‘Uncategorized’

Bauerjeva smer v Divji kozi.

S Kekcom in Maksom (AO Rašica) smo se odločili za obisk Divje koze. Ker je Maks opravljal izpit za st. pripravnika se je spodobilo, da vodi celo turo.

Dostop po začetni makedamski cesti smo si olajšali s kolesi nato pa nadaljevali peš. Maks je hitro našel steno in smer v njej. Medtem, ko je kandidat plezal sva se s Kekcom malo hecala na sidriščih, npr. o dolžini preostalega štrika, da ni to 10m štrika ampak 15m, o komunikaciji naveze, da ni OK če rečeš OK, npr. »OK, konec štrika«, no, to ni OK. Jap, Kekec je imel pristop pravega prekaljenega inštruktorja.

Sama smer je lepa, kompaktna, vmesno varovanje in sidrišča si urejaš sam. Sestop iz Divje koze smo tudi  našli in sestopili čez podrto ferato v Trbiški škrbini.  Super dan v dobri družbi.

Dolar-Kilar-Vavken, Trapez

Včeraj sva z Nejcem plezala omenjeno klasiko v Velikem Draškem vrhu. Oba sva jo plezala prvič in nisva ostala ravnodušna – Lepa ful! V smeri je bila še ena naveza, ostali deli Trapeza so samevali ? V Krmi avtomobilov, kot da je Triglav samo še za ta vikend ? Za dolgovezni sestop naju je prikrajšala Maja in naju pobrala na Pokljuki! Hvala!


Bavarska

Z Nejcem in Anjo smo se v soboto 22.8. odpravili v dolino Vrata z namenom, da bi preprezali Bavarsko smer.

 

Takoj ob 6ih sta bila oba parkirisca že polna avtov in pohodnikov. Ljudje se s pogledom na Triglav sprašujejo ali je to Triglav ali ne, ter se že pred samim začetkom hoje v klanec slikarijo pri klinu (za IG fotko je treba bit frišn ane). Še dobro ne začnemo hodit, že letijo komentarji na obutev, ki jo je nosil Nejc (ki naj bi bla neprimerna s strani starejšega pohodnika z gojzadrji čez gleženj). Tako stopimo malo hitreje, da se izognemo večji gneči in tako lažje zadihamo. Je pa na dostopu Anji postalo slabo in je rekla, da ni sigurna, da bo zmogla z današnjo pelzarijo. Tako ji Nejc vzame štrik, jaz še 2 klina in se skupaj odpravimo do razcepa poti ki vodi pod steno. Si pomahamo in z nejcem se odpraviva pod steno kjer sva v Bavarski že zagledala 2 navezi.

 

Pod steno se naveževa in začneva s plezarijo ter kmalu ujameva dva plezalca iz ČAO. Ker je bil najin tempo malo hitrejši ju Nejc prehiti in jaz takoj za njim. Skala je rez bomba plezarija tudi tako, tako da je plezarija ena sama uživancija. Po nekaj raztežajih ujameva še prvo navezo iz Kamnika ter ji slediva do konca črnega grabna in prečko pričneva plezati pred njimi. Nadaljuje se super plezarija v odlični skali platke, zajede, kamini vsega po malo. Proti koncu smeri sva zgrešila en raztežaj in tako poplezala malo težji raztežaj v katerem mi je odletel klin, ki sem ga izbijal iz stene. Sory Nejc. Za tem prideva na Zlatorogove police kjer se srečamo še z navezo iz Kamnika ter z navezo iz AO Rašice, ki so prav tako zaključili smer s Zimmer-Jahnovim izstopom. Nato se skupaj odpravimo proti prej omenjenemu izstopu, ter si na vrhu podamo roke za dobro opravljeno smer.

 

Sledi še dvourni sestop po Tominškovi poti, še prej pa pogled na greben med malim in velikim Triglavom, kjer se je dalo opaziti kolono ljudi. Prav vesel sem da nisem bil tam. Po prihodu do klina, se že porodi ideja o kopanju v potoku (mal zaknajpat). Na parkirišču srecava Anjo ki se je pocutila malo bolje kot zjutraj, sledilo je kopanje in nato še pijača pr Aljažu in nato via britof Vodice.

 

Super dan, super tura, super vreme, uglavnem 10/10.

 

 

Miss

Za vikend sva s Petro splezali slovito Miss Julijcev.

V soboto zarana sva gnali svoji kolesi v klanec, nato še malo pešačili. V čudovitem ambientu je dolg dostop hitro minil.

Veselili sva se dobre skale, v kaminu pa Petra ni mogla nehati vriskati od veselja. Mene so navdušili zgornji cugi.

Izstopili sva po Kugijevi polici, ki naju je pripeljala naravnost nad sestopno grapo. Suhih grl sva sanjali vode. Lepljivemu jeziku sta se pridružila še padla čeljust in obnemelo grlo, ko nama je nasproti prišla ne le voda, ampak čisto pravo mrzlo pivo.

Okrepčilu je sledil še spust v dolino in čvrst stisk rok… bravo bejbe!

Pejte plezat!

Herlec – Kočevar

Z Nastjo  Jošt (AO Kranj) sva včeraj plezala v Šitah, smer Herlec – Kočevar.

Ko sem v sredo poklical soplezalko in ji predstavil moj plan in časovnico je bila kar malo v dvomih in sicer o času odhoda, “Pa ne bova midva to malo pozna?” Pa jo potolažim “Ah kje pozna, 5 urc pa sva čez”.

Ne preveč zgodaj se pripeljeva v Planico in začneva z dostopom, malo stopiva na gas in že sva po dveh urah pod steno, na prvem sidrišču. Pričnem s prvim raztežajem in potegnem do zajede, do prve V-. Plezam zajedo V-, ki se mi zdi zelo lepa. V drugi V- na sidrišču malo prehitro potegnem štrik in zaslišim “Joojj ne” in že potuje od Nastje reverso v dolino. Ah ni panike si rečem, klasična smer, klasično varovanje. Kar hitro sva v lažjih raztežajih kjer ujameva navezo pred nama.

Pred znanim kaminom se odločim, da bo ruzak ostal na ramah saj sem prepričan, da se ni treba gozditi. Kamin se da lepo elegantno splezati tudi z ruzakom. Še malo šodra in sva vzuni. Sama smer mi ni delala nobenih resnih problemov, je pa to old school petica, torej petica kjer je treba tudi malo pomigati. Ker sem letos plezal malo manj znane smeri, ki so bile tudi temu primerno neopremljene je bila ta smer prava poslastica, najbolj od vsega me je skrbel sestop. V Šitah sem plezal samo JLA kjer sem sestopil drugje. Z Nastjo sva sicer sestop kar hitro našla, do grape je pot označena kar z nekimi rdečimi krogci – markacije, ki pa po prečenju melišča izginejo, tam sva malo tavala vendar vseeno kar hitro našla in sestopila čez škrbino. Lepa kondicijska tura.

Plezala sva slabih 6 ur.

 

Grmadniška smer

V soboto sva se z Nastjo odpravila proti Logarski dolini, plezala sva Grmadniško smer, spominsko smer Uroša Gračnerja v Mali Rinki.

Smer me ni preveč navdušila saj je že v prvem raztežaju potrebna velika previdnost, zaradi majavih par stokilskih lusk. Lažji raztežaji so bolj kompaktni in manj opremljeni, v težjih raztežajih pa se stena postavi pokonci in že spet so na vrsti strehe in previsi.

Smer ima že kar nekaj klinov sam pa sem dodal še enega, na mesto kjer je bilo to res potrebno. Plezala sva 5 ur.

Plezala: Matevž Sršen in Nastja Jošt (AO Kranj).

 

Med Vršičem in Tamarjem

V pondeljek smo z Nejcem in Anjo drveli proti Vršiču na eno pošihtno plezarijo. Premlevali smo o Stradivarki (beri frišna Violinca) in pa bližnji Vidovi smeri v Nad Šitom glavi. Ker je bila popoldne Vidova že v senci, Violinčin zgornji del pa na sončenju, smo zavili kar proti prvi (nebomo valda švical). S prvim estetskim atletskim raztežajem smo opravili eni z več, drugi z manj preglavicami in nato zmogli še druga dva ter odšetali nazaj do avta.

Med sestopom se je študent spomnil da je naslednji dan frej in bi mogoče spet kaj plezal. Po kratkem telefonskem klicu, sem med Anjinim zajemanjem 17. serpentine nastavil budilko.

Z Jako in Mihom (PK Idrija) smo tako naslednje jutro zopet rinili v te serpentine in dostopili pod smer Debelakove v Veliki Mojstrovki. O smeri nič novega, klinov je ogromno, pomična varovala so bila odveč. Smer je v bistvu solidno nabita tudi v, levo in desno +/- , variantah. Originalni ključ smeri smo verjetno malce zgrešili, in v tem raztežaju plezali, vzporedno linijo z njim, levo od izrazitega stolpa. (V Slovenskih stenah in v naravi je vrisana lopa).  V njej smo se soočili z detajlom smeri, ki pa ne presega težavnosti originala (IV+), skala je pa nekoliko slabša in fajhtna, a tudi tu muško nabita. Sledijo še opevani zgornji strmi, kompaktni raztežaji in “slovo od temačnega planiškega prepada ter prepuščanje sončnemu čaru mehkih gora Trente…”…no ja, al pa sestop v popoldanski pripeki do avta.

Super dan, ki pa so ga v spodnjih raztežajih zaznamovali leteči predmeti. Konkretni leteči plohi z višjih delov smeri (na zgornji polici vrv podira Julijce), leteči ljudje v wingsuitih z vrha Mojstrovke in leteče kamere aka droni…Tako je v štartu precej žvižgalo okoli ušes, kasneje pa smo čebljali le še mi 3.

Nejc v prvem raztežaju Vidove smeri

 

Anja v tretjem

“Ma ne sej je kul, vidva tečajca kr u izi, bom js vrvi zvil!”

Vstop v smer Debelakove

Plati v spodnjem delu smeri

Jaka prečkari

Miha prečkari

Ključ

Miha v zaključnih raztežajih

Izstop

Iskanje izgubljenega prijatelja

Jure je prejšnji teden plezal v Planjavi in po nesrečnem naključju nekje tam zgoraj pustil svojega frenda. Ker se prijateljev ne zapušča, sva šla v nedeljo v reševalno akcijo. Splezala sva do primernega štanta, Jure je abzajlal do frenda in se nazaj vrnil tako vesel, da je kar malo zapel…I was a fool to ever leave your side, me minus you is such a lonely ride – [Reunited – Peaches & Herb] . Potem smo bili trije. Zbasali smo se še skozi okno v steni, še malo navzgor in kmalu smo po Miheličevo trčili v markacijo SPP in sestopili na sedlo.

Vreme je zdržalo, oblaki, ki so odkrivali in zakrivali razgled pa so poskrbeli za piko na i.

Friends forever!

Plezali smo Kratkohlačo (V-/IV, 310m)  Jure, Anja in frend

Nad šitom glava – Violinca

Prelepa Violinca ti tako nežno zaigra na dušo, da se kar topiš med plezanjem. Tomo ima očitno še zmeraj dober nos za linijo saj je v tem skromnem ostenju povlekel največ kar se da.

Violinca se nežno dotakne 6a stopnje težavnosti. Priporočam za vse tiste zaposlene plezalce, ki preprosto ne zmorejo časa za kaj več. Na Violinco lahko zaigraš tudi po službi, dobro uro pa si na vrhu.

Za sestop  v nobenem primeru ne priporočam spusta po vrvi, zaradi proženja kamenja. Zavihajte hlačnici pa se sprehodite, dvajset minut do avta, hitreje boste!

Plezala:  Meno in Komajs (Skrajni PD) , 13.7.2020.

                                                                            

Južni greben, Škrlatica

V duhu skupnega plezalnega vikenda z AO TAM, se z Jako domeniva za plezarijo v nedeljo. Hladna fronta je odplaknila skupni tabor in sobotno druženje in akoravno ni potopila najinega plana, ga je nekoliko prevetrila in naju odpihnila na drugo stran doline. Tako sva izbrala kar Škrlatico, in ker je gospa že v letih je nisva naskočila od zadaj, pač pa sva v izogib preveliki mokroti zaružila v Južni greben/(raz/steber), med sestopom sva celo ujela debato ene od skupinic pohodnikov, da sva plezala Južni Kamen??

Glede na fotografije predhodnikov in Miheličev vris sva plezala tako malo mešano na žaru/prosto po Prešernu. Vstopila sva po travnati gredi v višini markirane poti, do kamina, kjer sva naletela na 1. klin. To bo to. Navzgor po sistemu kaminov in res lepih prehodov v brutalni skali! (Climb On kremca bo po izstopu prišla prav…). Te super odseke prekinja lažji svet, kjer je prave plezarije bolj malo, je pa zato več švicarije. V vseh raztežajih sva naletela na kline, nekatera sidrišča so prav čedno urejena. Oba z Jako sva, kljub relativno kratki smeri in nižji oceni, nad njo kar navdušena!

Po izstopu na markirano pot, sva jo zategnila še do vrha in nato v dolino ter zaključek k Aljažu, kjer sta v vedrem vzdušju že čakala Maja in Nejc, ki sta poplesavala v sosednjih grebenih. Da pa smo plezalni vikend zaključili kot se spodobi, sta k nam prisedla še Matej in Matjaž iz AO TAM in smo na kratko predebatirali dnevne aktivnosti.

Vstopni kamin

Josipa Lisac – Magla

Medferajnsko povezovanje!

 

Vremenska napoved