Sončni vzhod na Triglavu

Tko se jača

V nedeljo smo šli brusit gumo v plezališče Armeško. No, v resnici smo šli preveriti, če je Nejc v soboto na delovni akciji lepo pograbil potke…

Plezališče je res lepo urejeno, poleg tega nas je pa že na poti iz turobne Ljubljane pozdravilo sonce, da smo v kratkih rokavih nabirali vitamin D.

Jasmina se je pod Tončkovim nadzorom učila plezanja v vodstvu in pokazala talent, Arsen in Kristi sta trenirala platno tehniko, spomladi bi šla baje rada v Plate za brate ali kaj je že tam v Arcu. Več nas je ugotovilo, da tako švoh pa že dolgo nismo bili. Naviti smo modrovali, da tko se jača in prišli do sklepa, da je treba več plezat.

Pejte (naslednjič z nami) plezat!

Alpinistična šola 2018/19

Vse kandidate za alpinistično šolo obveščamo, da je na voljo še nekaj prostih mest, zato podaljšujemo vpis do zapolnitve mest!

Pohitite in se nam pridružite!

Prijave sprejemamo po mailu: marjan.kozole@gmail.com ali na telefon 031 270 961 (Marjan Kozole, AI, vodja šole)

Izpitno obdobje

Sredi septembra sem imela najljubši izpit v svojem življenju. S strogim prof. Križaničem sva plezala smer Ogrin Omersa v Ojstrici. Smer gre desno, zelo levo in potem spet zelo desno pa še levo, da sploh prideš na vrh pa to povezuje par plezalno zelo uživaških cugov na gor. Smeri daje krasoto ena lepših poči, ta naju je oba navdušila. Prvič sem tudi plezala z dvema osebama v enem človeku: modrim profesorjem Križaničem in tečajnikom Jakom, z obema mi je bilo v čast.

Za “protiutež” sem naslednji vikend šla z prijateljicama Marijo in Tjašo v Široko peč. Na dostopu sta bili  neizprosni, kot da se izpit še ni končal. Zagrizle smo potem v par cugov V stebra, nato pa prečile greben Široke peči. Široka peč je znana po svoji krušljivosti, tak je tudi greben. Ti pa zato poplača z vrhunskimi estetskimi razgledi, potem za streznitev spet dobiš kakšen mali kamenček v glavo, ki ga prinese veter.

 

 

Smer Drenovcev (II, 450m)

V nedeljo smo se trije zbiljci odpravili v Kamnisko-Savinjske Alpe. Miha Popovic – Popo (Čao), Matevz Srsen – Meno in Blaz Sustersic – Badzi. Glede na to, da se vsi trije poznamo ze od malih nog in se zadnje case predvsem s Popotom ne vidimo prav pogosto,  smo se imeli marsikaj pametnega za zmenit. Med drugim sem izvedel tudi, da sta nekoc enega prijatelja privezala na drevo in ga kar tam pustila dokler ga ni resila njegova mama, tako da me je celo pot mal skrbel, da se mi ne bi zgodilo kaj podobnega. Cilj je bila Planjava po lahki stari smeri Drenovcev (Kovac-Michler-Roller), ki se nekje na dobre pol poti prikljuci Sz grebenu. Na sedlu je bil ze kar jesenski mraz, veter in megla. No megla se je po postanku v koci razkadila, mraz smo pa prepodili s hitrim tempom. Smer je z oceno II ravno prav lahka, da ne pogresas vrvi. V bistvu gre bolj za hojo kot plezanje, je pa vseeno lep občutek ko taksno, vseeno kar mogocno steno prelisicis na tak pohodniski nacin. Meno je posnel tudi super filmcek, ki si ga zaradi nekaj ne prevec sportnih kadrov, raje oglejte na njegovem fb-ju.

P.s. Vsak je prispeval nekaj: Popo fotke, Meno filmček, jaz sem pa napisal članek in nosil štrik.

Vstop

Kunaverjeva polica

Proti grebenu

Greben

Alpinistična šola 2018/19

V četrtek, 27. septembra 2018 ob 19:00, bo v klubskih prostorih Alpinističnega kluba Vertikala v stavbi Četrtne skupnosti, uvodni sestanek, kjer boste lahko dobili vse informacije o poteku alpinistične šole, načrtu dela, spoznali pa boste tudi inštruktorje.

Informacije in prijave: nejc.turnsek1@gmail.com ali 040 226 023 (Nejc Turnšek).

Pogoj za vpis je dopolnjena starost 18 let.

Število udeležencev je omejeno.

Vabljeni!

Dodatne informacije o klubu in šoli lahko dobite vsak četrtek ob 19.30 uri v klubskih prostorih Alpinističnega kluba Vertikala.

Peru izlet : naši hribi

Med avgustovskim vročinskim valom smo se šli (Matevž, Eva, Murn L. in trije loški prijatelji) pohladit v Peru. Namesto slavnega Machu Picchu-ja smo raje osvajali vrhove Cordillere Blance, čemur so se lokalci precej čudili (kaj pa Machu?). V debelih dveh tednih je nas trojica pridihala (slišat smo bili kot stare parne lokomotive v zadnjih izdihljajih) na Urus Este (5423m) in Ishinco (5530m). Na Nevadi Pisco nas je obrnilo vreme, za zadnjih 200m na Alpamayo (5947m) bo pa treba “mal več žgancov pojest” (po domače: ni bilo razmer). Del Andov, ki smo ga obiskali, je super za pridobivanje dragocenih izkušenj v višjih hribih (bejs in haj kampiranje), saj logistika ni zahtevna. Bo pa treba pohiteti, saj se sneg tam precej “taja”. Za nagrado smo na koncu obiskali druga (ne Machu Picchu) indijanska svetišča ter pojedli veliko piščanca in s tem zadovoljili ta turistično-lokalni minimum. Zelo lep izlet.

Povsod je lepo, a doma je najlepše, to drži! Vplezavanju v zelo lepi(!) Bavarski smeri (gor) z delom Zlatorogovih polic (levo) in Slovenski (dol) je sledil Zmaj (spominska Iva Reye) v Ojstrici. Smer je v spodnjem delu relativno krušljiva, detajl težak (neki mali grifi, a vsaj dobro opremljen), vmes pa se najde tudi nekaj lepih: plezalno zelo zanimivih raztežajev v dobri skali. Torej, Peru : Slovenija = 2 x zmaga.

Alpamajo alpa nimajo.

Glamping

Za dobro jutro.

V izogib ošvohnitvi.

Glamping št. 2.

… a doma je najlepše!

Zmaj (tolovaj).

Vijuga v Srebrnjaku

Če bi kdo prebiral moje vzpone, sedaj jih je že blizu 500, in predvsem vrhove v katerih so opravljeni, bi hitro opazil, da je lep kos naših hribov ostal zapostavljen. Pa verjetno nisem edini. Na trentarske konce se alpinisti iz notranjosti države odpravljamo preredko. To pa je zadeva, ki jo v bodoče nameravam popraviti.

Proti izviru Soče smo se odpravili dokaj pozno. Miha skoraj direktno z žura, Meno se je prejšnji dan mudil na Janovi poroki (Čestitam in srečno obema! Beri: Jan, daj za rundo!), jaz pa sem proslavljal mamin rojstni dan. Vsem trem je bilo vstajanje najtežje opravilo tega dne, vseeno pa je najbolj prepit deloval Miha, zato sva si z Menotom razdelila smer, Miha in njegov maček pa sta naju varovala iz ozadja 🙂

Naš cilj je bil Srebrnjak in manj plezana smer Vijuga, ki vijuga med obema bolj znanima klasikama: Bratovsko in SZ stebrom. Za razliko od njiju je precej manj obiskana in temu primerno opremljena. V smeri smo našli vsega 2 klina, pa še ta zabita eden zraven drugega v enem od detajlov smeri. Gre sicer za lepo linijo v (z izjemo prvega cuga) dobri skali.

Plezali smo cel dan, smeh iz vseh treh zabav pa uspešno prenesli v steno. Tura je bila prava, ambient popoln, gužve pa nobene – še bomo prišli!

Široka peč: Ferjan – Krušic – Zupan

V sredo smo Nejc, Meno in jaz šli plezat. Bil je dela prost dan, zato je Nejc predlagal smer Ferjan – Krušic – Zupan v Široki peči, kjer verjetno ne bo gužve. Res je ni bilo in okoli pol desetih smo že plezali.

Po dobrih dveh urah plezanja smo glede na skico bili že na polovici smeri. Menotu sem že rekel da gre končno ena tura čisto po planih. No za naslednjo “polovico” smo nato porabili še okoli pet ur.

Meno v kaminu.

Skala je drugače večinoma dobra, le v zgornjem delu je precej krušljiva. Tudi klinov je bilo več kot smo jih pričakovali, temu pa smo dodali še okoli šest svojih.

Na vrhu.

K sosedom na sneg in mraz

V petek popoldne sva se z Mihcem (PK Idrija) zapeljala v Kals. Ideja je bila opraviti dolgo prečenje Glocknerwand – Grossglockner, vendar nama vreme žal ni dalo. Deževalo (oz. zgoraj snežilo) je že v petek popoldne, v noči na soboto, in tudi sobota je bila precej slabša od napovedane. Že zjutraj je bil hrib v gostem oblaku, vidljivost je bila vidljivosti ni bilo, nevihte pa so bile napovedane že zgodaj popoldne, tako da sva bila prisiljena opustiti načrt.

Da dan ne bi šel v nič, sva vseeno pristopila na vrh po grebenu Studlgrat, na katerem tokrat pričakovano ni bilo prav nobene gneče. Sonce se je v celem dnevu na hribu pokazalo približno 2x po eno minuto, eno od teh prav na vrhu, ki sva ga dosegla že okoli pol desetih. Ne glede na to, da nisva splezala, kar sva želela, sva naredila dobro turo in nafilala baterije.

Vremenska napoved