‘Uncategorized’

Da malo poživimo dogajanje na spletnem ferajnu (in ker mi je novopečeni 40-letnik obljubil batine na sprejemu, če ne bom začel pisat) sem spravil skupaj nekaj zimskega dogajanja izpod mojih, predvsem, smuči ter malo manj, orodij.

Sezona zimskih aktivnosti se je v resnici začela že oktobra ko sem naklofal nekaj trivialnih turnih smukov s »Šmergldilami«. Do danes se jih je nabralo cca 40 +/- 5, največ s fotrom (AO LJ Matica), sam ter z Matijo in Štulijem Jr. Na splošno je smučarska sezona bogata in kot kaže si lahko turnosmučarski sladokusci obetajo dobrih zavojev nekje do polovice junija… Ogromno je bilo pršiča, velikih količin snega in neko obdobje je bila vsaka naslednja tura »Najboljša do zdej«.  Vseh ne bom našteval, za izpostaviti je nekaj Tour de France-ov po Pokljuki v pravi powdermaniji

S Plesišča proti Konjščici

=

 

Kar nekajkrat sem bil v Tamarju in pod Kriško steno, Veliki Draški vrh, Mojstrovke… Največji presežek sta bila spusta s Curtissonsa in Vrha Strmali (Forca dei Diestis) v, zame, idealnih spomladanskih pogojih s 3.7cm odjenjano podlago. V alpinističnem smislu ni bilo prav veliko zahtevnih spustov. Še največji približek je bil Jalovčev ozebnik, Osrednja grapa v Begunjščici, Zahodna grapa v Begunjščici, Žleb med Palcem in Zelenjakom, Osrednja grapa v Viševniku…

S Petro, Galo in Anžetom smo ga nažgali s Trupejevega P.

S fotrom na Babi

Pa nizbrdo le-te

Na planino Rožca

Z vrha Curtissonsa

Štart pista v Osrednjo grapo Velikega vrha Begunjščice

In v njej

Zahodna v Begunjski Vrtači

 

Ker se je veliko smučalo, se je nekoliko manj plezalo a vseeno železnina ni čakala na Maj. Tako sva z Nejcem v januarju uživala v Logarski, kjer sva plezala Palenk in Slap pod Sušico. Nekaj dni za tem sva z Matijo odkrivala nižje slapove po Ljubljanski kotlini. Po priporočilu Vida, sva se odpravila v Gonte pod polhograjskim Toščem kjer sva splezala 1. in 3. slap, se spakirala v avto in po namigu fotra dirjala pod grad Turjak kjer sva v Bajdincu plezala 2. Bajdinški slap ter še njegov daljši levi pritok. Naslednji dan smo z Nejcem in Luko pošihtno leteli v Tamar in splezali Centralni slap. Nekaj dni za tem je Luko zamenjal Matija in v Tamarju smo splezali še Slap nad Votlino (Skriti) ter Desni slap, ki je bil v obupno rahitičnem stanju. Z Matijo sva plezala še Srednji slap pod Prisojnikom. S Štulijem in Matijo smo prek Lenuhove, ki je bila letos očigledno avtocesta, dostopili nad Zahodno grapo v Begunjski Vrtači, ki smo jo nato posmučali.

Nejc v Slapu pod Sušico

1. Slap v Gontah

Matija v 3. slapu v Gontah

Bajdinc

Nejc v Centralnem

Pa Skritem

Pa Desnem

BochkaBass bo ful na glas in klobase sam za nas.

Matija v Srednjem slapu

Javoršek v Srednjem slapu

Danes pa smo z Nejcem in Matijo zarinili v AGT, ki je letos v odličnem stanju. Spodnji strmejši raztežaji se bahajo s škripajočo podlago ter ledom, akoravno ključno mesto smeri v 3. raztežaju predstavlja oznaka M. Zaenkrat je treba haklat le na dveh mestih, a s Kamniško navezo, ki je bila danes pred nami v smeri, se strinjamo, da so temu detajlu šteti dnevi in bo M dobil še kako številko zraven. Ko se smer prelevi v grapo pa sledi še nekaj štepanja do vrha Begunjske Vrtače. Na strmejših delih je grapa čedno predelana, kjer pa so naklonine užitne za Elanke (in njim sorodne plohe), je sneg nepredelan. Za vmesna varovanja so nam močno prav prišli snežni klini, vijaki, katerih uporabna dolžina se bo verjetno počasi (beri hitro) skrajševala ter kak metulj v drugem raztežaju.

Nejc v vstopnem raztežaju AGT

V ključu smeri

Festival polke in valčka

Pejte plezat! Oziroma, pišite, fotkejte, pričajte o tem!

Jaka, vse najboljše in trdno sklenem da se bom poboljšal!

 

Piše tečajnica Anja:

V soboto, 10. oktobra 2020, smo ujeli verjetno enega izmed zadnjih letošnjih sončnih in toplih jesenskih dni za prikaz gibanja naveze v skali. Šli smo v Gradiško turo pri Vipavi. Na parkirišču v Vipavi smo se razdelili po navezah, tako, da je imel vsak alpinist v navezi po enega ali dva tečajnika. Tečajniki smo plezali kot drugi v navezi. Vsaka naveza je ubrala svojo smer glede na zahtevnost in izkušenost tečajnikov. Do vstopa v smeri smo hodili približno 15 min, potem pa se je začelo plezanje. Najprej smo plezali smer dolgo približno 100m, pri tem pa je alpinistka Maja, ki je bila v navezi z mano in Špelo, prikazovala izdelavo različnih sidrišč in nama pojasnjevala zakaj je v posameznih primerih izdelala tako sidrišče kot ga je, v katerih primerih je tako sidrišče dobro in v katerih primerih ni. Pri plezanju je nameščala vmesna varovanja, ki smo jih tečajnice med plezanjem odstranjevale. Izkušnja je bila super, saj nisem še nikoli plezala, pa sem dobila celotno sliko kako poteka samo plezanje in gibanje naveze, poleg tega pa sem lahko spraševala vse kar me je zanimalo. Me je popolnoma navdušilo in komaj čakam, da gremo spet 🙂

S Kekcom in Maksom (AO Rašica) smo se odločili za obisk Divje koze. Ker je Maks opravljal izpit za st. pripravnika se je spodobilo, da vodi celo turo.

Dostop po začetni makedamski cesti smo si olajšali s kolesi nato pa nadaljevali peš. Maks je hitro našel steno in smer v njej. Medtem, ko je kandidat plezal sva se s Kekcom malo hecala na sidriščih, npr. o dolžini preostalega štrika, da ni to 10m štrika ampak 15m, o komunikaciji naveze, da ni OK če rečeš OK, npr. »OK, konec štrika«, no, to ni OK. Jap, Kekec je imel pristop pravega prekaljenega inštruktorja.

Sama smer je lepa, kompaktna, vmesno varovanje in sidrišča si urejaš sam. Sestop iz Divje koze smo tudi  našli in sestopili čez podrto ferato v Trbiški škrbini.  Super dan v dobri družbi.

Včeraj sva z Nejcem plezala omenjeno klasiko v Velikem Draškem vrhu. Oba sva jo plezala prvič in nisva ostala ravnodušna – Lepa ful! V smeri je bila še ena naveza, ostali deli Trapeza so samevali ? V Krmi avtomobilov, kot da je Triglav samo še za ta vikend ? Za dolgovezni sestop naju je prikrajšala Maja in naju pobrala na Pokljuki! Hvala!

Z Nejcem in Anjo smo se v soboto 22.8. odpravili v dolino Vrata z namenom, da bi preprezali Bavarsko smer.

Takoj ob 6ih sta bila oba parkirisca že polna avtov in pohodnikov. Ljudje se s pogledom na Triglav sprašujejo ali je to Triglav ali ne, ter se že pred samim začetkom hoje v klanec slikarijo pri klinu (za IG fotko je treba bit frišn ane). Še dobro ne začnemo hodit, že letijo komentarji na obutev, ki jo je nosil Nejc (ki naj bi bla neprimerna s strani starejšega pohodnika z gojzadrji čez gleženj). Tako stopimo malo hitreje, da se izognemo večji gneči in tako lažje zadihamo. Je pa na dostopu Anji postalo slabo in je rekla, da ni sigurna, da bo zmogla z današnjo pelzarijo. Tako ji Nejc vzame štrik, jaz še 2 klina in se skupaj odpravimo do razcepa poti ki vodi pod steno. Si pomahamo in z nejcem se odpraviva pod steno kjer sva v Bavarski že zagledala 2 navezi.

Pod steno se naveževa in začneva s plezarijo ter kmalu ujameva dva plezalca iz ČAO. Ker je bil najin tempo malo hitrejši ju Nejc prehiti in jaz takoj za njim. Skala je rez bomba plezarija tudi tako, tako da je plezarija ena sama uživancija. Po nekaj raztežajih ujameva še prvo navezo iz Kamnika ter ji slediva do konca črnega grabna in prečko pričneva plezati pred njimi. Nadaljuje se super plezarija v odlični skali platke, zajede, kamini vsega po malo. Proti koncu smeri sva zgrešila en raztežaj in tako poplezala malo težji raztežaj v katerem mi je odletel klin, ki sem ga izbijal iz stene. Sory Nejc. Za tem prideva na Zlatorogove police kjer se srečamo še z navezo iz Kamnika ter z navezo iz AO Rašice, ki so prav tako zaključili smer s Zimmer-Jahnovim izstopom. Nato se skupaj odpravimo proti prej omenjenemu izstopu, ter si na vrhu podamo roke za dobro opravljeno smer.

Sledi še dvourni sestop po Tominškovi poti, še prej pa pogled na greben med malim in velikim Triglavom, kjer se je dalo opaziti kolono ljudi. Prav vesel sem da nisem bil tam. Po prihodu do klina, se že porodi ideja o kopanju v potoku (mal zaknajpat). Na parkirišču srecava Anjo ki se je pocutila malo bolje kot zjutraj, sledilo je kopanje in nato še pijača pr Aljažu in nato via britof Vodice.

Super dan, super tura, super vreme, uglavnem 10/10.

Za vikend sva s Petro splezali slovito Miss Julijcev.

V soboto zarana sva gnali svoji kolesi v klanec, nato še malo pešačili. V čudovitem ambientu je dolg dostop hitro minil.

Veselili sva se dobre skale, v kaminu pa Petra ni mogla nehati vriskati od veselja. Mene so navdušili zgornji cugi.

Izstopili sva po Kugijevi polici, ki naju je pripeljala naravnost nad sestopno grapo. Suhih grl sva sanjali vode. Lepljivemu jeziku sta se pridružila še padla čeljust in obnemelo grlo, ko nama je nasproti prišla ne le voda, ampak čisto pravo mrzlo pivo.

Okrepčilu je sledil še spust v dolino in čvrst stisk rok… bravo bejbe!

Pejte plezat!

Z Nastjo  Jošt (AO Kranj) sva včeraj plezala v Šitah, smer Herlec – Kočevar.

Ko sem v sredo poklical soplezalko in ji predstavil moj plan in časovnico je bila kar malo v dvomih in sicer o času odhoda, “Pa ne bova midva to malo pozna?” Pa jo potolažim “Ah kje pozna, 5 urc pa sva čez”.

Ne preveč zgodaj se pripeljeva v Planico in začneva z dostopom, malo stopiva na gas in že sva po dveh urah pod steno, na prvem sidrišču. Pričnem s prvim raztežajem in potegnem do zajede, do prve V-. Plezam zajedo V-, ki se mi zdi zelo lepa. V drugi V- na sidrišču malo prehitro potegnem štrik in zaslišim “Joojj ne” in že potuje od Nastje reverso v dolino. Ah ni panike si rečem, klasična smer, klasično varovanje. Kar hitro sva v lažjih raztežajih kjer ujameva navezo pred nama.

Pred znanim kaminom se odločim, da bo ruzak ostal na ramah saj sem prepričan, da se ni treba gozditi. Kamin se da lepo elegantno splezati tudi z ruzakom. Še malo šodra in sva vzuni. Sama smer mi ni delala nobenih resnih problemov, je pa to old school petica, torej petica kjer je treba tudi malo pomigati. Ker sem letos plezal malo manj znane smeri, ki so bile tudi temu primerno neopremljene je bila ta smer prava poslastica, najbolj od vsega me je skrbel sestop. V Šitah sem plezal samo JLA kjer sem sestopil drugje. Z Nastjo sva sicer sestop kar hitro našla, do grape je pot označena kar z nekimi rdečimi krogci – markacije, ki pa po prečenju melišča izginejo, tam sva malo tavala vendar vseeno kar hitro našla in sestopila čez škrbino. Lepa kondicijska tura.

Plezala sva slabih 6 ur.

V soboto sva se z Nastjo odpravila proti Logarski dolini, plezala sva Grmadniško smer, spominsko smer Uroša Gračnerja v Mali Rinki.

Smer me ni preveč navdušila saj je že v prvem raztežaju potrebna velika previdnost, zaradi majavih par stokilskih lusk. Lažji raztežaji so bolj kompaktni in manj opremljeni, v težjih raztežajih pa se stena postavi pokonci in že spet so na vrsti strehe in previsi.

Smer ima že kar nekaj klinov sam pa sem dodal še enega, na mesto kjer je bilo to res potrebno. Plezala sva 5 ur.

Plezala: Matevž Sršen in Nastja Jošt (AO Kranj).

V pondeljek smo z Nejcem in Anjo drveli proti Vršiču na eno pošihtno plezarijo. Premlevali smo o Stradivarki (beri frišna Violinca) in pa bližnji Vidovi smeri v Nad Šitom glavi. Ker je bila popoldne Vidova že v senci, Violinčin zgornji del pa na sončenju, smo zavili kar proti prvi (nebomo valda švical). S prvim estetskim atletskim raztežajem smo opravili eni z več, drugi z manj preglavicami in nato zmogli še druga dva ter odšetali nazaj do avta.

Med sestopom se je študent spomnil da je naslednji dan frej in bi mogoče spet kaj plezal. Po kratkem telefonskem klicu, sem med Anjinim zajemanjem 17. serpentine nastavil budilko.

Z Jako in Mihom (PK Idrija) smo tako naslednje jutro zopet rinili v te serpentine in dostopili pod smer Debelakove v Veliki Mojstrovki. O smeri nič novega, klinov je ogromno, pomična varovala so bila odveč. Smer je v bistvu solidno nabita tudi v, levo in desno +/- , variantah. Originalni ključ smeri smo verjetno malce zgrešili, in v tem raztežaju plezali, vzporedno linijo z njim, levo od izrazitega stolpa. (V Slovenskih stenah in v naravi je vrisana lopa).  V njej smo se soočili z detajlom smeri, ki pa ne presega težavnosti originala (IV+), skala je pa nekoliko slabša in fajhtna, a tudi tu muško nabita. Sledijo še opevani zgornji strmi, kompaktni raztežaji in “slovo od temačnega planiškega prepada ter prepuščanje sončnemu čaru mehkih gora Trente…”…no ja, al pa sestop v popoldanski pripeki do avta.

Super dan, ki pa so ga v spodnjih raztežajih zaznamovali leteči predmeti. Konkretni leteči plohi z višjih delov smeri (na zgornji polici vrv podira Julijce), leteči ljudje v wingsuitih z vrha Mojstrovke in leteče kamere aka droni…Tako je v štartu precej žvižgalo okoli ušes, kasneje pa smo čebljali le še mi 3.

Nejc v prvem raztežaju Vidove smeri

Anja v tretjem

“Ma ne sej je kul, vidva tečajca kr u izi, bom js vrvi zvil!”

Vstop v smer Debelakove

Plati v spodnjem delu smeri

Jaka prečkari

Miha prečkari

Ključ

Miha v zaključnih raztežajih

Izstop

Jure je prejšnji teden plezal v Planjavi in po nesrečnem naključju nekje tam zgoraj pustil svojega frenda. Ker se prijateljev ne zapušča, sva šla v nedeljo v reševalno akcijo. Splezala sva do primernega štanta, Jure je abzajlal do frenda in se nazaj vrnil tako vesel, da je kar malo zapel…I was a fool to ever leave your side, me minus you is such a lonely ride – [Reunited – Peaches & Herb] . Potem smo bili trije. Zbasali smo se še skozi okno v steni, še malo navzgor in kmalu smo po Miheličevo trčili v markacijo SPP in sestopili na sedlo.

Vreme je zdržalo, oblaki, ki so odkrivali in zakrivali razgled pa so poskrbeli za piko na i.

Friends forever!

Plezali smo Kratkohlačo (V-/IV, 310m)  Jure, Anja in frend