‘Vzponi in ture’

Od Dovškega križa do Kukove špice

V petek po službi sva Mihcem oddrvela v vrata in se zakadila proti Bivaku II. Po mrzli in vetrovni noči sva se zbudila v čudovito jutro in se podala proti Dovškem križu. Po osvojenem vrhu sva v lažjem plezanju in čudovitem ambientu nadaljevala turo po grebenu proti Škrnatarici. Na grebenu je precej pihalo, iz severa, kjer se je globoko pod nama odpiral pogled proti Amfiteatru, so se neumorno valile mase ledenega zraka. Na sedlo proti Kukovi špici sva sestopila po strmem kuloarju, v katerem sva naletela na pomrznjen sneg, ki je zahteval polno zimsko opremo. Za finiš sva odtekla še na vrh Kukove špice in nato v dolino, kjer sva si privoščila zasluženo pivo!

Aja, Miha je poskrbel za izjemne fotografije in to samo zato, da vam ne bi bilo treba hodit v te čudovite konce :)

 

DSC_0125 (Large)

DSC_0143 (Large)

DSC_0167 (Large)

DSC_0226 (Large)

DSC_0225 (Large)

DSC_0214 (Large)

DSC_0245 (Large)

DSC_0121 (Large)

DSC_0249 (Large)

DSC_0111 (Large)

Septembrski sneg

V sredo 20. septembra končno prvi dan brez dežja po več dneh. Hkrati je jutro pokazalo bele vrhove gora. Celo Zvoh je bil zasnežen. S kolesom v službo in cel čas obračanje gleve proti goram. Ne moreš nehat gledat.

Na spletu preletim socialne medije in prve objave ljudi že celo iz smučk. Na kosilo gremo navadno okrog 11.00 in čezdalje bolj me je vleklo od bližje it pogledat tja gor. Sredi kosila sem odločen, da je to to kar se tiče službe zame za ta dan :)

Po kosilu šibam domov po opremo in že se peljem proti Valvazorju. Parkiram, se preobujem in šiba protu Stolu. Malce pod Prižnico se sneg začne dejansko pojavljati tudi ob poti.

Prižnica

Prižnica

Z vsakim višinskim metrom je več snega in že pod grebenom ga je bilo nekje 40-50cm.

Še za Božič ni tako lepo

Še za Božič ni tako lepo

V grabnu med Stolom in Prešernovo kočo je pihalo. Nekaj časa šibam po njemu po skalah, ker se zaradi napihanega snega zelo vdira. Veter me je dvakrat celo iz ravnotežja vrgel – rezultat: skrivljena palica.

Nekje na sredini grabna vidim, da po tej poti, predvsem v zgornjem delu ne bo šlo zaradi vetra in napihanega snega zato palice zamenjam za cepin in pičim levo v skalni greben in hitro čez njega in ob njem napredujem direktno do Avstrijskega vrha.

20170920_164721_01

 

 

Vrh je bil razpihan in hkrati zameden. Ali si stal na goli skali ali pa čez pas v snegu. Odvisno kam si stopil. Skupna točka je bil le močen veter.

 

20170920_155935

Sestop proti koči je pokazal, da sem se pravilno odoloči za pot pristopa saj po tej strani bi ga naj…. do konca. Pred kočo srečam še tri mlade Nemke z željo, da bi šle na vrh ampak sem jih kasneje srečal na pol poti do doline, kjer so raje postavile snežaka :)

20170920_161521

Ni od muh tale september. Indijanci napovedujejo, da bo to zimo veliko snega in zgodaj smo začeli.

Živela zima!

 

20170920_170738

Muztagh Ata 2017

Konec letošnjega meseca junija se je naša 9 članska ekipa odpravila proti vzhodu, na odpravo, ki jo je koordiniral izkušeni Iztok Cukjati, med udeleženci sva bila tudi vertikalovca Tomi in jaz. Letalska povezava je res udobna, zvečer startaš z Ljubljane, zjutraj pa si v Biškeku. Čeprav smo prileteli v Kirgizijo je bil naš cilj na Kitaskem, v regiji Sinkiang. Prvih nekaj dni smo tako preživeli na poti. Izmenično z vožnjo v kombiju ali na turi po neimenovanih tritisočakih, po zelenih, s cvetjem prekritimi dolinami. Že samo prečenje mejnega prehoda na prelazu Torugart je izkušnja :) da o številnih vojaško/policijkih kontrolah sploh ne govorimo. Ob prihodu v Ujgursko mesto Kašgar pa doživimo še novi kulturni šok… policija, Kitajci, Ujguri, hrana… meni je bilo všeč :) (več o tem kdaj drugič)

Pa smo že spet na poti, po cesti, ki pelje v Tadžikistan in dlje v Pakistan. Spet policijska kontrola (same dogodivščine :)). Manjši avtobus nas pripelje do avtomobilske baze. Že isti dan opravimo še eno aklimatizacijsko turo na bližnji “kucelj”, tisti domači štiritisočak, ki ga ima vsak za svojo jurto :) Naslednji dan pa se odpravimo proti baznemu taboru. Zaradi slabega vremena našega cilja, Muztagh Ate, nismo še videli. Ledeni Oče Gora je zavit v oblake.

BT je postavljen na plato pod moreno, med dvema ledenikoma na 4.400 mnv. Kot je že zapisal soudeleženec, še dobro, da smo se aklimatizirali v Kirgiziji, kajti preživet 2 tedna na taki višini bi bilo sicer težje. Prva noč v bazi hitro mine, jutro bo sončno in primerno, da se končno soočimo s pobočjem nad nami. Tokrat smo morali napredovati počasi; morena se dviga za dobrih 700 metrov, pot pa se vije čez celo širino ogromnega pobočja. Opremo pustimo tam, kjer bo nastal naš “ABC” na cca 5.100 mnv. Isti dan se vrnemo v BT. Po povratku sva oba z Matejo že kazala znake slabega počutja. Morda zaradi višine, utrujenosti potovanja, ali sva kaj “staknila” na poti… Naslednji dan jih gre na goro le 7. Najprej ABC, potem pa s smučmi ali krpljami na višji T1 (5.550 mnv cca). Verjamem, da so se imeli lepo.

oba

Pride jutro in še v temi se odpravim, tokrat sam, po sledeh sovrstnikov. Dan počitka mi je dobro del, še preden bi postal lačen za kosilo sem na ABC, tu preživim popoldan tako, da talim sneg za vodo. Razen nekaj mimoidočih prevladuje tišina. Proti večeru spet pada zaledeneli dež. Jutro pride počasi, zame je to prva izkušnja na taki višini. Ko posije sonce pa sem že na smučeh. Na poti navzgor srečam celo mojo ekipo, ki se spušča proti BT. Izmenjamo nekaj besed in se pozdarvimo, se vidimo naslednji dan.

Zgornji T1 leži takoj pod seraki, tu je postavljenih dobrih 40 šotorov komercialnih odprav. Danes so vsi prazni. Da mi ne bo dolgčas grem še malo naprej pogledat kakšna je pot. Pridem do začetka ledeniških razpok, dalje ne grem, ker sem sam. Uživam v razgledu in gledam kako se približuje nevihta. Razen hladnega vetra mi ni slabo :) odsmučam do šotora in sem že spet v spalki. Snežilo je celo noč. Zjutraj pa sem bil za zajtrk v BT. Take smuke nisem še doživel. Celo zahodno pobočje je bilo na razpolago le meni. Trda podlaga z dobrimi 15 cm svežega snega :) En sam užitek.

Nekaj dni počitka v BT pa smo spet na poti navzgor. Tokrat je cilj T1. Ne hitimo. Smuči imamo že pripravljene v ABC-ju. Dan je dober. Višje gremo bolj piha. Meni pa se spet pokažejo simptomi neke bolezni. Malo pod T1 sem prisiljen obrniti. Zavedam se, da predstavlja to zame konec preizkusa na gori. Na poti navzdol srečam Tomija, se objameva in pozdraviva, srečno! Nekako pridem v BT, se zbašem v šotor in spalko. Ostalim zaželim vso srečo, mi ne preostane drugega. Bosanska naveza je imela tudi zdravnika, ta mi pomaga z diagnozo okužbe in primernimi tableti proti virusu, ki me je onesposobil…

Z Matejo si delava družbo medtem ko so ostali na gori, res ne bi kartal sam. Višje nad T1 je ekipa vztrajala še za en dan. Ni bilo razmer. Zapadel je novi sneg in so morali obrniti. Na koncu nam je zmanjkalo časa za še en poskus. Kitajska meja ne dopušča odlašanj terminov za prehod :)

IMG_1659

Po dveh tednih smo spet v mestu, med avtomobili, na poti v zeleno Kirgizijo in domov. Še kratek postanek za kavo v Carigradu in smo spet v objemu domačih.

Kdaj gremo spet? :)

Na sončni strani Alp

V petek popoldne sva z Jakatom obiskala enega izmed lepsih in bolj prakticnih grebenov na soncni strani Alp. Zeleniske spice seveda. Ko sva se v hitrem tempu vzpenjala proti Stanicevemu vrhu, sva ze videla da bova imela opravka z gosto meglo, tako za z nozem rezat. Po tem ko sva precila prvih nekaj spic, sva v nekem trenutku izgubila obcutek za orientacijo. “Caki od kod sva ze prisla?” Kmalu za tem se je megla razkadila in presenecena sva se znasla pod jasnim nebom, nad morjem megle. Postalo je prijetno toplo in uzivasko sva poplezala cez Nebeske lojtre do Srebrnega sedla, kjer sva se poslovila od zadnjih zarkov dneva. Potem pa nazaj v mracno dolino… Fajn je blo.

zeleniske

Smer Herle – Vršnik, Ojstrica

meno herletova

Prejšnjo nedeljo smo šli v Logarsko plezat smer v kateri je leta 1941 prvič v slovenskih hribih zapel sveder. Plezali smo Meno, Miha Vidic, Luka Murn, Primož Goršič in jaz. Smer je več kot vredna obiska!

Zvečer so v sosednjem Zmaju zagorele bakle,  pred Kočo na Klemenči jami pa je igrala živa glasba. Skratka bilo je fajn, več pa na Lukovem blogu zluftan.si.

 

 

Drugo lice Špika

V soboto sva šla s Tedijem v Špik. Ker sem jaz v Špiku že splezal vse tri ‘Miheličeve klasike’, sva se odločila za precej manj plezano Mariborsko smer. Do Dibonove police sva jo udela, naprej pa sva se zagnala v lepo zajedo in potem praktično ves čas plezala po svoje, sprva po zajedi spodnje slike in naprej po kaminu ter krušljivih ploščah ves čas nekje levo od SZ raza. Glede na to, da sva plezala v eni izmed lepših sten pri nas,  naju je presenetila izredno slaba skala, sploh v strmejših odsekih.

21

Prvi cug nad polico je bil najlepši v smeri

Od Dibonove police do vršnega, lažjega dela nisva našla sledi predhodnikov, sva pa pod prvim kočljivim raztežajem, kmalu nad polico, našla star in poln ruzak, v njem pa poleg oblačil tudi muzejski fotoaparat, zemljo v vrečki (nekdaj verjetno malica), ključe od stanovanja, orglice, PZS knjižico iz leta 1974… Najverjetneje je šlo za ponesrečen poizkus prvenstvene smeri ali pa zgrešeno ponovitev, ki se je zaključila v krušljivih platah nad polico. Tudi sam priznam, da ob slabi skali, že dolgo časa nisem lezel cuga (ali dveh) s tako posranmi gatami kot v soboto.

222

Lep prehod iz strme stene

Vseeno sva preživela super dan v resni steni in čudovitem okolju, naslednjič pa ponovno v kakšno preverjeno klasiko, kjer je največja skrb, katerega od številnih klinov boš vpel, da ne bo prehitro zmanjkalo kompletov za pasom :)

223

Nahrbtnik, ki sva ga našla zaprtega in nedotaknjenega

Na koncu še zahvala Andražu, ki naju je pobral v Kranjski gori in zapeljal na izhodišče, ob čemer nama je dostavil tudi mrzlo pivo. Večna čast in slava mu!

Grintovec

Slaba napoved za vikend ni obetala plezarije v visokih stenah. Z Jakom pa sva vseeno hotela plezat. Izbirala sva med krajšimi smermi z hitro možnostjo umika in da je težavnosti, katero zmoreva kljub kakšni kaplji dežja. Zgrešena in Grintovčev steber za rezervo se je slišalo kot odličen plan.

20170819_082744_HDR

V petek popoldan sva jo mahnila proti Češki koči. Hitro sva opravila z dostopom in bila presenečena, da sva na koči praktično sama. Po obdelavi vseh aktualnih tem sva se razmeroma hitro odpravila spat. Z zgodnjim vstajanjem sva si hotela zagotoviti vsaj eno preplezano smer.

Zbudila sva se v oblačno in nenavadno toplo jutro. Najprej sva se lotila Zgrešene. Potek smeri nama je bil jasen ob pogledu na steno in smer je obetala. Izkazalo se je, da sva dobro predvidevala. Lepa konstantna plezarija, čez čudovite zajede in kamine. Plezala sva hitro in tekoče, tako, da sva bila v dobrih 2 urah že na vrhu kamina, ki je smeri skupen z Grintavčevim stebrom. Ker podatki in okolica še niso kazali da bo zdaj zdaj začelo deževati sva se lotila še stebra.

20170819_08584920170819_092914

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Abzajl pod smer je udoben, saj so v smeri navrtana sidrišča. Edino našodrane police so neugodne ob potegu vrvi. Tudi ta je lepa in se jo splača it. Sledil je ponovni abzajl pod steno in ravno ko sva začela zlagati vrvi so se pojavile prve kaplje. V dežju sva odhitela v zavetje Češke koče in si privoščila eno pivo. V tem času se je tudi dež malo umiril in čez pol ure sva že bila pri avtu niti ne preveč premočena.

20170819_113528

 

Iz vikenda sva iztisnila kar 2 lepi smeri in midva sva zadovoljna. :)

Tokrat v kopno Najlon kratko

Sam že dolgo nisem plezal, saj sem se za nekaj mesecev posvečal turni smuki in pripravam na odpravo na Muztagh Ata. Ko se vrneš pa te takoj zagrabi spet volja po skali :)
S Tomijem sva se odločala kam bi šla; po tolikem času na snegu se nisem počutil suverenega za težjo skalno smer… Nakar se spomniva na dovolj dolgo in nam znano smer Najlon kratko.

Na praznični dan je bila pot do Kokrškega sedla precej obljudena s pohodniki na Grintovec. Pa sva si popestrila dostop v družbi različnih ljudi. Toplo sonce nam je tudi pomagalo, da naju ni preveč zeblo, vsaj ne do vstopa v smer, kjer je senca Kalške gore osvežila dušo in telo :)

Plezala sva izmenično, vse skupaj 3 raztežaje in pol. Priložnost je bila odlična, da spet preveriva znanje v zabijanju klinov, postavljanju metuljev in sidrišč :) (malo za hec). Predvsem pa je bila skala hladna in kopna. Tokrat oprimkov ni prekrivala tanka skorja ledu in smo celo lahko videli kam stopamo, saj ni bilo snega kot pri zimski različici. :)

20170815_113151

Plezanje je potekalo brez težav, kot se spodobi smeri; pod vrhom pa sva se ognila ostankom ferate, ki je včasih potekala v tej liniji pa sva raje plezala nekaj metrov bolj desno in levo, čez prijetno IV stopnjo.

Na vrhu sva seveda ugotovila, da bi lahko izbrala daljšo smer, saj sva plezala suvereno in z užitkom. Sva takoj vsaj spoznala smer v kopni skali :)

 20170815_113407

Hudičev steber

Na praznični torek sva šla z Nejcem v Prisank splezat Hudičev steber. Verjetno pri nas ni smeri, o kateri bi si bili opisi bolj nasprotujoči. 2Dejstvo je, da se smeri drži slab sloves – naj bi bila podrta, orientacijsko izredno zahtevna, v njej se je odvilo že precej epskih zgodb … Hkrati pa človek naleti tudi na zapise o izjemno lepi smeri z nadpovprečno dobro skalo.

Z Nejcem bi se po splezani smeri pridružila slednjim. Smer se nama je zdela izjemno lepa, skala pa z izjemo nekaj našodranih polic precej nad povprečjem naših gora. Kar plezalca lahko zavede, je nekoliko nizka ocena, ki ne odraža težavnosti oz. kompleksnosti same ture. V kolikor nisi povsem suveren v plezanju vsaj zgornje V. stopnje, boš imel v stebru zagotovo težave. Orientacija ni lahka, vendar ima sama smer kar nekaj orientacijskih točk, po katerih se lahko ravnaš tudi če plezaš malo izven smeri, steber pa je tako ali tako prepreden z raznimi variantami in v vseh tudi solidno opremljen. Tudi midva sva šla v srednjem delu malo po svoje in kak cug plezala malo težje kot bi bilo treba, vendar večjih težav nisva imela. Kladiva nisva potrebovala, set frendov nama je dobro služil.

Med vzponom nama je družbo delala tržiška naveza, s katero smo se srečali že na parkingu in je vstopila za nama. Ob iskanju pravih prehodov na štantih tako ni bilo dolgčas. Za steber smo potrebovali približno 8 ur in pol.

Smer vsekakor priporočava in ni noben bavbav, je pa dejsto da hudič neuigrani in neizkušeni navezi ne odpušča zlahka. Zdej pa vsi v hribe!!!

1

Dolgi hrbet, Jubilejna smer (V, 500m)

Vceraj sva z Jakatom splezala na Dolgi Hrbet in sicer po Jubilejni smeri. Zjutraj je bilo mraz, pa se veter je pihal in skala je bila mokra. Zeblo je v prste in k sreci sva imela s sabo en par rokavic. No, potem sva se ogrela in zacela uzivati v res lepi plezariji. Najlepsi in najtezji del je zelo izpostavljena precka v desno, ki je tudi zelo nabita. Edina tezava tam je bilo trenje (verjetno sem nekje vpel prekratek sistem). Po precki sva razvezana in preobuta nadaljevala proti vrhu in priplezala prav do vpisne knjige. Tudi ta, lazji del smeri (I/II/III) je prav lep. Plezala sva verjetno dobrih pet ur in pol.

Ja... Jaka je spet izbral eno prav fajn smer.

Ja… Jaka je spet izbral eno prav fajn smer.

 

 

Vremenska napoved
Zadnji komentarji