Zaradi prezaposlenosti z alpinizmom …

… sestanki od zadnjega četrtka v juniju do zadnjega v avgustu ODPADEJO. Seveda se bomo dobivali po 20. uri v standardni birtiji, da se grla ne osušijo in gajstnost potencira.
Vsled nikakve bralne kulture mlajše generacije sem na ”Dokumenti AK Vertikala” obesil strip Gorska medicina za vsakogar, ki ga je izdal Résamont v sodelovanju s PZS. Poučno branje si naložite kot .pdf na mobi, da šok ne bo prevelik. Za nas starejše občane pa imam papirnato verzijo, ki bo krožila med interesenti.

Desna v Ojstrici

ojstrcaV soboto sva z Menotom zlezla Desno v Ojstrici. Nad smerjo sva oba navdušena – ponuja izredno lep prehod čez steno v dobri, mestoma odlični skali. Težave so enakomerno razporejene, vendar nikjer ni treba švicat. Vse petice (in teh je kar precej!) so za vriskat in če se ne bi nekje na sredini stene dva cuga po smeri sprehajala kralja skrotja, Modec in Režek, bi lahko zaključil, da so prav vsi raztežaji smeri nadpovprečno lepi. Tudi opremljenost smeri je, v nasprotju z nekaterimi zapisi, povsem klasična. V smeri sva zabila vsega en klin na štantu, pridejo pa prav frendi.

Sicer je smer, zaradi vsega cigu-miguja po steni, precej daljša od ostalih v ostenju, kar ji da dodano vrednost. Od vstopa do vrha sva tako porabila slabih 7 ur in glede na to, da sva lezla zelo tekoče in brez zastojev, da sva cel podstavek zlezla nenavezana, dvakrat vlekla štajerca in večino cugov do konca štrika, vsem, ki pišejo o “petih urah čez smer” poklanjava -20% kuponček pri Urarstvu Neseduvat :)

Lepa smer, pejte jo lezt!

YouTube Preview Image

 

Geršak-Grčar v Vežici

Ker je bil vikend za ene deloven, drugi so uživali na mravljici Uli je bil ponedeljek primeren dan, da se kej spleza. S Tadejem sva se odločila da greva pogledat kaj ima za ponudit smer GG o kateri sva slišala že marsikaj lepega, plezal je pa ni še nihče od naju.

Štartala sva z težkimi nogami, vendar vseeno bila pri steni v zadovoljivem času. Najprej sva si ogledovala mogočno steno Vežice, Tedi pa je razlagal in kazal kje potekajo linije smeri, ki so zdaj na dolgoročnem seznamu.

20170612_104137

Smer GG poteka po lepih naravnih prehodih, izpostavljenost in odlična skala naredita smer bombonček. Vzpon je potekal gladko, razen enega manjšega zajeba, kjer sva se lotila napačne prečnice. Zaradi močnega sonca sva se odločila, da izpustiva epsko grmovje na vrhu in se spustiva pod steno. Seveda se nama je pri predzadnjem spustu zataknila vrv in to v edinem delu kjer sva spustila za 60m. Tedi je pripravil vse za vzpenjanje  po vrvi in čez kakšno urco sva se že spuščala dalje.

20170612_141148

Zaradi hude vročine pri sestopu, kar je vodilo v pregrevanje sistema sva si privoščila osvežitev v tolmunčku pri slapu Orglice. Slikala nisva bohve kaj, imela pa sva se odlično.

Vežica s tečajniki

V nedeljo smo imeli klubsko skupno turo.Najbolj naravno je, da se pred napovedano vročino zatečeš v hribe. Ture sta se udeležila dva tečajnika, starejša pripravnica in dva alpinista, vsi željni vertikale. Izbrali smo dve preverjeno lepi smeri:

badzi

Jaka in Blaž sta zlezla GG,

Gregor, Branka in Maja pa Črnolasko. Ves dan smo vriskali od veselja, le izjemna zračnost je tečajnikoma dala dihati. Z vrha smo abzajlali in se skupaj odpravili na zaslužen pir.

grega

Pejte plezat! :)

 

Zaščiteno: Križaj-Rupar v novih okoliščinah

This content is password protected. To view it please enter your password below:

Ena orientacijska za tečajnike

V četrtek, 1. junija, smo se tečajniki, po abecednem redu Andreja, Blaž in Gašper, skupaj z Majo dobili na velikem parkirišču pod Šmarno, da jo mahnemo sprobat orientacijske sposobnosti v praksi. Sprobat zato, ker smo imeli dva tedna pred tem teoretično uverturo v čudoviti svet orientacije. Ker je Šmarna gora verjetno eden izmed hribčkov, ki ga zelo dobro poznamo tako domačini kot priseljenci, smo bili seveda prepričani, da bomo poznali vsak njen kotiček. A vse to ti prav nič ne pomaga, če si med topografsko manj pismenimi, navodila pa dobiš prav preko medija, ki se mu reče zemljevid! :)

Najprej smo se skušali na zemljevidu najti. Potem smo si pobliže pogledali vse funkcije kompasa. Jaz sem uporabljala Majinega, ki je klasika med kompasi in zelo enostaven za uporabo. Blaž je prinesel svojega – preden ga je sploh lahko začel uporabljati, se je moral precej namučiti, pa še takrat je ugotovil, da moj sever in njegov sever nista na isti valovni dolžini. Najbolj legendarni kompas daleč naokoli pa je prinesel s sabo Gašper, in sicer pomorskega! Z njim si ni mogel pomagati praktično nič, če izvzamem določanje strani neba. Po tehničnem uvodu in spoznavanju z napravami smo se zasidrali na klopci pred parkiriščem, kjer smo izmerili azimut med dvema točkama, šteli plastnice in računali višinske metre, za konec pa uprizorili še gibanje ledeniške naveze s pomočjo kompasa. Jaz sem imela nalogo iti v smeri azimuta 80 stopinj. Ker smo izbrali dokaj nesrečen kraj za urjenje tovrstnih veščin, namreč križišče Tacenske in Kajakaške ceste, je to seveda pomenilo, da bi morala hoditi po Kajakaški cesti in misel na to, kako bi tavala s kompasom v roki sredi ceste, me je strašno zabavala. Svojega navdušenja nisem skrivala, to bi bilo vendar sebično, in tako smo se ob ideji smejali in zabavali vsi, vključno z vodnico.

Nato je bil na vrsti eden glavnih delov naloge. Najti smo morali hišo, ki nam jo je Maja obkrožila na zemljevidu. Ob začudenih pogledih mimoidočih v najnovejših vibram čevljih in z urami za merjenje utripa, izgube maščobe, naklonine in premaganih višincev, smo zakorakali za njimi s karto v rokah in kompasi okoli vratu. Pogledi teh ljubiteljev Šmarne gore, ki so nas najbrž imeli za kakšne zemljemerce, so seveda dodatno prilili olja na moje ognjišče domišljije in ob najmanj primernem trenutku – koncentriranju na dano nalogo – sem dobila idejo, da bi se začeli predstavljati za Čehe, ki iščejo pot do Šmarne gore. Blaž je imel še boljšo: kaj če bi jih spraševali, če je tisto zgoraj Ljubljanski grad?! Ha ha ha ha ha. Vsi vključno z vodnico smo se ob ideji režali kot tapravi Čehi! Zaključili smo, da nam fora vseeno ne bi uspela – smo bili le obuti v predobre čevlje, da bi nam kdo nasedel. Nauk dneva: naslednjič prinesti s sabo japonke!

Prva točka, hiša, ki smo jo morali najti, se je seveda izkazala za gostilno. Opažam, da je moški del ekipe hitro prevzel klubske navade in že navijal, da si za nagrado gremo privoščit pir, a Maja še ni želela, da vstopimo. Na srečo je imel Gašper kot nalašč s sabo priboljšek, neke vrste indijančke (govora je o pecivu). Pomislila sem na Marshmallow experiment in se zavedla, da mi je v tistem trenutku indijanček tako zapasal, da za nič na svetu ne bi počakala 15 minut, četudi bi vedela, da bi po 15 minutah lahko dobila dva. Kdor ne ve, o kakšnem eksperimentu neki govorim, si lahko pogleda: https://www.youtube.com/watch?v=QX_oy9614HQ.

Hišo smo torej nekako soglasno našli, nato pa strumno in pogumno naprej. No, seveda stezice, po kateri smo šli, na zemljevidu še ni bilo, in tako smo bili sredi razpotja v resni dilemi, kam naprej. Z Majino pomočjo smo šli po poti, po kateri hodimo večkrat tedensko, a takrat brez kart. Ker smo se preveč časa zamudili z umerjanjem kompasov, smo se odločili, da ne gremo do vrha Šmarne, ampak nekaj sto višinskih metrov, nato pa zavijemo desno. Na moje veliko presenečenje je meni najbližji hrib eden najbolj žilastih (žilavih?) hribov naokrog – mreža, ki smo jo stkali pešpotniki, je hujša od pajkove. Če bi zemljevidi vsebovali vse poti, bi bili verjetno še bolj zmedeni kot sicer. A prevelikih težav z iskanjem prave poti vendarle nismo imeli, saj so nam bili v veliko pomoč na zemljevidu označene cerkve, ki jih ima Slovenija v izobilju. Tako smo opravili krožno turo, ki se je zaključila kje drugje kot pri Medotu. Tam smo družno sklenili, da je bila ta orientacijska turica prav fletna in da bi bilo vsekakor zabavno večkrat takole s karto naokrog.

Ena po domače

Prišlo bo poletje, 20170609_113220_resized
kondicija v cvetje
treba po plezat,
ne preveč se naprezat.

Stena kar čaka,
je naša napaka
da vanjo ne gremo?
pa tja sploh smemo?

Jaka ne zanika,
Bohinjska ga mika
jaz sem jo zlezu,
še kaj bi preplezu.

Po Mojstranški izstop,
če najdeš pravi stop
če klin boš zabil,
okoli strehe zavil.

Je Stena b’la vesela,
midva sva pela
ko najde se smer,
ki ne pleza se zmer!

Rušica

V soboto se nas je 6 komadov (Maja, Jaka, Meno, Blaž, Matevž Gulič, Nejc) odpravilo v južno steno Rušice. Štart iz Ljubljane je bil zaradi napovedanih popoldanskih neviht razmeroma zgoden. Z dostopom smo hitro opravili in že malo pred osmo bili pri bivaku pod Srcem.

IMG_1817

Jaka in Meno sta si izbrala Lijak s Kuštrasto, Blaž in Matevž pa Kuštrasto. Obe smeri sta baje vredni obiska, tako, da še pridemo.

20170603_11201720170603_101140Z Majo sva vstopila v Ago. Čez smer sva tekoče napredovala. Plezanje je skozi celo smer konstantno, vmes je par detajlov, ki začinijo vzpon. Smer poteka po izraziti zajedi, vmesnega varovanja se da dati dosti. Pod steno sva se vrnila s tremi spusti po vrvi. Ker pa fantov še ni bilo na spregled sva se kljub parim kapljam dežja sklenila da greva splezat še Zahodno Zajedo. Sej je IV, to bi mogla bit hitr čez. Vstopila sva na stebru desno od originalnega vstopa zaradi robne zevi. Vsi cugi so bili kar dobra IV celo z nekaj detajli, kjer je bilo potrebno malo podihat. Pa še skala je bistveno bolj krušljiva kot v prejšni smeri.

IMG_1796

IMG_1811

Z ostalima nevezama smo se srečali malo pred vrhom najine smeri na sidrišču za spust. Hitro smo bili pri bivaku, kjer smo uživali v razgledih, malici in pivu, ki ga je Blaž kot dober tečajnik tovoril gor za vse. Hvala Blaž :)

Del ekipe smo se odpravili proti dolini drugim obveznostim naproti, Maja in Jaka pa sta ostala na bivaku. V nedeljo sta splezala še Diretktno. Kolikor sem slišal doma je lepa smer, mestoma s slabšim varovanjem. Za kej več pa njiju vprašajte.

IMG_20170605_165241_636

KILA SKUTE, GRATIS KILA KOGLA

Nejc pravi, da smo študentje sami luftarji.  Ko imaš frišno  štemplan indeks  v žepu,  je luftanje edina poštena reč.

Pa sva šla. Jaz pač na rajžo, kot se za študenta spodobi.

V petek zvečer sva s polnimi nahrbtniki robe zagrizla v klanec. Čez Žmavčarje sva hitro prišla do bivaka pod Skuto, kjer sva uživala v družbi mladih kozorogov.  Končno sva  spet v hribih, končno spet  v spalki.

V soboto sva šla plezat v Kogel. Najprej sva želela v Zupanovo, ki pa je bila že zasedena. Plan sva prilagodila in zarinla v Češnovar-Srakar.IMG_1739

V smeri sva napredovala tekoče, do štanta pred zadnjim cugom, kjer se je naredil zamašek. Na srečo je štant udoben in je čakanje zgodnejših navez hitro minilo. Na vrhu sva se sončila na travah in si ogledala steno Skute.

IMG_1753

IMG_1756

V nedeljo sva plezala v Skuti, smer Golo sonce. Po najini izkušnji, bi se smer sicer morala imenovati  Sama megla ali pa V detajlu curi muri. Na dostopu sva morala čez precej veliko snežišče. Poiskala sva del položne skale, kjer sva najlažje pristopila pod previse. Štartala sva malo bolj levo od originalnega vstopa v smer, vlekla dolge prečke desno,  se nekaj časa spraševala a je to to a ni to to, ampak bilo je res uživaško in nad detajlom sva vedela, da je to to.

IMG_1761

Detajlu sledi eden lepših cugov: dolg, konstanten, uživaški cug v čvrsti skali. Težave se kmalu nehajo in po lažjem terenu naj bi izplezala na sedlce med Stolpom in Skuto. V tej grapi je še precej snega, zato sva se odločila, da se drživa desne in preko vrha Skute sestopiva na Pode. Na greben sva izplezala v območju smeri Polmesec. Sestopala sva v megli. Primerno opremljena sva vsaj 200 višinskih metrov štamfala po snegu.  Povezan jezik snega se vleče od melišča navzgor skoraj čez vse zajle. Še nekaj časa bo trajalo, preden bo pot primerna za planince.

IMG_1773

Zelo sva bila vesela, da se je megla ravno pravi trenutek  razkadila, da nama ni bilo treba iskati bivaka. Sledila je še pot v dolino in konkretno zluftana sva si privoščila zasluženo hladno pivo v Bistrici.

IMG_1775

Aja, pa še to… zakaj hudiča je v hribih več letečih žužkov, kot v tropski Afriki?

Mayerlrampa, Grossglockner (VIDEO)

Že dolgo sva imela z Mihatom (AO Idrija) namen preplezati Mayerlrampo, ki naj bi veljala za najlepšo ledno smer vzhodnih Alp in preizkusni kamen za generacije avstrijskih vodnikov. Končno se nama je poklopilo in v petek po šihtu sva se odpeljala proti ‘garažam’ ter pozno zvečer dosegla nabito poln bivak. V njem sva si izborila kvadratni meter prostora, pod rit vrgla štrik in prečepela eno izmed daljših noči v življenju.IMG_20170528_104124_220_resized

Zgodaj zjutraj sva (popolnoma spočita in naspana) vstopila v smer, ki se je res izkazala za lepotico. Rampa je bila praktično brez snega, v njej naju je po vstopnem snežišču čakalo 5 polnih raztežajev zelo trdega in lomljivega ledu, tako da je bilo treba za napredovanje pošteno delat, vseeno pa je noro dobro plezati toliko ledu v kosu – brez vmesnih grap, polic in šodra. Ko sva preborbala čez led, naju je čakal še čudovit in razgleden vršni greben v skali in snegu. Za prste obliznit! IMG_20170527_202848_091_resized

Od avta naju je ločil samo še dolg sestop v povsem ojuženem snegu, ki se je velik del poti vdiral do riti, povsem na koncu pa še bombonček v obliki 300 višincev nazaj do garaž. Na kratko: gre za izredno lepo, a tehnično in kondicijsko kar zahtevno turo. Spodnji filmček je, kot vedno, sproduciral  Mihec ‘GoPro’ Klavžar.

Vremenska napoved
Zadnji komentarji