‘Vzponi in ture’

Zupanova v Koglu

V torek mi Tadej napiše, če bi šla plezat v nedeljo, na hitro sem preveril urnik in sreča je bila na moji strani, dan je bil frej za plezarijo! Tekom tedna se je vremenska napoved malo spreminjala in v soboto dorečeva , Zupanovo v Kogel. Napoved je kazala na nekaj popoldanskih neviht, a kljub temu ne spreminjava načrta. Tadej me pobere ob 6ih v Ljubljani in že drviva čez Trzin v Kamniško Bistricoin še naprej, do koder se z avtom lahko gre. Kar hitro se odpraviva od avta in se odpraviva z lahkotnim tempom do stene, kjer sva že opazila 1 navezo v Kamniški smeri.

Med pripravljanjem za pristop v steno do stene dostopijo še dve- tri naveze (ena tuja, nemško govoreča).  Še zadnjič od tal pogledava v steno in tadej že začne s plezanjem. Skala je bila povsem suha, kljub temu, da sva pričakovala rahlo mokro skalo. Plezarija poteka po kompaktni skali. Ob vstopu v kamin za nama že prisopiha prvi plezalec tuje naveze in vpraša “ŠTANT?!?”, ter pokaže na sidrišče, ter mu prikimam in odplezam po kaminu navzgor. Kakšna uživancija, ves čas se mi po glavi vrtijo Tadejeve besede “Ne se notr basat!” in se z razkorakom premikam čez kamin. Smer nato zavije v levo preko nekaj velikih lusk, ki prijetno donijo, tu so sledile spremne besede “js sm jo kr zajahou” in “tu use drži”. Mimo lusk in v viseči viseče sidrišče, kjer sva imela precej nesreče zaradi “solate”. Ko se končo odrešim odplezam na štant in počasi preideva na gredo, rahlo v desno in naprej v smer, sledita dva lepa raztežaja štiric, ki sta opremljena, a malo manj kot težji. Drugi raztežaj štiric sva prišla malo višje in zato naslednji raztežaj splezala prečno v desno ter prišla pravilno na sidrišče pod težje raztežaje. Tu je klinov kolikor želiš in če vpneš vse, se ti zna zgoditi, da zmanjka kompletov. Plezarija je tukaj prava uživancija, malo težje, malo se je treba napeti, trikrat globoko zadihati in si čez. Na nekem delu je bila skala mokra, a se je vseeno dalo lepo preplezati čez brez težav. V ključnem delu smeri, me je odnihalo, saj nisem našel pravega načina, da bi prišel čez, nič zato, odniham na drugi del ključne police in splezam gor. “Tale del bom pa še sanjal!” si rečem, slikam, in splezam naprej. Lepa plezarija !! Na vrhu si dava s Tadejem roko za uspešno preplezano smer in se spustiva po vrvi čez Virensovo smer. Pogledava gor in vidiva tujo navezo, ki se še vedno ukvarja s ključnim raztežajem. Prav dolgo se nisva zadrževala pod steno saj je kar pogosto zafrfotal kakšen kamen iz stene.

Pobereva šila in ruzak, ter se odpraviva proti avtu. Hiter ter suh sestop in sva pri avtu.  Roka, in požirek piva ter na pot proti domu.

 

 

 

Prvi kamin.

 

Na vrhu štiric.

 

Prečka v desno nad štiricami in pod težjimi raztežaji.

 

Težji raztežaji 🙂

Ključni raztežaj in ključ smeri.

Ekspresni sestop! ( za 100m)

 

P.S. V Koglu sva naštela 8 navez, vključno z najino.

P.S.S. V nedeljo sva s Tadejem preplezala Zupanovo smer v Koglu.

 

Teranova in Trojka

Zadnji vikend je bila planirana skupna tura AK a je zaradi množične odsotnosti prvotni plan odpadel. Trije smo se zmenili, da jo pihnemo skupaj v Dolgi hrbet a je tudi od te naveze še eden odpadel. Tako sva se z Marjanom zmenila, da greva po Teranovi do Trojke in potem čez njo na sonce. V duhu plana sva zjutraj peljala en avto na Suhadolnik, z drugim pa na Jezersko.

-10 stopinj naju je spravilo takoj v hitri pogon in sva okrog 8ih vstopila v Teranovo. Cca 1.5h in sva bila čez.

Dostop do Trojke in pogled na golo/suho steno nama ja zbil nekaj upanja, da se je bova sploh lotila a sva vseeno vstopila.

Vse kar je bilo skale (skoki, plate) je bilo suho brez kančka ledu/snega in drytooling here we go.

Precej težka plezarija naju je zelo upočasnila, za piko na i pa vmes med skoki še sipek sneg – ponekod do riti.

Do sončnega zahoda nama je uspelo pridit nekje do 300-350 metrov, ko sva se odločila za abzajl, saj nisva vedela kake težave naju še čakajo.

Dokaj hitri abzajli (kar nekaj štantov je že od prej narejenih) in sestop nazaj naj Jezersko in sva po 15-ih urah bila nazaj pri avto.

Plezala Marjan & Gregor

Teranova

Teranova

Proti Trojki

Trojka

Trojka

Trojka

Trojka

Trojka – kjer sva obrnila

Stirofobija

S Samotom sva 13.3.2022 plezala Stirifobijo. Do zavese sva pridirkala zaradi pozne ure, pod zaveso pa sva se navezala. Od zavese že kar pošteno teče tako da moraš biti kar hiter če nočes biti moker. Dober dan z dobro družbo! Plezala: Samo in Meno.

 

Pod škrlatnim obzidjem

“Zadnjič sem pod Dnino videl nek trakec ledu v neki grapi, mogoče se da priti čez, zna bit zabavno, greva to pogledat?”, se je glasil Marjanov predlog v ponedeljek in tako v torek zarana drviva proti 3. serpentini vršiške ceste. V Krnici se zidovje in stolpovje obarva rozasto in odpre se nama paleta idej, kje bi med Kriško steno in Rakovo Špico prišla čez in si turo začinila s poznim sestopom v Vrata. “Greva vseeno tist led pogledat pa če bova hitra…”

Če iz naslova objave nadaljujem v Miheličevem stilu, bom vstop opisal nekako takole: “…kjer se prostrani prodi zožijo v grapo Gruntovnico od desne zaslišiš šum skritega slapu.” Na desni se pokaže ozka grapa, kjer nad vstopnim kaminom razpneva vrv.

Grapa predstavlja kaskadast svet položnih kotanj, ki jih zapirajo strmi prehodi v obliki zaledenelih sveč in zaves ter tudi nekaj kombiniranega plezanja. 6 raztežajev nama je ponudilo pravo plezarijo do težavnosti WI4+ in M4, za približno 3 dolžine vrvi pa je bilo hoje po grabnih. Ključ je strma, ozka sveča precej sumljive kvalitete ledu v tretjem raztežaju. Šesti raztežaj naju je navdušil z manjšim amfiteatrom iz katerega izhod ponuja estetska sveča. Raztežaj za tem sledi prehod M z nekoliko nerodnim začetkom, pa zelo dobrimi hooki v nadaljevanju. Zadnji raztežaj predstavlja strma zavesa. Najtežje prehode je sprašil in pohaklal Marjan.

Ob 14.uri stojiva na vrhu grape, ki pada med Rakovo Špico in Rogljico, še precej daleč od njunih sten. To bo to za ta dnar, jutr je šiht, pa faks.

Sestopila sva z enim spustom po vrvi (urejen v skalah levo, moder prusik) čez zadnjo zaveso in se po grapi desno od le te (gledano v smeri navzgor) dvignila v labirint rušja in macesnov in grap skozi katere sva prečno proti jugozahodu sestopila nazaj v Gruntovnico.

Malo sva že povprašala naokoli o morebitnih vzponih po tej grapi, a zaenkrat še nimava informacij, da bi kdo kolovratil tod okrog. Je pa res, da je grapa v bogatejših zimah verjetno močno zasuta s snegom in kakega duha ter sluha o ledu ni in zna biti vzpon precej bolj trivialne narave. Če kdo ve za predhodno plezanje v grapi pod Rakovo Špico in Rogljico, naj naju pa le kontaktira, da ne bi odkrivala tople vode 🙂

Plezala in uživala Marjan Kozole in Anže Javoršek


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zgornja polovica smeri

 

 

Turna Struška

V soboto je Maja organizirala turo za vse v klubu, ki bi probali turno pa da se malo zberemo na kupu. Tura je bila primerna za vse, odšli smo na Struško v Karavankah. Vreme nam je ustreglo z sončkom, sneg pa je že pomrznil in zbil. Na zgornjem delu se je dalo narediti par dobrih zavojev, to je pa to. Na koči so se še eni lepo na sončili dva sva pa že prej odšla na južno.

Bilo je fino in sproščeno. Upam da se kmalu vidimo na Triglavu.

Bor Vidic

Visoka Bela Špica

V sredo sva z Anžetom preplezala Severni raz, Visoke Bele Špice. Smer ponuja pravi užitek plezanja v kompaktni skali in kot pravi vodniček, vsi potrebni klini (maloštevilčni) tičijo v smeri. Ta ima skoraj vsa sidrišča navrtana razen enega, možnost vmesnega varovanja v sami smeri pa je prav tako dobra. Plezanje v tej smeri je, kot sem že omenil, pravi užitek, vsi potrebni klini so na pravem mestu tako, da je orientaciji v smeri kar dobra. Beri dalje »

Kačji stolp + Zimska smer; IV/III 400m

Iz službenih navad ne ugašam sinhronzacije emailov na telefonu med dopustom in v inbox prileti mail od Matjaža za izpitno pripravniško turo. Le kdo bi ležal na plaži, če gre pa lahko plezat?!

“Z veseljem, sporoči smer!” na kratko odgovorim.

“Kačji stolp v VDV”

“?!?”

” Ne skrbi, nihče še ni slišal za to smer 🙂 Dobiš dodaten opis, skice ni.”

 

OK. Izpitna tura kot se spodobi si rečem. Brskam po netu in najdem en vris v Trapezu, zraven opis v dveh stavkih za smer, ki pa glede na vris že ne more biti pravi. Kasneje se je izkazalo, da je opis dokaj ok, medtem ko vris iz vodnička Mihe Zupana – Trapez (VDV) ni. Spremljam vreme in bolj ko se bliža sobota, slabša napoved. Nevihta ob 11.00. Se odločiva, da opraviva pristop s čelko in takoj ob svetlem vstopiva v smer, pa bi mogla biti pravi čas na varnem. Iz Ljubljane ob 3-h in vstop v steno ob 6ih. Začetek smeri dokaj jasen glede na vpis in vris. Hitro narediva prve tri cuge. Vris nato kaže naravnost gor v zajedo. Probam ene 15-20 metrov, ko me ustavi krušljiv previs, ki krepko presega oceno smeri (IV/III). Zato se vrnem in probam levo za vogal, kjer se najde res lep žleb, ki te pripelje po dveh raztežajih višje na konec smeri Kačji stolp in se nadaljuje kot Zimska smer do vrha Trapeza.

Ura cca 9.00, Matjaž vleče naslednji cug, ko se vse stemni, zagrmi in iz neba ulijeta dež in sodra. Pa sej še ni 11?! Midva dobra dva raztežaja pod vrhom.

Sledi kamenjada in slapovi vode po smeri. Matjaž potegne desno pod previsne odlome v zavetje, jaz gledam kako voda zaliva metulje v sidrišču. Plezalke postajajo plavutke. Matjaž postavi sidrišče, jaz na hitro poberem opremo in za njim na varno.

Na telefonu preverim radarsko sliko in vidim, da bo v roku 15 minut vse mimo. Mirno počakava, medtem ko se vse zliva mimo naju v dolino (filmček na voljo pri meni za interesente 😉 )

Res se vse hitro umiri in normalno splezava naprej in ven iz stene.

Sledi še precej dolg sestop mimo Vodnikovega doma in čez Bohinjska vratca nazaj v Krmo.

Zaključek?

Smer res ni najlepša, v njej je bil točno en klin, na katerega Matjaž ni upal niti ruzak obesit,  nima skice, ima napačen vris v vodničku, .. ampak za pokazat alpinistično znanje pa…

Izpit opravljen 😉

Gregor

Čas Naguala – Kalška Gora

Še ena iz (še vedno) aktualne zime. Na radar sem jo vzel že nekaj let nazaj kot udeleženec tabora v Kamniški Bistrici. Takrat zaradi velikih količin novozapadlega snega niti poizkušali nismo. Še peš do sedla ni šlo.

 

9.4. je bil dan z izjemno toplim jutrom. Že od avta v kratkih rokavih. Morm priznat, da me je malo skrbelo, da z plezarijo ne bo nič.

Vroč dostop. Smer je od daleč vseeno obetala.

Že prvi metri so pokazali, da ne bo slabo. Z višino se je kvaliteta snega in ledu samo izboljševala. Po Evinih kriterijih je bilo že za ledne vijake. Kmalu naju je zajela gosta megla. Dan se je iz prijetnega sončnega v trenutku spremenil v neprijetno zmrzovanje.

Prvi raztežaj

Mraz na štantu

Našla sva tudi stare svedre, ki so omenjeni v vodničku. Nad smerjo sva bila navdušena, lahko bi je bilo za kakšen raztežaj več. Razmere so bile z izjemo prvega raztežaja vrhunske. Sestopila sva po lovski poti proti Žagani peči. To pa je bila čisto posebna zgodba mogoče celo vredna svoje objave.

začetek enega lepših raztežajev

Plezala sva: Eva Ulčnik (AO Rašica) in Nejc Turnšek

na vrhu

Debela peč Jesih Potočnik

Kljub omejitvam sem tudi to zimo uspel nekaj splezati. Ta je bila že nekaj časa na seznamu želja in bila je res dobra. 6.3. je bil dan ko sva z Marjanom krenila proti Krmi. Zaradi zaprte ceste sva imela zjutraj prijetne ogrevalne metre po ravnini. Pod steno sva ugotovila, da sva na prvi pogled brez ključnega dela opreme, vendar sva ga z iznajdljivostjo nadomestila.

 

 

 

 

 

 

 

 

Spodnji del stene do kamina sva plezala nenavezana, sam kamin nama ni povzročal preglavic saj je bil dobro zasut.

Zgoraj v strmejših raztežajih pa sva porabila kar nekaj časa. Napredovala sva počasi zaradi neuporabnega snega. Izstopila sva v trdi temi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sestopila sva na Pokljuko kjer naju je čakal prevoz, večerja, voda in pivo. Slava in čast prevoznicam.

Nad prečko v zgornjem delu sva pustila BD ledni klin. Če ga kdo prinese v dolino menjam za pivo 🙂

Plezala sva Marjan Kozole in Nejc Turnšek.

Prontarska v Velikem vrhu Košute

Da greva Slovensko sem se upiral samo za to, ker sem vedel, da nama bo žal, če ne bova šla kej lepga 🙂

Na krasen dopustniški četrtek odpeljeva z Jako en avto pod Matizovec. Pogled na golo južno steno Košute je kazal, da bova nesla smuči gor in dol. Z drugim avto se odpeljeva na parkirišče za planino Korošico. Kot dva Čeha se v addidaskah odpraviva po suhi cesti a jih že po dveh ovinkih zamenjava za pancarje in smučke in se dvigneva pod smer. Snežni beton je že spodaj kazal, da bo plezanje v smeri prava poezija. Vsi skoki do vrha zaliti, kot tudi obvoz velikega balvana.

Po cca 1.45h pogledava proti Kofcam in vidiva, da smuka bo! Sicer sneg precej težek/južen ampak smuka zaradi tega nič slajša. Se mi zdi, da so naju štiri pupe na Kofcah slišale vriskat na poti navzdol. Ker je koča zaprta med tednom sva odsmučala naprej še cca 150 višincev v gozd in potem mimo Matizovca po cesti do parkirišča, kjer so naju čakali še vedno lepo ohlajeni čehi 🙂

 

 

Skupne ture 2022
Vremenska napoved