‘Uncategorized’

Herlec – Kočevar: V-/V; 500m

Letos sem kar zagnan in pišem maile in sporočila, če le nisem službeno odsoten, vsak teden. Predvsem izkušenejšim članom Vertikale zaenkrat (opa. zaenkrat le), saj mi manjka še nekaj daljših vzponov 500m+, kjer hitro padejo vmes petice, kjer igra hribovska kilometrina kar precejšno vlogo.

Očitno imajo v vladnih službah (poleg pri nas seveda) še največ časa in se je za petek javil Matjaž. Kolesarski trening ga je odvrnil od Stene in 1000 metrskih smeri, pa sva se zmenila za dobrih 500 metrov stene v Šitah. Ker nisem poznal še stene sploh sem se odločil, za na papirju lažjo klasiko Herlec – Kočevar.

Ob 7ih vstop v smer. Vzamem prvi cug in takoj za ovinkom, namesto “ovrnk” levo v žleb III potegnem naravnost po res lepi zajedici (cca V). V njej tudi klin. Matjaž potegne naslednjo zajedo V- in sva pred platami (V-), kjer je na sredini lušten detajl, ki mi ni bil najbolj jasen na začetku. Luknja desno od klina za desno nogo… in smo čez. Sledi lepi sedeči štant in poplezavanje (IV) do kotla.

Tukaj se razveževa in pičiva do raza. Potegnem cug. Štrika zmanjka cca 5metrov do široke police pod kaminom. Matjaž se gentlemansko ponudi, da štant “prestavi” pod kamin. 🙂

Vstop v kamin (V-) je praktično enak spodnjemu detajlu iz platk: premik v desno z nogo, da dosežeš oprimek, se “vležeš” na polico in greš naprej. Sam kamin tehnično res ni težek, je pa f**** ozek. Hitro sem se znebil ruzaka (vpel na vponko in pas med nogami) in potegnil cug do vrha njega.

Sledi en cug peskokopa, potem pa še res lepa zajedica (IV+) do lažjega sveta tik pod vrhom.

Le kaj bi bila tura brez dolgega sestopa? Povprek do lovske in planinske poti, ki vodi na Jalovčevo škrbino in po meliščih, ki se nikoli ne končajo, v Tamar.

One more to go 😉

 

Mimo žleba v zajedo

Platke

Z ruzakom med nogami

Ambient na izstopu

Trije dnevi Grauzarie

Spet js s temi Odisejadami.

Preden nas je lani dosegel drugi val in smo želeli za vikend v Bele vode, je Nejc predlagal področje Grauzarie v Karnijskih Alpah. No po vseh kolobocijah, sva se skoraj leto kasneje, v petek, le odpravila na Rifugio Grauzaria z namenom splezat kaj lepega.

Paradni konj obzidij nad kočo je estetska stena Sfinge delle Grauzaria, obdajajo pa jo še stene Anticime Nord-Est, del severne stene Crete Grauzarie, ki je poleg bližnjega Sernia najvišjih vrh v tem delu Karnijcev, ter divja stena Cime dai Gjai in Cime del Lavinale.

Prvi dan sva popoldne plezala navrtano smer Flopland (5c, 210m) v Anticimi Nordest, ki se ponaša s solidno naklonino in vrhunsko skalo.

Naslednje jutro sva zarinila v Sfingo, kjer sva plezala klasiko Gilberti-Soravito. Smer ponuja uživaško plezanje nižje težavnosti (do IV+, po nekaterih podatkih V-) v dolgi liniji (720m) in izredni kamenini. Za primerjavo; najbolj sumljiv raztežaj je spominjal na kompaktne izstopne trojke smeri Debelakove v Mojstrovki. Verjetno je navrtanih prav vseh 16 sidrišč, enega sva zgrešila in se precej namatrala z zabijanjem. Skala je za plezanje vrhunska, do klinov in metuljev ter ostalih varoval pa nič kaj gostoljubna. 5 kompletov je za v smer vrh glave, ker jih v spodnjih dveh tretjinah ni kam vpeti, v 700 metrih nisva naštela 5 klinov. Izstopni raz ponudi nekoliko več opcij nameščanja premičnih varoval, nato pa je dogodivščine konec in sledi sestop po rdečih pikah nazaj do koče.

Za zadnji dan nisva imela izdelanega plana, kam in kako, zato sva pogledala skozi okno in, kako tudi ne, opazilo močno previsno severno steno Cime dai Gjai. V severovzhodni steni sva našla precej mlado smer (2013) Maria di Galla, Excalibur (VI-, 490m), ki ima po pričanjih oskrbnikov koče bore malo ponovitev, lani eno, letos še nobene…”Dej Javoršk poglej kakšna je skala tm”..”Roccia molto buona”. “Ok greva to”.

No v spodnjih treh raztežajih, ki potekajo po starejši smeri Stabile, je skala “molto friabile”, živa podrtija, možnosti varovanja v bistvu ni, prav tako pa je potrebno kar nekaj znanja o statiki in dinamiki, da skonstruiraš na obe očesi zadovoljivo sidrišče. Aja, klinov ni, razen dveh na vstopu in v šestici en profilc, ki ga vpneš s štanta. No pa da nebom samo jamral, v detajlu izgleda kamnina klavrno, izkaže pa se za zelo kompaktno 15-metrsko zajedo s počjo in pravo uživaško plezarijo v razkoraku malce na hrbet. Možnosti varovanja so tu dobre, Nejc je namestil 4 solidne metulje. Izkazalo se je, da ko v Excaliburju opraviš s ključem smeri, še nisi opravil z najtežjim delom (?). Dva raztežaja pod vrhom V+ predstavlja konkretna streha, ki naju je zavrnila in Nejc je izvohal prečko po izpostavljeni grozno podrti polici, ki naju je pripeljala v izstopni raztežaj smeri Stabile po kateri sva se sprehodila na vrh in zdvijala čez vratolomen sestop v kočo ter zmetala robo s sebe ob prvih znakih nevihte, kapljah, grmenju in žalostnih novicah iz domovine…

Nejc hvala za nor vikend! Tole va še punuvila.

Stene nad kočo Grauzaria

Anticima Nord-Est

Flopland

Gilberti-Soravito

Cima dai Gjai

Ključ smeri Excalibur?

Pa še tadrug

Krušljiva prečka do rušja

Ciao Ragazzi!

 

Zajeda Ekar-Jamnik

Po dolgem času sva se zopet navezala z Nejcem. Glede na vremensko napoved in obetajoče grmljevine s padavinami sva misel o dolgih smereh opustila in se odpravila v nekoliko krajšo smer z enostavnim dostopom in sestopom, Ekar-Jamnik v Dolški škrbini.
Smer je v spodnjem in srednjem, ključnem delu, zelo kompaktna, izstopni raztežaj pa nekoliko spominja na Martuljško podrtijo. Nejc jo je lagano “friknil”, v detajlu še malce zabijal, sam pa sem posegel po dobri stari A0. V smeri je že kar nekaj klinov, kljub temu je nekajkrat pelo kladivo, dovolj možnosti pa je tudi za nameščanje premičnih varoval, kako uho in stebriček.

 

 

Humar-Škarja v Planjavi

Petnajst čez šest sva s Gregorjem iz Jermance odrinila v Repov kot proti izhodišču klasike Humar-Škarja. Po poti hitra osvežitev v tolmunu. Ko sva se približala izhodišču nama je megla zastirala pogled in skoraj onemogočila vstop v smer. Na srečo se je ravno pravi čas razkadilo za par minut, da sva lahko naštudirala potek. Preden se je zaprlo sva bila že opasana in pod steno. Skala je dobra, smer je lepa in logična, zajeda in “previsek” nudita največ užitkov.

 

Črnolaska

V začetku tedna smo se s Tedijem in Matijo menili za plezarijo. Ker so nekatere severne stene še vedno logistični zaplet in bi bilo morda bolje pakirati smuči kot plezalke, smo debatirali o preostalih treh orientacijah sten.  Temperature v tem tednu so nas pripeljale do senčne rešitve, ki jo ponuja Vežica v dopoldanskih urah. Črnolaske ni plezal še nihče od nas, opisi predhodnikov in seveda avtorja smeri obetajo začinjeno petico. Tako smo se včeraj zarana odpravili pod Vežico.

Po turističnem ogledu groba padlega pilota v Kamniški Beli, smo se vrnili na stezo proti Vežici, kjer so se v stilu zadnjega leta in pol lepo v koloni razvrstile naveze v GG-ju. Ena naveza se je odločila za podaljšanje dostopa in osamo v smeri SV raz, mi pa smo skrenili po značilni polici v desno po Frančkovi Črnolaski.

Polica je sprva sprehod, ki mu z vsakim metrom težavnost narašča. Prekinjata jo dve strmejši zajedi s počjo, najtežji pa je nemara prehod rahlo navzdol in v desno pod streho. Sledi morda najlepši raztežaj s prehodom v levo in strmo navzgor. Zajeda in kaminček ter prestop okrog zoba v desno nas v dveh raztežajih pripeljeta na vrh smeri. Po 7-minutnem borbanju z rušjem smo našli sidrišče za spust in bili v 4-ih 60-metrskih spustih pod steno na vstopu Akademske.

Kot so ugotovili že mnogoteri predhodniki je smer izredno lepa, v odprti, strmi  steni in kompaktni kamenini ter lahki orientaciji. Smer je kar lično nabita, a so klini in kak metulj vseeno potrebni.  Vseskozi nas je veselilo in hkrati malce čudilo dejstvo, da se je v Geršak-Grčar drenjalo 6 navez, ostale smeri pa so samevale. No, mi smo Črnolasko le peljali na randi. Ali je ona nas?

Severozahodna stena Vežice

Izrazita Črnolaskina polica

Tedi v zadnjem delu prečnice

Mimo strehe

V vodstvu je plezal Tadej, ker je Canon rekel zbogom je fotkal Matija, uživali smo pa vsi trije 😀

PRVI ALPINISTIČNI VZPONI (Virens v Koglu + Iglič-Verbinc v Štruci; Svetelova v Planjavi)

Letošnji tečajniki smo zaenkrat s šolo zaključili in to pomeni skrajni čas, da pobegnemo iz Turnca v malo višje skale. V preteklem tednu mi je tako uspelo iti na dve turi – v ponedeljek, 14. 6., je Matjaž v navezo vzel naju z Alešem S., v nedeljo, 20. 6., pa smo se na turo odpravili štirje – Tadej, Špela, Maja in jaz.

Z opisom prve ture sem že malo pozna, a ker je to bil moj prvi alpinistični vzpon (oz. sta bila dva), se spodobi, da ji vseeno namenim nekaj besedic. V zgodnjih urah smo se odpravili iz Ljubljane proti Kamniški Bistrici, nato pa naprej proti Koglu.

Če dobro pogledaš, ga lahko vidiš.
Kozorog vreden svojega imena.

Do vstopa v steno smo se že pošteno ogreli, zato smo si vzeli nekajminutno pavzo, se pripravili in naša prva smer, v katero smo vstopili, je bila Virensova v Koglu. Ob vstopu nas je spet pozdravilo sonce.

Matjaž in Aleš med pripravo na vstop v drugo smer; Iglič-Verbinc v Štruci.

Dile pod nogami bi med sestopom prišle prav. 😀

Plezanje je bilo prijetnejše od sestopa, saj smo bili med njim že rahlo utrujeni, sneg pa nam je pobral še nekaj dodatne energije.

Utrujenost ob koncu ture je bila upravičena in so jo kljub vsemu spremljali pozitivni občutki ter zadovoljstvo. Dan je bil super (Matjaž in Aleš, hvala!) in komaj sem čakala na novo priložnost za pobeg iz Ljubljane.

 

Imela sem srečo in se že v nedeljo odpravila po nov vzpon. Izhodišče ni bilo daleč od ponedeljkovega, saj smo se odpravili proti Kamniškemu sedlu. Pot do sedla je ob pogovorih minila precej hitro, zato smo si tam privoščili malico, si s pomočjo vodnička ogledali smeri, ki smo jih nameravali preplezati in se nato odpravili pod steno. Ena naveza sta bila Tadej in Špela, druga pa midve z Majo.

Špela med razvajanjem na sedlu.

Z Majo sva ob vstopu v smer Svetelove našli klin, tako da sva vedeli, da je vsaj začetek obetaven. Nadaljevanje smeri mogoče ni bilo najbolj optimalno, saj sva po vsej verjetnosti preplezali kakšno varianto – pa nič za to. 😉

 

Imela sem se prav luštno.

Vmes naju je ujela megla, zato sva na vrhu smeri čakali in se odločali med spustom po vrvi in še eno smerjo ali pa nadaljevanju po grebenu do vrha Planjave – na koncu sva se odločili za drugo možnost. Pot po grebenu se je precej vlekla in je šla počasneje kot sva pričakovali. Predvsem Maja se je kot prva v navezi precej namučila, saj trenje vrvi ni bilo ravno zanemarljivo. Preden sva prišli do pravega vrha, nama je že dvakrat umrlo upanje, da sva ga že dosegli.

Srečni, da sva končno na vrhu.

Ko sva ga zares dosegli, ura ni bila več ravno zgodnja, zato sva morali pri sestopu kar malo pohiteti, da nama Tadej in Špela ne bi prehitro pobegnila v dolino. Med potjo pod sedlom smo se zopet ujeli in prijetno zaključili turo. Hvala vsem trem za odlično družbo. Še posebej pa hvala tebi, Maja.

 

Objavo je napisala Zala 🙂

 

X (Steber Planjave)

V nedeljo smo se odpravili plezat na Planjavo. Štartali smo okoli 8ih iz Jermance. Na sedlu smo si ogledlai steno. Zala in Maja sta se odločili za Svetelovo smer, midva s Tadejem pa sva izbrala smer X. Okoli pol enajstih sva vstopila v smer. Na začetku je precej vertikalna (IV). Večino časa plezava po plati, nato sva se srečala z žlebom, ki mi je bil zelo všeč. Za tem stopiva na ozek grebenček, kjer smer postane položnejša.

Desno po žlebu

Pogled na Kamniško sedlo

Sledi še nekaj plezanja do grebena Planjave.

Na začetku grebena

Pot sva nadaljevala po grebenu do vrha Planjave. Sestopila sva po markirani poti do sedla, nato po milišču, kjer sva srečala Zalo in Majo.

Bil je dober dan, saj smo cel dan preživeli v Kamniško Savinjskih Alpah.

Tadej, hvala za vodenje pri prvem alpinističnem vzponu ter Zali in Maji za dobro družbo.

AGT + priznajmo in obžalujmo svoje grehe

Da malo poživimo dogajanje na spletnem ferajnu (in ker mi je novopečeni 40-letnik obljubil batine na sprejemu, če ne bom začel pisat) sem spravil skupaj nekaj zimskega dogajanja izpod mojih, predvsem, smuči ter malo manj, orodij.

Sezona zimskih aktivnosti se je v resnici začela že oktobra ko sem naklofal nekaj trivialnih turnih smukov s »Šmergldilami«. Do danes se jih je nabralo cca 40 +/- 5, največ s fotrom (AO LJ Matica), sam ter z Matijo in Štulijem Jr. Na splošno je smučarska sezona bogata in kot kaže si lahko turnosmučarski sladokusci obetajo dobrih zavojev nekje do polovice junija… Ogromno je bilo pršiča, velikih količin snega in neko obdobje je bila vsaka naslednja tura »Najboljša do zdej«.  Vseh ne bom našteval, za izpostaviti je nekaj Tour de France-ov po Pokljuki v pravi powdermaniji

S Plesišča proti Konjščici

=

 

Kar nekajkrat sem bil v Tamarju in pod Kriško steno, Veliki Draški vrh, Mojstrovke… Največji presežek sta bila spusta s Curtissonsa in Vrha Strmali (Forca dei Diestis) v, zame, idealnih spomladanskih pogojih s 3.7cm odjenjano podlago. V alpinističnem smislu ni bilo prav veliko zahtevnih spustov. Še največji približek je bil Jalovčev ozebnik, Osrednja grapa v Begunjščici, Zahodna grapa v Begunjščici, Žleb med Palcem in Zelenjakom, Osrednja grapa v Viševniku…

S Petro, Galo in Anžetom smo ga nažgali s Trupejevega P.

S fotrom na Babi

Pa nizbrdo le-te

Na planino Rožca

Z vrha Curtissonsa

Štart pista v Osrednjo grapo Velikega vrha Begunjščice

In v njej

Zahodna v Begunjski Vrtači

 

Ker se je veliko smučalo, se je nekoliko manj plezalo a vseeno železnina ni čakala na Maj. Tako sva z Nejcem v januarju uživala v Logarski, kjer sva plezala Palenk in Slap pod Sušico. Nekaj dni za tem sva z Matijo odkrivala nižje slapove po Ljubljanski kotlini. Po priporočilu Vida, sva se odpravila v Gonte pod polhograjskim Toščem kjer sva splezala 1. in 3. slap, se spakirala v avto in po namigu fotra dirjala pod grad Turjak kjer sva v Bajdincu plezala 2. Bajdinški slap ter še njegov daljši levi pritok. Naslednji dan smo z Nejcem in Luko pošihtno leteli v Tamar in splezali Centralni slap. Nekaj dni za tem je Luko zamenjal Matija in v Tamarju smo splezali še Slap nad Votlino (Skriti) ter Desni slap, ki je bil v obupno rahitičnem stanju. Z Matijo sva plezala še Srednji slap pod Prisojnikom. S Štulijem in Matijo smo prek Lenuhove, ki je bila letos očigledno avtocesta, dostopili nad Zahodno grapo v Begunjski Vrtači, ki smo jo nato posmučali.

Nejc v Slapu pod Sušico

1. Slap v Gontah

Matija v 3. slapu v Gontah

Bajdinc

Nejc v Centralnem

Pa Skritem

Pa Desnem

BochkaBass bo ful na glas in klobase sam za nas.

Matija v Srednjem slapu

Javoršek v Srednjem slapu

Danes pa smo z Nejcem in Matijo zarinili v AGT, ki je letos v odličnem stanju. Spodnji strmejši raztežaji se bahajo s škripajočo podlago ter ledom, akoravno ključno mesto smeri v 3. raztežaju predstavlja oznaka M. Zaenkrat je treba haklat le na dveh mestih, a s Kamniško navezo, ki je bila danes pred nami v smeri, se strinjamo, da so temu detajlu šteti dnevi in bo M dobil še kako številko zraven. Ko se smer prelevi v grapo pa sledi še nekaj štepanja do vrha Begunjske Vrtače. Na strmejših delih je grapa čedno predelana, kjer pa so naklonine užitne za Elanke (in njim sorodne plohe), je sneg nepredelan. Za vmesna varovanja so nam močno prav prišli snežni klini, vijaki, katerih uporabna dolžina se bo verjetno počasi (beri hitro) skrajševala ter kak metulj v drugem raztežaju.

Nejc v vstopnem raztežaju AGT

V ključu smeri

Festival polke in valčka

Pejte plezat! Oziroma, pišite, fotkejte, pričajte o tem!

Jaka, vse najboljše in trdno sklenem da se bom poboljšal!

 

Prvič v skali

Piše tečajnica Anja:

V soboto, 10. oktobra 2020, smo ujeli verjetno enega izmed zadnjih letošnjih sončnih in toplih jesenskih dni za prikaz gibanja naveze v skali. Šli smo v Gradiško turo pri Vipavi. Na parkirišču v Vipavi smo se razdelili po navezah, tako, da je imel vsak alpinist v navezi po enega ali dva tečajnika. Tečajniki smo plezali kot drugi v navezi. Vsaka naveza je ubrala svojo smer glede na zahtevnost in izkušenost tečajnikov. Do vstopa v smeri smo hodili približno 15 min, potem pa se je začelo plezanje. Najprej smo plezali smer dolgo približno 100m, pri tem pa je alpinistka Maja, ki je bila v navezi z mano in Špelo, prikazovala izdelavo različnih sidrišč in nama pojasnjevala zakaj je v posameznih primerih izdelala tako sidrišče kot ga je, v katerih primerih je tako sidrišče dobro in v katerih primerih ni. Pri plezanju je nameščala vmesna varovanja, ki smo jih tečajnice med plezanjem odstranjevale. Izkušnja je bila super, saj nisem še nikoli plezala, pa sem dobila celotno sliko kako poteka samo plezanje in gibanje naveze, poleg tega pa sem lahko spraševala vse kar me je zanimalo. Me je popolnoma navdušilo in komaj čakam, da gremo spet 🙂

Bauerjeva smer v Divji kozi.

S Kekcom in Maksom (AO Rašica) smo se odločili za obisk Divje koze. Ker je Maks opravljal izpit za st. pripravnika se je spodobilo, da vodi celo turo.

Dostop po začetni makedamski cesti smo si olajšali s kolesi nato pa nadaljevali peš. Maks je hitro našel steno in smer v njej. Medtem, ko je kandidat plezal sva se s Kekcom malo hecala na sidriščih, npr. o dolžini preostalega štrika, da ni to 10m štrika ampak 15m, o komunikaciji naveze, da ni OK če rečeš OK, npr. »OK, konec štrika«, no, to ni OK. Jap, Kekec je imel pristop pravega prekaljenega inštruktorja.

Sama smer je lepa, kompaktna, vmesno varovanje in sidrišča si urejaš sam. Sestop iz Divje koze smo tudi  našli in sestopili čez podrto ferato v Trbiški škrbini.  Super dan v dobri družbi.

Vremenska napoved