‘Uncategorized’

Letošnji tečajniki smo zaenkrat s šolo zaključili in to pomeni skrajni čas, da pobegnemo iz Turnca v malo višje skale. V preteklem tednu mi je tako uspelo iti na dve turi – v ponedeljek, 14. 6., je Matjaž v navezo vzel naju z Alešem S., v nedeljo, 20. 6., pa smo se na turo odpravili štirje – Tadej, Špela, Maja in jaz.

Z opisom prve ture sem že malo pozna, a ker je to bil moj prvi alpinistični vzpon (oz. sta bila dva), se spodobi, da ji vseeno namenim nekaj besedic. V zgodnjih urah smo se odpravili iz Ljubljane proti Kamniški Bistrici, nato pa naprej proti Koglu.

Če dobro pogledaš, ga lahko vidiš.
Kozorog vreden svojega imena.

Do vstopa v steno smo se že pošteno ogreli, zato smo si vzeli nekajminutno pavzo, se pripravili in naša prva smer, v katero smo vstopili, je bila Virensova v Koglu. Ob vstopu nas je spet pozdravilo sonce.

Matjaž in Aleš med pripravo na vstop v drugo smer; Iglič-Verbinc v Štruci.

Dile pod nogami bi med sestopom prišle prav. 😀

Plezanje je bilo prijetnejše od sestopa, saj smo bili med njim že rahlo utrujeni, sneg pa nam je pobral še nekaj dodatne energije.

Utrujenost ob koncu ture je bila upravičena in so jo kljub vsemu spremljali pozitivni občutki ter zadovoljstvo. Dan je bil super (Matjaž in Aleš, hvala!) in komaj sem čakala na novo priložnost za pobeg iz Ljubljane.

 

Imela sem srečo in se že v nedeljo odpravila po nov vzpon. Izhodišče ni bilo daleč od ponedeljkovega, saj smo se odpravili proti Kamniškemu sedlu. Pot do sedla je ob pogovorih minila precej hitro, zato smo si tam privoščili malico, si s pomočjo vodnička ogledali smeri, ki smo jih nameravali preplezati in se nato odpravili pod steno. Ena naveza sta bila Tadej in Špela, druga pa midve z Majo.

Špela med razvajanjem na sedlu.

Z Majo sva ob vstopu v smer Svetelove našli klin, tako da sva vedeli, da je vsaj začetek obetaven. Nadaljevanje smeri mogoče ni bilo najbolj optimalno, saj sva po vsej verjetnosti preplezali kakšno varianto – pa nič za to. 😉

 

Imela sem se prav luštno.

Vmes naju je ujela megla, zato sva na vrhu smeri čakali in se odločali med spustom po vrvi in še eno smerjo ali pa nadaljevanju po grebenu do vrha Planjave – na koncu sva se odločili za drugo možnost. Pot po grebenu se je precej vlekla in je šla počasneje kot sva pričakovali. Predvsem Maja se je kot prva v navezi precej namučila, saj trenje vrvi ni bilo ravno zanemarljivo. Preden sva prišli do pravega vrha, nama je že dvakrat umrlo upanje, da sva ga že dosegli.

Srečni, da sva končno na vrhu.

Ko sva ga zares dosegli, ura ni bila več ravno zgodnja, zato sva morali pri sestopu kar malo pohiteti, da nama Tadej in Špela ne bi prehitro pobegnila v dolino. Med potjo pod sedlom smo se zopet ujeli in prijetno zaključili turo. Hvala vsem trem za odlično družbo. Še posebej pa hvala tebi, Maja.

 

Objavo je napisala Zala 🙂

 

V nedeljo smo se odpravili plezat na Planjavo. Štartali smo okoli 8ih iz Jermance. Na sedlu smo si ogledlai steno. Zala in Maja sta se odločili za Svetelovo smer, midva s Tadejem pa sva izbrala smer X. Okoli pol enajstih sva vstopila v smer. Na začetku je precej vertikalna (IV). Večino časa plezava po plati, nato sva se srečala z žlebom, ki mi je bil zelo všeč. Za tem stopiva na ozek grebenček, kjer smer postane položnejša.

Sledi še nekaj plezanja do grebena Planjave.

Pot sva nadaljevala po grebenu do vrha Planjave. Sestopila sva po markirani poti do sedla, nato po milišču, kjer sva srečala Zalo in Majo.

Bil je dober dan, saj smo cel dan preživeli v Kamniško Savinjskih Alpah.

Tadej, hvala za vodenje pri prvem alpinističnem vzponu ter Zali in Maji za dobro družbo.

Da malo poživimo dogajanje na spletnem ferajnu (in ker mi je novopečeni 40-letnik obljubil batine na sprejemu, če ne bom začel pisat) sem spravil skupaj nekaj zimskega dogajanja izpod mojih, predvsem, smuči ter malo manj, orodij.

Sezona zimskih aktivnosti se je v resnici začela že oktobra ko sem naklofal nekaj trivialnih turnih smukov s »Šmergldilami«. Do danes se jih je nabralo cca 40 +/- 5, največ s fotrom (AO LJ Matica), sam ter z Matijo in Štulijem Jr. Na splošno je smučarska sezona bogata in kot kaže si lahko turnosmučarski sladokusci obetajo dobrih zavojev nekje do polovice junija… Ogromno je bilo pršiča, velikih količin snega in neko obdobje je bila vsaka naslednja tura »Najboljša do zdej«.  Vseh ne bom našteval, za izpostaviti je nekaj Tour de France-ov po Pokljuki v pravi powdermaniji

Piše tečajnica Anja:

V soboto, 10. oktobra 2020, smo ujeli verjetno enega izmed zadnjih letošnjih sončnih in toplih jesenskih dni za prikaz gibanja naveze v skali. Šli smo v Gradiško turo pri Vipavi. Na parkirišču v Vipavi smo se razdelili po navezah, tako, da je imel vsak alpinist v navezi po enega ali dva tečajnika. Tečajniki smo plezali kot drugi v navezi. Vsaka naveza je ubrala svojo smer glede na zahtevnost in izkušenost tečajnikov. Do vstopa v smeri smo hodili približno 15 min, potem pa se je začelo plezanje. Najprej smo plezali smer dolgo približno 100m, pri tem pa je alpinistka Maja, ki je bila v navezi z mano in Špelo, prikazovala izdelavo različnih sidrišč in nama pojasnjevala zakaj je v posameznih primerih izdelala tako sidrišče kot ga je, v katerih primerih je tako sidrišče dobro in v katerih primerih ni. Pri plezanju je nameščala vmesna varovanja, ki smo jih tečajnice med plezanjem odstranjevale. Izkušnja je bila super, saj nisem še nikoli plezala, pa sem dobila celotno sliko kako poteka samo plezanje in gibanje naveze, poleg tega pa sem lahko spraševala vse kar me je zanimalo. Me je popolnoma navdušilo in komaj čakam, da gremo spet 🙂

S Kekcom in Maksom (AO Rašica) smo se odločili za obisk Divje koze. Ker je Maks opravljal izpit za st. pripravnika se je spodobilo, da vodi celo turo.

Dostop po začetni makedamski cesti smo si olajšali s kolesi nato pa nadaljevali peš. Maks je hitro našel steno in smer v njej. Medtem, ko je kandidat plezal sva se s Kekcom malo hecala na sidriščih, npr. o dolžini preostalega štrika, da ni to 10m štrika ampak 15m, o komunikaciji naveze, da ni OK če rečeš OK, npr. »OK, konec štrika«, no, to ni OK. Jap, Kekec je imel pristop pravega prekaljenega inštruktorja.

Sama smer je lepa, kompaktna, vmesno varovanje in sidrišča si urejaš sam. Sestop iz Divje koze smo tudi  našli in sestopili čez podrto ferato v Trbiški škrbini.  Super dan v dobri družbi.

Včeraj sva z Nejcem plezala omenjeno klasiko v Velikem Draškem vrhu. Oba sva jo plezala prvič in nisva ostala ravnodušna – Lepa ful! V smeri je bila še ena naveza, ostali deli Trapeza so samevali ? V Krmi avtomobilov, kot da je Triglav samo še za ta vikend ? Za dolgovezni sestop naju je prikrajšala Maja in naju pobrala na Pokljuki! Hvala!

Z Nejcem in Anjo smo se v soboto 22.8. odpravili v dolino Vrata z namenom, da bi preprezali Bavarsko smer.

 

Takoj ob 6ih sta bila oba parkirisca že polna avtov in pohodnikov. Ljudje se s pogledom na Triglav sprašujejo ali je to Triglav ali ne, ter se že pred samim začetkom hoje v klanec slikarijo pri klinu (za IG fotko je treba bit frišn ane). Še dobro ne začnemo hodit, že letijo komentarji na obutev, ki jo je nosil Nejc (ki naj bi bla neprimerna s strani starejšega pohodnika z gojzadrji čez gleženj). Tako stopimo malo hitreje, da se izognemo večji gneči in tako lažje zadihamo. Je pa na dostopu Anji postalo slabo in je rekla, da ni sigurna, da bo zmogla z današnjo pelzarijo. Tako ji Nejc vzame štrik, jaz še 2 klina in se skupaj odpravimo do razcepa poti ki vodi pod steno. Si pomahamo in z nejcem se odpraviva pod steno kjer sva v Bavarski že zagledala 2 navezi.

 

Pod steno se naveževa in začneva s plezarijo ter kmalu ujameva dva plezalca iz ČAO. Ker je bil najin tempo malo hitrejši ju Nejc prehiti in jaz takoj za njim. Skala je rez bomba plezarija tudi tako, tako da je plezarija ena sama uživancija. Po nekaj raztežajih ujameva še prvo navezo iz Kamnika ter ji slediva do konca črnega grabna in prečko pričneva plezati pred njimi. Nadaljuje se super plezarija v odlični skali platke, zajede, kamini vsega po malo. Proti koncu smeri sva zgrešila en raztežaj in tako poplezala malo težji raztežaj v katerem mi je odletel klin, ki sem ga izbijal iz stene. Sory Nejc. Za tem prideva na Zlatorogove police kjer se srečamo še z navezo iz Kamnika ter z navezo iz AO Rašice, ki so prav tako zaključili smer s Zimmer-Jahnovim izstopom. Nato se skupaj odpravimo proti prej omenjenemu izstopu, ter si na vrhu podamo roke za dobro opravljeno smer.

 

Sledi še dvourni sestop po Tominškovi poti, še prej pa pogled na greben med malim in velikim Triglavom, kjer se je dalo opaziti kolono ljudi. Prav vesel sem da nisem bil tam. Po prihodu do klina, se že porodi ideja o kopanju v potoku (mal zaknajpat). Na parkirišču srecava Anjo ki se je pocutila malo bolje kot zjutraj, sledilo je kopanje in nato še pijača pr Aljažu in nato via britof Vodice.

 

Super dan, super tura, super vreme, uglavnem 10/10.

2. 
3. 
4. 
5. 

 

 

Za vikend sva s Petro splezali slovito Miss Julijcev.

V soboto zarana sva gnali svoji kolesi v klanec, nato še malo pešačili. V čudovitem ambientu je dolg dostop hitro minil.

Veselili sva se dobre skale, v kaminu pa Petra ni mogla nehati vriskati od veselja. Mene so navdušili zgornji cugi.

Izstopili sva po Kugijevi polici, ki naju je pripeljala naravnost nad sestopno grapo. Suhih grl sva sanjali vode. Lepljivemu jeziku sta se pridružila še padla čeljust in obnemelo grlo, ko nama je nasproti prišla ne le voda, ampak čisto pravo mrzlo pivo.

Okrepčilu je sledil še spust v dolino in čvrst stisk rok… bravo bejbe!

Pejte plezat!

Z Nastjo  Jošt (AO Kranj) sva včeraj plezala v Šitah, smer Herlec – Kočevar.

Ko sem v sredo poklical soplezalko in ji predstavil moj plan in časovnico je bila kar malo v dvomih in sicer o času odhoda, “Pa ne bova midva to malo pozna?” Pa jo potolažim “Ah kje pozna, 5 urc pa sva čez”.

Ne preveč zgodaj se pripeljeva v Planico in začneva z dostopom, malo stopiva na gas in že sva po dveh urah pod steno, na prvem sidrišču. Pričnem s prvim raztežajem in potegnem do zajede, do prve V-. Plezam zajedo V-, ki se mi zdi zelo lepa. V drugi V- na sidrišču malo prehitro potegnem štrik in zaslišim “Joojj ne” in že potuje od Nastje reverso v dolino. Ah ni panike si rečem, klasična smer, klasično varovanje. Kar hitro sva v lažjih raztežajih kjer ujameva navezo pred nama.

Pred znanim kaminom se odločim, da bo ruzak ostal na ramah saj sem prepričan, da se ni treba gozditi. Kamin se da lepo elegantno splezati tudi z ruzakom. Še malo šodra in sva vzuni. Sama smer mi ni delala nobenih resnih problemov, je pa to old school petica, torej petica kjer je treba tudi malo pomigati. Ker sem letos plezal malo manj znane smeri, ki so bile tudi temu primerno neopremljene je bila ta smer prava poslastica, najbolj od vsega me je skrbel sestop. V Šitah sem plezal samo JLA kjer sem sestopil drugje. Z Nastjo sva sicer sestop kar hitro našla, do grape je pot označena kar z nekimi rdečimi krogci – markacije, ki pa po prečenju melišča izginejo, tam sva malo tavala vendar vseeno kar hitro našla in sestopila čez škrbino. Lepa kondicijska tura.

Plezala sva slabih 6 ur.

 

V soboto sva se z Nastjo odpravila proti Logarski dolini, plezala sva Grmadniško smer, spominsko smer Uroša Gračnerja v Mali Rinki.

Smer me ni preveč navdušila saj je že v prvem raztežaju potrebna velika previdnost, zaradi majavih par stokilskih lusk. Lažji raztežaji so bolj kompaktni in manj opremljeni, v težjih raztežajih pa se stena postavi pokonci in že spet so na vrsti strehe in previsi.

Smer ima že kar nekaj klinov sam pa sem dodal še enega, na mesto kjer je bilo to res potrebno. Plezala sva 5 ur.

Plezala: Matevž Sršen in Nastja Jošt (AO Kranj).