‘Vzponi in ture’

Smer Drenovcev (II, 450m)

V nedeljo smo se trije zbiljci odpravili v Kamnisko-Savinjske Alpe. Miha Popovic – Popo (Čao), Matevz Srsen – Meno in Blaz Sustersic – Badzi. Glede na to, da se vsi trije poznamo ze od malih nog in se zadnje case predvsem s Popotom ne vidimo prav pogosto,  smo se imeli marsikaj pametnega za zmenit. Med drugim sem izvedel tudi, da sta nekoc enega prijatelja privezala na drevo in ga kar tam pustila dokler ga ni resila njegova mama, tako da me je celo pot mal skrbel, da se mi ne bi zgodilo kaj podobnega. Cilj je bila Planjava po lahki stari smeri Drenovcev (Kovac-Michler-Roller), ki se nekje na dobre pol poti prikljuci Sz grebenu. Na sedlu je bil ze kar jesenski mraz, veter in megla. No megla se je po postanku v koci razkadila, mraz smo pa prepodili s hitrim tempom. Smer je z oceno II ravno prav lahka, da ne pogresas vrvi. V bistvu gre bolj za hojo kot plezanje, je pa vseeno lep občutek ko taksno, vseeno kar mogocno steno prelisicis na tak pohodniski nacin. Meno je posnel tudi super filmcek, ki si ga zaradi nekaj ne prevec sportnih kadrov, raje oglejte na njegovem fb-ju.

P.s. Vsak je prispeval nekaj: Popo fotke, Meno filmček, jaz sem pa napisal članek in nosil štrik.

Vstop

Kunaverjeva polica

Proti grebenu

Greben

Vijuga v Srebrnjaku

Če bi kdo prebiral moje vzpone, sedaj jih je že blizu 500, in predvsem vrhove v katerih so opravljeni, bi hitro opazil, da je lep kos naših hribov ostal zapostavljen. Pa verjetno nisem edini. Na trentarske konce se alpinisti iz notranjosti države odpravljamo preredko. To pa je zadeva, ki jo v bodoče nameravam popraviti.

Proti izviru Soče smo se odpravili dokaj pozno. Miha skoraj direktno z žura, Meno se je prejšnji dan mudil na Janovi poroki (Čestitam in srečno obema! Beri: Jan, daj za rundo!), jaz pa sem proslavljal mamin rojstni dan. Vsem trem je bilo vstajanje najtežje opravilo tega dne, vseeno pa je najbolj prepit deloval Miha, zato sva si z Menotom razdelila smer, Miha in njegov maček pa sta naju varovala iz ozadja 🙂

Naš cilj je bil Srebrnjak in manj plezana smer Vijuga, ki vijuga med obema bolj znanima klasikama: Bratovsko in SZ stebrom. Za razliko od njiju je precej manj obiskana in temu primerno opremljena. V smeri smo našli vsega 2 klina, pa še ta zabita eden zraven drugega v enem od detajlov smeri. Gre sicer za lepo linijo v (z izjemo prvega cuga) dobri skali.

Plezali smo cel dan, smeh iz vseh treh zabav pa uspešno prenesli v steno. Tura je bila prava, ambient popoln, gužve pa nobene – še bomo prišli!

K sosedom na sneg in mraz

V petek popoldne sva se z Mihcem (PK Idrija) zapeljala v Kals. Ideja je bila opraviti dolgo prečenje Glocknerwand – Grossglockner, vendar nama vreme žal ni dalo. Deževalo (oz. zgoraj snežilo) je že v petek popoldne, v noči na soboto, in tudi sobota je bila precej slabša od napovedane. Že zjutraj je bil hrib v gostem oblaku, vidljivost je bila vidljivosti ni bilo, nevihte pa so bile napovedane že zgodaj popoldne, tako da sva bila prisiljena opustiti načrt.

Da dan ne bi šel v nič, sva vseeno pristopila na vrh po grebenu Studlgrat, na katerem tokrat pričakovano ni bilo prav nobene gneče. Sonce se je v celem dnevu na hribu pokazalo približno 2x po eno minuto, eno od teh prav na vrhu, ki sva ga dosegla že okoli pol desetih. Ne glede na to, da nisva splezala, kar sva želela, sva naredila dobro turo in nafilala baterije.

Zajeda Travnika

Že lep čas sem si želel ponovnega obiska Travnika, a je vedno kaj prišlo vmes. V soboto pa se nama je z Menotom naposled izšlo.

Začelo se je z dolgim dostopom, ki sva ga pričela na Vršiču. Malo prezgodaj sva se iz PP zagnala proti steni in tako že na dostopu splezala dobro štirico. Eh, bova že! Pod smerjo si je Meno s cepinom (nisva vedela v kakšnem stanju je PP) nesrečno prebodel meh z vodo. Ok, imava še mojo, sicer imam samo liter … Mah, bova že! Končno se lotiva plezanja in furjast kot sem, se že v prvem cugu monolitnih plošč zaplezam nekam v PM iz smeri. Ej, brez panike Jaka, bova že!

V duhu “bova že”, se je tako nekako odvijal cel dan. Ko sva precej ur kasneje na pumpi v Kranjski gori zlivala vase na litre tekočine, pa se je medklic naposled spremenil v “Evo, sabla, pa sva!”

Smer sama je sicer dolga, resna, v spodnji polovici ves čas zelo strma, poleg tega pa te mestoma čaka tudi precej slaba skala. Se pa nekako ne strinjava z Miheličevo ugotovitvijo, da prekaša Ašota. Lahko mu morda konkurira po strmini, težavnosti, tudi izpostavljenosti … Ampak po lepoti plezanja pa, predvsem na račun slabše skale, po najino precej zaostaja za slavnejšim starejšim bratom. Sicer pa: pejte probat, pa boste vidl. Boste že! 😉

Direktna zajeda v Turski gori

V soboto sva z Menotom nad Okrešljem zlezla Direktno zajedo v Turski gori (VI-/V+, IV) . Lepa, delno opremljena smer v svojih 300 metrih ponuja raznoliko plezanje. Od malo bolj podrtega dela nad vstopnim stolpom, prek čudovite monolitne zajede v osrednjem delu, do lepe poke s previsnim odlomom v nadaljevanju. Limono ture prejme dolg dostop po tečnem melišču, oskar pa vsekakor pripada strmi zajedi, kjer te vsak stop in grif čakata točno tam, kjer si želiš, da bi jih našel. Vsekakor resna, orientacijsko jasna smer, v katero se splača vzet kakega frenda več.

Meno v zajedi

Vris (vir: AO Kranj)

 

Brana – zgornji steber s Ferijem in Heleno

Zaradi slabeva vremena je odpadel je vzpon na Gran Paradiso in šli smo plezat zgornji steber v Kamniško Savinjske Alpe. Vreme se je iz minute v minuto spreminjalo, zato smo smer izbrali kar na licu mesta. Tisti trenutek sem imela v mislih besede izkušenega alpinista: “Pa kaj smo letos naredili, da imamo tako z vremenom?”

Potem pa 1, 2, 3 čez par grmičkov in že smo bili v smeri. Tam so nas pričakale tri kaplje dežja, ki nam niso prekrižale načtov. Feri je plezal naprej, s Heleno pa sva mu sledili.

 

Vreme se je še kar naprej kisalo, zato se nismo preveč obirali s sestopom. In imeli smo srečo, saj smo pod streho ob mrzli pijači opazovali kako izgleda, ko v hribih dežuje.

*Kratka statustika: Moja 1. alpinistična smer v Kamniško Savinjskih Alpah. Super družba. Super smer. Pa nič nismo bili mokri.

 

 

 

 

 

Čarovnik iz Oza

Ker so nam sončni dnevi zadnje časi strogo odmerjeni, sva v sredo z Menotom zagrabila ponujeno, vzela dopust in se zapeljala na Jezersko. Splezala sva Čarovnika iz Oza, zanimivo smer v stebru Grintovca. Smer se ne ponaša z najboljšo skalo, vsekakor pa ponuja nekaj zelo lepih prehodov v strmi steni. Klinov je bolj za vzorec, kar skupaj s slabšo skalo pripomore k temu, da gre kar za resno smer, ki v tebi predrami ‘hribovca’. Čarovnik se v zadnjem raztežaju priključi najlepšemu VI- cugu Tomaževega stebra, ki je češnjica na tortici preplezani smeri. Dejte nam več sonca!

Pride tako leto…

Malo dežja, malo snega, malo megle, malo vetra … in že smo sredi poletja s precej slabim izkupičkom preplezanih smeri. Kljub vremenskim tegobam in odpovedanim turam, vseeno malo brcamo. Po vikendu na Okrešlju in dveh vmesnih izletih v Paklenico, sva z Menotom obudila staro (ne zamešati z ostarelo!) navezo in med tednom zlezla Šentansko smer v Begunjščici (V+/IV, 150m) ter Vidovo v J steni NŠG (VI+/IV-V, 130m). Slednjo krasi izjemno lep in dobro varovan prvi cug v super skali. Priporočava!

V soboto sva ob relativno slabi napovedi zlezla še Juševo smer (VI/IV-V, 180m) s kompaktnimi in dokaj poceni šesticami ter vršiško klasiko Kamenkov kamin (VI-/IV-V, 150m). S plezanjem sva nadaljevala še v nedeljo, ko so se nama pridružili Blaž, Matevž in Eva. Po Petrol kavici, ki smo jo spili s Tončkom in Milanom (plezala sta v Brani), smo se odpravili proti mokri in megleni JV steni Planjave, kjer smo vstopili v Sobotno smer (V+/IV, 210m), v srednjem delu splezali najtežji cug smeri Sonček (VI+), izstopili pa po smeri Humar-Škarja. Na tem mestu bi pohvalil pripravnika Blaža, ki se ni izkazal zgolj s suverenim plezanjem, ampak tudi z jeklenimi živci, ko je poslušal nerganje in pripombe dveh starih.. khmmm, izkušenih… prdcev iz prvega odstavka.

V nadaljevanju še nekaj slikic, ki naj vam polepšajo čakanje na ponovno vremensko okno, ki ga po možnosti dočakamo še pred avgustom.

Jaka v lepi plati Juševe smeri

Meno prehiteva dež v prvem cugu Vidove (Bombonček! Mislim cug … ne Meno)

Meno v Juševi

 

Blaž v prvem cugu Sobotne

 

Meno v Šentanski smeri

Skupna tura v KSA, nad Kamniško Bistrico

Na skupno turo v KSA, točneje Planjavo in Brano se nas je podalo 12 pogumnih. Jure sicer ni plezal, zato smo se dogovorili za 5 navez in vsaka jo je mahnila v svojo smer.

 

Gregor in Marjan ste se s poti na Kamniško sedlo obrnila na zahod v Grapo med stebroma (V+/IV,III, 300m), nadaljevala po Spodnji steber in preko Šija Brane ter sestopila čez vrh Brane na Kamniško sedlo. Za celotno turo sta porabila cca 4h. Gregor pravi: »Smer ponudi dva lepa kamina in pa detajl čez krušljiv previs, ki pa ponudi dobro možnost namestitve metuljev. vmes pa je precej krušljiv svet.«

Jan in Tonček sta se odločila za Kratkohlačo v Planjavi (V/III-IV, 300 m)

Jan: »Vstop v smer je trenutno nekoliko višji, saj je snežišče še polno.

Skala je zaradi senčne lege in padavin prejšnjih dni bila nekoliko mokra. Prečenje čez travnate predele pa je tudi pomagalo, da sva imela mokre plezalne čevlje.

Na polici sva se premaknila nekoliko višje v desno in morala tako spet prečiti v levo čez lepo nekoliko bolj zračno prečko.

Nadaljevala sva po originalni smeri, kjer je skala dokaj kompaktna in plezanje večinoma zelo prijetno.«

Kristi in Nejc sta plezala smer Čenča (V+/III-IV, 200 m)

Kristi: »Drugače lepa smer, edino na začetku precej krušljiva. V prvem raztežaju nama je na štrik padla kr precej vlka skala in odsekala ene 20m štrika tak da so bli mal krajši raztežaji naprej. V zgornjem delu je pa bla lepa smer.«

Branka in Ana sta plezali smer Sešetra v juzni steni Planjave (V+/IV-V, 350 m)

Branka pravi: Smerca je super, večinoma super skala, na nekaterih mestih malo naloženo, vse skupaj pa se izmenjava z odseki ruševja. Včasih imaš občutek, da bi moral obvladati slack line…

Maja, Ana in Helena pa smo se dogovorile za en fejst ženski trojček. Plezale smo Steber Planjave, Smer X (IV, 170m). Vsem nam je bila smer zelo lepa. Spodaj po začetnem grabnu precej šodrasto, višje na bolj pokončnem delu pa dokaj v redu skala. Kljub vsemu pazljivost ni bila odveč. Splezale smo do vrha smeri, ne pa do vrha Planjave, ker so se že zbirali oblaki. Sestop smo naredile 3x po vrvi in nato po melišču do Pastircev in naprej v dolino. Na koncu smo ugotovile da je bila Smer X prva alpinistična smer tako Maji, kot Ani.

Jutranja Presenečenja

Ko se ti mudi na sestanek čutiš časovni pritisk, zato sva z Gregorjem izbrala hitro dostopen sektor Bornovih tunelov.

Med smermi v tem sektorju izstopata dve neopremljeni zato sva se podala v Presenečenja. Prvi raztežaj je prav dovolj dolg, da splezaš mimo okna v steni. Značilna kompaktna skala in prijazna naklonina stene omogočata suvereno gibanje. Komaj nadaljuješ pa naletiš na “presenečenja”, celoten drugi raztežaj! Tu je nujno potrebna previdnost saj je naložen “kot le malo kje” (cit. GT). Imaš pa res dobro mesto za varno sidrišče. V tretjem raztežaju sta še dva simpatična prehoda vse do izstopa iz smeri.

Sestop čez tunele in spust po melišču sta hitri opciji … da ne zamudiš v službo 🙂

Vremenska napoved