‘Uncategorized’

Grmadniška smer

V soboto sva se z Nastjo odpravila proti Logarski dolini, plezala sva Grmadniško smer, spominsko smer Uroša Gračnerja v Mali Rinki.

Smer me ni preveč navdušila saj je že v prvem raztežaju potrebna velika previdnost, zaradi majavih par stokilskih lusk. Lažji raztežaji so bolj kompaktni in manj opremljeni, v težjih raztežajih pa se stena postavi pokonci in že spet so na vrsti strehe in previsi.

Smer ima že kar nekaj klinov sam pa sem dodal še enega, na mesto kjer je bilo to res potrebno. Plezala sva 5 ur.

Plezala: Matevž Sršen in Nastja Jošt (AO Kranj).

 

Med Vršičem in Tamarjem

V pondeljek smo z Nejcem in Anjo drveli proti Vršiču na eno pošihtno plezarijo. Premlevali smo o Stradivarki (beri frišna Violinca) in pa bližnji Vidovi smeri v Nad Šitom glavi. Ker je bila popoldne Vidova že v senci, Violinčin zgornji del pa na sončenju, smo zavili kar proti prvi (nebomo valda švical). S prvim estetskim atletskim raztežajem smo opravili eni z več, drugi z manj preglavicami in nato zmogli še druga dva ter odšetali nazaj do avta.

Med sestopom se je študent spomnil da je naslednji dan frej in bi mogoče spet kaj plezal. Po kratkem telefonskem klicu, sem med Anjinim zajemanjem 17. serpentine nastavil budilko.

Z Jako in Mihom (PK Idrija) smo tako naslednje jutro zopet rinili v te serpentine in dostopili pod smer Debelakove v Veliki Mojstrovki. O smeri nič novega, klinov je ogromno, pomična varovala so bila odveč. Smer je v bistvu solidno nabita tudi v, levo in desno +/- , variantah. Originalni ključ smeri smo verjetno malce zgrešili, in v tem raztežaju plezali, vzporedno linijo z njim, levo od izrazitega stolpa. (V Slovenskih stenah in v naravi je vrisana lopa).  V njej smo se soočili z detajlom smeri, ki pa ne presega težavnosti originala (IV+), skala je pa nekoliko slabša in fajhtna, a tudi tu muško nabita. Sledijo še opevani zgornji strmi, kompaktni raztežaji in “slovo od temačnega planiškega prepada ter prepuščanje sončnemu čaru mehkih gora Trente…”…no ja, al pa sestop v popoldanski pripeki do avta.

Super dan, ki pa so ga v spodnjih raztežajih zaznamovali leteči predmeti. Konkretni leteči plohi z višjih delov smeri (na zgornji polici vrv podira Julijce), leteči ljudje v wingsuitih z vrha Mojstrovke in leteče kamere aka droni…Tako je v štartu precej žvižgalo okoli ušes, kasneje pa smo čebljali le še mi 3.

Nejc v prvem raztežaju Vidove smeri

 

Anja v tretjem

“Ma ne sej je kul, vidva tečajca kr u izi, bom js vrvi zvil!”

Vstop v smer Debelakove

Plati v spodnjem delu smeri

Jaka prečkari

Miha prečkari

Ključ

Miha v zaključnih raztežajih

Izstop

Iskanje izgubljenega prijatelja

Jure je prejšnji teden plezal v Planjavi in po nesrečnem naključju nekje tam zgoraj pustil svojega frenda. Ker se prijateljev ne zapušča, sva šla v nedeljo v reševalno akcijo. Splezala sva do primernega štanta, Jure je abzajlal do frenda in se nazaj vrnil tako vesel, da je kar malo zapel…I was a fool to ever leave your side, me minus you is such a lonely ride – [Reunited – Peaches & Herb] . Potem smo bili trije. Zbasali smo se še skozi okno v steni, še malo navzgor in kmalu smo po Miheličevo trčili v markacijo SPP in sestopili na sedlo.

Vreme je zdržalo, oblaki, ki so odkrivali in zakrivali razgled pa so poskrbeli za piko na i.

Friends forever!

Plezali smo Kratkohlačo (V-/IV, 310m)  Jure, Anja in frend

Nad šitom glava – Violinca

Prelepa Violinca ti tako nežno zaigra na dušo, da se kar topiš med plezanjem. Tomo ima očitno še zmeraj dober nos za linijo saj je v tem skromnem ostenju povlekel največ kar se da.

Violinca se nežno dotakne 6a stopnje težavnosti. Priporočam za vse tiste zaposlene plezalce, ki preprosto ne zmorejo časa za kaj več. Na Violinco lahko zaigraš tudi po službi, dobro uro pa si na vrhu.

Za sestop  v nobenem primeru ne priporočam spusta po vrvi, zaradi proženja kamenja. Zavihajte hlačnici pa se sprehodite, dvajset minut do avta, hitreje boste!

Plezala:  Meno in Komajs (Skrajni PD) , 13.7.2020.

                                                                            

Južni greben, Škrlatica

V duhu skupnega plezalnega vikenda z AO TAM, se z Jako domeniva za plezarijo v nedeljo. Hladna fronta je odplaknila skupni tabor in sobotno druženje in akoravno ni potopila najinega plana, ga je nekoliko prevetrila in naju odpihnila na drugo stran doline. Tako sva izbrala kar Škrlatico, in ker je gospa že v letih je nisva naskočila od zadaj, pač pa sva v izogib preveliki mokroti zaružila v Južni greben/(raz/steber), med sestopom sva celo ujela debato ene od skupinic pohodnikov, da sva plezala Južni Kamen??

Glede na fotografije predhodnikov in Miheličev vris sva plezala tako malo mešano na žaru/prosto po Prešernu. Vstopila sva po travnati gredi v višini markirane poti, do kamina, kjer sva naletela na 1. klin. To bo to. Navzgor po sistemu kaminov in res lepih prehodov v brutalni skali! (Climb On kremca bo po izstopu prišla prav…). Te super odseke prekinja lažji svet, kjer je prave plezarije bolj malo, je pa zato več švicarije. V vseh raztežajih sva naletela na kline, nekatera sidrišča so prav čedno urejena. Oba z Jako sva, kljub relativno kratki smeri in nižji oceni, nad njo kar navdušena!

Po izstopu na markirano pot, sva jo zategnila še do vrha in nato v dolino ter zaključek k Aljažu, kjer sta v vedrem vzdušju že čakala Maja in Nejc, ki sta poplesavala v sosednjih grebenih. Da pa smo plezalni vikend zaključili kot se spodobi, sta k nam prisedla še Matej in Matjaž iz AO TAM in smo na kratko predebatirali dnevne aktivnosti.

Vstopni kamin

Josipa Lisac – Magla

Medferajnsko povezovanje!

 

Likarjeva

V ponedeljek sva z Nejcem splezala eno lepo smer. Vsa leta sem jo gledala od hiše, kadar je bilo vse pospravljeno in gosti zadovoljni. Pa sem se postarala in postala gostja svoje najljubše hiše in tako je na vrsto prišla tudi smer. Likarjeva preseneti z dolomitsko skalo v strmih delih. Klini so peli, midva pa sva vriskala. Imela sva krasen dan.

Planja- JV stena – Likarjeva smer – 350 m- V+/IV

Kamin z zagozdenim balvanom za zajtrk.

Dolomitska skala.

Skoraj na vrhu.

 

Pejte plezat!

 

 

Zjutraj skuta, za malico Štruca

22. maja na petek, smo se odpravili plezat v Kamniško Savinjske Alpe. Pred tem sem se dva dni pripravljal na to prvo gorsko plezanje. Nekako sem se počutil, kot da grem na zmenek z res luštno punco. Krepak zajtrk (skuta vključena) za dolg dan in gasa proti Vodicam. Dobimo se ob 6:00 pri pokopališču in ob 6:45 krenemo iz Konca proti Koglu. Do izhodišča Virensove smeri rabimo uro in pol, neutrudno nam sledita dve gospodični, za eno od dveh se izkaže da je vrhunska alpinistka, ki dela tudi po 500 tisoč višinskih metrov na leto (life goals :). Želeli sta plezati isto smer, a jih Feri spodbudi v težjo sosednjo. Mi pa začnemo plezati. Feri izgine v steni, v navezi slediva tečajnika. Izognemo se kaminu, saj bi bil lahko vlažen in spolzek. Na parih mestih je namreč po celi steni curljalo. Pridno nabiramo metre. Zadnji del Virensove smeri je res lep in ponudi vpogled v kaj lahko skrivajo gorske stene. Ker se časovno ne bi izteklo, po Koglu namesto Skutinega jugovzhodnega raza izberemo smer Iglič-Verbinc v Štruci. Ko se povzpnemo na vrh zasneženega melišča se v daljavi sliši punci, ki sta hitro za nami in nas prehitita. Na začetku malo falimo smer, a jo hitro ujamememo in napredujemo s solidnim tempom. Spreletava nas helikopter, ki me opomni, kako potrebna je previdnost v gorah. Nekje na polovici smeri nas čaka velika familija kozorogov, ti nas premerjajo, še posebno en velik očak, “Kar pridite gor, če upate.” Zadnja stvar, ki bi si jo želel je rokoborba s to mrcino. Skala je bila malo mokra, malo suha, kot vreme, malo sonca, mal oblakov. Je zelo lepa in nezahtevna smer z veliko možnostmi varovanja. Prispemo na vrh, pospravimo opremo in razpakiramo cepine ter hitro začnemo sestopati, čaka nas namreč še relativno dolg sestop. Na celotni poti navzdol srečamo 2 človeka, vseh skupaj pa 6. V bistvu smo videli več kozorogov kot ljudi. Odlično. K avtu se vrnemo ob 6:30 in se odpeljemo proti pokopališču. Kakor se to morbidno sliši (pokopališče in to) se počutimo odlično in rahlo utrujeno od dolgega uvodnega dneva v alpinistično plezanje.V ozadju se mi pa pojavlja misel “Sj frikanje je kul, ampak tole je pa majka!”

Bili smo Boštjan, Feri in Matija.

Taka plezarija še pride na vrsto

 

Matija z Bistrico

 

Na vrhu Kogla

 

Proti Štruci

 

Firbčni kozorogi

 

Zadnji raztežaj

Čakajoč nevihto

Okno med izpiti je končno dopustilo tisti znani stavek “A si kej frej proti koncu tedna? Ubistvu mi je vseen kam, sam fino bi blo kej zlezt počas…”. V tem stilu smo se z Nejcem in Jako domenili za preizkušeno spomladansko klasiko v Martuljku in sicer Kuštrasto v Rušici, ker je napoved za petek popoldan bolj kilava in bomo hitr pod steno če bo situacija užasna, in pa ker sva jo z Nejcem plezala prvič.

Pri Ingotu pustimo avto in med strastno debato po polurnem dostopanju ugotovimo, da mogoče tokrat nebi šli na ogled zgornjega Martuljškega slapu in bi bilo fajn zaružit Pod Srce. Levo krog pajdo.

O Kuštrasti povedati kaj novega bi bilo brezpredmetno, včasih je bilo iz mojih ust slišati “kdo se je spomnil da je tole IV-?”, sicer pa je smer zelo lepa, težavnost z izjemo spodnjih polic konstantna, vse skupaj pa začini znani preduh, ki je bil glede na pričanja predhodnikov, tokrat zanemarljivo namočen. (Na tem mestu velja zahvala dobrotniku, ki je v njem pustil prusik 😀 Naslednjič bo šlo brez. Majkemi.)

Imeli smo se fajn, na štantih je bilo prešerno vzdušje, akoravno so se sosednji nebotičniki sinusoidno zapirali in zopet pokazali. Cel dan smo kot v Beckettovi tragikomediji Čakali Godota (beri “Nevihto”), a ta nikakor ni prišla, tako da smo “Za dan zabit” odlično izkoristili.

 

Kratka domača

Časi težki so za nami, še bolj črni so obeti,

ko vojaška hunta s pomagači poskuša nas vse streti.

Dober mesec bili doma smo, ne čisto pri sebi,

‘koj ko odprejo trgovine, prvi dan kupim dve jebi.

 

Se svoboda nam obeta, se luč nekje svetlika?

Da ogrejeva telo in duha v skalno steno naju mika.

Za poskuš’no Kratka domača smer v našem Ježu,

mejni organi pazijo na to, da ne bi čez mejo zbežu!

 

Smer ni prav dolga, z Darjo sva se potešila,

kot da iz ilegale obiskala bi naju dobra vila.

Na vse načine tlačil jebi novi sem v poke,

rabil kline in pa kladu,

da z usodo svojo sam bi vladu,

je čas da oblast vzamemo v svoje roke.

 

Zvečer s kolesom grem pred parlament,

bom kričal LO-PO-VI, ti šment!

 

 

 

Kmalu zopet v hribe (?)

V službi (MOP) zadnje dni dobivamo v medresorsko usklajevanje predloge ukrepov za zajezitev pandemije. Slednji je bolj optimističen.
Predlaga se (MIZŠ?), da se alpinistom ter navezam pripravnikov in tečajnikov z alpinisti dovolijo hribovske/plezalne aktivnosti. Naveze brez pridruženega alpinista, tj. samo pripravniki in/ali tečajniki ne bodo deležne te olajšave. MIZŠ je po zgledu dovolitve treninga kolesarjev (specialke, MTB) znotraj svoje občine verjetno spoznal, da alpinizem v našem prostoru zaseda posebno mesto in je velikega pomena za nacionalno identiteto in našo razpoznavnost v svetu. Kot je v predlogu ukrepa navedeno, velja to samo za (letošnje?) licencirane alpiniste pri KA. Ostali gorniki, planinci, občasni obiskovalci gora itd. tu niso vključeni, saj ravno oni predstavljajo največje breme GRS pri raznih reševanjih, ki so, bodimo pošteni, največkrat posledica pomanjkljivih psihofizičnih sposobnosti ter znanja gibanja v zahtevnem terenu.
Bomo videli, kaj se bo iz tega izcimilo. Če se bodo sedanji ukrepi zavlekli v jesen, bo ta ukrep seveda dosti bolj dobrodošel kot ‘ilegalni’ obiski sten in snežnih pobočij te dni.

Vremenska napoved