‘Vzponi in ture’

Grossglockner, Debela peč, Kalška gora

Že dolgo je od zadnje objave. Vmes smo sicer tut neki splezal, vendar kar je blo je blo. V zadnjih desetih dneh pa tole:

6.-7.6. 2019 sva z Jurijem Tratarjem (AAO) splezala Mayerlrampo v Grossglocknerju. Prvi dan sva dostopila do praznega bivaka, naslednje jutro pa nadaljevala čez smer in do vrha. Razmere so bile ok, smer lepa,  na grebenu naju je pa kar dobro prepihalo.

 

13.6.2019 sva  z Kristijem splezala Sekločevo v Debeli peči. Naravni prehodi po kompaktni skali, naju hitro pripeljejo do vrha. Sestopila sva po lovski stezi.

16.6.2019 s Heleno obiščeva Gregorinov steber v Kalški gori. Trije raztežaji čudovite plezarije, zgoraj pa še malo grebenčkanja. Pred nevihto sva že na pivu v Kamniški Bistrici.

 

Vmes smo nardili še en poskus z Majo in Branko, ki pa smo ga zaradi nepredvidene gužve opustili.

 

Smuči, sonce in pršič (Stubeck-2370m)

V zahvalo Prešernu za dela prost dan, smo sončni petek lahko izkoristili za obisk gora. Glede na snežne razmere, smo za turno smučarijo izbrali Stubeck nad dolino reke Malte. Stubeck je 2370m visok hrib, extra razgleden in zaradi blagih naklonin plazovno varen. Naše izhodišče je bilo pri koči Leonhardhütte (1600m) (ker je izhodišče tako visoko je primerno za ture tudi, ko v dolinah ni dovolj snega). Prvih 400m vzpona poteka skozi redek gozd, nato pa še 300m vzpona po planoti, kjer se že odpirajo krasni razgledi.

Zložen vzpon se pod vrhom obrne proti severovzhodu

Kljub kar visoki temperaturi je bil sneg zelo ugoden. Hitro smo pripravili smuči in se spustili po strmini. Prvi del spusta je bil odličen, pršič in še nezvoženo pobočje. Tudi drugi del spusta skozi gozd, je bil uživaški, le na nekaj senčnih odsekih je bilo malo poledenele skorje. Ker je spust prehitro minil, smo se odločili, da gremo še enkrat. Povzpeli smo do polovice in znova uživali na vijuganju med drevesi.
Krasna tura, veliko sonca, pršiča in veselja.

Palouz-Tschada

Praznični petek in obetavna vremenska napoved sta bila povod, da z Gresom speljeva malo daljšo turo. Najprej sva imela plane v Julijcih, vendar sva jih po sredini izvidnici opustila. Glede na količino padavin in temperature v preteklih dneh, se nama je zdelo, da bi lahko našla dobre razmere nad Logarsko dolino. Logična izbira je bila severna stena Planjave.

Izbrala sva smer Palouz-Tschada, 1000m. Smer skozi celo steno išče dobre prehode in orientacija ni težka. Ker nisva vedela kaj pričakovati, sva se opremila še z opremo za bivakiranje.

 

Dostop je hiter in udoben, začetni raztežaji ponujajo odlično plezanje. Po smeri poteka kar nekaj velikih plaznic, kjer sva našla odlične razmere. Najtežji raztežaj verjetno sploh ni del originalne smeri, vendar se nama je zdel najboljši prehod čez zaporo. Težave so nekje do M5.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V zgornjem delu sva nenavezana plezala odličen škripavček do 75° . Z višino se kvaliteta snega slabša, več je tudi klož in napihanega snega. Čez sumljivo pobočje, sva se spustila po vrvi.

Na rob stene sva izplezala malo pred mrakom po 8,5 urah plezanja. Na vrhu sva se odločila, da s sestopom nadaljujeva zjutraj. Našla sva vrhunsko mesto za bivak, si pripravila toplo večerjo in čaj, ter zaspala pod jasnim zvezdnatim nebom.

Zjutraj naju je prebudil krasen sončni vzhod. Nadaljevala sva s sestopom proti Škarjam. Na južni strani pobočij je ogromno sumljivega snega in tudi prečenje se je še kar vleklo. Ko prideš do sedla si v dolini res ekspresno.

Bila je super tura! Še takih!

Palouz-Tschada, 1000m IV/III, M, Miha Močnik (AO Železničar) in Nejc Turnšek

Kranjska poč, NŠG

V soboto sva z Nejcem zlezla Kranjsko poč v S steni NŠG. Končno se nama je enkrat popolnoma izšlo po pričakovanjih – pričakovala sva namreč zelo sabe razmere 🙂

V smeri sva se kar nadelala, v njej prebila mrzel dan, na sestopu pa že morala prižgati čelke. Danes me boli rama, ki sem jo nategnil 15m pod robom stene. Baje se staram … Drek, jaz pa šele dobr začel …

Skuta

Smer Drenovcev (II, 450m)

V nedeljo smo se trije zbiljci odpravili v Kamnisko-Savinjske Alpe. Miha Popovic – Popo (Čao), Matevz Srsen – Meno in Blaz Sustersic – Badzi. Glede na to, da se vsi trije poznamo ze od malih nog in se zadnje case predvsem s Popotom ne vidimo prav pogosto,  smo se imeli marsikaj pametnega za zmenit. Med drugim sem izvedel tudi, da sta nekoc enega prijatelja privezala na drevo in ga kar tam pustila dokler ga ni resila njegova mama, tako da me je celo pot mal skrbel, da se mi ne bi zgodilo kaj podobnega. Cilj je bila Planjava po lahki stari smeri Drenovcev (Kovac-Michler-Roller), ki se nekje na dobre pol poti prikljuci Sz grebenu. Na sedlu je bil ze kar jesenski mraz, veter in megla. No megla se je po postanku v koci razkadila, mraz smo pa prepodili s hitrim tempom. Smer je z oceno II ravno prav lahka, da ne pogresas vrvi. V bistvu gre bolj za hojo kot plezanje, je pa vseeno lep občutek ko taksno, vseeno kar mogocno steno prelisicis na tak pohodniski nacin. Meno je posnel tudi super filmcek, ki si ga zaradi nekaj ne prevec sportnih kadrov, raje oglejte na njegovem fb-ju.

P.s. Vsak je prispeval nekaj: Popo fotke, Meno filmček, jaz sem pa napisal članek in nosil štrik.

Vstop

Kunaverjeva polica

Proti grebenu

Greben

Vijuga v Srebrnjaku

Če bi kdo prebiral moje vzpone, sedaj jih je že blizu 500, in predvsem vrhove v katerih so opravljeni, bi hitro opazil, da je lep kos naših hribov ostal zapostavljen. Pa verjetno nisem edini. Na trentarske konce se alpinisti iz notranjosti države odpravljamo preredko. To pa je zadeva, ki jo v bodoče nameravam popraviti.

Proti izviru Soče smo se odpravili dokaj pozno. Miha skoraj direktno z žura, Meno se je prejšnji dan mudil na Janovi poroki (Čestitam in srečno obema! Beri: Jan, daj za rundo!), jaz pa sem proslavljal mamin rojstni dan. Vsem trem je bilo vstajanje najtežje opravilo tega dne, vseeno pa je najbolj prepit deloval Miha, zato sva si z Menotom razdelila smer, Miha in njegov maček pa sta naju varovala iz ozadja 🙂

Naš cilj je bil Srebrnjak in manj plezana smer Vijuga, ki vijuga med obema bolj znanima klasikama: Bratovsko in SZ stebrom. Za razliko od njiju je precej manj obiskana in temu primerno opremljena. V smeri smo našli vsega 2 klina, pa še ta zabita eden zraven drugega v enem od detajlov smeri. Gre sicer za lepo linijo v (z izjemo prvega cuga) dobri skali.

Plezali smo cel dan, smeh iz vseh treh zabav pa uspešno prenesli v steno. Tura je bila prava, ambient popoln, gužve pa nobene – še bomo prišli!

K sosedom na sneg in mraz

V petek popoldne sva se z Mihcem (PK Idrija) zapeljala v Kals. Ideja je bila opraviti dolgo prečenje Glocknerwand – Grossglockner, vendar nama vreme žal ni dalo. Deževalo (oz. zgoraj snežilo) je že v petek popoldne, v noči na soboto, in tudi sobota je bila precej slabša od napovedane. Že zjutraj je bil hrib v gostem oblaku, vidljivost je bila vidljivosti ni bilo, nevihte pa so bile napovedane že zgodaj popoldne, tako da sva bila prisiljena opustiti načrt.

Da dan ne bi šel v nič, sva vseeno pristopila na vrh po grebenu Studlgrat, na katerem tokrat pričakovano ni bilo prav nobene gneče. Sonce se je v celem dnevu na hribu pokazalo približno 2x po eno minuto, eno od teh prav na vrhu, ki sva ga dosegla že okoli pol desetih. Ne glede na to, da nisva splezala, kar sva želela, sva naredila dobro turo in nafilala baterije.

Zajeda Travnika

Že lep čas sem si želel ponovnega obiska Travnika, a je vedno kaj prišlo vmes. V soboto pa se nama je z Menotom naposled izšlo.

Začelo se je z dolgim dostopom, ki sva ga pričela na Vršiču. Malo prezgodaj sva se iz PP zagnala proti steni in tako že na dostopu splezala dobro štirico. Eh, bova že! Pod smerjo si je Meno s cepinom (nisva vedela v kakšnem stanju je PP) nesrečno prebodel meh z vodo. Ok, imava še mojo, sicer imam samo liter … Mah, bova že! Končno se lotiva plezanja in furjast kot sem, se že v prvem cugu monolitnih plošč zaplezam nekam v PM iz smeri. Ej, brez panike Jaka, bova že!

V duhu “bova že”, se je tako nekako odvijal cel dan. Ko sva precej ur kasneje na pumpi v Kranjski gori zlivala vase na litre tekočine, pa se je medklic naposled spremenil v “Evo, sabla, pa sva!”

Smer sama je sicer dolga, resna, v spodnji polovici ves čas zelo strma, poleg tega pa te mestoma čaka tudi precej slaba skala. Se pa nekako ne strinjava z Miheličevo ugotovitvijo, da prekaša Ašota. Lahko mu morda konkurira po strmini, težavnosti, tudi izpostavljenosti … Ampak po lepoti plezanja pa, predvsem na račun slabše skale, po najino precej zaostaja za slavnejšim starejšim bratom. Sicer pa: pejte probat, pa boste vidl. Boste že! 😉

Direktna zajeda v Turski gori

V soboto sva z Menotom nad Okrešljem zlezla Direktno zajedo v Turski gori (VI-/V+, IV) . Lepa, delno opremljena smer v svojih 300 metrih ponuja raznoliko plezanje. Od malo bolj podrtega dela nad vstopnim stolpom, prek čudovite monolitne zajede v osrednjem delu, do lepe poke s previsnim odlomom v nadaljevanju. Limono ture prejme dolg dostop po tečnem melišču, oskar pa vsekakor pripada strmi zajedi, kjer te vsak stop in grif čakata točno tam, kjer si želiš, da bi jih našel. Vsekakor resna, orientacijsko jasna smer, v katero se splača vzet kakega frenda več.

Meno v zajedi

Vris (vir: AO Kranj)

 

Vremenska napoved
Zadnji komentarji