‘Uncategorized’

Izpitno obdobje

Sredi septembra sem imela najljubši izpit v svojem življenju. S strogim prof. Križaničem sva plezala smer Ogrin Omersa v Ojstrici. Smer gre desno, zelo levo in potem spet zelo desno pa še levo, da sploh prideš na vrh pa to povezuje par plezalno zelo uživaških cugov na gor. Smeri daje krasoto ena lepših poči, ta naju je oba navdušila. Prvič sem tudi plezala z dvema osebama v enem človeku: modrim profesorjem Križaničem in tečajnikom Jakom, z obema mi je bilo v čast.

Za “protiutež” sem naslednji vikend šla z prijateljicama Marijo in Tjašo v Široko peč. Na dostopu sta bili  neizprosni, kot da se izpit še ni končal. Zagrizle smo potem v par cugov V stebra, nato pa prečile greben Široke peči. Široka peč je znana po svoji krušljivosti, tak je tudi greben. Ti pa zato poplača z vrhunskimi estetskimi razgledi, potem za streznitev spet dobiš kakšen mali kamenček v glavo, ki ga prinese veter.

 

 

Peru izlet : naši hribi

Med avgustovskim vročinskim valom smo se šli (Matevž, Eva, Murn L. in trije loški prijatelji) pohladit v Peru. Namesto slavnega Machu Picchu-ja smo raje osvajali vrhove Cordillere Blance, čemur so se lokalci precej čudili (kaj pa Machu?). V debelih dveh tednih je nas trojica pridihala (slišat smo bili kot stare parne lokomotive v zadnjih izdihljajih) na Urus Este (5423m) in Ishinco (5530m). Na Nevadi Pisco nas je obrnilo vreme, za zadnjih 200m na Alpamayo (5947m) bo pa treba “mal več žgancov pojest” (po domače: ni bilo razmer). Del Andov, ki smo ga obiskali, je super za pridobivanje dragocenih izkušenj v višjih hribih (bejs in haj kampiranje), saj logistika ni zahtevna. Bo pa treba pohiteti, saj se sneg tam precej “taja”. Za nagrado smo na koncu obiskali druga (ne Machu Picchu) indijanska svetišča ter pojedli veliko piščanca in s tem zadovoljili ta turistično-lokalni minimum. Zelo lep izlet.

Povsod je lepo, a doma je najlepše, to drži! Vplezavanju v zelo lepi(!) Bavarski smeri (gor) z delom Zlatorogovih polic (levo) in Slovenski (dol) je sledil Zmaj (spominska Iva Reye) v Ojstrici. Smer je v spodnjem delu relativno krušljiva, detajl težak (neki mali grifi, a vsaj dobro opremljen), vmes pa se najde tudi nekaj lepih: plezalno zelo zanimivih raztežajev v dobri skali. Torej, Peru : Slovenija = 2 x zmaga.

Alpamajo alpa nimajo.

Glamping

Za dobro jutro.

V izogib ošvohnitvi.

Glamping št. 2.

… a doma je najlepše!

Zmaj (tolovaj).

Široka peč: Ferjan – Krušic – Zupan

V sredo smo Nejc, Meno in jaz šli plezat. Bil je dela prost dan, zato je Nejc predlagal smer Ferjan – Krušic – Zupan v Široki peči, kjer verjetno ne bo gužve. Res je ni bilo in okoli pol desetih smo že plezali.

Po dobrih dveh urah plezanja smo glede na skico bili že na polovici smeri. Menotu sem že rekel da gre končno ena tura čisto po planih. No za naslednjo “polovico” smo nato porabili še okoli pet ur.

Meno v kaminu.

Skala je drugače večinoma dobra, le v zgornjem delu je precej krušljiva. Tudi klinov je bilo več kot smo jih pričakovali, temu pa smo dodali še okoli šest svojih.

Na vrhu.

Dolomiti

Pretekli teden sva se z Nejcem udeležila tabora KA v Dolomitih. Vreme nas je končno uslišalo in nas nagradilo s čudovitim tednom.

S pisano druščino poznanih in novih obrazov, pod vodstvom Andreja Grmovška in Tjaše Jelovčan, smo se dobili v kampu v Colfoscu.

Prvo smer sva z Nejcem plezala skupaj. Odločila sva se za steno, ki smo jo ves čas gledali iz kampa:  smer Solarium v Sas Ciampacu. Odlično skalo krasijo naravni prehodi in dobra možnost varovanja. Nabiti so štanti, vmesno varovanje pa urediš s premičnimi varovali. Kljub južni steni, je smer bolj Knajpanje, kot Solarium… v senci se treseš, na soncu bi pa še kožo slekel.

Vremenska napoved je obetala velike stene, zato smo v torek počivali in jedli. Zvečer smo se zapeljali pod Marmolado in prespali na koči Falier. Večeren pristop do koče pod steno je zame vedno čaroben.

Skozi meglice smo si ogledali vstop v smer, navili budilko in šli spat. Velika pričakovanja tudi tokrat niso dala spati in že smo v soju čelnih svetilk rinili pod smer.

S Petrom Hrovatom iz Rašice sva si izbrala smer Schwalbenschwanz. Vstopi skupaj s smerjo Don Kihot, ki sta jo plezala Nejc in Žiga. Po treh lahkih skupnih cugih smo si zaželeli srečo in zavili vsak v svojo smer. Po nekaj lepih zajedah in kaminih sva s Petrom prišla pod veliko streho. Ni mi jasno, kaj so si prvi plezalci mislili, ko so stali spodaj. Jih je naraven prehod skozi preduh razveselil ali jim ukradel težko tehničarjenje? Midva sva preduh pričakovala, zato sva že dva dni prej jedla samo enkrat na dan in še to samo bučke, ki so jih babice iz cele Slovenije zvozile v Ljubljano.

Kljub temu sem morala s pasu skozi luknjo najprej zmetati vso robo, šele nato sem se lahko rodila skozi. Od preduha do velike police, ki deli steno na dva dela, plezaš še dva raztežaja v lahkem svetu.

Pogled na gornji del obeta težjo polovico smeri. Sprva je smer očitna, nato pa zaplezaš v plato velikosti fuzbalplaca. Varovanje je slabše, marsikje te čaka runout v sicer dobri skali.

Še dobro, da nama je Tanja dala nasvet… »veš, v teh platah v Marmoladi moraš včasih kar zarinit«. Orientacija postane zahtevnejša. Za uspešno iskanje prehodov, je potreben dober vris smeri. Midva sva plezala originalno, desno varianto. Ključ smeri je plata z oceno V+, kjer je treba kar globoko vdihniti in iti. Izstopni del smeri je Ata Kamin Dolomitov… 5 cugov kamina.

S Petrom sva izstopila, ko je sonce že zahajalo. Od veselja sva malo kričala na vrhu, nato pa abzajlala na ledenik in sestopila na sedlo Fedaia, kjer sta naju že čakala Nejc in Žiga.

Po dnevu počitka smo se v petek zjutraj odpeljali prek sedla Falzarego proti Cortini. Plezali smo v Col de Boisu. S Florjanom iz kamniškega odseka sva plezala Alvero. Smer s kratkim dostopom in sestopom, z vrhunsko skalo, dobro nabitim detajlom… skratka, za prste obliznit.

V soboto sva se na štrik zopet navezala z Nejcem. Izbrala sva hrib na nasprotni strani doline kot prvi dan, čisto malo nad kampom. Izrazit stolp Exnerturm je s sosednjo goro povezan z visečim mostom, zato ga oblegajo trume napaljenih feratarjev. Najina smer Zwei Generationen je potekala na drugi strani, zato o množici ne duha ne sluha. Smer poteka v krušljivi skali, ki je bila v spodnjem delu zaradi nočnih padavin še blatna. Ni uživaška, sva pa pribrcala čez.

Ob večerih smo se menili o svojih preplezanih smereh, izkušenejši pa so nas navdihovali z idejami kam vse je za iti. Plezalnim zgodbam ni bilo konca, večkrat pa je nanesla debata na aktualno temo vrtanja svedrov v hribih. Zavzemam konzervativno stališče in nasprotujem vrtanju svedrov v klasične smeri. Če bi na primer v Marmoladine plate zavrtali svedre, ki so včasih edino možno varovanje, bi ubili ves čar iskanja prehodov. Poleg tega ne bi bilo iziva, ker runouta ne bi bilo več. Če pogledamo iz ene strani, bi to res pomenilo večjo varnost, z druge strani bi pa navidezna varnost zagotovo pritegnila večje število ljudi, ki bi si upali v smer. Bojim se, da bi svedranje pomenilo razvrednotenje sten, gorski reševalci pa bi imeli več dela ali z obnemoglimi ali z v slabem vremenu ujetimi ali na sestopu izgubljenimi plezalci.

Menim, da je meja smotrnosti precej pred tem, da storimo vse, kar se trenutno da. Res je, da en sveder v prvem štantu Luciferja poveča varnost… ampak en sveder tu, pa en tam… pa ena navrtana klasika tu, druga tam… samo za varnost, nič drugega. Kje je meja med malo in še malo več? Po mojem je ni, je pa meja med vrtati in ne vrtati jasna. Če so mojstri v podkovanih gojzerjih zlezli klasike, jih lahko tudi mi z vso moderno in lahko robo. Vsa čast pa modernim mojstrom, ki nove smeri rišejo v do sedaj nepreplezane probleme in za svojo varnost in varnost ponavljalcev skrbijo s sprotnim vrtanjem.

Hvala vodjema tabora za organizacijo in Tanji za pomoč pri izbiri smeri ter vse ostale pametne nasvete, ki so med plezanjem marsikdaj prišli prav.

Pejte plezat!

Tržaška

Včeraj smo Jaka, Tomaž in jaz šli plezat Tržasko smer v Triglavski steni. Vreme je zjutraj bilo sončno in po dobri uri dostopa smo bili pod smerjo. Na srečo pod smerjo ni bilo snega, tako da smo lahko hitro začeli s plezanjem, naprej pa je plezal Jaka. Skala je večinoma dobra, le ponekod krušljiva. Smer gre čez razne previse, zajede, plate in kamine, tako da je plezanje zelo raznoliko in zanimivo. Zadnje tri raztežaje nas je vreme začelo opozarjati naj pohitimo, saj je na vsake pol ure malo škropilo, vendar ne dovolj da bi otežilo plezanje.

Po okoli 7ih urah smo bili na vrhu, nekoliko utrujeni, vendar bogatejši za en komplet, nekaj jebic in jebovadič. Varovali smo se še čez izstopne police, kar je vzelo še dodatno uro in pol. Sestopili pa smo po Bambergovi poti. Na luknji je začelo deževati, tako da nas je še malo opralo, smo pa zato bili nagrajeni z mavrico. Zame je bila to zagotovo ena izmed najboljših smeri 🙂

Tamaž je rekel naj se še napišem, da sem prvič malical šele v šestem raztežaju, kar je res svojevrsten dosežek.

Dolomiti- Moiazza / abzajl na lopato na velikem drevesu in Tofana di Rozes

Po napornih sprejemnih izpitih je bil že čas za prepotreben oddih: plezanje v Dolomitiskih Moiazzi in Civetti. Štiridnevno veselje je bilo v smereh Via Decima, Via Solda, Via Supersoro in Pilastro del Comedon. Skala je povsod trdna, smeri čiste, mostičkov veliko, sestopi zanimivi, še najbolj tisti, za katerega google translater iz italjanskega vodnička prevede: abzajlaj na lopato na velikem drevesu. Abzajlali smo potem raje na mostičke, saj niti drevesa, niti lopate nismo našli. (14-17.6)
Naslednji vikend, ker je bil ravno praznično podaljšan, se vaja ponovi. Zaradi slabega vremena sva pol zlezla samo Constantini Ghedina v Tofana di Roses. V steni je skoz nohtalo, večina smeri je lepa, zelo kompaktna, veliko šalc, zgornja tretjina pa ponuja več možnosti poplezavanja do vrha. Tam gori je malo bolj krušljivo, torej bolj po domače. (23.6.2018)
E in M

kompaktno v Via Solda

najde se tudi kaj položnega

v iskanju lopate na drevesu

ruševina

Okrešelj

Pretekli vikend smo zagnani Vertikalci preživeli na Okrešlju.

Z Nejcem sva že v petek splezala Direktno v Štajerski Rinki. Od daleč je smer izgledala zamočena, vendar se curkom lepo izogne povsod, razen v detajlu. Spremljal naju je tudi veter, na vrhu pa še gosta megla, tako da sva zimsko zadelana počasi napredovala. Smer krasita dobra skala in varovanje.

 

Zvečer so se nama pridružili še Jaka, Meno in Tomaž. Naredili smo plane za soboto, potem pa eni utrujeni pocepali v postelje, drugi so se pa malo poveselili.

V soboto so Nejc, Meno in Jaka splezali Debeljakovo varianto Igličeve smeri. Nad lepoto smeri, ki se le v prvih dveh cugih prekriva z originalom, so bili navdušeni. Priporočajo.

S Tomažem sva plezala Direktno v Mali Rinki. V spodnjem delu je skala slabše kvalitete. V Frančkovih trojkah sem kar čukasto gledala in se spraševala, če on to resno. Smer ni opremljena, ocena čisto pregovorno Frančkova, prehodi pa lepi. V zgornjem delu sva zaradi dežja iz smeri izstopila po Vzhodni.

Za vstop v smeri prek snežišča in sestop skozi Turski žleb je nujen vsaj cepin. Sneg je zbit in fino drsi. Zgornjo tretjino žleba  sestopiš po šodru, nato po malem obvozu po snegu vstopiš v robno zev, kjer so skrite zajle. Če najdeš tunelček, baje ni treba nič po snegu.

Zvečer smo bili enotni… jutri pa nekaj lahkega.

Nejc, Meno in Tomaž so v nedeljo spičili Vzhodno v Mali Rinki, jaz pa nisem mogla drugače, kot da nadaljujem svojo serijo Direktnih. Z Jakatom sva zlezla Direktno v Mrzli gori. Še ena Frančkova mojstrovina, ki je pravo nasprotje Direktne v Mali Rinki. Smer je realno ocenjena in dobro opremljena. Štiri cuge vriskaš v dobri skali in čudovitem plezanju, nato pa štantaš kot kralj na prestolu z božanskim razgledom. V dveh abzajlih si na vstopu, 15 min kasneje pa že na pivu.

Kapo dol oskrbnikoma Okrešlja za tako fino vzdušje in pasulj… pardon… Pasulj.

Mi smo se imel super.

Pejte plezat!

Smer Debelakove v Veliki Mojstrovki

V četrtek je Matjaž na ferajnu spet vabil na plezarijo in ker sem imela čas, sva včeraj krenila proti Vršiču. Na dostopu do stene je bilo še kar nekaj snežišč, tako da nisva ravno zastonj nosila s seboj cepine.

Prav do vstopa v smer v lopi sva prišla po snežišču,

pri krasnem navpičnem izstopu, ko sem pogledala čez rob stene, pa me je osupnil sneženi zid:

Smer je bila v spodnjem delu še kar polna šodra, zgoraj je bila skala kompaktnejša in fajn za plezat.

V smeri je precej klinov, sem jih pa kar nekaj spregledala. Celo dva štanta. Sem pa zato potrenirala zabijanje (in izbijanje ) klinov.

Na sestopu je bilo med Veliko in Malo Mojstrovko še vse pod snegom in so bili cepini spet dobrodošli. Do doline pa spust po melišču – me je Feri prepričal da je bolje (in hitreje) kot po poti.

Vreme je zdržalo, četudi so bile napovedane nevihte.

Potem pa še v Dovju na pijačo k Aljažu, kjer sta se že sončila naša nova kolega Eva in Matevž, ki sta svoj dan uživala v Skuštrani v Rušici.

Pa še Matjažev venček domačih:

Stoji tam zadaj čvrsta smer in stena,

Mojstrovka, pa še Velikega imena,

Debelakova se imenuje po eni fejst ženi,

po njen se zbuja želja pri Heleni in pri meni.

 

Gre načelnik tja gor s tečajnico demonstrirat plezo,

ko pa roka zaradi krčev ne drži to moško pezo.

se obrne ta scenarij, se ne da drugač’ to delat,

mora tečajnica naprej, pa še z užitkom vse napelat.

 

Ta naš ferajn je kot se šika,

te stare plezanje sam še zadaj mika,

se ni za bat za nove člane,

bolj se bojmo da kdo od starih sploh še obstane!

Izpiti na Vertikali

Včeraj smo pod Vršičem na zimskem poligonu izvajali preizkus znanja zimske tehnike za pridobitev naziva starejših pripravnikov. Letošnja generacija šteje 5 kandidatov, ki smo morali prikazati znanje gibanja naveze, lavinske in ledeniške tehnike ter zaustavljanja s cepinom…

Tulove grede

Za vikend smo šli Jaka, Maja, Nejc, Tomaž in jaz plezat v Tulove grede. Vseh pet se nas je nagužvalo v en avto, tako da je vsak v naročje vzel še kakšen kos opreme. Ko smo prispeli je na zabavnem programu sledilo postavljanje šotora. Tomaž, Jaka in jaz smo namreč spali v sposojenem šotoru, ki ga nihče od nas še ni postavil. Dvoumna navodila in veter tudi nista bila v pomoč, sta pa zato Nejc in Maja zelo uživala v naših mukah. Ponoči sta prispela še Grega in Helena.

Zjutraj smo se razdelili po navezah in šli plezat. Zanimivejše smeri so v južni in jugozahodni steni. Poleg navrtanih se najde tudi dosti lepih nenavrtanih smeri. Najdaljše so dolge okoli 250m. Skala je v splošnem dobra, v nekaterih smereh pa znajo biti nadležni prvi raztežaji zaradi grmičevja. V popoldanskih urah je treba biti pozoren tudi na kače. Sam jih na srečno nisem videl, Maja pa je eno skoraj zagrabila za rit (ali obratno, ne vem).

Grega in Helena sta v soboto odšla domov, mi pa smo ostali še en dan, ki je bil enako sončen in lep.

Vremenska napoved