‘Uncategorized’

Od Triglava do Vršiča

Ker sem bil pretekla dva vikenda službeno odsoten, so mi dodelili nekaj prostih dni med tednom. Seveda sva se z Majo hitro zmenla, da greva kaj splezat.

PSX_20170625_162354

Prvi cilj je bil Tržaška v severni steni Triglava. Zgoden odhod od doma in po 100m novica na radiju, da je cesta v Vrata zaprta. Takoj sva začela premlevati alternativne cilje, vendar se vseeno odločila, da greva preverit kakšno je stanje in se potem odločiva. Do parkirišča pred Aljaževim domom je cesta bolj spedenana kot v vsej moji zgodovini zahajanja v to lepo dolino.

IMG_1924

Potek smeri vidiš že iz doline, tako, da tokrat nisva imela niti najmanjše težave z iskanjem vstopa. Smer poteka po logičnih prehodih ob in v ogromnem kaminu. Opremljena je za odtenek slabše kot sosednja Wisiakova, vendar se da še s kakšnim frendom varno plezat. Plezanje je konstantno z dva težjima prehodoma, ki sta bila za povrh še mokra. Raztežaj skozi preduh, bi si mogoče v danih razmerah zaslužil oceno več. Maja se ga je lotila kar na hrbet. Na vrhu naju je čakala še prečka, ki mi je lani povzročala rahlo neugodnje. Letos je bilo dosti boljše.

IMG_1931

Ker Maja začenja svoje kuharsko službovanje na Kriških podih sva se iz Luknje odpravila čez Bovški Gamsovec proti bajti. Maja vsa zagreta, jst pa kot kup nesreče zarineva v strmino. Pot ponuja čudovite razglede na Steno in črede kozorogov ter gamsov. Vidla sva par res veličastnih primerkov. Nekje po 2h hoda sva že pila pivo in se krepčala z joto.

20170623_203126

V petek bi sicer blo tut lepo kej splezat, vendar pa je padlo v vodo. V resnici nisem bil jezen. V prejšnih dneh sem naredil kar nekaj nočnih ur šravfanja, tko da mi je prijalo praktično cel dan spal na svežem gorskem zraku in vedno ko sem odpru oči je bil pred mano čudovit razgled. Tisti, ki imate čas in voljo pa le pejte probat, če Maja kuha za kej. Piva je pa tut preverjeno zadosti.

20170623_195245

Noč na soboto sem preživel v Aljaževem domu, ker sva bila z Gregatom zaradi strahu pred nevihtami zmenjena za plezanje nad Vršičem. Kot se spodobi sva se dobila točno ob dogovornjeni uri in z enim avtom krenila na Vršič. Še predn sva se spakirala sta prišla še Meno in Jaka. Skupaj smo se odpravili pod severno steno NŠG. Najin cilj je bila Kranjska poč. Na vstopu sicer malo snega ki se ga da lepo obiti, drugače smer preseneti z lepo plezarijo, je pa tudi kar nekaj nasutega materiala. Še z nekaj rezerve pred dežjem sva okoli 12h že pila ječmenov zvarek pri Tonki.

FB_IMG_1498400324353

Na še več tako aktivnih tednov!

 

 

Zaradi prezaposlenosti z alpinizmom …

… sestanki od zadnjega četrtka v juniju do zadnjega v avgustu ODPADEJO. Seveda se bomo dobivali po 20. uri v standardni birtiji, da se grla ne osušijo in gajstnost potencira.
Vsled nikakve bralne kulture mlajše generacije sem na ”Dokumenti AK Vertikala” obesil strip Gorska medicina za vsakogar, ki ga je izdal Résamont v sodelovanju s PZS. Poučno branje si naložite kot .pdf na mobi, da šok ne bo prevelik. Za nas starejše občane pa imam papirnato verzijo, ki bo krožila med interesenti.

Vežica s tečajniki

V nedeljo smo imeli klubsko skupno turo.Najbolj naravno je, da se pred napovedano vročino zatečeš v hribe. Ture sta se udeležila dva tečajnika, starejša pripravnica in dva alpinista, vsi željni vertikale. Izbrali smo dve preverjeno lepi smeri:

badzi

Jaka in Blaž sta zlezla GG,

Gregor, Branka in Maja pa Črnolasko. Ves dan smo vriskali od veselja, le izjemna zračnost je tečajnikoma dala dihati. Z vrha smo abzajlali in se skupaj odpravili na zaslužen pir.

grega

Pejte plezat! :)

 

Ena orientacijska za tečajnike

V četrtek, 1. junija, smo se tečajniki, po abecednem redu Andreja, Blaž in Gašper, skupaj z Majo dobili na velikem parkirišču pod Šmarno, da jo mahnemo sprobat orientacijske sposobnosti v praksi. Sprobat zato, ker smo imeli dva tedna pred tem teoretično uverturo v čudoviti svet orientacije. Ker je Šmarna gora verjetno eden izmed hribčkov, ki ga zelo dobro poznamo tako domačini kot priseljenci, smo bili seveda prepričani, da bomo poznali vsak njen kotiček. A vse to ti prav nič ne pomaga, če si med topografsko manj pismenimi, navodila pa dobiš prav preko medija, ki se mu reče zemljevid! :)

Najprej smo se skušali na zemljevidu najti. Potem smo si pobliže pogledali vse funkcije kompasa. Jaz sem uporabljala Majinega, ki je klasika med kompasi in zelo enostaven za uporabo. Blaž je prinesel svojega – preden ga je sploh lahko začel uporabljati, se je moral precej namučiti, pa še takrat je ugotovil, da moj sever in njegov sever nista na isti valovni dolžini. Najbolj legendarni kompas daleč naokoli pa je prinesel s sabo Gašper, in sicer pomorskega! Z njim si ni mogel pomagati praktično nič, če izvzamem določanje strani neba. Po tehničnem uvodu in spoznavanju z napravami smo se zasidrali na klopci pred parkiriščem, kjer smo izmerili azimut med dvema točkama, šteli plastnice in računali višinske metre, za konec pa uprizorili še gibanje ledeniške naveze s pomočjo kompasa. Jaz sem imela nalogo iti v smeri azimuta 80 stopinj. Ker smo izbrali dokaj nesrečen kraj za urjenje tovrstnih veščin, namreč križišče Tacenske in Kajakaške ceste, je to seveda pomenilo, da bi morala hoditi po Kajakaški cesti in misel na to, kako bi tavala s kompasom v roki sredi ceste, me je strašno zabavala. Svojega navdušenja nisem skrivala, to bi bilo vendar sebično, in tako smo se ob ideji smejali in zabavali vsi, vključno z vodnico.

Nato je bil na vrsti eden glavnih delov naloge. Najti smo morali hišo, ki nam jo je Maja obkrožila na zemljevidu. Ob začudenih pogledih mimoidočih v najnovejših vibram čevljih in z urami za merjenje utripa, izgube maščobe, naklonine in premaganih višincev, smo zakorakali za njimi s karto v rokah in kompasi okoli vratu. Pogledi teh ljubiteljev Šmarne gore, ki so nas najbrž imeli za kakšne zemljemerce, so seveda dodatno prilili olja na moje ognjišče domišljije in ob najmanj primernem trenutku – koncentriranju na dano nalogo – sem dobila idejo, da bi se začeli predstavljati za Čehe, ki iščejo pot do Šmarne gore. Blaž je imel še boljšo: kaj če bi jih spraševali, če je tisto zgoraj Ljubljanski grad?! Ha ha ha ha ha. Vsi vključno z vodnico smo se ob ideji režali kot tapravi Čehi! Zaključili smo, da nam fora vseeno ne bi uspela – smo bili le obuti v predobre čevlje, da bi nam kdo nasedel. Nauk dneva: naslednjič prinesti s sabo japonke!

Prva točka, hiša, ki smo jo morali najti, se je seveda izkazala za gostilno. Opažam, da je moški del ekipe hitro prevzel klubske navade in že navijal, da si za nagrado gremo privoščit pir, a Maja še ni želela, da vstopimo. Na srečo je imel Gašper kot nalašč s sabo priboljšek, neke vrste indijančke (govora je o pecivu). Pomislila sem na Marshmallow experiment in se zavedla, da mi je v tistem trenutku indijanček tako zapasal, da za nič na svetu ne bi počakala 15 minut, četudi bi vedela, da bi po 15 minutah lahko dobila dva. Kdor ne ve, o kakšnem eksperimentu neki govorim, si lahko pogleda: https://www.youtube.com/watch?v=QX_oy9614HQ.

Hišo smo torej nekako soglasno našli, nato pa strumno in pogumno naprej. No, seveda stezice, po kateri smo šli, na zemljevidu še ni bilo, in tako smo bili sredi razpotja v resni dilemi, kam naprej. Z Majino pomočjo smo šli po poti, po kateri hodimo večkrat tedensko, a takrat brez kart. Ker smo se preveč časa zamudili z umerjanjem kompasov, smo se odločili, da ne gremo do vrha Šmarne, ampak nekaj sto višinskih metrov, nato pa zavijemo desno. Na moje veliko presenečenje je meni najbližji hrib eden najbolj žilastih (žilavih?) hribov naokrog – mreža, ki smo jo stkali pešpotniki, je hujša od pajkove. Če bi zemljevidi vsebovali vse poti, bi bili verjetno še bolj zmedeni kot sicer. A prevelikih težav z iskanjem prave poti vendarle nismo imeli, saj so nam bili v veliko pomoč na zemljevidu označene cerkve, ki jih ima Slovenija v izobilju. Tako smo opravili krožno turo, ki se je zaključila kje drugje kot pri Medotu. Tam smo družno sklenili, da je bila ta orientacijska turica prav fletna in da bi bilo vsekakor zabavno večkrat takole s karto naokrog.

KILA SKUTE, GRATIS KILA KOGLA

Nejc pravi, da smo študentje sami luftarji.  Ko imaš frišno  štemplan indeks  v žepu,  je luftanje edina poštena reč.

Pa sva šla. Jaz pač na rajžo, kot se za študenta spodobi.

V petek zvečer sva s polnimi nahrbtniki robe zagrizla v klanec. Čez Žmavčarje sva hitro prišla do bivaka pod Skuto, kjer sva uživala v družbi mladih kozorogov.  Končno sva  spet v hribih, končno spet  v spalki.

V soboto sva šla plezat v Kogel. Najprej sva želela v Zupanovo, ki pa je bila že zasedena. Plan sva prilagodila in zarinla v Češnovar-Srakar.IMG_1739

V smeri sva napredovala tekoče, do štanta pred zadnjim cugom, kjer se je naredil zamašek. Na srečo je štant udoben in je čakanje zgodnejših navez hitro minilo. Na vrhu sva se sončila na travah in si ogledala steno Skute.

IMG_1753

IMG_1756

V nedeljo sva plezala v Skuti, smer Golo sonce. Po najini izkušnji, bi se smer sicer morala imenovati  Sama megla ali pa V detajlu curi muri. Na dostopu sva morala čez precej veliko snežišče. Poiskala sva del položne skale, kjer sva najlažje pristopila pod previse. Štartala sva malo bolj levo od originalnega vstopa v smer, vlekla dolge prečke desno,  se nekaj časa spraševala a je to to a ni to to, ampak bilo je res uživaško in nad detajlom sva vedela, da je to to.

IMG_1761

Detajlu sledi eden lepših cugov: dolg, konstanten, uživaški cug v čvrsti skali. Težave se kmalu nehajo in po lažjem terenu naj bi izplezala na sedlce med Stolpom in Skuto. V tej grapi je še precej snega, zato sva se odločila, da se drživa desne in preko vrha Skute sestopiva na Pode. Na greben sva izplezala v območju smeri Polmesec. Sestopala sva v megli. Primerno opremljena sva vsaj 200 višinskih metrov štamfala po snegu.  Povezan jezik snega se vleče od melišča navzgor skoraj čez vse zajle. Še nekaj časa bo trajalo, preden bo pot primerna za planince.

IMG_1773

Zelo sva bila vesela, da se je megla ravno pravi trenutek  razkadila, da nama ni bilo treba iskati bivaka. Sledila je še pot v dolino in konkretno zluftana sva si privoščila zasluženo hladno pivo v Bistrici.

IMG_1775

Aja, pa še to… zakaj hudiča je v hribih več letečih žužkov, kot v tropski Afriki?

Začetki sestankov do nadaljnjega ob 20:00

Da se ne ponavljam, preberi še enkrat naslov.
Tako, sedaj pa zapri oči in ponovi 54x. Ne gre?
Še enkrat, preberi naslov!
Aaaa, sedaj pa gre, kajne :-)

Triglavska transverzala (VIDEO)

Ne nasedam pogosto na prvoaprilske šale. Pravzaprav se ne morem spomniti, da sem kdaj nasedel na katero posebej domiselno. Potem pa je prišel idrijski Miha. Ko sva se v ponedeljek dogovarjala za turo prihodnjega vikenda, je dejal, da ima za soboto, 1. aprila, odlično idejo! In jaz sem mu verjel…

K sreči nisem bil edini. Tako se nas je osem optimistov na dan norcev (kako prikladno) zapeljalo v Bohinj z namenom opraviti celotno zimsko triglavsko transverzalo. Štiridnevana tura v osrčju Julijcev? Sliši se super! Ampak v tem ni nobenega pravega trpljenja. Ne, mi jo bomo opravili v dveh dneh! Ha!

1

Smučarski bombonček prvega dne

Lep sončen dan smo pričeli na Voglu. Prva etapa odisejade nas je po 5 urah pripeljala na Komno. Namesto, da bi se odpravili k počitku, smo le pokrpali prve žulje, si privoščili malo daljšo malico in se odpravili proti sedmerim jezerom. Slabe tri ure kasneje smo ob koči ponovno z gorilnikom greli lepilo na razmočenih kožah in krpali zdaj že malo večje žulje. Nič zato, gremo dalje! Dan se je nagibal proti večeru, ko smo krenili proti bivaku na Prehodavcih. Prvi smo na cilj prispeli v izdihljajih dneva, drugi v čistem mraku. Ne, romantika ni poceni!

2

Jutro na Prehodavcih

Naslednji dan, takoj po krpanju zdaj že precej velikih žuljev in pitju kavice brez smetane, cimeta in sladkorja (odpravarski kuhar si je privoščil velik kiks), smo se odpravili proti Hribarici. Jaz, Miha in Mitja se odločimo še za vzpon na Kanjavec, ki ga uspešno presmučamo in se pridružimo ostali skupini pri smuki v Velsko dolino. Sledi vzpon proti Vodnikovem domu ter Bohinjskim vratcam in spust v Krmo. Kredarico smo tokrat izpustili. Uradno zaradi slabše napovedi popoldne. Neuradno, ker je bil dan norcev mimo.

3

Miha pod meglenim vrhom Kanjavca

Šalo na stran. Kljub naporom, neverjetnim razdaljam in višinskim metrom, je bila to ena velika avantura. Dovolj velika, da se na njej šestim članom AO Idrija (Miha, Zlato, Mitja, Mirjam, Metka in Manca) in dvema Vertikalcema (Anže in Jaka) lahko zgodijo številna presenečenja. Od popraskanih dil, uničenih kož, takšnih in drugačnih poškodb, preko odlomljenih klipsen na pancarjih, pa vse do metanja telefona v najlepšega od triglavskih jezer. Kljub vsem pripetljajem, ali pa ravno zaradi njih, sta bila oba dneva polna smeha, anekdot in zabave. Povedano drugače: imeli smo se super!

4

Fantastična smuka v zgornjem delu Krme

Kot pravi pesem v spodnjem filmčku, ki ga je zložil Miha: iz slabih idej se rodijo najboljše zgodbe – in mi jih imamo polno!

 

Plezalno druženje ZAPOTOK

Preteklo nedeljo so se 4 nadebudni vertikalski plezalci: Samo, Filip, Hana in Matej, udeležili tekme na Zapotoku.

Nič za to, če tudi vi prvič slišite za ta kraj… visoko nad Igom, že v območju medveda, so lokalci v bivšem hlevu postavili kulturni dom, v nekaj udarniških akcijah pa je na podstrešju zrasla prav prijetna bolderca. Tekma, ki je bila zamišljena predvsem kot plezalno druženje začetnikov, je krasno uspela. Tokrat ni bilo prostora za običajno borbo za mesta, slabo voljo staršev otrok, ki so se ”preslabo” odrezali, ni bilo taktiziranja, ampak le navijanje in spodbujanje za plezalca. Na koncu so bili vsi zmagovalci in vsaka ekipa je dobila svoj pokal.

Čestitke organizatorjem za pozitivno energijo in za spodbujanje razvoja plezalne kulture. Še pridemo!

20170326_170123

20170326_165855

TEKMA V RADOVLJICI

Preteklo soboto sta se dva fanta iz otroške plezalne šole, Matej in Filip, udeležila tekmovanja v Radovljici. Tokrat so tekmovali v  balvanih, ki so bili različno težki. Tekmovalcev je bilo zelo veliko in zato so morali na vsak poskus kar dolgo čakati, ampak so se kljub temu otroci v dveh urah pošteno navili. Čestitam Mateju za osvojeno 25.mesto na prvi bolderski tekmi in Filipu za 36.mesto na prvi tekmi sploh.

Pravita, da nej se pazjo, da zdej bomo šele začel zares trenirat ;)

 20170311_124148

20170311_134634

Kondicijska tura na Kalško goro

Ker se Vertikalci ne bojimo ničesar, smo dognali, da je skupno zbirališče za na ture v Šmartnem za pusije – po novem se dobivamo na Žalah, pri Krematoriju. S 13-minutno zamudo, ko me je vmes že dvakrat prišel počekirat varnostnik, sta se mi na prizorišču le pridružila tudi Tonček in Gašper, bivši voznik relija, ki ga je zaradi zamude doletela vožnja kazenskega kroga.

V Kamniku nas je že nestrpno pričakoval gorenjski del naveze, Anže, Blaž in David, vsi čisto naspidirani. Čakali so nas zunaj, na mrazu in sneženju. Tonček zakliče, da predlaga, da gremo na kavo se malo pogovorit in fantom se v očeh kar zabliska od vprašajev. Niso še vedeli za spremembo. Rečeno je namreč bilo, da se dobimo nekaj čez šesto in hitro pičimo na vrh Grintovca, preden nas ujame tema. Tonček je spremenil načrte, ker nas je preveč tečajnikov stalo za eno ribiško palico, pomoči še enega inštruktorja ali alpinista pa ni dobil. Ampak še bolje! Tako smo navsezgodaj prestrašili pol Kamnika, ki je pil kavo na OMW, ko je Tonček pripovedoval, da včasih ni bilo niti čelade, kaj šele žolne, in ko je slikovito opisal svoje bližnje srečanje s plazom.

Pot do izhodišča lovske poti na Kalško goro se je za našo ekipo z voznikom relija in dvema kopilotoma končala zelo uspešno, pripeljali smo se praktično do vznožja, Žagane peči, druga ekipa je morala kakšnih 20 minut še pripešačiti z dvema štrikoma na plečih. Sledilo je preverjanje žolne, ki je mene z veliko domišljije spominjalo na kak vojaški prizor – naslednji! OK, piska! stopi stran! naslednji! NE, tebi ne dela! Umaknite se ostali!

Korakanje smo začeli prizanesljivo do nog in pljuč, po mojih pričakovanjih glede toplote se je ves moški del odprave segrel v pičlih petih minutah, medtem ko je bilo meni v treh plasteh dokaj prijetno. Ker je bil korak vse bolj spolzeč, smo kmalu nadeli dereze in mimogrede ponovili hojo v klanec z derezami. Tonček je dal veliko poudarka hoji v (dolgih) ključih. Kot pri turnem smučanju.

20170211_113351 IMG_20170211_145724

Prišli smo do prvih plazovin sredi gozda, kjer so mi fantje gentlemansko dali prednost, torej da sem gazila prva. Navdušena nad vso potencialno energijo, ki jo pridobivamo, sem najprej nevede precej pospešila korak, še najmanj naporno se mi je zdelo, če bi jo udarila kar vertikalno, ampak ko je Tonček z ekipo v ozadju večkrat zaklical »PO KLJUČU!«, sem se malo umirila. Dolgi ključi mi še vedno nikakor niso šli od nog. Ko so mi fantje napihali dušo, da sem jih presenetila, ker so mislili, da sem (z mojimi besedami povedano) zanič, so mi verjetno nehote dali energije za tisto turo in še za tri ure plezanja previsov po turi (ampak seveda energijo preudarno šparam za naslednjič).

20170211_092256 16651856_1260517407363391_292987460_n

Gaženje je prevzel Anže, jaz za njim, in nekako sva zabredla med borovce – nama se je sicer smer zdela OK in sva vztrajala pri njej, čeprav se nam je prava lovska pot gor grede neprestano umikala, ampak ker je šefe rekel, da bomo obrnili, sva se spet lotila lupljenja vej borovcev z derezami. Vsake toliko je Anže pred mano na vse lepem poniknil – v luknje. Na srečo s svojimi skoraj dvesto centrimetri nikoli ni zabredel pregloboko. Šefova pot se je izkazala za še hujšo in tako smo se morali kmalu vrniti na najino. Končno smo prišli na »zeleno« vejo in čez nekaj minut do masivne previsne stene, že kar malo utrujeni od gaženja, ponekod se je namreč vdiralo globlje kot do kolen. No, če si imel srečo najti brezno, še globlje. Ob steni sta se Gašper in Blaž odločila počiti, ker se Gašperju ni več zdelo zabavno ob vsakem koraku dvigovati še trikilskih cokel, je*** nabiranje kondicije!

17 - 12

17 - 13

Tonček, Anže, David in jaz smo nadaljevali kljub zaslepljujočemu pogledu – megla je bila kar gosta in komaj smo videli naklon pobočij pred sabo. Gaženje sta v celoti prevzela Anže in David, ta dva sta res stroja. Nisem kaj preveč zaostajala za njima, njuna energija je bila preveč nalezljiva. Še vedno pa se sprašujem, kaj sta imela v tisti temno rjavo obarvani pijači.  Vsekakor se je izkazala za boljšo kot Gašperjeva skleda solate … ;)

IMG_20170211_102835 16736035_10212023612289879_805548834_n

Po kakšnih petih urah hoje smo končno prišli do pobočja, kakih 80 metrov od grebena, dobrih 100 metrov od vrha Kalške gore, kjer smo se preudarno odločili, da naprej ni vredno. Okrog celega pobočja se je videla obroba med staro podlago in novozapadlim snegom, ki se nam je že med hojo do tja ob vsakem koraku nabiral na čevljih. Anže je s cepinom preizkusil, kako stabilna je podlaga in videli smo, da smo lahko veseli, da stojimo ob robu tega grozečega pobočja, ki samo čaka na sprožilni moment. Žolne bomo raje uporabljali kdaj drugič …

16650463_10212023612369881_2079536547_n 20170211_125153 20170211_113412

Ob vrnitvi do Blaža in Gašperja se Tonček pošali, da če sta zakurila ogenj – in glej ga zlomka, dejansko sta našla polena in se že grela ob ognju! Tega smo bili vsi zelo veseli, saj je vsake toliko zapihal prav mrzel veter. Baje sta nas čakala skoraj uro – neverjetno, kako izgubiš občutek za čas, ko navdušeno gaziš!

20170211_125200 17 - 5 17 - 4

Vseeno je bolj fino hoditi kot stati pri miru, tako da smo se kmalu odpravili in se vsak po svoje dričali, tekli in kotalili navzdol. Vsi smo se strinjali, da so zimski sestopi v primerjavi s kopnimi pravljica za vsak meniskus in intervertebralni diskus!

Tonček se je izkazal za inštruktorja, vedno odprtega za predloge in ideje, za nekoga, ki tečajnikom da veliko svobode in jih pri tem usmerja. Vzdušje na turi je bilo tako sproščeno, kot bi bili vsi med sabo stari prijatelji. Hvala, Tonček!

Obstajajo aplikacije za štetje korakov, moja jih je recimo za ta dan naštela 21899, za hojo kakšnih sedmih ur. Škoda pa, da nimamo takšne, ki bi štela besede. Na turi so poleg nog na polno delale tudi glasilke – imela sem srečo biti med samimi zgovornimi fejst fanti. Mogoče smo si toliko povedali tudi zato, ker smo se šparali. :P Zaključili smo v fensi restavraciji, vsaj sodeč po cenah, in se poslovili z željo po čim prejšnji ponovitvi podobno poučne, naporne in nadvse zabavne ture.

20170211_140741 20170211_140813

Vremenska napoved