Ena objava za dečke, …

… ki so me načevljali ta vikend. Potem, ko mi je hrbet obrnil hrbet, mi je nekaj tenkočutnih soplezalcev omogočilo, da sem kljub temu (brez da bi se res “pretegnila”) zlezla Kovinarsko (do katere sem imela rešpekt, ker so bila mnenja od lepa do podrtija), Tomažev steber (moja želja odkar sem prvič videla fotko v vodničku za Jezersko) in ponovila Zajedo Ekar-Jamnik v Dolški škrbini (še vedno lepa kot je bila). Ta vikend pa me je gentlemenska ekipa v celoti »skenslala«, vreme je bilo pa – za Triglav. Helena je bila »pogojno« frej, potem sem morala samo še razčistiti sama s seboj, da moj a priori dvom o zmožnostih za v Steno izvira samo iz dejstva, da sem pač »baba«. In ker mi je prejšnji vikend razpadla čelada pa je še nisem zalepila, sem si dovolila razkošje in vzela Tofsijevo čelado. Če pa daš nase kaj Tofsijevega, postaneš vsaj malo »raketa«. In sva šli; Skalaška z Ladjo je preprosto lepa, zato opis ni potreben :). Brez prijazne moške družbe tudi ni šlo, naveza pred nama je »neopazno« na vrhu počakala (hvala), če se bodo punce privlekle ven. In so se. Tako da, kar se mene tiče – edina napaka je sestop čez Plemenice, čez katerega se kotališ in kotališ.
Aja, in ne vprašat, kako izgleda parking v Vratih ob 6h zjutraj – stojiš z avtom v vrsti, da dobiš ceglc za parkirnino!
In JA: imenov dečkov ne navajam (ni iz nehvaležnosti), ker potem boste vsi (vse) hoteli plezat z njimi. Ajde, to je to!

Cadarese, Yosesigo in Bele vode

To poletje iščem sonce.

Največ so ga napovedali v Cadaresah, zato sva šla tja. Veselila sva se pok. In sonca. Dva dni sva se navijala v čudovitem granitu v plezališču z malo dostopa.

Tretji dan sva si zaželela, da bi nama kri konkretno zaokrožila po navitih ekstremitetah in odplaknila kislino, zato sva se podala v Yosesigo. Malo nerodnosti pri branju (čudne, midva misliva, da napačne!) skice je botrovalo res konkretnemu prekrvljanju telesa . Čudovite linije v lepi skali sva na koncu lahko le od daleč pogledala, ker se je ob nameščanju drugega frenda v prvi smeri od šuba ulilo.

Sonce je bilo spet napovedano preteklo sredo in četrtek. No, četrtek mogoče, če ne bo oblakov, ki bi deževali že za kosilo. Okej, sonce bo v sredo, to že, ampak bo pa mraz pa mogoče mokro , ker bo še za fruštek scalo. Tako da sva po dolgem modrovanju odšla v Bele vode. Oh, od tam imam take lepe spomine, to bo fajn!

Zjutraj naju je res pozdravilo sonce in izbrana lepotica Diretissima je od daleč izgledala krasna. Samo od daleč, ker od blizu se je videlo da po njej teče potok. No, fino, lepa reč. Pa sva spet modrovala in šla na izlet po Posočju, si ogledala krasno Loško steno in steno Jerebice in se vrnila spat na izhodišče za drugi poskus izbrane smeri. Ker me spanček zjutraj zelo, zelo (ampak res zelo) težko spusti iz rok, sva malo podremala in bila tretja v vrsti za smer. Pa sva se spomnila tiste napovedi, da bo za kosilo dež in izbrala smer brez vlakca, Desno diretissimo. Z Miheličem se strinjava, da je lepa in vredna obiska.

Pejte plezat 🙂

Leva v Trapezu

Govori se, da v Krmi naj smeri so v Trapezu
rečem Nejcu, da tam rad bi Levo zlezu
je prec za stvar, se te obrti ni naveliču
da bo mera polna, vstop bo po Miheliču.

Je fotka lepa, smer včrtana je jasno
na vstopu jodlava in žvižgava si glasno
na koncu variante se pleza čisto leva poka
se avtorju vodnička je zgleda tresla roka
je risal mal po svoje, pa vseeno gre mu vsa pohvala
brez tega dela bera vzponov tu bila bi mala.

Če stara asa potegnila prvenstvo sta naravnost gor
lahko mi danes v znak priznanja damo kapo dol
midva eskalirala sva malo v levo
s tem popestrila orientacijsko zadevo
ko skoraj obupala sva, misli šle so v smer umika
našla prečko sva kot del alpinističnega trika
kmalu izplezala sva v velikem slogu
ni šans da ferajn reži se, hvala Bogu.

Tapeta in Bohinjska

V ponedeljek sva s Špelo plezali Tapeto v južni steni Prisanka. Tako sva izbrali, ker naju je skrbela zamočenost zaradi poplavnega vikenda in ker sva si želeli malo čvrste skale in veliko šalc za uverturo v sezono. Smer ima jasno linijo in kar nekaj svedrov. V smeri sva vriskali, ker sva dobili vse, kar sva iskali. Od samega veselja sva se sprehodili še na vrh, da bi videli vse preljube vršace, ki jih doseže oko na tak prekrasen dan.

 

V torek sva šla z Nejcem v triglavsko steno. Povabila naju je zahodna stena z Miheličevo Bohinjsko smerjo. Bila sva malo manj navdušena kot prejšnji dan s Špelo, ker skala ni tako zelo fina in tudi opremljeno je znatno manj. Mojster skic in poetičnih opisov je o svoji smeri kaj malo zabeležil. Vedela sva, da smer obstaja in da je skica bolj ali manj črtica po papirju. Ponavljalcem priporočava, da si pogledajo Lavričev opis smeri, ki razjasni marsikatero uganko.

Pejte plezat 🙂

Grossglockner, Debela peč, Kalška gora

Že dolgo je od zadnje objave. Vmes smo sicer tut neki splezal, vendar kar je blo je blo. V zadnjih desetih dneh pa tole:

6.-7.6. 2019 sva z Jurijem Tratarjem (AAO) splezala Mayerlrampo v Grossglocknerju. Prvi dan sva dostopila do praznega bivaka, naslednje jutro pa nadaljevala čez smer in do vrha. Razmere so bile ok, smer lepa,  na grebenu naju je pa kar dobro prepihalo.

 

13.6.2019 sva  z Kristijem splezala Sekločevo v Debeli peči. Naravni prehodi po kompaktni skali, naju hitro pripeljejo do vrha. Sestopila sva po lovski stezi.

16.6.2019 s Heleno obiščeva Gregorinov steber v Kalški gori. Trije raztežaji čudovite plezarije, zgoraj pa še malo grebenčkanja. Pred nevihto sva že na pivu v Kamniški Bistrici.

 

Vmes smo nardili še en poskus z Majo in Branko, ki pa smo ga zaradi nepredvidene gužve opustili.

 

Smuči, sonce in pršič (Stubeck-2370m)

V zahvalo Prešernu za dela prost dan, smo sončni petek lahko izkoristili za obisk gora. Glede na snežne razmere, smo za turno smučarijo izbrali Stubeck nad dolino reke Malte. Stubeck je 2370m visok hrib, extra razgleden in zaradi blagih naklonin plazovno varen. Naše izhodišče je bilo pri koči Leonhardhütte (1600m) (ker je izhodišče tako visoko je primerno za ture tudi, ko v dolinah ni dovolj snega). Prvih 400m vzpona poteka skozi redek gozd, nato pa še 300m vzpona po planoti, kjer se že odpirajo krasni razgledi.

Zložen vzpon se pod vrhom obrne proti severovzhodu

Kljub kar visoki temperaturi je bil sneg zelo ugoden. Hitro smo pripravili smuči in se spustili po strmini. Prvi del spusta je bil odličen, pršič in še nezvoženo pobočje. Tudi drugi del spusta skozi gozd, je bil uživaški, le na nekaj senčnih odsekih je bilo malo poledenele skorje. Ker je spust prehitro minil, smo se odločili, da gremo še enkrat. Povzpeli smo do polovice in znova uživali na vijuganju med drevesi.
Krasna tura, veliko sonca, pršiča in veselja.

Palouz-Tschada

Praznični petek in obetavna vremenska napoved sta bila povod, da z Gresom speljeva malo daljšo turo. Najprej sva imela plane v Julijcih, vendar sva jih po sredini izvidnici opustila. Glede na količino padavin in temperature v preteklih dneh, se nama je zdelo, da bi lahko našla dobre razmere nad Logarsko dolino. Logična izbira je bila severna stena Planjave.

Izbrala sva smer Palouz-Tschada, 1000m. Smer skozi celo steno išče dobre prehode in orientacija ni težka. Ker nisva vedela kaj pričakovati, sva se opremila še z opremo za bivakiranje.

 

Dostop je hiter in udoben, začetni raztežaji ponujajo odlično plezanje. Po smeri poteka kar nekaj velikih plaznic, kjer sva našla odlične razmere. Najtežji raztežaj verjetno sploh ni del originalne smeri, vendar se nama je zdel najboljši prehod čez zaporo. Težave so nekje do M5.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V zgornjem delu sva nenavezana plezala odličen škripavček do 75° . Z višino se kvaliteta snega slabša, več je tudi klož in napihanega snega. Čez sumljivo pobočje, sva se spustila po vrvi.

Na rob stene sva izplezala malo pred mrakom po 8,5 urah plezanja. Na vrhu sva se odločila, da s sestopom nadaljujeva zjutraj. Našla sva vrhunsko mesto za bivak, si pripravila toplo večerjo in čaj, ter zaspala pod jasnim zvezdnatim nebom.

Zjutraj naju je prebudil krasen sončni vzhod. Nadaljevala sva s sestopom proti Škarjam. Na južni strani pobočij je ogromno sumljivega snega in tudi prečenje se je še kar vleklo. Ko prideš do sedla si v dolini res ekspresno.

Bila je super tura! Še takih!

Palouz-Tschada, 1000m IV/III, M, Miha Močnik (AO Železničar) in Nejc Turnšek

Letni časi

Knjiga Moje gore (Arnejšek M.) je dala navdih, da smo barve letošnje jeseni občudovali z grebenov Široke peči, Rjavine, Rinke, Skute, Kočne, Planjave in Košutnikovega turna. Vmes sem šla na Babji alpinistični tabor (https://www.pzs.si/novice.php?pid=12901). Potem je prišla zima. Po lažjih grapah smo usput osvojili Begunjščico in Prisojnik. Vsi moji plezalni prijatelji si med sabo radi kradejo plezalno robo in vžigalnike! Z Matevžem G. sva januarja delila veselje tudi v slapu Piccolo Nabois. Z njim v srcu sem potem veselje delila s prijatelji: v Rabeljskem, Drugem v Krnici in Luciferju. Ada je v Luciferju dobila vzdevek Divje meso. Preden smo šli v slap si je doma odrezala delček prsta, ko je rezala kruh za sendviče. Ker smo šli po službi sem potem (klasično) zamudila na občni zbor Vertikale. Ko dež poje vse slapove, bo prišla pomlad s skalo. Vrv mora soplezalca vezat predvsem od srca do srca, take vezi so večne! Navezala sem se še s prijatelji: Ado P., Andražem Š., Badžijem Š., Meri J., Menotom S., L. Murnom, Polono B. in Saro J.

                                                                               

 

Kranjska poč, NŠG

V soboto sva z Nejcem zlezla Kranjsko poč v S steni NŠG. Končno se nama je enkrat popolnoma izšlo po pričakovanjih – pričakovala sva namreč zelo sabe razmere 🙂

V smeri sva se kar nadelala, v njej prebila mrzel dan, na sestopu pa že morala prižgati čelke. Danes me boli rama, ki sem jo nategnil 15m pod robom stene. Baje se staram … Drek, jaz pa šele dobr začel …

Skuta

Vremenska napoved
Zadnji komentarji