bila upravičena in so jo kljub vsemu spremljali pozitivni občutki ter zadovoljstvo. Dan je bil super (Matjaž in Aleš, hvala!) in komaj sem čakala na novo priložnost za pobeg iz Ljubljane.

 

Imela sem srečo in se že v nedeljo odpravila po nov vzpon. Izhodišče ni bilo daleč od ponedeljkovega, saj smo se odpravili proti Kamniškemu sedlu. Pot do sedla je ob pogovorih minila precej hitro, zato smo si tam privoščili malico, si s pomočjo vodnička ogledali smeri, ki smo jih nameravali preplezati in se nato odpravili pod steno. Ena naveza sta bila Tadej in Špela, druga pa midve z Majo.

Špela med razvajanjem na sedlu.

Z Majo sva ob vstopu v smer Svetelove našli klin, tako da sva vedeli, da je vsaj začetek obetaven. Nadaljevanje smeri mogoče ni bilo najbolj optimalno, saj sva po vsej verjetnosti preplezali kakšno varianto – pa nič za to. 😉

 

Imela sem se prav luštno.

Vmes naju je ujela megla, zato sva na vrhu smeri čakali in se odločali med spustom po vrvi in še eno smerjo ali pa nadaljevanju po grebenu do vrha Planjave – na koncu sva se odločili za drugo možnost. Pot po grebenu se je precej vlekla in je šla počasneje kot sva pričakovali. Predvsem Maja se je kot prva v navezi precej namučila, saj trenje vrvi ni bilo ravno zanemarljivo. Preden sva prišli do pravega vrha, nama je že dvakrat umrlo upanje, da sva ga že dosegli.

Srečni, da sva končno na vrhu.

Ko sva ga zares dosegli, ura ni bila več ravno zgodnja, zato sva morali pri sestopu kar malo pohiteti, da nama Tadej in Špela ne bi prehitro pobegnila v dolino. Med potjo pod sedlom smo se zopet ujeli in prijetno zaključili turo. Hvala vsem trem za odlično družbo. Še posebej pa hvala tebi, Maja.

 

Objavo je napisala Zala 🙂

 

X (Steber Planjave)

V nedeljo smo se odpravili plezat na Planjavo. Štartali smo okoli 8ih iz Jermance. Na sedlu smo si ogledlai steno. Zala in Maja sta se odločili za Svetelovo smer, midva s Tadejem pa sva izbrala smer X. Okoli pol enajstih sva vstopila v smer. Na začetku je precej vertikalna (IV). Večino časa plezava po plati, nato sva se srečala z žlebom, ki mi je bil zelo všeč. Za tem stopiva na ozek grebenček, kjer smer postane položnejša.

Desno po žlebu

Pogled na Kamniško sedlo

Sledi še nekaj plezanja do grebena Planjave.

Na začetku grebena

Pot sva nadaljevala po grebenu do vrha Planjave. Sestopila sva po markirani poti do sedla, nato po milišču, kjer sva srečala Zalo in Majo.

Bil je dober dan, saj smo cel dan preživeli v Kamniško Savinjskih Alpah.

Tadej, hvala za vodenje pri prvem alpinističnem vzponu ter Zali in Maji za dobro družbo.

Čas Naguala – Kalška Gora

Še ena iz (še vedno) aktualne zime. Na radar sem jo vzel že nekaj let nazaj kot udeleženec tabora v Kamniški Bistrici. Takrat zaradi velikih količin novozapadlega snega niti poizkušali nismo. Še peš do sedla ni šlo.

 

9.4. je bil dan z izjemno toplim jutrom. Že od avta v kratkih rokavih. Morm priznat, da me je malo skrbelo, da z plezarijo ne bo nič.

Vroč dostop. Smer je od daleč vseeno obetala.

Že prvi metri so pokazali, da ne bo slabo. Z višino se je kvaliteta snega in ledu samo izboljševala. Po Evinih kriterijih je bilo že za ledne vijake. Kmalu naju je zajela gosta megla. Dan se je iz prijetnega sončnega v trenutku spremenil v neprijetno zmrzovanje.

Prvi raztežaj

Mraz na štantu

Našla sva tudi stare svedre, ki so omenjeni v vodničku. Nad smerjo sva bila navdušena, lahko bi je bilo za kakšen raztežaj več. Razmere so bile z izjemo prvega raztežaja vrhunske. Sestopila sva po lovski poti proti Žagani peči. To pa je bila čisto posebna zgodba mogoče celo vredna svoje objave.

začetek enega lepših raztežajev

Plezala sva: Eva Ulčnik (AO Rašica) in Nejc Turnšek

na vrhu

Vremenska napoved