‘Uncategorized’

Zupanova v Koglu

V torek mi Tadej napiše, če bi šla plezat v nedeljo, na hitro sem preveril urnik in sreča je bila na moji strani, dan je bil frej za plezarijo! Tekom tedna se je vremenska napoved malo spreminjala in v soboto dorečeva , Zupanovo v Kogel. Napoved je kazala na nekaj popoldanskih neviht, a kljub temu ne spreminjava načrta. Tadej me pobere ob 6ih v Ljubljani in že drviva čez Trzin v Kamniško Bistricoin še naprej, do koder se z avtom lahko gre. Kar hitro se odpraviva od avta in se odpraviva z lahkotnim tempom do stene, kjer sva že opazila 1 navezo v Kamniški smeri.

Med pripravljanjem za pristop v steno do stene dostopijo še dve- tri naveze (ena tuja, nemško govoreča).  Še zadnjič od tal pogledava v steno in tadej že začne s plezanjem. Skala je bila povsem suha, kljub temu, da sva pričakovala rahlo mokro skalo. Plezarija poteka po kompaktni skali. Ob vstopu v kamin za nama že prisopiha prvi plezalec tuje naveze in vpraša “ŠTANT?!?”, ter pokaže na sidrišče, ter mu prikimam in odplezam po kaminu navzgor. Kakšna uživancija, ves čas se mi po glavi vrtijo Tadejeve besede “Ne se notr basat!” in se z razkorakom premikam čez kamin. Smer nato zavije v levo preko nekaj velikih lusk, ki prijetno donijo, tu so sledile spremne besede “js sm jo kr zajahou” in “tu use drži”. Mimo lusk in v viseči viseče sidrišče, kjer sva imela precej nesreče zaradi “solate”. Ko se končo odrešim odplezam na štant in počasi preideva na gredo, rahlo v desno in naprej v smer, sledita dva lepa raztežaja štiric, ki sta opremljena, a malo manj kot težji. Drugi raztežaj štiric sva prišla malo višje in zato naslednji raztežaj splezala prečno v desno ter prišla pravilno na sidrišče pod težje raztežaje. Tu je klinov kolikor želiš in če vpneš vse, se ti zna zgoditi, da zmanjka kompletov. Plezarija je tukaj prava uživancija, malo težje, malo se je treba napeti, trikrat globoko zadihati in si čez. Na nekem delu je bila skala mokra, a se je vseeno dalo lepo preplezati čez brez težav. V ključnem delu smeri, me je odnihalo, saj nisem našel pravega načina, da bi prišel čez, nič zato, odniham na drugi del ključne police in splezam gor. “Tale del bom pa še sanjal!” si rečem, slikam, in splezam naprej. Lepa plezarija !! Na vrhu si dava s Tadejem roko za uspešno preplezano smer in se spustiva po vrvi čez Virensovo smer. Pogledava gor in vidiva tujo navezo, ki se še vedno ukvarja s ključnim raztežajem. Prav dolgo se nisva zadrževala pod steno saj je kar pogosto zafrfotal kakšen kamen iz stene.

Pobereva šila in ruzak, ter se odpraviva proti avtu. Hiter ter suh sestop in sva pri avtu.  Roka, in požirek piva ter na pot proti domu.

 

 

 

Prvi kamin.

 

Na vrhu štiric.

 

Prečka v desno nad štiricami in pod težjimi raztežaji.

 

Težji raztežaji 🙂

Ključni raztežaj in ključ smeri.

Ekspresni sestop! ( za 100m)

 

P.S. V Koglu sva naštela 8 navez, vključno z najino.

P.S.S. V nedeljo sva s Tadejem preplezala Zupanovo smer v Koglu.

 

Prelepo Biokovo

Na deževen dan se splača spomniti sonca, senc, vetra in začarane vode Biokovega.
Zgrešen vstop, obračanje in taki štosi te v tednu kar stanejo, ker ti skuri glavo na dostopih in sestopih. Poleg že v preteklosti preplezanega Lykopolisa (Veliki Borovac) in Dalmatinskega sana (Bukovec), s tokratnega potepanja priporočam Zapadna vrata v Šibeniku – smer kazi le negotova skala 3. raztežaja.

Zima je še, samo snega ni

Glede na to, da sva se v soboto z Grego dodobra ogrela v Dolgem hrbtu (po 15-ih urah pa na koncu dneva zabeležila uspešen vzpon v Teranovi 😛 ), bi bilo škoda ne izkoristiti vikenda v celoti. Z Matejem sva itak že bila zmenjena za nedeljo.

Matej je pokazal nekaj sočutja in tako sva se odločila za Zajedo v NŠG. Zjutraj je vstal pol ure pred mano in že tradicionalno pripravil zajtrk. Z omleto sva pridobila dovolj kalorij za celodnevno telovadbo. Takole “turistično” sva ob ne prav zgodnji uri zaplezala v Zajedo, ki poleg obilo suhoorodjarskega užitka ponuja še nekaj zanimivih prehodov čez zasnežene police s pretežno slabo predelanim snegom.

Mrzel veter pa nama je delal družbo in popestril dogajanje med urami čakanja na sidriščih. Zadnjih deset metrov pod robom stene sva bila za skoraj celodnevni trud nagrajena s tapravim takozvanim škripavcem. Na vrhu je bil veter za odtenek izrazitejši, pa še mračiti se je začelo, tako da z ležernim pohajkovanjem na sončni strani že drugi dan zapored ni bilo nič. Po hitrem postopku sva se spakirala v dolino. Evalvacija ob pivu je sledila šele doma v Ljubljani.

Glede na to, kako pridno treniram s cepini po suhem zadnje dni, sem začel resno razmišljati o tem, da se udeležim odprtega državnega prvenstva v imitaciji lednega plezanja čez dva tedna v Domžalah. 🙂

LP, Marjan

Pleza

»Ej Anže, kako kej tvoja pleza? Ful mi je hecn ta izraz«…

…me je pobarala prijateljica Ana. Pridušno sem ji odvrnil, da sva z Matijo v četrtek plezala La Bello Furlano in lažji (skrajno desni) krak Peter Pana- preostala dva kraka in smer ABC že pošteno stokajo in škripajo in pokajo in padajo v dno Zajzere. Včeraj pa sva plezala Prvi slap v Krnici in nato v družbi Akademske ter Železničarske naveze po sistemu dvigala (mi gor, oni dol), še Drugega, čigar zadnja raztežaja sta s spodnjim delom smerce povezana le še Rayu Charlesu, ki pa bi kljub slepoti zaznal večji odstotek najlona v borovcih Prednje glave, kot pa ledu. Ko smo že pri Geniju, obilno popoldansko deževje nama je ob vožnji domov šepetalo; »Hit the road Jack. And don’t you come back no more.«

»Js ga tud prebavljam z raznoraznimi motnjami – izraz.«, sem še pristavil in pogovor pretipkal na računalnik.

Je*eš pomlad dej zej snih!  Pa lid!

Zima bella

…je v polnem razmahu in zato, sem pa tja, pogledam iz dajelpšega besta da svetu, kam kjer je lepše 🙂 de. Smuke od novembra že kar nekaj, pa še vseeno malo pojokcam ob spominih na lansko snežno bogatijo. S fotrom sva se malo potikala po Avstriji v upanju na boljše razmere, ki jih načeloma ponujajo njihovi kopasti tereni. Na čase sva jih našla, včasih pa tudi ne. (Baumbachspitze, Gmeineck, Kleines Mosermandl, pobočja nad Klenitzen Alm, Grosses Mosermandl..). Pri nas sem v začetku obiral klasične tretje-četrtostopenjske plazovne lokacije v Karavankah in na Pokljuki (tipa Dovška Baba, Struška, Debeli vrh, Plesišče,…) pa kak kosmat vrh nad Kranjsko goro ala Vitranc. Pri zahodnih sosedih sva smučala s Forca de la Val in odprla večurno debato o imenoslovju Poliških Špikov, blizuzvočnicah in dobesednih prevodih ter šlampastih prevajalcih. Potikal sem se po Tamarju, enkrat bil v Jalovčevem ozebniku, ki je bil generalno zelo dober, v ožinci na strminci pa precej klavrn, sem smučal že precej bolj udobnega (menda se to v teh dneh ni prav radikalno spremenilo).

Malce sem se navezal z Nejcem, takrat sva plezala Desni slap pod Prisankom, ko niti sveča niti levi obvoz nista bila narejena. Pa ajde, za razmigat je bilo.

Z Matijo sva bila v Zajzeri kjer sva plezala La Placca destra. Šla sva pogledat “kaj je kej narejenega”. Vedela sva da so določene slapove tam že plezali, torej “nekaj že bo”. S parkirišča je videti kar nekaj trakov na vse strani. Obetavno, si misliva, nato pa odpreva stare fotke in dolgih nosov ugotoviva, da je ledu bore malo glede na bogate sezone. Še najbolje izgleda “Desna plošča”, ki je hkrati najmanj strm slap tod okoli. Led v prvem raztežaju je bil izredno trd, strmejši del je postregel tudi z gobami iz Mlačce. Votlim odsekom, kjer prav živahno žlobudra voda, se da izogniti z lepimi veleslalomskimi zavoji. Zadnji raztežaj in pol pa je postregel z mehkejšim ledom. Pod slapom sva bila s 4-imi spusti po vrvi in po prijetnem ter doslednem pregledu avtomobila s strani postavnega Carabiniera, sva jo zadovoljno podurhala nazaj v Domovino! (je razumel da se z orodji nisva igrala De Nira in Walkna iz filma Deer Hunter :D)

Nč…učit, da bomo še kej plezal. Pa če kdo zgori to bere naj pošlje sneg. Veliko snega.

Pod vrhom Kl. Mosermandla (v ozadju njegov veliki bratec)

Pod južnim žlebom v Schliererspitze

Gmeineck

Klenitzenkopf

Škrbina nad Dolino

Gr. Mosermandl

 

Placca destra

Dan za bogove

Z Ančko sva izkoristili še zadnji dolg dan in uživali v samoti Kamniških. Povezali sva Virensa in Zajedo Skute.

Bil je dan za bogove… s soncem obsijana lička z razgledi na megleno morje, topla skala in energija, ki polni baterije.

Pejte plezat 🙂

Maja

Stüdlgrat

Oča so pred 12 leti z Magijem in Matjažem smučali s Kleinglocknerja in približno v tistem času se mu je porodila želja še o grebenu Stüdlgrat.

Reci piši ducat let kasneje smo se v soboto zbobnali še z Anjo in Nejcem in v zgodnjih popoldanskih urah maširali proti Stüdlhütte, kjer smo v družbi treh Poljakov in dveh Hrvatov prespali zadimljeno noč v zimski sobi, ki smo jo, mimogrede, rešili pred požigom (Poljaki so ubrali zanimivo tehniko segrevanja kočice, drva za kurjavo so naložili v štrudlpečico…je*ote😂)

Zjutraj smo zarana vstopili v greben v družbi nekaj vodniških navez. Na zahodni strani grebena je bilo snega kar nekaj, od pršiča pa do ledu, na vzhodni pa je teh nekaj sončnih dni opravilo svoje in je skala suha, razmeroma topla.

Šajba do Tokia v brezvetrju nas je spremljala na sestopu do Adlersruhe in čez ledenik Ködnitzkees, kjer se je fotr odločil za ponoven vzpon na Erzherzog Johann Hütte, da je nabral dnevno dozo višincev😭 No, ko je našel pozabljeni cepin sva odracala za Anjo in Nejcem v dolino in do avta prisopihala v soju čelnih svetilk.

Lienz- Mek in neskončna debata o turnem smučanju sta nas držala pokonci do poznega prihoda domov.








Paklagonija 505

A morm še kej druzga dodat, kokr da…

Pejte (drugič še vi z nami) plezat!

Maja

Herlec – Kočevar: V-/V; 500m

Letos sem kar zagnan in pišem maile in sporočila, če le nisem službeno odsoten, vsak teden. Predvsem izkušenejšim članom Vertikale zaenkrat (opa. zaenkrat le), saj mi manjka še nekaj daljših vzponov 500m+, kjer hitro padejo vmes petice, kjer igra hribovska kilometrina kar precejšno vlogo.

Očitno imajo v vladnih službah (poleg pri nas seveda) še največ časa in se je za petek javil Matjaž. Kolesarski trening ga je odvrnil od Stene in 1000 metrskih smeri, pa sva se zmenila za dobrih 500 metrov stene v Šitah. Ker nisem poznal še stene sploh sem se odločil, za na papirju lažjo klasiko Herlec – Kočevar.

Ob 7ih vstop v smer. Vzamem prvi cug in takoj za ovinkom, namesto “ovrnk” levo v žleb III potegnem naravnost po res lepi zajedici (cca V). V njej tudi klin. Matjaž potegne naslednjo zajedo V- in sva pred platami (V-), kjer je na sredini lušten detajl, ki mi ni bil najbolj jasen na začetku. Luknja desno od klina za desno nogo… in smo čez. Sledi lepi sedeči štant in poplezavanje (IV) do kotla.

Tukaj se razveževa in pičiva do raza. Potegnem cug. Štrika zmanjka cca 5metrov do široke police pod kaminom. Matjaž se gentlemansko ponudi, da štant “prestavi” pod kamin. 🙂

Vstop v kamin (V-) je praktično enak spodnjemu detajlu iz platk: premik v desno z nogo, da dosežeš oprimek, se “vležeš” na polico in greš naprej. Sam kamin tehnično res ni težek, je pa f**** ozek. Hitro sem se znebil ruzaka (vpel na vponko in pas med nogami) in potegnil cug do vrha njega.

Sledi en cug peskokopa, potem pa še res lepa zajedica (IV+) do lažjega sveta tik pod vrhom.

Le kaj bi bila tura brez dolgega sestopa? Povprek do lovske in planinske poti, ki vodi na Jalovčevo škrbino in po meliščih, ki se nikoli ne končajo, v Tamar.

One more to go 😉

 

Mimo žleba v zajedo

Platke

Z ruzakom med nogami

Ambient na izstopu

Trije dnevi Grauzarie

Spet js s temi Odisejadami.

Preden nas je lani dosegel drugi val in smo želeli za vikend v Bele vode, je Nejc predlagal področje Grauzarie v Karnijskih Alpah. No po vseh kolobocijah, sva se skoraj leto kasneje, v petek, le odpravila na Rifugio Grauzaria z namenom splezat kaj lepega.

Paradni konj obzidij nad kočo je estetska stena Sfinge delle Grauzaria, obdajajo pa jo še stene Anticime Nord-Est, del severne stene Crete Grauzarie, ki je poleg bližnjega Sernia najvišjih vrh v tem delu Karnijcev, ter divja stena Cime dai Gjai in Cime del Lavinale.

Prvi dan sva popoldne plezala navrtano smer Flopland (5c, 210m) v Anticimi Nordest, ki se ponaša s solidno naklonino in vrhunsko skalo.

Naslednje jutro sva zarinila v Sfingo, kjer sva plezala klasiko Gilberti-Soravito. Smer ponuja uživaško plezanje nižje težavnosti (do IV+, po nekaterih podatkih V-) v dolgi liniji (720m) in izredni kamenini. Za primerjavo; najbolj sumljiv raztežaj je spominjal na kompaktne izstopne trojke smeri Debelakove v Mojstrovki. Verjetno je navrtanih prav vseh 16 sidrišč, enega sva zgrešila in se precej namatrala z zabijanjem. Skala je za plezanje vrhunska, do klinov in metuljev ter ostalih varoval pa nič kaj gostoljubna. 5 kompletov je za v smer vrh glave, ker jih v spodnjih dveh tretjinah ni kam vpeti, v 700 metrih nisva naštela 5 klinov. Izstopni raz ponudi nekoliko več opcij nameščanja premičnih varoval, nato pa je dogodivščine konec in sledi sestop po rdečih pikah nazaj do koče.

Za zadnji dan nisva imela izdelanega plana, kam in kako, zato sva pogledala skozi okno in, kako tudi ne, opazilo močno previsno severno steno Cime dai Gjai. V severovzhodni steni sva našla precej mlado smer (2013) Maria di Galla, Excalibur (VI-, 490m), ki ima po pričanjih oskrbnikov koče bore malo ponovitev, lani eno, letos še nobene…”Dej Javoršk poglej kakšna je skala tm”..”Roccia molto buona”. “Ok greva to”.

No v spodnjih treh raztežajih, ki potekajo po starejši smeri Stabile, je skala “molto friabile”, živa podrtija, možnosti varovanja v bistvu ni, prav tako pa je potrebno kar nekaj znanja o statiki in dinamiki, da skonstruiraš na obe očesi zadovoljivo sidrišče. Aja, klinov ni, razen dveh na vstopu in v šestici en profilc, ki ga vpneš s štanta. No pa da nebom samo jamral, v detajlu izgleda kamnina klavrno, izkaže pa se za zelo kompaktno 15-metrsko zajedo s počjo in pravo uživaško plezarijo v razkoraku malce na hrbet. Možnosti varovanja so tu dobre, Nejc je namestil 4 solidne metulje. Izkazalo se je, da ko v Excaliburju opraviš s ključem smeri, še nisi opravil z najtežjim delom (?). Dva raztežaja pod vrhom V+ predstavlja konkretna streha, ki naju je zavrnila in Nejc je izvohal prečko po izpostavljeni grozno podrti polici, ki naju je pripeljala v izstopni raztežaj smeri Stabile po kateri sva se sprehodila na vrh in zdvijala čez vratolomen sestop v kočo ter zmetala robo s sebe ob prvih znakih nevihte, kapljah, grmenju in žalostnih novicah iz domovine…

Nejc hvala za nor vikend! Tole va še punuvila.

Stene nad kočo Grauzaria

Anticima Nord-Est

Flopland

Gilberti-Soravito

Cima dai Gjai

Ključ smeri Excalibur?

Pa še tadrug

Krušljiva prečka do rušja

Ciao Ragazzi!

 

Skupne ture 2022
Vremenska napoved