‘Uncategorized’

Ena objava za dečke, …

… ki so me načevljali ta vikend. Potem, ko mi je hrbet obrnil hrbet, mi je nekaj tenkočutnih soplezalcev omogočilo, da sem kljub temu (brez da bi se res “pretegnila”) zlezla Kovinarsko (do katere sem imela rešpekt, ker so bila mnenja od lepa do podrtija), Tomažev steber (moja želja odkar sem prvič videla fotko v vodničku za Jezersko) in ponovila Zajedo Ekar-Jamnik v Dolški škrbini (še vedno lepa kot je bila). Ta vikend pa me je gentlemenska ekipa v celoti »skenslala«, vreme je bilo pa – za Triglav. Helena je bila »pogojno« frej, potem sem morala samo še razčistiti sama s seboj, da moj a priori dvom o zmožnostih za v Steno izvira samo iz dejstva, da sem pač »baba«. In ker mi je prejšnji vikend razpadla čelada pa je še nisem zalepila, sem si dovolila razkošje in vzela Tofsijevo čelado. Če pa daš nase kaj Tofsijevega, postaneš vsaj malo »raketa«. In sva šli; Skalaška z Ladjo je preprosto lepa, zato opis ni potreben :). Brez prijazne moške družbe tudi ni šlo, naveza pred nama je »neopazno« na vrhu počakala (hvala), če se bodo punce privlekle ven. In so se. Tako da, kar se mene tiče – edina napaka je sestop čez Plemenice, čez katerega se kotališ in kotališ.
Aja, in ne vprašat, kako izgleda parking v Vratih ob 6h zjutraj – stojiš z avtom v vrsti, da dobiš ceglc za parkirnino!
In JA: imenov dečkov ne navajam (ni iz nehvaležnosti), ker potem boste vsi (vse) hoteli plezat z njimi. Ajde, to je to!

Cadarese, Yosesigo in Bele vode

To poletje iščem sonce.

Največ so ga napovedali v Cadaresah, zato sva šla tja. Veselila sva se pok. In sonca. Dva dni sva se navijala v čudovitem granitu v plezališču z malo dostopa.

Tretji dan sva si zaželela, da bi nama kri konkretno zaokrožila po navitih ekstremitetah in odplaknila kislino, zato sva se podala v Yosesigo. Malo nerodnosti pri branju (čudne, midva misliva, da napačne!) skice je botrovalo res konkretnemu prekrvljanju telesa . Čudovite linije v lepi skali sva na koncu lahko le od daleč pogledala, ker se je ob nameščanju drugega frenda v prvi smeri od šuba ulilo.

Sonce je bilo spet napovedano preteklo sredo in četrtek. No, četrtek mogoče, če ne bo oblakov, ki bi deževali že za kosilo. Okej, sonce bo v sredo, to že, ampak bo pa mraz pa mogoče mokro , ker bo še za fruštek scalo. Tako da sva po dolgem modrovanju odšla v Bele vode. Oh, od tam imam take lepe spomine, to bo fajn!

Zjutraj naju je res pozdravilo sonce in izbrana lepotica Diretissima je od daleč izgledala krasna. Samo od daleč, ker od blizu se je videlo da po njej teče potok. No, fino, lepa reč. Pa sva spet modrovala in šla na izlet po Posočju, si ogledala krasno Loško steno in steno Jerebice in se vrnila spat na izhodišče za drugi poskus izbrane smeri. Ker me spanček zjutraj zelo, zelo (ampak res zelo) težko spusti iz rok, sva malo podremala in bila tretja v vrsti za smer. Pa sva se spomnila tiste napovedi, da bo za kosilo dež in izbrala smer brez vlakca, Desno diretissimo. Z Miheličem se strinjava, da je lepa in vredna obiska.

Pejte plezat 🙂

Leva v Trapezu

Govori se, da v Krmi naj smeri so v Trapezu
rečem Nejcu, da tam rad bi Levo zlezu
je prec za stvar, se te obrti ni naveliču
da bo mera polna, vstop bo po Miheliču.

Je fotka lepa, smer včrtana je jasno
na vstopu jodlava in žvižgava si glasno
na koncu variante se pleza čisto leva poka
se avtorju vodnička je zgleda tresla roka
je risal mal po svoje, pa vseeno gre mu vsa pohvala
brez tega dela bera vzponov tu bila bi mala.

Če stara asa potegnila prvenstvo sta naravnost gor
lahko mi danes v znak priznanja damo kapo dol
midva eskalirala sva malo v levo
s tem popestrila orientacijsko zadevo
ko skoraj obupala sva, misli šle so v smer umika
našla prečko sva kot del alpinističnega trika
kmalu izplezala sva v velikem slogu
ni šans da ferajn reži se, hvala Bogu.

Tapeta in Bohinjska

V ponedeljek sva s Špelo plezali Tapeto v južni steni Prisanka. Tako sva izbrali, ker naju je skrbela zamočenost zaradi poplavnega vikenda in ker sva si želeli malo čvrste skale in veliko šalc za uverturo v sezono. Smer ima jasno linijo in kar nekaj svedrov. V smeri sva vriskali, ker sva dobili vse, kar sva iskali. Od samega veselja sva se sprehodili še na vrh, da bi videli vse preljube vršace, ki jih doseže oko na tak prekrasen dan.

 

V torek sva šla z Nejcem v triglavsko steno. Povabila naju je zahodna stena z Miheličevo Bohinjsko smerjo. Bila sva malo manj navdušena kot prejšnji dan s Špelo, ker skala ni tako zelo fina in tudi opremljeno je znatno manj. Mojster skic in poetičnih opisov je o svoji smeri kaj malo zabeležil. Vedela sva, da smer obstaja in da je skica bolj ali manj črtica po papirju. Ponavljalcem priporočava, da si pogledajo Lavričev opis smeri, ki razjasni marsikatero uganko.

Pejte plezat 🙂

Letni časi

Knjiga Moje gore (Arnejšek M.) je dala navdih, da smo barve letošnje jeseni občudovali z grebenov Široke peči, Rjavine, Rinke, Skute, Kočne, Planjave in Košutnikovega turna. Vmes sem šla na Babji alpinistični tabor (https://www.pzs.si/novice.php?pid=12901). Potem je prišla zima. Po lažjih grapah smo usput osvojili Begunjščico in Prisojnik. Vsi moji plezalni prijatelji si med sabo radi kradejo plezalno robo in vžigalnike! Z Matevžem G. sva januarja delila veselje tudi v slapu Piccolo Nabois. Z njim v srcu sem potem veselje delila s prijatelji: v Rabeljskem, Drugem v Krnici in Luciferju. Ada je v Luciferju dobila vzdevek Divje meso. Preden smo šli v slap si je doma odrezala delček prsta, ko je rezala kruh za sendviče. Ker smo šli po službi sem potem (klasično) zamudila na občni zbor Vertikale. Ko dež poje vse slapove, bo prišla pomlad s skalo. Vrv mora soplezalca vezat predvsem od srca do srca, take vezi so večne! Navezala sem se še s prijatelji: Ado P., Andražem Š., Badžijem Š., Meri J., Menotom S., L. Murnom, Polono B. in Saro J.

                                                                               

 

Sončni vzhod na Triglavu

Tko se jača

V nedeljo smo šli brusit gumo v plezališče Armeško. No, v resnici smo šli preveriti, če je Nejc v soboto na delovni akciji lepo pograbil potke…

Plezališče je res lepo urejeno, poleg tega nas je pa že na poti iz turobne Ljubljane pozdravilo sonce, da smo v kratkih rokavih nabirali vitamin D.

Jasmina se je pod Tončkovim nadzorom učila plezanja v vodstvu in pokazala talent, Arsen in Kristi sta trenirala platno tehniko, spomladi bi šla baje rada v Plate za brate ali kaj je že tam v Arcu. Več nas je ugotovilo, da tako švoh pa že dolgo nismo bili. Naviti smo modrovali, da tko se jača in prišli do sklepa, da je treba več plezat.

Pejte (naslednjič z nami) plezat!

Izpitno obdobje

Sredi septembra sem imela najljubši izpit v svojem življenju. S strogim prof. Križaničem sva plezala smer Ogrin Omersa v Ojstrici. Smer gre desno, zelo levo in potem spet zelo desno pa še levo, da sploh prideš na vrh pa to povezuje par plezalno zelo uživaških cugov na gor. Smeri daje krasoto ena lepših poči, ta naju je oba navdušila. Prvič sem tudi plezala z dvema osebama v enem človeku: modrim profesorjem Križaničem in tečajnikom Jakom, z obema mi je bilo v čast.

Za “protiutež” sem naslednji vikend šla z prijateljicama Marijo in Tjašo v Široko peč. Na dostopu sta bili  neizprosni, kot da se izpit še ni končal. Zagrizle smo potem v par cugov V stebra, nato pa prečile greben Široke peči. Široka peč je znana po svoji krušljivosti, tak je tudi greben. Ti pa zato poplača z vrhunskimi estetskimi razgledi, potem za streznitev spet dobiš kakšen mali kamenček v glavo, ki ga prinese veter.

 

 

Peru izlet : naši hribi

Med avgustovskim vročinskim valom smo se šli (Matevž, Eva, Murn L. in trije loški prijatelji) pohladit v Peru. Namesto slavnega Machu Picchu-ja smo raje osvajali vrhove Cordillere Blance, čemur so se lokalci precej čudili (kaj pa Machu?). V debelih dveh tednih je nas trojica pridihala (slišat smo bili kot stare parne lokomotive v zadnjih izdihljajih) na Urus Este (5423m) in Ishinco (5530m). Na Nevadi Pisco nas je obrnilo vreme, za zadnjih 200m na Alpamayo (5947m) bo pa treba “mal več žgancov pojest” (po domače: ni bilo razmer). Del Andov, ki smo ga obiskali, je super za pridobivanje dragocenih izkušenj v višjih hribih (bejs in haj kampiranje), saj logistika ni zahtevna. Bo pa treba pohiteti, saj se sneg tam precej “taja”. Za nagrado smo na koncu obiskali druga (ne Machu Picchu) indijanska svetišča ter pojedli veliko piščanca in s tem zadovoljili ta turistično-lokalni minimum. Zelo lep izlet.

Povsod je lepo, a doma je najlepše, to drži! Vplezavanju v zelo lepi(!) Bavarski smeri (gor) z delom Zlatorogovih polic (levo) in Slovenski (dol) je sledil Zmaj (spominska Iva Reye) v Ojstrici. Smer je v spodnjem delu relativno krušljiva, detajl težak (neki mali grifi, a vsaj dobro opremljen), vmes pa se najde tudi nekaj lepih: plezalno zelo zanimivih raztežajev v dobri skali. Torej, Peru : Slovenija = 2 x zmaga.

Alpamajo alpa nimajo.

Glamping

Za dobro jutro.

V izogib ošvohnitvi.

Glamping št. 2.

… a doma je najlepše!

Zmaj (tolovaj).

Široka peč: Ferjan – Krušic – Zupan

V sredo smo Nejc, Meno in jaz šli plezat. Bil je dela prost dan, zato je Nejc predlagal smer Ferjan – Krušic – Zupan v Široki peči, kjer verjetno ne bo gužve. Res je ni bilo in okoli pol desetih smo že plezali.

Po dobrih dveh urah plezanja smo glede na skico bili že na polovici smeri. Menotu sem že rekel da gre končno ena tura čisto po planih. No za naslednjo “polovico” smo nato porabili še okoli pet ur.

Meno v kaminu.

Skala je drugače večinoma dobra, le v zgornjem delu je precej krušljiva. Tudi klinov je bilo več kot smo jih pričakovali, temu pa smo dodali še okoli šest svojih.

Na vrhu.

Vremenska napoved
Zadnji komentarji