‘kam gremo’

Skupna tura: Gran Paradiso

Tura na 4.061 m visoki Gran Paradiso v Savojskih Alpah bo potekala od sobote 21.7. do ponedeljka 23.7.

Gran Paradiso je tehnično nezahteven štiritisočak, ki leži v celoti v Italiji. Do izhodišča je cca 700 km poti, po avtocesti mimo Verone, Bergama, Milana in Aoste. Izhodišče za vzpon je vasica Pont 1.960 m, kjer je veliko parkirišče. Od tam se v približno 2 urah po zložni poti povzpemo do koče Vittorio Emanuele, ki je na višini 2.775 m. V koči bomo prespali, pred tem pa se bomo popoldan povzpeli za aklimatizacijo do višine cca 3.200 m ali 3.300 m.

Naslednjega dne sledi vzpon na vrh. Potrebna je zimska oprema – cepin, dereze, plezalni pas, čelada, 3 vponke z matico, 1 neskončna zanka 120 cm, 3 pomožne vrvice, čelna svetilka, rokavice, gamaše so priporočljive. Z vrha se spustimo mimo koče do vznožja – do parkirišča. Proti domu lahko krenemo zvečer in pridemo v jutranjih urah 21.7. v Ljubljano, sicer pa je 23.7. rezerven dan za primer slabega vremena.

Okvirni stroški so: soudeležba potnih stroškov (bencin in cestnine v obe strani – Monfalcone – Milano – Aosta) in prenočišče v koči, skupaj cca 120 € pri 4 osebah v avtu. Glede prevoza se bomo dogovorili, prav tako glede števila potrebnih vrvi.

Rok za prijave najkasneje do 10.7. pri vodji ture na naslov: cvahte.ales@gmail.com

 

Utrinek pomladanske smuke Gran Paradisa izpred dveh let:

Smučanje v objemu Grossglocknerja

Kdo je imel genialno idejo?

Seveda, naš Jaka!

 

Štartamo v temi, od avta takoj na smuči in gremo. Kolikor se da sledimo stezi proti Studlhutte, snežne razmere pa zahtevajo, da občasno damo smuči na rame in nadaljujemo peš.

Počasi se naredi dan, takrat te malo zazebe, ali pa ti čelna svetilka kar zamrzne. Ko pot preide na plato ledenika zasije sonce in se pogled odpre nad dolino in na vrh. Še sanjamo o vzponu do križa na 3.798 m.

Snega je manj od predvidenega in ura je že 11. Na pobočju pod kočo Erzherzog-Johann-Hutte se z Milanom odločiva, da bova raje odsmučala. Miha in Jaka vztrajata še dobrih 70 višincev. Ko opaziva, da ju avstrijska skupina prehiti razumeva, da se bosta tudi onadva počasi vrnila na sneg. Med skalami je bil skorjast sneg pod katerim se je skrival trd led.

Smuka je vrhunska, več si lahko ogledate tudi na videu, ki ga je posnel Miha: https://vimeo.com/251020387

 

»Just Perfect« in nič »Under Pressure«! 🙂

1.400 metrov odlične smuke. Za to pa so bile razmere!!

Še dobro, da si je Jaka zamislil odlično destinacijo za to soboto.

Zimska skupna tura – Turska gora (skozi Truski žleb)

Vremenske razmere so kazale, da bodo kar ugodne in nevarnost plazov nizka zato so se naši inštruktorji odločili, da bomo imeli v soboto 13.01.2018 prvo zimsko turo.

Lokacija: Turska gora skozi Turski žleb.

Naše izhodišče je bilo Koča pod slapom Rinka. Cesta je proti koncu zasnežena, zato smo avtomobile pustili že nekoliko nižje, kjer pa je bila že na vse zgodaj zutraj gneča, saj so imel GRS-jevci vajo (tako smo se počutili še bolj varno).

Napotili smo se proti Okrešlju, kjer smo se v koči malo okrepčali in se pogreli s toplim čajem, potem pa hitro naprej proti Turskemu žlebu.

Sneg je bil za hojo zelo hvaležen, zato smo hitro napredovali. Kljub slabšemu razgledu, kjer smo večinoma časa videli le jasno belino nas je Maja dokaj hitro in uspešno pripeljala do vstopa v Turški žleb.

Nadeli smo si dereze, pripravili cepine in se podali v žleb. Tudi skozi žleb smo napredovali kar hitro, saj so bile razmere dobre. Sneg je bil ugoden, večinoma časa rahlo mehkejši, na parih delih pa je bilo malo bolj poledenelo.

Na vrhu žlebu so bile prave zimske razmere, rahel veter, skale zavite v poledenel sneg ter megla. Ker je bilo zelo megleno in razgled slab, smo malo “pretuhtali” ali je varno nadaljevati ali gremo raje nazaj v dolino. Seveda smo se odločili, da probamo kolikor bo pač šlo. Vreme pa nam je bilo toliko naklonjeno, da smo vsake toliko časa pa le videli malo bolj jasen razgled, čeprav za kratek čas. Po grebenu proti vrhu smo napredovali malo bolj počasi in previdno. Nejc je vodil skupino in preverjal, kakšna je snežna podlaga. Večno poti smo prehodili, na nekaterih malo strmejših ter poledenelih delih, pa smo smo pomagali s cepinom.

Kjub dvomom ali nam bo uspelo najti vrh, smo ga uspešno in varno dosegli.

 

Ker je bil razgled nekoliko slabši (ga ni bilo), smo se kar hitro podali nazaj. S previdnimi koraki smo se vrnili na vrh Turskega žlebu, kjer smo spili čaj in za sekundo videli sonce ter Skuto :).

Po žlebu smo se v zgornjem delu spuščali vzvratno s pomočjo cepina, v spodnjem delu pa normalno s hojo in z drsnejem po snegu. Uspešno smo se vrnili do doma na Okrešlju, kjer smo si privoščili še en čaj, ter se vrnili do avtomobilov.

 Tura je bila uspešna, kljub nekoliko slabšim razmeram z razgledom, nam je uspelo doseči cilj varno in zadovoljno. Za tečajnike idelana priložnost kako se obnašati v ne tako “idelanih” pogojih v gorah.

Odlična izkušnja!

Muztagh Ata 2017

Konec letošnjega meseca junija se je naša 9 članska ekipa odpravila proti vzhodu, na odpravo, ki jo je koordiniral izkušeni Iztok Cukjati, med udeleženci sva bila tudi vertikalovca Tomi in jaz. Letalska povezava je res udobna, zvečer startaš z Ljubljane, zjutraj pa si v Biškeku. Čeprav smo prileteli v Kirgizijo je bil naš cilj na Kitaskem, v regiji Sinkiang. Prvih nekaj dni smo tako preživeli na poti. Izmenično z vožnjo v kombiju ali na turi po neimenovanih tritisočakih, po zelenih, s cvetjem prekritimi dolinami. Že samo prečenje mejnega prehoda na prelazu Torugart je izkušnja 🙂 da o številnih vojaško/policijkih kontrolah sploh ne govorimo. Ob prihodu v Ujgursko mesto Kašgar pa doživimo še novi kulturni šok… policija, Kitajci, Ujguri, hrana… meni je bilo všeč 🙂 (več o tem kdaj drugič)

Pa smo že spet na poti, po cesti, ki pelje v Tadžikistan in dlje v Pakistan. Spet policijska kontrola (same dogodivščine :)). Manjši avtobus nas pripelje do avtomobilske baze. Že isti dan opravimo še eno aklimatizacijsko turo na bližnji “kucelj”, tisti domači štiritisočak, ki ga ima vsak za svojo jurto 🙂 Naslednji dan pa se odpravimo proti baznemu taboru. Zaradi slabega vremena našega cilja, Muztagh Ate, nismo še videli. Ledeni Oče Gora je zavit v oblake.

BT je postavljen na plato pod moreno, med dvema ledenikoma na 4.400 mnv. Kot je že zapisal soudeleženec, še dobro, da smo se aklimatizirali v Kirgiziji, kajti preživet 2 tedna na taki višini bi bilo sicer težje. Prva noč v bazi hitro mine, jutro bo sončno in primerno, da se končno soočimo s pobočjem nad nami. Tokrat smo morali napredovati počasi; morena se dviga za dobrih 700 metrov, pot pa se vije čez celo širino ogromnega pobočja. Opremo pustimo tam, kjer bo nastal naš “ABC” na cca 5.100 mnv. Isti dan se vrnemo v BT. Po povratku sva oba z Matejo že kazala znake slabega počutja. Morda zaradi višine, utrujenosti potovanja, ali sva kaj “staknila” na poti… Naslednji dan jih gre na goro le 7. Najprej ABC, potem pa s smučmi ali krpljami na višji T1 (5.550 mnv cca). Verjamem, da so se imeli lepo.

oba

Pride jutro in še v temi se odpravim, tokrat sam, po sledeh sovrstnikov. Dan počitka mi je dobro del, še preden bi postal lačen za kosilo sem na ABC, tu preživim popoldan tako, da talim sneg za vodo. Razen nekaj mimoidočih prevladuje tišina. Proti večeru spet pada zaledeneli dež. Jutro pride počasi, zame je to prva izkušnja na taki višini. Ko posije sonce pa sem že na smučeh. Na poti navzgor srečam celo mojo ekipo, ki se spušča proti BT. Izmenjamo nekaj besed in se pozdarvimo, se vidimo naslednji dan.

Zgornji T1 leži takoj pod seraki, tu je postavljenih dobrih 40 šotorov komercialnih odprav. Danes so vsi prazni. Da mi ne bo dolgčas grem še malo naprej pogledat kakšna je pot. Pridem do začetka ledeniških razpok, dalje ne grem, ker sem sam. Uživam v razgledu in gledam kako se približuje nevihta. Razen hladnega vetra mi ni slabo 🙂 odsmučam do šotora in sem že spet v spalki. Snežilo je celo noč. Zjutraj pa sem bil za zajtrk v BT. Take smuke nisem še doživel. Celo zahodno pobočje je bilo na razpolago le meni. Trda podlaga z dobrimi 15 cm svežega snega 🙂 En sam užitek.

Nekaj dni počitka v BT pa smo spet na poti navzgor. Tokrat je cilj T1. Ne hitimo. Smuči imamo že pripravljene v ABC-ju. Dan je dober. Višje gremo bolj piha. Meni pa se spet pokažejo simptomi neke bolezni. Malo pod T1 sem prisiljen obrniti. Zavedam se, da predstavlja to zame konec preizkusa na gori. Na poti navzdol srečam Tomija, se objameva in pozdraviva, srečno! Nekako pridem v BT, se zbašem v šotor in spalko. Ostalim zaželim vso srečo, mi ne preostane drugega. Bosanska naveza je imela tudi zdravnika, ta mi pomaga z diagnozo okužbe in primernimi tableti proti virusu, ki me je onesposobil…

Z Matejo si delava družbo medtem ko so ostali na gori, res ne bi kartal sam. Višje nad T1 je ekipa vztrajala še za en dan. Ni bilo razmer. Zapadel je novi sneg in so morali obrniti. Na koncu nam je zmanjkalo časa za še en poskus. Kitajska meja ne dopušča odlašanj terminov za prehod 🙂

IMG_1659

Po dveh tednih smo spet v mestu, med avtomobili, na poti v zeleno Kirgizijo in domov. Še kratek postanek za kavo v Carigradu in smo spet v objemu domačih.

Kdaj gremo spet? 🙂

Vertikalski plezalni vikend

Poletje gre počasi proti koncu in po večini smo se vrnili iz dopustov. Zdej je pa res skrajni čas, da kaj splezamo.

Zato prav vsi povabljeni na skupni vikend, kjer se bomo lahko podružili, srečali s kom s katerim se že dolgo nismo, na drug konec štrika vzeli koga, ki ga drugače redko.

Nastanjeni bomo v Frischaufovem domu na Okrešlju. Gor se odpravimo v petek 8.9.2017 v popoldanskih/večernih urah, vračamo se v nedeljo 10.9.2017.

Pridruži se, tudi če letos nisi plezal veliko. V stenah okrog bajte se za vsakega kaj najde. Res bi bilo škoda, če te ni zraven.

Prijaviti se je potrebno do ponedeljka 4.9.2017 na email nejc.turnsek1@gmail.com, kamor tudi sporočiš želje glede hrane (spanje+zajtrk, polpenzion).

Se vidimo.

Grossglockner čez Stüdlgrat

“Tam nekje so Julijci. Tam je Triglav.” Vsem nam pa je bilo jasno, da le ugibamo kje v daljvi so naši domači hribi.
Gledali smo čez morje oblakov, ki je v soboto prekrivalo vse doline in vrhove daleč na okrog.

V petek smo se odpravili v Kals in po udobni stezi prispeli na kočo Stüdlhutte. Kjer so očitno navajeni na prihod Slovencev; smo razpoznavni…po čigavi zaslugi pa ne vemo =)
Opremljeni s čelkami smo v jutranji temi krenili na pot, ki se strmo dvigne za dobrih 200 m, preden stopimo na ledenik smo že na višini 3000 m. Vstop v greben Stüdlgrat  je še dobre pol ure stran, čez ledenik Teischnitzkees. Čez sam greben se vije dolga plezalna smer, ki je zaradi velike priljubljenosti dobro opremljena s svedrovci in jeklenicami, tam kjer je potrebno. Ne glede na to če te spremljajo oblaki ali plezaš pod soncem je scenarij prečudovit. Izrazito skalovje omogoča lepo plezarijo, tako za užitek. V dveh navezah smo čez nekaj ur dosegli vrh. Kot naročeno, v soncu. Iz te najvišje točke pogled potuje neprekinjeno. Vse kar je bilo nižje od nas pa je bilo zavito v oblake.

Občutek zmage je že prepojil naše misli, čakal pa nas je še dolg sestop po normalki. Po sončnem grebenu smo lahko proti severo-vzhodu gledali na to, kar ostaja ledenika Pasterze. Ponovno smo se spustili v meglice. Normalna smer je bila nasičena z obiskovalci, ki tako kot mi prej, so strmeli proti vrhu. Prav kmalu pa smo prišli do koče Erzherzog-Johann Hutte. Od tu je spust do ledenika Ködnitzkees hiter. Še sprehod čez sneg in prav kmalu se je okolje spet spremenilo. Mimo potokov in jezer smo prišli na ledeniško moreno, od tu pa spet do koče.

Zanimiv podatek je lahko ta, da imajo v koči Stüdlhutte opremljeno manjšo umetno plezalno stenco. Spet prilika, da si malo raztegnemo mišice pred večerjo.

Dan kasneje nas je čakal še ledeniški tečaj na bližnjem Teischnitzkees…

20161001_071711

20161001_084039

20161001_090307

20161001_102031

20161001_114337

Breithorn s Tamovci

“Jan, zbudi se…poglej ven, Matterhorn!”

V tem se je avtobus pripeljal na parkirišče v Cervinio ko je jutranja zora prebudila gore v jasnem dnevu, brez oblačka na nebu. Težke nahrbtnike smo dvignili na rame in se počasi odpravili skozi vas, ki je še spala. Prav kmalu smo bili na koči “Guide del Cervino” na 3.480 mnv, naša postojanka za naslednje dni.

Prejšnji konec tedna se nas je skupinica Vertikalovcev pridružila Tam-ovcem iz Maribora za ledeniški tečaj in vzpon na Breithorn. Ker so se obetale boljše razmere za soboto smo se odločili, da se bomo odpravili do koče in takoj na bližnji vrh Breithorna.

Pot se najprej vije čez urejena smučišča na Švicarski strani. Iz Plateau Rosa’ na Klein Matterhorn je za dobrih 40 minut hoje. Šele tu, na 3.888 m, smo se navezali in podali čez ledenik.

Odlične razmere v toplem soncu in dobro zalitimi ledeniškimi razpokami so omogočile prijeten in varen dostop do vznožja gore. Celo pot smo si želeli smuči, da bi nam šlo hitreje in z užitkom, vendar hoja je vseeno potekala gladko, ko smo stali v koloni te velike skupine. Vertikalovo navezo je vodil naš klubski inštruktor Marjan Kozole, ki z nasmeškom in resnim pristopom, kot se spodobi v takih primerih, nas je pripeljel do vrha na 4.164 mnv. Zahodni vrh Breithorna je tudi najvišji te grebenaste razčlembe, zato se je tu pogled odprl v vse smeri. Proti zahodu prevladuje bližnji Matterhorn z značilnimi strmimi pobočji. Pogled pa sega daleč na okrog, v vse smeri: Mont Blanc, Liskamm, Weisshorn, Dom in Allalinhorn, ki smo ga obiskali nazadnje letos v marcu. Kot vedno je za fotografiranje in užitek na vrhu premalo časa vendar smo odnesli lepe spomine.

Sestop je potekel brez nepredvidenih situacij vse do koče. Tu smo se sestali na sončni terasi koče in počakali še na sončni zahod. Ob večerni ohladitvi se je dvignil tudi hladni veter, ki je s sunki do 60 km/h (ocenjena vrednost) ustvaril manj prijetno okolje. V trenutku, ko se je naslednje jutri veter umiril smo se odpravili na gondolo in se spustili v dolino.

Breithorn uvrščamo med klasike štiritisočakov. Enako turo pa se večkrat priporoča za aklimatizacijo pred zahtevnejšim podvigom na Matterhorn. Za tak vzpon nam eni pravijo “turisti” vendar nam je všeč : )

photocredit: Gregor Taks IMG_1215 20160521_121247 IMG_1223 IMG_1203 IMG_1163 IMG_1178

Tečaj lednega plezanja

20160124_092943_Richtone(HDR)20160124_104819_Richtone(HDR) 20160124_11493120160124_150321   IMG_338820160124_161456_Richtone(HDR)

Pravkar so se jutrnji sončni žarki pokazali iznad kriških podov, ko smo prispeli do slapa v Krnici.

Štirje letošnji zagreti tečajniki smo se udeležili tečaja lednega plezanja v vodstvu Marjana in Tadeja. Po prikazu tehnike plezanja, vrtanja lednih vijakov, sidrišč in abalaka smo se vsi podali na plezanje prvega raztežaja levega slapa. Nekoliko nerodni z zimskimi rokavicami smo postvljali sidrišča in se spuščali po enojnem vijaku. Na zadnje pa smo se preizkusili še v plezanju brez cepinov in sami sebi dokazali, da dereze kar držijo 🙂

Tečaj športnega plezanja

Jutri v soboto 24.10, bomo s tečajniki izvedli tečaj športnega plezanja v plezališču Vipavska Bela. Zbor je ob 8h, na Dolgem mostu, nato pa se odpravimo na kavo. Kdor zamudi, nas lahko ujame v bližnji gostilni.

Vabljeni vsi športni plezalci in plezalke, frikoti, frikice, alpinisti, alpinistke, takšni in drugačni inštruktorji ter ostali pripravniki.

Vse poti vodijo … v Paklo

Glede na labilno vreme doma in v Alpah, nam ne ostane drugega, kot da še enkrat več pobegnemo na jug.

Manjša ekipica gre proti Paklenici v ponedeljek zvečer. Kdor bi šel zraven, dobrodošel! Pokliči za prevoz.

Vremenska napoved