Alpinistična šola 2018/19

Vse kandidate za alpinistično šolo obveščamo, da je na voljo še nekaj prostih mest, zato podaljšujemo vpis do zapolnitve mest!

Pohitite in se nam pridružite!

Prijave sprejemamo po mailu: marjan.kozole@gmail.com ali na telefon 031 270 961 (Marjan Kozole, AI, vodja šole)

Izpitno obdobje

Sredi septembra sem imela najljubši izpit v svojem življenju. S strogim prof. Križaničem sva plezala smer Ogrin Omersa v Ojstrici. Smer gre desno, zelo levo in potem spet zelo desno pa še levo, da sploh prideš na vrh pa to povezuje par plezalno zelo uživaških cugov na gor. Smeri daje krasoto ena lepših poči, ta naju je oba navdušila. Prvič sem tudi plezala z dvema osebama v enem človeku: modrim profesorjem Križaničem in tečajnikom Jakom, z obema mi je bilo v čast.

Za “protiutež” sem naslednji vikend šla z prijateljicama Marijo in Tjašo v Široko peč. Na dostopu sta bili  neizprosni, kot da se izpit še ni končal. Zagrizle smo potem v par cugov V stebra, nato pa prečile greben Široke peči. Široka peč je znana po svoji krušljivosti, tak je tudi greben. Ti pa zato poplača z vrhunskimi estetskimi razgledi, potem za streznitev spet dobiš kakšen mali kamenček v glavo, ki ga prinese veter.

 

 

Smer Drenovcev (II, 450m)

V nedeljo smo se trije zbiljci odpravili v Kamnisko-Savinjske Alpe. Miha Popovic – Popo (Čao), Matevz Srsen – Meno in Blaz Sustersic – Badzi. Glede na to, da se vsi trije poznamo ze od malih nog in se zadnje case predvsem s Popotom ne vidimo prav pogosto,  smo se imeli marsikaj pametnega za zmenit. Med drugim sem izvedel tudi, da sta nekoc enega prijatelja privezala na drevo in ga kar tam pustila dokler ga ni resila njegova mama, tako da me je celo pot mal skrbel, da se mi ne bi zgodilo kaj podobnega. Cilj je bila Planjava po lahki stari smeri Drenovcev (Kovac-Michler-Roller), ki se nekje na dobre pol poti prikljuci Sz grebenu. Na sedlu je bil ze kar jesenski mraz, veter in megla. No megla se je po postanku v koci razkadila, mraz smo pa prepodili s hitrim tempom. Smer je z oceno II ravno prav lahka, da ne pogresas vrvi. V bistvu gre bolj za hojo kot plezanje, je pa vseeno lep občutek ko taksno, vseeno kar mogocno steno prelisicis na tak pohodniski nacin. Meno je posnel tudi super filmcek, ki si ga zaradi nekaj ne prevec sportnih kadrov, raje oglejte na njegovem fb-ju.

P.s. Vsak je prispeval nekaj: Popo fotke, Meno filmček, jaz sem pa napisal članek in nosil štrik.

Vstop

Kunaverjeva polica

Proti grebenu

Greben

Alpinistična šola 2018/19

V četrtek, 27. septembra 2018 ob 19:00, bo v klubskih prostorih Alpinističnega kluba Vertikala v stavbi Četrtne skupnosti, uvodni sestanek, kjer boste lahko dobili vse informacije o poteku alpinistične šole, načrtu dela, spoznali pa boste tudi inštruktorje.

Informacije in prijave: nejc.turnsek1@gmail.com ali 040 226 023 (Nejc Turnšek).

Pogoj za vpis je dopolnjena starost 18 let.

Število udeležencev je omejeno.

Vabljeni!

Dodatne informacije o klubu in šoli lahko dobite vsak četrtek ob 19.30 uri v klubskih prostorih Alpinističnega kluba Vertikala.

Peru izlet : naši hribi

Med avgustovskim vročinskim valom smo se šli (Matevž, Eva, Murn L. in trije loški prijatelji) pohladit v Peru. Namesto slavnega Machu Picchu-ja smo raje osvajali vrhove Cordillere Blance, čemur so se lokalci precej čudili (kaj pa Machu?). V debelih dveh tednih je nas trojica pridihala (slišat smo bili kot stare parne lokomotive v zadnjih izdihljajih) na Urus Este (5423m) in Ishinco (5530m). Na Nevadi Pisco nas je obrnilo vreme, za zadnjih 200m na Alpamayo (5947m) bo pa treba “mal več žgancov pojest” (po domače: ni bilo razmer). Del Andov, ki smo ga obiskali, je super za pridobivanje dragocenih izkušenj v višjih hribih (bejs in haj kampiranje), saj logistika ni zahtevna. Bo pa treba pohiteti, saj se sneg tam precej “taja”. Za nagrado smo na koncu obiskali druga (ne Machu Picchu) indijanska svetišča ter pojedli veliko piščanca in s tem zadovoljili ta turistično-lokalni minimum. Zelo lep izlet.

Povsod je lepo, a doma je najlepše, to drži! Vplezavanju v zelo lepi(!) Bavarski smeri (gor) z delom Zlatorogovih polic (levo) in Slovenski (dol) je sledil Zmaj (spominska Iva Reye) v Ojstrici. Smer je v spodnjem delu relativno krušljiva, detajl težak (neki mali grifi, a vsaj dobro opremljen), vmes pa se najde tudi nekaj lepih: plezalno zelo zanimivih raztežajev v dobri skali. Torej, Peru : Slovenija = 2 x zmaga.

Alpamajo alpa nimajo.

Glamping

Za dobro jutro.

V izogib ošvohnitvi.

Glamping št. 2.

… a doma je najlepše!

Zmaj (tolovaj).

Vijuga v Srebrnjaku

Če bi kdo prebiral moje vzpone, sedaj jih je že blizu 500, in predvsem vrhove v katerih so opravljeni, bi hitro opazil, da je lep kos naših hribov ostal zapostavljen. Pa verjetno nisem edini. Na trentarske konce se alpinisti iz notranjosti države odpravljamo preredko. To pa je zadeva, ki jo v bodoče nameravam popraviti.

Proti izviru Soče smo se odpravili dokaj pozno. Miha skoraj direktno z žura, Meno se je prejšnji dan mudil na Janovi poroki (Čestitam in srečno obema! Beri: Jan, daj za rundo!), jaz pa sem proslavljal mamin rojstni dan. Vsem trem je bilo vstajanje najtežje opravilo tega dne, vseeno pa je najbolj prepit deloval Miha, zato sva si z Menotom razdelila smer, Miha in njegov maček pa sta naju varovala iz ozadja 🙂

Naš cilj je bil Srebrnjak in manj plezana smer Vijuga, ki vijuga med obema bolj znanima klasikama: Bratovsko in SZ stebrom. Za razliko od njiju je precej manj obiskana in temu primerno opremljena. V smeri smo našli vsega 2 klina, pa še ta zabita eden zraven drugega v enem od detajlov smeri. Gre sicer za lepo linijo v (z izjemo prvega cuga) dobri skali.

Plezali smo cel dan, smeh iz vseh treh zabav pa uspešno prenesli v steno. Tura je bila prava, ambient popoln, gužve pa nobene – še bomo prišli!

Široka peč: Ferjan – Krušic – Zupan

V sredo smo Nejc, Meno in jaz šli plezat. Bil je dela prost dan, zato je Nejc predlagal smer Ferjan – Krušic – Zupan v Široki peči, kjer verjetno ne bo gužve. Res je ni bilo in okoli pol desetih smo že plezali.

Po dobrih dveh urah plezanja smo glede na skico bili že na polovici smeri. Menotu sem že rekel da gre končno ena tura čisto po planih. No za naslednjo “polovico” smo nato porabili še okoli pet ur.

Meno v kaminu.

Skala je drugače večinoma dobra, le v zgornjem delu je precej krušljiva. Tudi klinov je bilo več kot smo jih pričakovali, temu pa smo dodali še okoli šest svojih.

Na vrhu.

K sosedom na sneg in mraz

V petek popoldne sva se z Mihcem (PK Idrija) zapeljala v Kals. Ideja je bila opraviti dolgo prečenje Glocknerwand – Grossglockner, vendar nama vreme žal ni dalo. Deževalo (oz. zgoraj snežilo) je že v petek popoldne, v noči na soboto, in tudi sobota je bila precej slabša od napovedane. Že zjutraj je bil hrib v gostem oblaku, vidljivost je bila vidljivosti ni bilo, nevihte pa so bile napovedane že zgodaj popoldne, tako da sva bila prisiljena opustiti načrt.

Da dan ne bi šel v nič, sva vseeno pristopila na vrh po grebenu Studlgrat, na katerem tokrat pričakovano ni bilo prav nobene gneče. Sonce se je v celem dnevu na hribu pokazalo približno 2x po eno minuto, eno od teh prav na vrhu, ki sva ga dosegla že okoli pol desetih. Ne glede na to, da nisva splezala, kar sva želela, sva naredila dobro turo in nafilala baterije.

Zajeda Travnika

Že lep čas sem si želel ponovnega obiska Travnika, a je vedno kaj prišlo vmes. V soboto pa se nama je z Menotom naposled izšlo.

Začelo se je z dolgim dostopom, ki sva ga pričela na Vršiču. Malo prezgodaj sva se iz PP zagnala proti steni in tako že na dostopu splezala dobro štirico. Eh, bova že! Pod smerjo si je Meno s cepinom (nisva vedela v kakšnem stanju je PP) nesrečno prebodel meh z vodo. Ok, imava še mojo, sicer imam samo liter … Mah, bova že! Končno se lotiva plezanja in furjast kot sem, se že v prvem cugu monolitnih plošč zaplezam nekam v PM iz smeri. Ej, brez panike Jaka, bova že!

V duhu “bova že”, se je tako nekako odvijal cel dan. Ko sva precej ur kasneje na pumpi v Kranjski gori zlivala vase na litre tekočine, pa se je medklic naposled spremenil v “Evo, sabla, pa sva!”

Smer sama je sicer dolga, resna, v spodnji polovici ves čas zelo strma, poleg tega pa te mestoma čaka tudi precej slaba skala. Se pa nekako ne strinjava z Miheličevo ugotovitvijo, da prekaša Ašota. Lahko mu morda konkurira po strmini, težavnosti, tudi izpostavljenosti … Ampak po lepoti plezanja pa, predvsem na račun slabše skale, po najino precej zaostaja za slavnejšim starejšim bratom. Sicer pa: pejte probat, pa boste vidl. Boste že! 😉

Dolomiti

Pretekli teden sva se z Nejcem udeležila tabora KA v Dolomitih. Vreme nas je končno uslišalo in nas nagradilo s čudovitim tednom.

S pisano druščino poznanih in novih obrazov, pod vodstvom Andreja Grmovška in Tjaše Jelovčan, smo se dobili v kampu v Colfoscu.

Prvo smer sva z Nejcem plezala skupaj. Odločila sva se za steno, ki smo jo ves čas gledali iz kampa:  smer Solarium v Sas Ciampacu. Odlično skalo krasijo naravni prehodi in dobra možnost varovanja. Nabiti so štanti, vmesno varovanje pa urediš s premičnimi varovali. Kljub južni steni, je smer bolj Knajpanje, kot Solarium… v senci se treseš, na soncu bi pa še kožo slekel.

Vremenska napoved je obetala velike stene, zato smo v torek počivali in jedli. Zvečer smo se zapeljali pod Marmolado in prespali na koči Falier. Večeren pristop do koče pod steno je zame vedno čaroben.

Skozi meglice smo si ogledali vstop v smer, navili budilko in šli spat. Velika pričakovanja tudi tokrat niso dala spati in že smo v soju čelnih svetilk rinili pod smer.

S Petrom Hrovatom iz Rašice sva si izbrala smer Schwalbenschwanz. Vstopi skupaj s smerjo Don Kihot, ki sta jo plezala Nejc in Žiga. Po treh lahkih skupnih cugih smo si zaželeli srečo in zavili vsak v svojo smer. Po nekaj lepih zajedah in kaminih sva s Petrom prišla pod veliko streho. Ni mi jasno, kaj so si prvi plezalci mislili, ko so stali spodaj. Jih je naraven prehod skozi preduh razveselil ali jim ukradel težko tehničarjenje? Midva sva preduh pričakovala, zato sva že dva dni prej jedla samo enkrat na dan in še to samo bučke, ki so jih babice iz cele Slovenije zvozile v Ljubljano.

Kljub temu sem morala s pasu skozi luknjo najprej zmetati vso robo, šele nato sem se lahko rodila skozi. Od preduha do velike police, ki deli steno na dva dela, plezaš še dva raztežaja v lahkem svetu.

Pogled na gornji del obeta težjo polovico smeri. Sprva je smer očitna, nato pa zaplezaš v plato velikosti fuzbalplaca. Varovanje je slabše, marsikje te čaka runout v sicer dobri skali.

Še dobro, da nama je Tanja dala nasvet… »veš, v teh platah v Marmoladi moraš včasih kar zarinit«. Orientacija postane zahtevnejša. Za uspešno iskanje prehodov, je potreben dober vris smeri. Midva sva plezala originalno, desno varianto. Ključ smeri je plata z oceno V+, kjer je treba kar globoko vdihniti in iti. Izstopni del smeri je Ata Kamin Dolomitov… 5 cugov kamina.

S Petrom sva izstopila, ko je sonce že zahajalo. Od veselja sva malo kričala na vrhu, nato pa abzajlala na ledenik in sestopila na sedlo Fedaia, kjer sta naju že čakala Nejc in Žiga.

Po dnevu počitka smo se v petek zjutraj odpeljali prek sedla Falzarego proti Cortini. Plezali smo v Col de Boisu. S Florjanom iz kamniškega odseka sva plezala Alvero. Smer s kratkim dostopom in sestopom, z vrhunsko skalo, dobro nabitim detajlom… skratka, za prste obliznit.

V soboto sva se na štrik zopet navezala z Nejcem. Izbrala sva hrib na nasprotni strani doline kot prvi dan, čisto malo nad kampom. Izrazit stolp Exnerturm je s sosednjo goro povezan z visečim mostom, zato ga oblegajo trume napaljenih feratarjev. Najina smer Zwei Generationen je potekala na drugi strani, zato o množici ne duha ne sluha. Smer poteka v krušljivi skali, ki je bila v spodnjem delu zaradi nočnih padavin še blatna. Ni uživaška, sva pa pribrcala čez.

Ob večerih smo se menili o svojih preplezanih smereh, izkušenejši pa so nas navdihovali z idejami kam vse je za iti. Plezalnim zgodbam ni bilo konca, večkrat pa je nanesla debata na aktualno temo vrtanja svedrov v hribih. Zavzemam konzervativno stališče in nasprotujem vrtanju svedrov v klasične smeri. Če bi na primer v Marmoladine plate zavrtali svedre, ki so včasih edino možno varovanje, bi ubili ves čar iskanja prehodov. Poleg tega ne bi bilo iziva, ker runouta ne bi bilo več. Če pogledamo iz ene strani, bi to res pomenilo večjo varnost, z druge strani bi pa navidezna varnost zagotovo pritegnila večje število ljudi, ki bi si upali v smer. Bojim se, da bi svedranje pomenilo razvrednotenje sten, gorski reševalci pa bi imeli več dela ali z obnemoglimi ali z v slabem vremenu ujetimi ali na sestopu izgubljenimi plezalci.

Menim, da je meja smotrnosti precej pred tem, da storimo vse, kar se trenutno da. Res je, da en sveder v prvem štantu Luciferja poveča varnost… ampak en sveder tu, pa en tam… pa ena navrtana klasika tu, druga tam… samo za varnost, nič drugega. Kje je meja med malo in še malo več? Po mojem je ni, je pa meja med vrtati in ne vrtati jasna. Če so mojstri v podkovanih gojzerjih zlezli klasike, jih lahko tudi mi z vso moderno in lahko robo. Vsa čast pa modernim mojstrom, ki nove smeri rišejo v do sedaj nepreplezane probleme in za svojo varnost in varnost ponavljalcev skrbijo s sprotnim vrtanjem.

Hvala vodjema tabora za organizacijo in Tanji za pomoč pri izbiri smeri ter vse ostale pametne nasvete, ki so med plezanjem marsikdaj prišli prav.

Pejte plezat!

Vremenska napoved