‘Uncategorized’

Južni greben, Škrlatica

V duhu skupnega plezalnega vikenda z AO TAM, se z Jako domeniva za plezarijo v nedeljo. Hladna fronta je odplaknila skupni tabor in sobotno druženje in akoravno ni potopila najinega plana, ga je nekoliko prevetrila in naju odpihnila na drugo stran doline. Tako sva izbrala kar Škrlatico, in ker je gospa že v letih je nisva naskočila od zadaj, pač pa sva v izogib preveliki mokroti zaružila v Južni greben/(raz/steber), med sestopom sva celo ujela debato ene od skupinic pohodnikov, da sva plezala Južni Kamen??

Glede na fotografije predhodnikov in Miheličev vris sva plezala tako malo mešano na žaru/prosto po Prešernu. Vstopila sva po travnati gredi v višini markirane poti, do kamina, kjer sva naletela na 1. klin. To bo to. Navzgor po sistemu kaminov in res lepih prehodov v brutalni skali! (Climb On kremca bo po izstopu prišla prav…). Te super odseke prekinja lažji svet, kjer je prave plezarije bolj malo, je pa zato več švicarije. V vseh raztežajih sva naletela na kline, nekatera sidrišča so prav čedno urejena. Oba z Jako sva, kljub relativno kratki smeri in nižji oceni, nad njo kar navdušena!

Po izstopu na markirano pot, sva jo zategnila še do vrha in nato v dolino ter zaključek k Aljažu, kjer sta v vedrem vzdušju že čakala Maja in Nejc, ki sta poplesavala v sosednjih grebenih. Da pa smo plezalni vikend zaključili kot se spodobi, sta k nam prisedla še Matej in Matjaž iz AO TAM in smo na kratko predebatirali dnevne aktivnosti.

Vstopni kamin

Josipa Lisac – Magla

Medferajnsko povezovanje!

 

Likarjeva

V ponedeljek sva z Nejcem splezala eno lepo smer. Vsa leta sem jo gledala od hiše, kadar je bilo vse pospravljeno in gosti zadovoljni. Pa sem se postarala in postala gostja svoje najljubše hiše in tako je na vrsto prišla tudi smer. Likarjeva preseneti z dolomitsko skalo v strmih delih. Klini so peli, midva pa sva vriskala. Imela sva krasen dan.

Planja- JV stena – Likarjeva smer – 350 m- V+/IV

Kamin z zagozdenim balvanom za zajtrk.

Dolomitska skala.

Skoraj na vrhu.

 

Pejte plezat!

 

 

Zjutraj skuta, za malico Štruca

22. maja na petek, smo se odpravili plezat v Kamniško Savinjske Alpe. Pred tem sem se dva dni pripravljal na to prvo gorsko plezanje. Nekako sem se počutil, kot da grem na zmenek z res luštno punco. Krepak zajtrk (skuta vključena) za dolg dan in gasa proti Vodicam. Dobimo se ob 6:00 pri pokopališču in ob 6:45 krenemo iz Konca proti Koglu. Do izhodišča Virensove smeri rabimo uro in pol, neutrudno nam sledita dve gospodični, za eno od dveh se izkaže da je vrhunska alpinistka, ki dela tudi po 500 tisoč višinskih metrov na leto (life goals :). Želeli sta plezati isto smer, a jih Feri spodbudi v težjo sosednjo. Mi pa začnemo plezati. Feri izgine v steni, v navezi slediva tečajnika. Izognemo se kaminu, saj bi bil lahko vlažen in spolzek. Na parih mestih je namreč po celi steni curljalo. Pridno nabiramo metre. Zadnji del Virensove smeri je res lep in ponudi vpogled v kaj lahko skrivajo gorske stene. Ker se časovno ne bi izteklo, po Koglu namesto Skutinega jugovzhodnega raza izberemo smer Iglič-Verbinc v Štruci. Ko se povzpnemo na vrh zasneženega melišča se v daljavi sliši punci, ki sta hitro za nami in nas prehitita. Na začetku malo falimo smer, a jo hitro ujamememo in napredujemo s solidnim tempom. Spreletava nas helikopter, ki me opomni, kako potrebna je previdnost v gorah. Nekje na polovici smeri nas čaka velika familija kozorogov, ti nas premerjajo, še posebno en velik očak, “Kar pridite gor, če upate.” Zadnja stvar, ki bi si jo želel je rokoborba s to mrcino. Skala je bila malo mokra, malo suha, kot vreme, malo sonca, mal oblakov. Je zelo lepa in nezahtevna smer z veliko možnostmi varovanja. Prispemo na vrh, pospravimo opremo in razpakiramo cepine ter hitro začnemo sestopati, čaka nas namreč še relativno dolg sestop. Na celotni poti navzdol srečamo 2 človeka, vseh skupaj pa 6. V bistvu smo videli več kozorogov kot ljudi. Odlično. K avtu se vrnemo ob 6:30 in se odpeljemo proti pokopališču. Kakor se to morbidno sliši (pokopališče in to) se počutimo odlično in rahlo utrujeno od dolgega uvodnega dneva v alpinistično plezanje.V ozadju se mi pa pojavlja misel “Sj frikanje je kul, ampak tole je pa majka!”

Bili smo Boštjan, Feri in Matija.

Taka plezarija še pride na vrsto

 

Matija z Bistrico

 

Na vrhu Kogla

 

Proti Štruci

 

Firbčni kozorogi

 

Zadnji raztežaj

Čakajoč nevihto

Okno med izpiti je končno dopustilo tisti znani stavek “A si kej frej proti koncu tedna? Ubistvu mi je vseen kam, sam fino bi blo kej zlezt počas…”. V tem stilu smo se z Nejcem in Jako domenili za preizkušeno spomladansko klasiko v Martuljku in sicer Kuštrasto v Rušici, ker je napoved za petek popoldan bolj kilava in bomo hitr pod steno če bo situacija užasna, in pa ker sva jo z Nejcem plezala prvič.

Pri Ingotu pustimo avto in med strastno debato po polurnem dostopanju ugotovimo, da mogoče tokrat nebi šli na ogled zgornjega Martuljškega slapu in bi bilo fajn zaružit Pod Srce. Levo krog pajdo.

O Kuštrasti povedati kaj novega bi bilo brezpredmetno, včasih je bilo iz mojih ust slišati “kdo se je spomnil da je tole IV-?”, sicer pa je smer zelo lepa, težavnost z izjemo spodnjih polic konstantna, vse skupaj pa začini znani preduh, ki je bil glede na pričanja predhodnikov, tokrat zanemarljivo namočen. (Na tem mestu velja zahvala dobrotniku, ki je v njem pustil prusik 😀 Naslednjič bo šlo brez. Majkemi.)

Imeli smo se fajn, na štantih je bilo prešerno vzdušje, akoravno so se sosednji nebotičniki sinusoidno zapirali in zopet pokazali. Cel dan smo kot v Beckettovi tragikomediji Čakali Godota (beri “Nevihto”), a ta nikakor ni prišla, tako da smo “Za dan zabit” odlično izkoristili.

 

Kratka domača

Časi težki so za nami, še bolj črni so obeti,

ko vojaška hunta s pomagači poskuša nas vse streti.

Dober mesec bili doma smo, ne čisto pri sebi,

‘koj ko odprejo trgovine, prvi dan kupim dve jebi.

 

Se svoboda nam obeta, se luč nekje svetlika?

Da ogrejeva telo in duha v skalno steno naju mika.

Za poskuš’no Kratka domača smer v našem Ježu,

mejni organi pazijo na to, da ne bi čez mejo zbežu!

 

Smer ni prav dolga, z Darjo sva se potešila,

kot da iz ilegale obiskala bi naju dobra vila.

Na vse načine tlačil jebi novi sem v poke,

rabil kline in pa kladu,

da z usodo svojo sam bi vladu,

je čas da oblast vzamemo v svoje roke.

 

Zvečer s kolesom grem pred parlament,

bom kričal LO-PO-VI, ti šment!

 

 

 

Kmalu zopet v hribe (?)

V službi (MOP) zadnje dni dobivamo v medresorsko usklajevanje predloge ukrepov za zajezitev pandemije. Slednji je bolj optimističen.
Predlaga se (MIZŠ?), da se alpinistom ter navezam pripravnikov in tečajnikov z alpinisti dovolijo hribovske/plezalne aktivnosti. Naveze brez pridruženega alpinista, tj. samo pripravniki in/ali tečajniki ne bodo deležne te olajšave. MIZŠ je po zgledu dovolitve treninga kolesarjev (specialke, MTB) znotraj svoje občine verjetno spoznal, da alpinizem v našem prostoru zaseda posebno mesto in je velikega pomena za nacionalno identiteto in našo razpoznavnost v svetu. Kot je v predlogu ukrepa navedeno, velja to samo za (letošnje?) licencirane alpiniste pri KA. Ostali gorniki, planinci, občasni obiskovalci gora itd. tu niso vključeni, saj ravno oni predstavljajo največje breme GRS pri raznih reševanjih, ki so, bodimo pošteni, največkrat posledica pomanjkljivih psihofizičnih sposobnosti ter znanja gibanja v zahtevnem terenu.
Bomo videli, kaj se bo iz tega izcimilo. Če se bodo sedanji ukrepi zavlekli v jesen, bo ta ukrep seveda dosti bolj dobrodošel kot ‘ilegalni’ obiski sten in snežnih pobočij te dni.

Malo zastarelo, pa vseeno vredno objave

Ker ste me zadnjič skurcali, da nič ne napišem.

Več si lahko preberete na spodnji povezavi.

https://www.planetmountain.com/it/notizie/alpinismo/triglav-parete-nord-matej-balazic-e-marjan-kozole-salgono-for-friends.html

LP

Marjan

Zimska Slovenska

Sreda je bila en tak dan, da se zjutraj res ni splačalo v službo, zato sva se z Nejcem namesto tega navsezgodaj odpravila v Vrata in nadalje v Slovensko, jaz preizkusit nove quarke, Nejc pa preizkusit svojo potrpežljivost.

V smeri so bili raznovrstni zimski pogoji; sneg, led in napol kopni skalni skoki, vse to v dih jemajočem ambientu Stene.

Da bi bilo na koledarju čim več takih sred!

Dan za plot twist

Zanimiv splet okoliščin (beri Vetrovna ujma), je zaprl določene ceste na Slovenskem in s tem nekoliko podrl Nejčeve zgodnjejutranje načrte in tako je ob uri nedeljskih turistov luč dneva ugledal plan B: “Pejva pogledat če je še kej ledu ostalo!” Pa sva zaružila proti Gozd Martuljku, kjer je misijo “Javorškove pozabljene dereze”, po ducat klicev v Zgornjesavske kraje, rešila Sandra😃🙏
Malo kasneje sva, kot nekaj navez pred nama, dolgih nosov ugotovila, da se je sveča v Centralnem pod Prisankom podrla. Zatorej sva se preusmerila v Desnega. Vstopila sva za trojico Britancev in ob Nejčevem vodstvu “Hey mate, you’re bloody fast!”, slednje tudi obšla in ostala v slapu bolj ali manj sama. Sveča/svečka je narejena, precej ozka in z nizkim podstavkom, tako da sledi nekaj metrov precej strmega plezanja. Izstopni raztežaj je bombastičen, ima celo nekaj putra! Škotski podaljšek sva si prihranila za drugič
🙂 Glede na visoke temperature v dolinah, je bilo v slapu “Bloody cold mate!”, tako da bi se ob takem trendu znala sveča obdržati še nekaj časa.

Zimska tura – Vrtača po Ipsilon grapi

V soboto, 25.1.2020, smo imeli tečajniki zimsko turo. Naš cilj je bila Vrtača, ki smo jo nameravali osvojiti po Y grapi. Vodila sta nas Maja in Nejc.

Zgodaj zjutraj smo se s popolno zimsko opremo odpravili proti Domu na Zelenici. Tam smo si nadeli plazovne žolne ter preverili sprejemanje in oddajanje signalov. Vse je štimalo in polni pričakovanj smo odkorakali naprej.

Na Suhem ruševju smo zagledali več skupin gorskih reševalcev, ki so imeli ravno tisti dan usklajevalni seminar. V eni izmed skupin, mimo katere smo šli, je veselo mahljal z repom prikupen labradorec.

Kmalu zatem smo se ustavili, se malo okrepčali, nato si je vsak oblekel plezalni pas, si nataknil dereze in vzel v roke cepin. Nejc nam je ponovno pokazal kako se stopa z derezami in rokuje s cepinom. Začel se je strm vzpon po pobočju. Ker nas je ovila megla, nismo mogli videti globine za seboj, a smo strmino terena čutili z vsakim korakom. Dereze so dobro prijemale in počasi smo prisopihali do vstopa v grapo. Začel se je »ta najboljši« del ture – vzpenjanje po grapi. Najprej z enim cepinom, potem z dvema. In tako smo, pod budnim očesom Maje in Nejca, ki sta nam ves čas dajala napotke, osvajali tehniko vzpenjanja po grapah. Nekateri smo se čez skalne skoke zaradi boljšega občutka navezali na vrv.

Zgoraj na sedelcu je precej pihalo. Ko smo se vsi zbrali, smo stopili na vrh Vrtače ter naredili skupinsko fotko. Tedaj so se meglice razmaknile in lahko smo videli Blejsko jezero. Sestopili smo po Južni grapi in uživali ob pogledu na Begunjščico, Roblekov dom, Srednji vrh in Dom pri izviru Završnice.

Na povratku smo nad Domom na Zelenici povadili še ustavljanje s cepinom. V načrtu smo imeli tudi »abzajlanje« s Spodnjega Plota a sta se naša vodja odločila, da si vajo prihranimo za drugič, kajti bila je že pozna ura.

Turo smo zaključili v Irish pubu v Tržiču, kjer smo zadovoljno trčili s kriglami radlerja in predebatirali turo. In imeli smo zares prelepo turo! Za mnoge od nas je bil to prvi vzpon po zasneženi grapi. Bili smo zelo dobre volje in le-ta se je nadaljevala med vožnjo domov – vsaj za naš avto lahko to potrdim : ). Mi smo se v Ljubljano pripeljali ob zvokih legendarnih Led Zeppelinov.

Maja K.

              

Vremenska napoved