‘Uncategorized’

Ravno prav hitro …

… in ne v mraku,
kot 20 let mlajši v strumnem koraku,
za rano uro nihče se na javi,
zato bo soliranje pristop ta pravi.

Spodaj KMR zgoraj po grebenu,
plezat v Planjavo sem se namenu,
popoldne bo dež in tudi strela,
v meni je želja po plezanju vrela.

Dva meseca po zlomu sredinca na levi,
samo na kolesu so to bili dnevi,
sedaj je fakič pripravljen za poke,
so srečni srce, duša in roke.

Smer sama ni težka, je pa razgledna
plezanja taka bi moral bit redna,
naslednjič v navezi bom težko izbral,
upam da na vstopu ne bom se usral.

Viktorija

Plezal sem jo s Kekcom (Ao Rasica).

O smeri je zelo malo napisano.. sama smer se mi ni zdela težka je pa konstanta (vse ocene so se mi zdele iste) kvaliteta skale pa ne presega vrhunca oz. na nekaterih delih kar precej krušljiva.

V galerijo sem vrgel nekaj fotk pa še mojo skico. Če boste uporabljali skico bodite pozorni na prehod iz kamina v prečko, ker sem prečko sfalil! Splošno navodilo množice, ki so Viktorijo plezali je: Iz preduha v kaminu nekaj metrov navzgor in levo v plošče. Sam sem šel iz prvega kamina v prečko in si kar dobro začinil smer, plezal sem neke pokončne monolitne plošče.

Vse ostalo na skici 100% drži.

GALERIJA!

20170805_172454

DKV v VDV

Z BŠ sva se zapeljala v TNP zlezt DKV v VDV. S smerjo sva opravila BP in sestopila po PP do VD na VP, kjer sva si privoščila 5 DCL. Na poti domov sva zapeljala še na OMV po novih 5 DCL, poslala kolone turistov v 3PM in se odpeljala proti KR.

P.S.: Plezala sva BŠB in JKK (oba AKV). LP!

IMG_20170722_113953_783_resized

IMG_20170722_174213_775_resized

IMG_20170722_172200_069_resized

 

 

Nič nismo reveži

V nedeljo sva z Nejcem v Veliki Mojstrovki plezala smer, za katero Mihelič pravi, da v njej res nisi revež. Lahko pritrdiva. Vreme je bilo krasno, v steni pa prijetna senca. Steber revežev se začne z lepim kaminom, ki mu sledi 150m lažjega terena, po tem se šele začne prava plezarija. Z grede na gredo plezaš čez plošče, štanti so udobni, v smeri pa številni klini. Idilo so kvarile le občasne kanonade iz sosednje smeri. Večkrat se je zgodilo, da je smer potekala precej drugače, kot sem si predstavljala po skici, vendar so prehodi logični, ko malo pogledaš naokrog. Najlepši del smeri je dobro nabita zajeda z oceno V-. Sledi še nekaj cugov lepe lažje plezarije. Potem te na sestopu skuri, kot na žaru pozabljene bučke. Danes imam že rjave dokolenke, ki bodo krasno pasale k novi mornarski oblekici in poletnim čeveljcem.

20170709_121614

 

Ampak to sploh ni tako hudo, kot gledati turiste, ki ne znajo niti hodit navzdol in se po riti drajsajo že po ploščah z Male Mojstrovke, ožgani do onemoglost, navzdol premikajoči se s hitrostjo 10 m na uro. Pa to sploh še ni bil prvi šok. Ob treh popoldan, v poletni vročini proti vrhu skupina turistov. Seveda brez ruzakov, zakaj neki bi si sabo nesel vodo?! Pogled z Vratc proti Vršiču je bil beden. Za neko skalo levo, tam kjer je teren najbolj zdrajsan in zoprn, je na skali slonelo dekle, ki je ihtelo od strahu, fant pa jo je miril. Čeladi sta viseli na ruzaku. Na desni strani je v čepe sestopala punčka. Ta je imela vsaj čelado na glavi. Malo nižje ista zgodba. Tudi meni je bil sestop z Vratc do melišča zelo zoprn, ker je fino zdrajsano. Ni mi jasno, kako je možno, da je ta pot brez kakršnega koli opozorila odprta za turiste, ki zgleda, da ne znajo presoditi svojih sposobnosti. Na srečo so vsi sestopili živi, ampak tole res ni zdravo.

20170710_124417

V ponedeljek sva z Branko zlezli Igličevo v Mali Rinki, ki je zelo plezana in nabita smer. Seveda, saj je lepa in orientacijsko jasna. Plezali sva tekoče, štante pa iskali v senci. Nekje na polovici so že grozili črni oblaki in sva hiteli proti izstopu, vendar so se kasneje razkadili, da sva na vrhu uživali v lepem razgledu.

Pejte plezat ;)

 

 

Smer Debelakove

Z Menotom sva sla vceraj Smer Debelakove v Veliki Mojstrovki.

Uro in pol dostopa dostopa hitro mine. Pod steno srecava Jakata in Nejca, ki se odpravljata v bliznjo Kaminsko smer. Kmalu padejo prve kaplje, ki naju potem spremljajo dobersen del smeri. Po petih urah sva na vrhu, “lahko bi bla pa tud prej, ce se ne bi tok ubirala”, pravi Meno.

Na koncu se strinjava, da je smer zelo lepa in z izjemo dveh vmesnih sprehodov kar konstantna. Trojke so strme, najtezji del pa je IV+, kjer sem se moral, vsaj jaz, kar malo napet. Z orientacijo nisva imela tezav. Frendi pridejo prav, klinov pa nisva zabijala, ker jih je v smeri ze dovolj.

Na vrhu izza skale spet pokukata Nejc in Jaka. Skupaj sestopimo in zakljucimo – kot se spodobi – v Dovjem pri Jakobu Aljazu.

Prvi cug

Prvi cug

Prečka

Prečka

Ta težek cug

Ta težek cug

Zadnji cug

Zadnji cug (po Miheliču poln dolomitskih prijemov – no ja..)

IMG_20170702_161537

Gremo domov

 

 

Beri dalje »

Igličeva v Mali Rinki

Kaj vse beseda prečka ne naredi človeku. Jaketa si kar predstavljam kako na drugi strani FB messengerja skoči po koncu in predlaga Direktno v Štajerski Rinki.

Ampak napovedane popoldanske nevihte in dejstvo, da kot tečajnik nekako šestice še niso “na vrsti” to misel opustiva.

20170630_082439

 

20170630_090506

 

V sosednji Mali Rinki je Igličeva kot že večkrat povedano lepotica med peticami in zgodnji štart (ter seveda bližnjica iz Kamnika čez Vransko in Mozirje) nama omogočita uživaško plezarijo visoko nad Okrešljem

Sicer sem bolj začetnik ampak tale smer je trenutno pri meni na prvem mestu glede lepe plezarije. Videti je krušljivo ampak lepo drži. Skoraj nič ni letelo v dolino :)

Na vrhu prestrašiva še zajca in preko Žleba odsurfava na Okrešelj na štrudl.

Dežja pa ni bilo.

Gregor20170630_120918

Od Triglava do Vršiča

Ker sem bil pretekla dva vikenda službeno odsoten, so mi dodelili nekaj prostih dni med tednom. Seveda sva se z Majo hitro zmenla, da greva kaj splezat.

PSX_20170625_162354

Prvi cilj je bil Tržaška v severni steni Triglava. Zgoden odhod od doma in po 100m novica na radiju, da je cesta v Vrata zaprta. Takoj sva začela premlevati alternativne cilje, vendar se vseeno odločila, da greva preverit kakšno je stanje in se potem odločiva. Do parkirišča pred Aljaževim domom je cesta bolj spedenana kot v vsej moji zgodovini zahajanja v to lepo dolino.

IMG_1924

Potek smeri vidiš že iz doline, tako, da tokrat nisva imela niti najmanjše težave z iskanjem vstopa. Smer poteka po logičnih prehodih ob in v ogromnem kaminu. Opremljena je za odtenek slabše kot sosednja Wisiakova, vendar se da še s kakšnim frendom varno plezat. Plezanje je konstantno z dva težjima prehodoma, ki sta bila za povrh še mokra. Raztežaj skozi preduh, bi si mogoče v danih razmerah zaslužil oceno več. Maja se ga je lotila kar na hrbet. Na vrhu naju je čakala še prečka, ki mi je lani povzročala rahlo neugodnje. Letos je bilo dosti boljše.

IMG_1931

Ker Maja začenja svoje kuharsko službovanje na Kriških podih sva se iz Luknje odpravila čez Bovški Gamsovec proti bajti. Maja vsa zagreta, jst pa kot kup nesreče zarineva v strmino. Pot ponuja čudovite razglede na Steno in črede kozorogov ter gamsov. Vidla sva par res veličastnih primerkov. Nekje po 2h hoda sva že pila pivo in se krepčala z joto.

20170623_203126

V petek bi sicer blo tut lepo kej splezat, vendar pa je padlo v vodo. V resnici nisem bil jezen. V prejšnih dneh sem naredil kar nekaj nočnih ur šravfanja, tko da mi je prijalo praktično cel dan spal na svežem gorskem zraku in vedno ko sem odpru oči je bil pred mano čudovit razgled. Tisti, ki imate čas in voljo pa le pejte probat, če Maja kuha za kej. Piva je pa tut preverjeno zadosti.

20170623_195245

Noč na soboto sem preživel v Aljaževem domu, ker sva bila z Gregatom zaradi strahu pred nevihtami zmenjena za plezanje nad Vršičem. Kot se spodobi sva se dobila točno ob dogovornjeni uri in z enim avtom krenila na Vršič. Še predn sva se spakirala sta prišla še Meno in Jaka. Skupaj smo se odpravili pod severno steno NŠG. Najin cilj je bila Kranjska poč. Na vstopu sicer malo snega ki se ga da lepo obiti, drugače smer preseneti z lepo plezarijo, je pa tudi kar nekaj nasutega materiala. Še z nekaj rezerve pred dežjem sva okoli 12h že pila ječmenov zvarek pri Tonki.

FB_IMG_1498400324353

Na še več tako aktivnih tednov!

 

 

Zaradi prezaposlenosti z alpinizmom …

… sestanki od zadnjega četrtka v juniju do zadnjega v avgustu ODPADEJO. Seveda se bomo dobivali po 20. uri v standardni birtiji, da se grla ne osušijo in gajstnost potencira.
Vsled nikakve bralne kulture mlajše generacije sem na ”Dokumenti AK Vertikala” obesil strip Gorska medicina za vsakogar, ki ga je izdal Résamont v sodelovanju s PZS. Poučno branje si naložite kot .pdf na mobi, da šok ne bo prevelik. Za nas starejše občane pa imam papirnato verzijo, ki bo krožila med interesenti.

Vežica s tečajniki

V nedeljo smo imeli klubsko skupno turo.Najbolj naravno je, da se pred napovedano vročino zatečeš v hribe. Ture sta se udeležila dva tečajnika, starejša pripravnica in dva alpinista, vsi željni vertikale. Izbrali smo dve preverjeno lepi smeri:

badzi

Jaka in Blaž sta zlezla GG,

Gregor, Branka in Maja pa Črnolasko. Ves dan smo vriskali od veselja, le izjemna zračnost je tečajnikoma dala dihati. Z vrha smo abzajlali in se skupaj odpravili na zaslužen pir.

grega

Pejte plezat! :)

 

Ena orientacijska za tečajnike

V četrtek, 1. junija, smo se tečajniki, po abecednem redu Andreja, Blaž in Gašper, skupaj z Majo dobili na velikem parkirišču pod Šmarno, da jo mahnemo sprobat orientacijske sposobnosti v praksi. Sprobat zato, ker smo imeli dva tedna pred tem teoretično uverturo v čudoviti svet orientacije. Ker je Šmarna gora verjetno eden izmed hribčkov, ki ga zelo dobro poznamo tako domačini kot priseljenci, smo bili seveda prepričani, da bomo poznali vsak njen kotiček. A vse to ti prav nič ne pomaga, če si med topografsko manj pismenimi, navodila pa dobiš prav preko medija, ki se mu reče zemljevid! :)

Najprej smo se skušali na zemljevidu najti. Potem smo si pobliže pogledali vse funkcije kompasa. Jaz sem uporabljala Majinega, ki je klasika med kompasi in zelo enostaven za uporabo. Blaž je prinesel svojega – preden ga je sploh lahko začel uporabljati, se je moral precej namučiti, pa še takrat je ugotovil, da moj sever in njegov sever nista na isti valovni dolžini. Najbolj legendarni kompas daleč naokoli pa je prinesel s sabo Gašper, in sicer pomorskega! Z njim si ni mogel pomagati praktično nič, če izvzamem določanje strani neba. Po tehničnem uvodu in spoznavanju z napravami smo se zasidrali na klopci pred parkiriščem, kjer smo izmerili azimut med dvema točkama, šteli plastnice in računali višinske metre, za konec pa uprizorili še gibanje ledeniške naveze s pomočjo kompasa. Jaz sem imela nalogo iti v smeri azimuta 80 stopinj. Ker smo izbrali dokaj nesrečen kraj za urjenje tovrstnih veščin, namreč križišče Tacenske in Kajakaške ceste, je to seveda pomenilo, da bi morala hoditi po Kajakaški cesti in misel na to, kako bi tavala s kompasom v roki sredi ceste, me je strašno zabavala. Svojega navdušenja nisem skrivala, to bi bilo vendar sebično, in tako smo se ob ideji smejali in zabavali vsi, vključno z vodnico.

Nato je bil na vrsti eden glavnih delov naloge. Najti smo morali hišo, ki nam jo je Maja obkrožila na zemljevidu. Ob začudenih pogledih mimoidočih v najnovejših vibram čevljih in z urami za merjenje utripa, izgube maščobe, naklonine in premaganih višincev, smo zakorakali za njimi s karto v rokah in kompasi okoli vratu. Pogledi teh ljubiteljev Šmarne gore, ki so nas najbrž imeli za kakšne zemljemerce, so seveda dodatno prilili olja na moje ognjišče domišljije in ob najmanj primernem trenutku – koncentriranju na dano nalogo – sem dobila idejo, da bi se začeli predstavljati za Čehe, ki iščejo pot do Šmarne gore. Blaž je imel še boljšo: kaj če bi jih spraševali, če je tisto zgoraj Ljubljanski grad?! Ha ha ha ha ha. Vsi vključno z vodnico smo se ob ideji režali kot tapravi Čehi! Zaključili smo, da nam fora vseeno ne bi uspela – smo bili le obuti v predobre čevlje, da bi nam kdo nasedel. Nauk dneva: naslednjič prinesti s sabo japonke!

Prva točka, hiša, ki smo jo morali najti, se je seveda izkazala za gostilno. Opažam, da je moški del ekipe hitro prevzel klubske navade in že navijal, da si za nagrado gremo privoščit pir, a Maja še ni želela, da vstopimo. Na srečo je imel Gašper kot nalašč s sabo priboljšek, neke vrste indijančke (govora je o pecivu). Pomislila sem na Marshmallow experiment in se zavedla, da mi je v tistem trenutku indijanček tako zapasal, da za nič na svetu ne bi počakala 15 minut, četudi bi vedela, da bi po 15 minutah lahko dobila dva. Kdor ne ve, o kakšnem eksperimentu neki govorim, si lahko pogleda: https://www.youtube.com/watch?v=QX_oy9614HQ.

Hišo smo torej nekako soglasno našli, nato pa strumno in pogumno naprej. No, seveda stezice, po kateri smo šli, na zemljevidu še ni bilo, in tako smo bili sredi razpotja v resni dilemi, kam naprej. Z Majino pomočjo smo šli po poti, po kateri hodimo večkrat tedensko, a takrat brez kart. Ker smo se preveč časa zamudili z umerjanjem kompasov, smo se odločili, da ne gremo do vrha Šmarne, ampak nekaj sto višinskih metrov, nato pa zavijemo desno. Na moje veliko presenečenje je meni najbližji hrib eden najbolj žilastih (žilavih?) hribov naokrog – mreža, ki smo jo stkali pešpotniki, je hujša od pajkove. Če bi zemljevidi vsebovali vse poti, bi bili verjetno še bolj zmedeni kot sicer. A prevelikih težav z iskanjem prave poti vendarle nismo imeli, saj so nam bili v veliko pomoč na zemljevidu označene cerkve, ki jih ima Slovenija v izobilju. Tako smo opravili krožno turo, ki se je zaključila kje drugje kot pri Medotu. Tam smo družno sklenili, da je bila ta orientacijska turica prav fletna in da bi bilo vsekakor zabavno večkrat takole s karto naokrog.

Vremenska napoved
Zadnji komentarji