‘Uncategorized’

Cadarese, Yosesigo in Bele vode

To poletje iščem sonce.

Največ so ga napovedali v Cadaresah, zato sva šla tja. Veselila sva se pok. In sonca. Dva dni sva se navijala v čudovitem granitu v plezališču z malo dostopa.

Tretji dan sva si zaželela, da bi nama kri konkretno zaokrožila po navitih ekstremitetah in odplaknila kislino, zato sva se podala v Yosesigo. Malo nerodnosti pri branju (čudne, midva misliva, da napačne!) skice je botrovalo res konkretnemu prekrvljanju telesa . Čudovite linije v lepi skali sva na koncu lahko le od daleč pogledala, ker se je ob nameščanju drugega frenda v prvi smeri od šuba ulilo.

Sonce je bilo spet napovedano preteklo sredo in četrtek. No, četrtek mogoče, če ne bo oblakov, ki bi deževali že za kosilo. Okej, sonce bo v sredo, to že, ampak bo pa mraz pa mogoče mokro , ker bo še za fruštek scalo. Tako da sva po dolgem modrovanju odšla v Bele vode. Oh, od tam imam take lepe spomine, to bo fajn!

Zjutraj naju je res pozdravilo sonce in izbrana lepotica Diretissima je od daleč izgledala krasna. Samo od daleč, ker od blizu se je videlo da po njej teče potok. No, fino, lepa reč. Pa sva spet modrovala in šla na izlet po Posočju, si ogledala krasno Loško steno in steno Jerebice in se vrnila spat na izhodišče za drugi poskus izbrane smeri. Ker me spanček zjutraj zelo, zelo (ampak res zelo) težko spusti iz rok, sva malo podremala in bila tretja v vrsti za smer. Pa sva se spomnila tiste napovedi, da bo za kosilo dež in izbrala smer brez vlakca, Desno diretissimo. Z Miheličem se strinjava, da je lepa in vredna obiska.

Pejte plezat 🙂

Leva v Trapezu

Govori se, da v Krmi naj smeri so v Trapezu
rečem Nejcu, da tam rad bi Levo zlezu
je prec za stvar, se te obrti ni naveliču
da bo mera polna, vstop bo po Miheliču.

Je fotka lepa, smer včrtana je jasno
na vstopu jodlava in žvižgava si glasno
na koncu variante se pleza čisto leva poka
se avtorju vodnička je zgleda tresla roka
je risal mal po svoje, pa vseeno gre mu vsa pohvala
brez tega dela bera vzponov tu bila bi mala.

Če stara asa potegnila prvenstvo sta naravnost gor
lahko mi danes v znak priznanja damo kapo dol
midva eskalirala sva malo v levo
s tem popestrila orientacijsko zadevo
ko skoraj obupala sva, misli šle so v smer umika
našla prečko sva kot del alpinističnega trika
kmalu izplezala sva v velikem slogu
ni šans da ferajn reži se, hvala Bogu.

Tapeta in Bohinjska

V ponedeljek sva s Špelo plezali Tapeto v južni steni Prisanka. Tako sva izbrali, ker naju je skrbela zamočenost zaradi poplavnega vikenda in ker sva si želeli malo čvrste skale in veliko šalc za uverturo v sezono. Smer ima jasno linijo in kar nekaj svedrov. V smeri sva vriskali, ker sva dobili vse, kar sva iskali. Od samega veselja sva se sprehodili še na vrh, da bi videli vse preljube vršace, ki jih doseže oko na tak prekrasen dan.

 

V torek sva šla z Nejcem v triglavsko steno. Povabila naju je zahodna stena z Miheličevo Bohinjsko smerjo. Bila sva malo manj navdušena kot prejšnji dan s Špelo, ker skala ni tako zelo fina in tudi opremljeno je znatno manj. Mojster skic in poetičnih opisov je o svoji smeri kaj malo zabeležil. Vedela sva, da smer obstaja in da je skica bolj ali manj črtica po papirju. Ponavljalcem priporočava, da si pogledajo Lavričev opis smeri, ki razjasni marsikatero uganko.

Pejte plezat 🙂

Letni časi

Knjiga Moje gore (Arnejšek M.) je dala navdih, da smo barve letošnje jeseni občudovali z grebenov Široke peči, Rjavine, Rinke, Skute, Kočne, Planjave in Košutnikovega turna. Vmes sem šla na Babji alpinistični tabor (https://www.pzs.si/novice.php?pid=12901). Potem je prišla zima. Po lažjih grapah smo usput osvojili Begunjščico in Prisojnik. Vsi moji plezalni prijatelji si med sabo radi kradejo plezalno robo in vžigalnike! Z Matevžem G. sva januarja delila veselje tudi v slapu Piccolo Nabois. Z njim v srcu sem potem veselje delila s prijatelji: v Rabeljskem, Drugem v Krnici in Luciferju. Ada je v Luciferju dobila vzdevek Divje meso. Preden smo šli v slap si je doma odrezala delček prsta, ko je rezala kruh za sendviče. Ker smo šli po službi sem potem (klasično) zamudila na občni zbor Vertikale. Ko dež poje vse slapove, bo prišla pomlad s skalo. Vrv mora soplezalca vezat predvsem od srca do srca, take vezi so večne! Navezala sem se še s prijatelji: Ado P., Andražem Š., Badžijem Š., Meri J., Menotom S., L. Murnom, Polono B. in Saro J.

                                                                               

 

Sončni vzhod na Triglavu

Tko se jača

V nedeljo smo šli brusit gumo v plezališče Armeško. No, v resnici smo šli preveriti, če je Nejc v soboto na delovni akciji lepo pograbil potke…

Plezališče je res lepo urejeno, poleg tega nas je pa že na poti iz turobne Ljubljane pozdravilo sonce, da smo v kratkih rokavih nabirali vitamin D.

Jasmina se je pod Tončkovim nadzorom učila plezanja v vodstvu in pokazala talent, Arsen in Kristi sta trenirala platno tehniko, spomladi bi šla baje rada v Plate za brate ali kaj je že tam v Arcu. Več nas je ugotovilo, da tako švoh pa že dolgo nismo bili. Naviti smo modrovali, da tko se jača in prišli do sklepa, da je treba več plezat.

Pejte (naslednjič z nami) plezat!

Izpitno obdobje

Sredi septembra sem imela najljubši izpit v svojem življenju. S strogim prof. Križaničem sva plezala smer Ogrin Omersa v Ojstrici. Smer gre desno, zelo levo in potem spet zelo desno pa še levo, da sploh prideš na vrh pa to povezuje par plezalno zelo uživaških cugov na gor. Smeri daje krasoto ena lepših poči, ta naju je oba navdušila. Prvič sem tudi plezala z dvema osebama v enem človeku: modrim profesorjem Križaničem in tečajnikom Jakom, z obema mi je bilo v čast.

Za “protiutež” sem naslednji vikend šla z prijateljicama Marijo in Tjašo v Široko peč. Na dostopu sta bili  neizprosni, kot da se izpit še ni končal. Zagrizle smo potem v par cugov V stebra, nato pa prečile greben Široke peči. Široka peč je znana po svoji krušljivosti, tak je tudi greben. Ti pa zato poplača z vrhunskimi estetskimi razgledi, potem za streznitev spet dobiš kakšen mali kamenček v glavo, ki ga prinese veter.

 

 

Peru izlet : naši hribi

Med avgustovskim vročinskim valom smo se šli (Matevž, Eva, Murn L. in trije loški prijatelji) pohladit v Peru. Namesto slavnega Machu Picchu-ja smo raje osvajali vrhove Cordillere Blance, čemur so se lokalci precej čudili (kaj pa Machu?). V debelih dveh tednih je nas trojica pridihala (slišat smo bili kot stare parne lokomotive v zadnjih izdihljajih) na Urus Este (5423m) in Ishinco (5530m). Na Nevadi Pisco nas je obrnilo vreme, za zadnjih 200m na Alpamayo (5947m) bo pa treba “mal več žgancov pojest” (po domače: ni bilo razmer). Del Andov, ki smo ga obiskali, je super za pridobivanje dragocenih izkušenj v višjih hribih (bejs in haj kampiranje), saj logistika ni zahtevna. Bo pa treba pohiteti, saj se sneg tam precej “taja”. Za nagrado smo na koncu obiskali druga (ne Machu Picchu) indijanska svetišča ter pojedli veliko piščanca in s tem zadovoljili ta turistično-lokalni minimum. Zelo lep izlet.

Povsod je lepo, a doma je najlepše, to drži! Vplezavanju v zelo lepi(!) Bavarski smeri (gor) z delom Zlatorogovih polic (levo) in Slovenski (dol) je sledil Zmaj (spominska Iva Reye) v Ojstrici. Smer je v spodnjem delu relativno krušljiva, detajl težak (neki mali grifi, a vsaj dobro opremljen), vmes pa se najde tudi nekaj lepih: plezalno zelo zanimivih raztežajev v dobri skali. Torej, Peru : Slovenija = 2 x zmaga.

Alpamajo alpa nimajo.

Glamping

Za dobro jutro.

V izogib ošvohnitvi.

Glamping št. 2.

… a doma je najlepše!

Zmaj (tolovaj).

Široka peč: Ferjan – Krušic – Zupan

V sredo smo Nejc, Meno in jaz šli plezat. Bil je dela prost dan, zato je Nejc predlagal smer Ferjan – Krušic – Zupan v Široki peči, kjer verjetno ne bo gužve. Res je ni bilo in okoli pol desetih smo že plezali.

Po dobrih dveh urah plezanja smo glede na skico bili že na polovici smeri. Menotu sem že rekel da gre končno ena tura čisto po planih. No za naslednjo “polovico” smo nato porabili še okoli pet ur.

Meno v kaminu.

Skala je drugače večinoma dobra, le v zgornjem delu je precej krušljiva. Tudi klinov je bilo več kot smo jih pričakovali, temu pa smo dodali še okoli šest svojih.

Na vrhu.

Dolomiti

Pretekli teden sva se z Nejcem udeležila tabora KA v Dolomitih. Vreme nas je končno uslišalo in nas nagradilo s čudovitim tednom.

S pisano druščino poznanih in novih obrazov, pod vodstvom Andreja Grmovška in Tjaše Jelovčan, smo se dobili v kampu v Colfoscu.

Prvo smer sva z Nejcem plezala skupaj. Odločila sva se za steno, ki smo jo ves čas gledali iz kampa:  smer Solarium v Sas Ciampacu. Odlično skalo krasijo naravni prehodi in dobra možnost varovanja. Nabiti so štanti, vmesno varovanje pa urediš s premičnimi varovali. Kljub južni steni, je smer bolj Knajpanje, kot Solarium… v senci se treseš, na soncu bi pa še kožo slekel.

Vremenska napoved je obetala velike stene, zato smo v torek počivali in jedli. Zvečer smo se zapeljali pod Marmolado in prespali na koči Falier. Večeren pristop do koče pod steno je zame vedno čaroben.

Skozi meglice smo si ogledali vstop v smer, navili budilko in šli spat. Velika pričakovanja tudi tokrat niso dala spati in že smo v soju čelnih svetilk rinili pod smer.

S Petrom Hrovatom iz Rašice sva si izbrala smer Schwalbenschwanz. Vstopi skupaj s smerjo Don Kihot, ki sta jo plezala Nejc in Žiga. Po treh lahkih skupnih cugih smo si zaželeli srečo in zavili vsak v svojo smer. Po nekaj lepih zajedah in kaminih sva s Petrom prišla pod veliko streho. Ni mi jasno, kaj so si prvi plezalci mislili, ko so stali spodaj. Jih je naraven prehod skozi preduh razveselil ali jim ukradel težko tehničarjenje? Midva sva preduh pričakovala, zato sva že dva dni prej jedla samo enkrat na dan in še to samo bučke, ki so jih babice iz cele Slovenije zvozile v Ljubljano.

Kljub temu sem morala s pasu skozi luknjo najprej zmetati vso robo, šele nato sem se lahko rodila skozi. Od preduha do velike police, ki deli steno na dva dela, plezaš še dva raztežaja v lahkem svetu.

Pogled na gornji del obeta težjo polovico smeri. Sprva je smer očitna, nato pa zaplezaš v plato velikosti fuzbalplaca. Varovanje je slabše, marsikje te čaka runout v sicer dobri skali.

Še dobro, da nama je Tanja dala nasvet… »veš, v teh platah v Marmoladi moraš včasih kar zarinit«. Orientacija postane zahtevnejša. Za uspešno iskanje prehodov, je potreben dober vris smeri. Midva sva plezala originalno, desno varianto. Ključ smeri je plata z oceno V+, kjer je treba kar globoko vdihniti in iti. Izstopni del smeri je Ata Kamin Dolomitov… 5 cugov kamina.

S Petrom sva izstopila, ko je sonce že zahajalo. Od veselja sva malo kričala na vrhu, nato pa abzajlala na ledenik in sestopila na sedlo Fedaia, kjer sta naju že čakala Nejc in Žiga.

Po dnevu počitka smo se v petek zjutraj odpeljali prek sedla Falzarego proti Cortini. Plezali smo v Col de Boisu. S Florjanom iz kamniškega odseka sva plezala Alvero. Smer s kratkim dostopom in sestopom, z vrhunsko skalo, dobro nabitim detajlom… skratka, za prste obliznit.

V soboto sva se na štrik zopet navezala z Nejcem. Izbrala sva hrib na nasprotni strani doline kot prvi dan, čisto malo nad kampom. Izrazit stolp Exnerturm je s sosednjo goro povezan z visečim mostom, zato ga oblegajo trume napaljenih feratarjev. Najina smer Zwei Generationen je potekala na drugi strani, zato o množici ne duha ne sluha. Smer poteka v krušljivi skali, ki je bila v spodnjem delu zaradi nočnih padavin še blatna. Ni uživaška, sva pa pribrcala čez.

Ob večerih smo se menili o svojih preplezanih smereh, izkušenejši pa so nas navdihovali z idejami kam vse je za iti. Plezalnim zgodbam ni bilo konca, večkrat pa je nanesla debata na aktualno temo vrtanja svedrov v hribih. Zavzemam konzervativno stališče in nasprotujem vrtanju svedrov v klasične smeri. Če bi na primer v Marmoladine plate zavrtali svedre, ki so včasih edino možno varovanje, bi ubili ves čar iskanja prehodov. Poleg tega ne bi bilo iziva, ker runouta ne bi bilo več. Če pogledamo iz ene strani, bi to res pomenilo večjo varnost, z druge strani bi pa navidezna varnost zagotovo pritegnila večje število ljudi, ki bi si upali v smer. Bojim se, da bi svedranje pomenilo razvrednotenje sten, gorski reševalci pa bi imeli več dela ali z obnemoglimi ali z v slabem vremenu ujetimi ali na sestopu izgubljenimi plezalci.

Menim, da je meja smotrnosti precej pred tem, da storimo vse, kar se trenutno da. Res je, da en sveder v prvem štantu Luciferja poveča varnost… ampak en sveder tu, pa en tam… pa ena navrtana klasika tu, druga tam… samo za varnost, nič drugega. Kje je meja med malo in še malo več? Po mojem je ni, je pa meja med vrtati in ne vrtati jasna. Če so mojstri v podkovanih gojzerjih zlezli klasike, jih lahko tudi mi z vso moderno in lahko robo. Vsa čast pa modernim mojstrom, ki nove smeri rišejo v do sedaj nepreplezane probleme in za svojo varnost in varnost ponavljalcev skrbijo s sprotnim vrtanjem.

Hvala vodjema tabora za organizacijo in Tanji za pomoč pri izbiri smeri ter vse ostale pametne nasvete, ki so med plezanjem marsikdaj prišli prav.

Pejte plezat!

Vremenska napoved
Zadnji komentarji