‘Uncategorized’

Po poteh finančnikov

Letos nama z Majo ne znese izpeljati toliko tur kot prejšna leta. Je pa zato bolj fajn, ko najdeš tak bonbonček.

Plezala sva Via dei Finanzieri v Rosskoflu. Gora se nahaja v Karnijskih Alpah  južno od Nassfelda. Dostop iz Nassfeldpassa je udoben in hiter. Stena je severovzhodna, tako da te zjutraj prijetno greje sonce, sredi dneva pa si v senci.

Sama smer je fenomenalna. Strma, kompaktna, dobre možnosti varovanja. Praktično po vsakem cugu sva si rekla: “tole je blo pa lepo.”

Sestop, ki je predlagan v vodničku poteka po Schiavijevi poti. Markirana je odlično, ni pa ravno pot. Mest II-III je kar nekaj in še rahlo vlažna so.

V te konce se sigurno še vrneva.

Zeleniške špice … (novosti)

 

… tja sem jo mahnila v nedeljo. Prvič sem opazila nekaj sprememb: najprej en abzajl na enem od manjših skokov, ker je bil očitno nekdo prelen, da bi poiskal pravi prehod. Potem dva zabita klina (v razmaku enega metra), ki jih prej nikoli ni bilo in je bil nekdo očitno prelen, da bi jih izbil ven (vsekakor nista bila zabita tako, da se to ne bi dalo). Kar pa je najbolj žalostno, je, da sem prvič – čeprav sem greben prečila že velikokrat – našla na njem smeti: prazno plastično steklenico. Predvidevam, da je bil nekdo prelen, da bi jo pobral, ko mu je padla na tla, čeprav je ležala praktično na poti ali pa mu je bila “pretežka” za nosit. Če bo šlo tako naprej, lahko predvidevam, da se bodo kmalu pojavile oznake, kje je potrebno plezati. V glavnem, sem brez nadaljnjih komentarjev …

Pričetek alpinistične šole

V četrtek, 3.oktobra 2019 ob 19:00, bo v klubskih prostorih Alpinističnega kluba Vertikala v stavbi Četrtne skupnosti, uvodni sestanek, kjer boste lahko dobili vse informacije o poteku alpinistične šole, načrtu dela, spoznali pa boste tudi inštruktorje.

Informacije in prijave, alpinist inštruktor Matjaž Ferjančič:
ferjancicmatjaz@gmail.com ali 031 464 305.

Pogoj za vpis je dopolnjena starost 18 let.

Število udeležencev je omejeno.

Vabljeni!

Dodatne informacije o klubu in šoli lahko dobite vsak četrtek ob 19.30 uri v klubskih prostorih Alpinističnega kluba Vertikala.

Nedeljski izleti po Južnih Karpatih

Moja poletna »odprava« v Romunijo je bila sicer službene narave, sem pa vseeno vmes našel nekaj časa za obisk tamkajšnjih bregov. Prvi obiski pogorja Bucegi so bili bolj v pohodniškem in tekaškem stilu. Za razliko od prašne tovarne so travniki na planoti Colţii lui Barbeş in gozdovi nad Sinaio pravi balzam za dušo.Moj pustolovski duh pa me ni dolgo pustil pri miru in kmalu sem začel raziskovati strme grape pogorja Caraiman. Hitro so me zasrbeli tudi prsti, željni potipati tamkajšnjo kamnino. Veliko je konglomerata, nekaj apnenca, čudne skalne tvorbe sredi planote pa že spominjajo na peščenjak. Ker sem na večino izletov odhajal sam, si kaj težjega od uživaških grebenčkov nisem privoščil.Zadnji teden sem si le vzel čas in kontaktiral nekaj lokalnih plezalcev. Dehidriranega od pravih plezalnih podvigov sta se me usmilila Vasile in Cristina. V soboto zvečer sem tako že ponoči dostopal do koče Refuge Coştila – zbirališče lokalnih plezalcev za plezanje v okoliških stenah. V nedeljo smo preživeli prekrasen dan v 350-metrski steni Peretele Văii Albe v gori Coştila. Splezali smo klasično smer Fisura Albastra, varianta Mosului. Prvi plezalci so smer plezali z dvema bivakoma, danes pa je pretežno opremljena s svedrovci in klini, ocena 7-/6+.Poletje je tako zame prehitro minilo, upam, da ujamem še kakšen lep dan v domačih gorah, preden pobegnem čez lužo na zaslužen dopust. To pa bo že druga zgodba.

Se vidimo na ferajnu!

Marjan

 

Ena objava za dečke, …

… ki so me načevljali ta vikend. Potem, ko mi je hrbet obrnil hrbet, mi je nekaj tenkočutnih soplezalcev omogočilo, da sem kljub temu (brez da bi se res “pretegnila”) zlezla Kovinarsko (do katere sem imela rešpekt, ker so bila mnenja od lepa do podrtija), Tomažev steber (moja želja odkar sem prvič videla fotko v vodničku za Jezersko) in ponovila Zajedo Ekar-Jamnik v Dolški škrbini (še vedno lepa kot je bila). Ta vikend pa me je gentlemenska ekipa v celoti »skenslala«, vreme je bilo pa – za Triglav. Helena je bila »pogojno« frej, potem sem morala samo še razčistiti sama s seboj, da moj a priori dvom o zmožnostih za v Steno izvira samo iz dejstva, da sem pač »baba«. In ker mi je prejšnji vikend razpadla čelada pa je še nisem zalepila, sem si dovolila razkošje in vzela Tofsijevo čelado. Če pa daš nase kaj Tofsijevega, postaneš vsaj malo »raketa«. In sva šli; Skalaška z Ladjo je preprosto lepa, zato opis ni potreben :). Brez prijazne moške družbe tudi ni šlo, naveza pred nama je »neopazno« na vrhu počakala (hvala), če se bodo punce privlekle ven. In so se. Tako da, kar se mene tiče – edina napaka je sestop čez Plemenice, čez katerega se kotališ in kotališ.
Aja, in ne vprašat, kako izgleda parking v Vratih ob 6h zjutraj – stojiš z avtom v vrsti, da dobiš ceglc za parkirnino!
In JA: imenov dečkov ne navajam (ni iz nehvaležnosti), ker potem boste vsi (vse) hoteli plezat z njimi. Ajde, to je to!

Cadarese, Yosesigo in Bele vode

To poletje iščem sonce.

Največ so ga napovedali v Cadaresah, zato sva šla tja. Veselila sva se pok. In sonca. Dva dni sva se navijala v čudovitem granitu v plezališču z malo dostopa.

Tretji dan sva si zaželela, da bi nama kri konkretno zaokrožila po navitih ekstremitetah in odplaknila kislino, zato sva se podala v Yosesigo. Malo nerodnosti pri branju (čudne, midva misliva, da napačne!) skice je botrovalo res konkretnemu prekrvljanju telesa . Čudovite linije v lepi skali sva na koncu lahko le od daleč pogledala, ker se je ob nameščanju drugega frenda v prvi smeri od šuba ulilo.

Sonce je bilo spet napovedano preteklo sredo in četrtek. No, četrtek mogoče, če ne bo oblakov, ki bi deževali že za kosilo. Okej, sonce bo v sredo, to že, ampak bo pa mraz pa mogoče mokro , ker bo še za fruštek scalo. Tako da sva po dolgem modrovanju odšla v Bele vode. Oh, od tam imam take lepe spomine, to bo fajn!

Zjutraj naju je res pozdravilo sonce in izbrana lepotica Diretissima je od daleč izgledala krasna. Samo od daleč, ker od blizu se je videlo da po njej teče potok. No, fino, lepa reč. Pa sva spet modrovala in šla na izlet po Posočju, si ogledala krasno Loško steno in steno Jerebice in se vrnila spat na izhodišče za drugi poskus izbrane smeri. Ker me spanček zjutraj zelo, zelo (ampak res zelo) težko spusti iz rok, sva malo podremala in bila tretja v vrsti za smer. Pa sva se spomnila tiste napovedi, da bo za kosilo dež in izbrala smer brez vlakca, Desno diretissimo. Z Miheličem se strinjava, da je lepa in vredna obiska.

Pejte plezat 🙂

Leva v Trapezu

Govori se, da v Krmi naj smeri so v Trapezu
rečem Nejcu, da tam rad bi Levo zlezu
je prec za stvar, se te obrti ni naveliču
da bo mera polna, vstop bo po Miheliču.

Je fotka lepa, smer včrtana je jasno
na vstopu jodlava in žvižgava si glasno
na koncu variante se pleza čisto leva poka
se avtorju vodnička je zgleda tresla roka
je risal mal po svoje, pa vseeno gre mu vsa pohvala
brez tega dela bera vzponov tu bila bi mala.

Če stara asa potegnila prvenstvo sta naravnost gor
lahko mi danes v znak priznanja damo kapo dol
midva eskalirala sva malo v levo
s tem popestrila orientacijsko zadevo
ko skoraj obupala sva, misli šle so v smer umika
našla prečko sva kot del alpinističnega trika
kmalu izplezala sva v velikem slogu
ni šans da ferajn reži se, hvala Bogu.

Tapeta in Bohinjska

V ponedeljek sva s Špelo plezali Tapeto v južni steni Prisanka. Tako sva izbrali, ker naju je skrbela zamočenost zaradi poplavnega vikenda in ker sva si želeli malo čvrste skale in veliko šalc za uverturo v sezono. Smer ima jasno linijo in kar nekaj svedrov. V smeri sva vriskali, ker sva dobili vse, kar sva iskali. Od samega veselja sva se sprehodili še na vrh, da bi videli vse preljube vršace, ki jih doseže oko na tak prekrasen dan.

 

V torek sva šla z Nejcem v triglavsko steno. Povabila naju je zahodna stena z Miheličevo Bohinjsko smerjo. Bila sva malo manj navdušena kot prejšnji dan s Špelo, ker skala ni tako zelo fina in tudi opremljeno je znatno manj. Mojster skic in poetičnih opisov je o svoji smeri kaj malo zabeležil. Vedela sva, da smer obstaja in da je skica bolj ali manj črtica po papirju. Ponavljalcem priporočava, da si pogledajo Lavričev opis smeri, ki razjasni marsikatero uganko.

Pejte plezat 🙂

Letni časi

Knjiga Moje gore (Arnejšek M.) je dala navdih, da smo barve letošnje jeseni občudovali z grebenov Široke peči, Rjavine, Rinke, Skute, Kočne, Planjave in Košutnikovega turna. Vmes sem šla na Babji alpinistični tabor (https://www.pzs.si/novice.php?pid=12901). Potem je prišla zima. Po lažjih grapah smo usput osvojili Begunjščico in Prisojnik. Vsi moji plezalni prijatelji si med sabo radi kradejo plezalno robo in vžigalnike! Z Matevžem G. sva januarja delila veselje tudi v slapu Piccolo Nabois. Z njim v srcu sem potem veselje delila s prijatelji: v Rabeljskem, Drugem v Krnici in Luciferju. Ada je v Luciferju dobila vzdevek Divje meso. Preden smo šli v slap si je doma odrezala delček prsta, ko je rezala kruh za sendviče. Ker smo šli po službi sem potem (klasično) zamudila na občni zbor Vertikale. Ko dež poje vse slapove, bo prišla pomlad s skalo. Vrv mora soplezalca vezat predvsem od srca do srca, take vezi so večne! Navezala sem se še s prijatelji: Ado P., Andražem Š., Badžijem Š., Meri J., Menotom S., L. Murnom, Polono B. in Saro J.

                                                                               

 

Sončni vzhod na Triglavu

Vremenska napoved
Zadnji komentarji