‘Vzponi in ture’

Zeleniške Špice

Izhodišče ture je bila Jermanca (skozi Repov kot). Štart je bil zgoden, da smo se skupaj z vzhajajočim soncem prebili skozi gozd in pod greben. Na začetku gozdne poti, ki se odcepi desno od Kamniškega sedla ni več velikega napisa »Pot ne vodi na K. sedlo«, posledično se nam je prilključil še planinec, ki je bil namenjen ravno tja. Jutranja svetloba in krasni razgledi na obsijane vrhove (ali pa je bila kriva zgolj zgodnja ura) so nas malo zamotili in smo zgrešili pot, ki se odcepi desno skozi tolmune. Grega je hitro začutil, da smo previsoko in nas usmeril nazaj na pravo pot. Po prečkanju tolmunov se pot vzpne po grapi, kjer se začne lažje plezanje. Nato smo si nadeli pasove in čelade ter začeli zabavni del poti. Za začetek je še nekaj trave med skalo in borovci, potem pa se začne gibanje po razgibanem grebenu s stolpa na stolp. Na Staničevem vrhu smo srečali skupino planincev, kateri so za spust uporabili abzajl. Mi smo se odločili, da bomo kar splezali, saj levi del ponuja lepo plezarijo (pa še vso kolono smo prehiteli).

Celotno prečenje smo se strogo držali grebena in nismo delali obvozov. Eden izmed težjih delov je bil kamin, ki stoji kar dobro pokonci, vendar je skala zelo kompaktna, kar ponuja odlično plezarijo.

V celotnem prečenju smo enkrat uporabili sput po vrvi in sicer s škrbine, kateremu se da tudi izogniti, če narediš obvoz po levi že pred vzponom.

Po slabih treh urah in pol smo bili na Srebnem sedlu, kjer smo si privoščili počitek in uživali na toplem soncu. Pot smo nadaljevali do Kamniškega sedla, kjer so nas čakale čisto drugačne razmere..megla, mraz,… (no vsaj puhovk nismo nosili zastonj celo pot) in nato sestop v dolino. Skozi celotno prečnje izpostavljenost grebena kar ne popušča, vendar dobra in kompaktna skala ponuja ogromno užitkov.

Po poteh finančnikov

Letos nama z Majo ne znese izpeljati toliko tur kot prejšna leta. Je pa zato bolj fajn, ko najdeš tak bonbonček.

Plezala sva Via dei Finanzieri v Rosskoflu. Gora se nahaja v Karnijskih Alpah  južno od Nassfelda. Dostop iz Nassfeldpassa je udoben in hiter. Stena je severovzhodna, tako da te zjutraj prijetno greje sonce, sredi dneva pa si v senci.

Sama smer je fenomenalna. Strma, kompaktna, dobre možnosti varovanja. Praktično po vsakem cugu sva si rekla: “tole je blo pa lepo.”

Sestop, ki je predlagan v vodničku poteka po Schiavijevi poti. Markirana je odlično, ni pa ravno pot. Mest II-III je kar nekaj in še rahlo vlažna so.

V te konce se sigurno še vrneva.

Celjska smer v Mali Rinki

Vreme čez vikend je obetalo in že dolgo časa sem se spogledoval z Vzhodno smerjo v Mali Rinki. Pokličem Heleno, če je za plezarijo v soboto in dobim nazaj njen klasičen »Kdaj je treba vstat? 😊«

Za vsak slučaj izberem še dve rezervni smeri : Steber Štajerske Rinke in pa smer, ki je poleti malo plezanja – Celjska smer v Mali Rinki.

Da ne bo prezgodaj vse skupaj predlagam, da greva na Okrešelj prespat že v petek. Ko prideva na Okrešelj vidiva, da ima ČAO tabor in da bo veselo v vseh smereh okrog Okrešlja. Sprašujeva kdo bo kam šel in vmes se omenita tudi Vzhodna in Steber. Na izbiro imava zgodnje vstajanje in prva naveza pod steno ali Celjska smer. Po približno 10 sekundah pade odločitev za Celjsko – varianta čez plošče

Vstop ni bilo težko najti, saj je grapa med Rinkama dobro vidna, levo od nje za stebrom pa očitna smer Skozi žrelo. Sledi lepo poplezavanje do velikega kamina, kateremu se izogneš po desni strani. Takoj nad njim je razcep, kjer je normalna smer, ki se večinoma pleza po zimi naravnost gor po grapi. Midva se odločiva za levo varianto čez plošče, ki je kljub občasni megli bila videti res lepa. Prvi del plošč je zelo dobra skala, ki se slabša do samega raza. Raz je zelo krušljiv in deloma skoraj steber in glede na trojko po skici sva bila prepričana, da sva zgrešila smer. Na trenutek bi ji dal vsaj IV+, če ne V. Zabijanje klinov in dodatna ura, da sva prišla čez smotan del in pokazal se nama je vrh.

Sledilo je še krajše iskanje markacij planinske poti v megli za sestop skozi Turski žleb do Okrešlja in naprej v dolino.

Naslednji dan sem na netu našel staro sliko iz Planinskega vestnika (št.23-A), ki je potrdila, da nisva falila. Mogoče zadnji del za kakšen ovinek… 😊

lp, Gregor

Grossglockner, Debela peč, Kalška gora

Že dolgo je od zadnje objave. Vmes smo sicer tut neki splezal, vendar kar je blo je blo. V zadnjih desetih dneh pa tole:

6.-7.6. 2019 sva z Jurijem Tratarjem (AAO) splezala Mayerlrampo v Grossglocknerju. Prvi dan sva dostopila do praznega bivaka, naslednje jutro pa nadaljevala čez smer in do vrha. Razmere so bile ok, smer lepa,  na grebenu naju je pa kar dobro prepihalo.

 

13.6.2019 sva  z Kristijem splezala Sekločevo v Debeli peči. Naravni prehodi po kompaktni skali, naju hitro pripeljejo do vrha. Sestopila sva po lovski stezi.

16.6.2019 s Heleno obiščeva Gregorinov steber v Kalški gori. Trije raztežaji čudovite plezarije, zgoraj pa še malo grebenčkanja. Pred nevihto sva že na pivu v Kamniški Bistrici.

 

Vmes smo nardili še en poskus z Majo in Branko, ki pa smo ga zaradi nepredvidene gužve opustili.

 

Smuči, sonce in pršič (Stubeck-2370m)

V zahvalo Prešernu za dela prost dan, smo sončni petek lahko izkoristili za obisk gora. Glede na snežne razmere, smo za turno smučarijo izbrali Stubeck nad dolino reke Malte. Stubeck je 2370m visok hrib, extra razgleden in zaradi blagih naklonin plazovno varen. Naše izhodišče je bilo pri koči Leonhardhütte (1600m) (ker je izhodišče tako visoko je primerno za ture tudi, ko v dolinah ni dovolj snega). Prvih 400m vzpona poteka skozi redek gozd, nato pa še 300m vzpona po planoti, kjer se že odpirajo krasni razgledi.

Zložen vzpon se pod vrhom obrne proti severovzhodu

Kljub kar visoki temperaturi je bil sneg zelo ugoden. Hitro smo pripravili smuči in se spustili po strmini. Prvi del spusta je bil odličen, pršič in še nezvoženo pobočje. Tudi drugi del spusta skozi gozd, je bil uživaški, le na nekaj senčnih odsekih je bilo malo poledenele skorje. Ker je spust prehitro minil, smo se odločili, da gremo še enkrat. Povzpeli smo do polovice in znova uživali na vijuganju med drevesi.
Krasna tura, veliko sonca, pršiča in veselja.

Palouz-Tschada

Praznični petek in obetavna vremenska napoved sta bila povod, da z Gresom speljeva malo daljšo turo. Najprej sva imela plane v Julijcih, vendar sva jih po sredini izvidnici opustila. Glede na količino padavin in temperature v preteklih dneh, se nama je zdelo, da bi lahko našla dobre razmere nad Logarsko dolino. Logična izbira je bila severna stena Planjave.

Izbrala sva smer Palouz-Tschada, 1000m. Smer skozi celo steno išče dobre prehode in orientacija ni težka. Ker nisva vedela kaj pričakovati, sva se opremila še z opremo za bivakiranje.

 

Dostop je hiter in udoben, začetni raztežaji ponujajo odlično plezanje. Po smeri poteka kar nekaj velikih plaznic, kjer sva našla odlične razmere. Najtežji raztežaj verjetno sploh ni del originalne smeri, vendar se nama je zdel najboljši prehod čez zaporo. Težave so nekje do M5.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V zgornjem delu sva nenavezana plezala odličen škripavček do 75° . Z višino se kvaliteta snega slabša, več je tudi klož in napihanega snega. Čez sumljivo pobočje, sva se spustila po vrvi.

Na rob stene sva izplezala malo pred mrakom po 8,5 urah plezanja. Na vrhu sva se odločila, da s sestopom nadaljujeva zjutraj. Našla sva vrhunsko mesto za bivak, si pripravila toplo večerjo in čaj, ter zaspala pod jasnim zvezdnatim nebom.

Zjutraj naju je prebudil krasen sončni vzhod. Nadaljevala sva s sestopom proti Škarjam. Na južni strani pobočij je ogromno sumljivega snega in tudi prečenje se je še kar vleklo. Ko prideš do sedla si v dolini res ekspresno.

Bila je super tura! Še takih!

Palouz-Tschada, 1000m IV/III, M, Miha Močnik (AO Železničar) in Nejc Turnšek

Kranjska poč, NŠG

V soboto sva z Nejcem zlezla Kranjsko poč v S steni NŠG. Končno se nama je enkrat popolnoma izšlo po pričakovanjih – pričakovala sva namreč zelo sabe razmere 🙂

V smeri sva se kar nadelala, v njej prebila mrzel dan, na sestopu pa že morala prižgati čelke. Danes me boli rama, ki sem jo nategnil 15m pod robom stene. Baje se staram … Drek, jaz pa šele dobr začel …

Skuta

Smer Drenovcev (II, 450m)

V nedeljo smo se trije zbiljci odpravili v Kamnisko-Savinjske Alpe. Miha Popovic – Popo (Čao), Matevz Srsen – Meno in Blaz Sustersic – Badzi. Glede na to, da se vsi trije poznamo ze od malih nog in se zadnje case predvsem s Popotom ne vidimo prav pogosto,  smo se imeli marsikaj pametnega za zmenit. Med drugim sem izvedel tudi, da sta nekoc enega prijatelja privezala na drevo in ga kar tam pustila dokler ga ni resila njegova mama, tako da me je celo pot mal skrbel, da se mi ne bi zgodilo kaj podobnega. Cilj je bila Planjava po lahki stari smeri Drenovcev (Kovac-Michler-Roller), ki se nekje na dobre pol poti prikljuci Sz grebenu. Na sedlu je bil ze kar jesenski mraz, veter in megla. No megla se je po postanku v koci razkadila, mraz smo pa prepodili s hitrim tempom. Smer je z oceno II ravno prav lahka, da ne pogresas vrvi. V bistvu gre bolj za hojo kot plezanje, je pa vseeno lep občutek ko taksno, vseeno kar mogocno steno prelisicis na tak pohodniski nacin. Meno je posnel tudi super filmcek, ki si ga zaradi nekaj ne prevec sportnih kadrov, raje oglejte na njegovem fb-ju.

P.s. Vsak je prispeval nekaj: Popo fotke, Meno filmček, jaz sem pa napisal članek in nosil štrik.

Vstop

Kunaverjeva polica

Proti grebenu

Greben

Vijuga v Srebrnjaku

Če bi kdo prebiral moje vzpone, sedaj jih je že blizu 500, in predvsem vrhove v katerih so opravljeni, bi hitro opazil, da je lep kos naših hribov ostal zapostavljen. Pa verjetno nisem edini. Na trentarske konce se alpinisti iz notranjosti države odpravljamo preredko. To pa je zadeva, ki jo v bodoče nameravam popraviti.

Proti izviru Soče smo se odpravili dokaj pozno. Miha skoraj direktno z žura, Meno se je prejšnji dan mudil na Janovi poroki (Čestitam in srečno obema! Beri: Jan, daj za rundo!), jaz pa sem proslavljal mamin rojstni dan. Vsem trem je bilo vstajanje najtežje opravilo tega dne, vseeno pa je najbolj prepit deloval Miha, zato sva si z Menotom razdelila smer, Miha in njegov maček pa sta naju varovala iz ozadja 🙂

Naš cilj je bil Srebrnjak in manj plezana smer Vijuga, ki vijuga med obema bolj znanima klasikama: Bratovsko in SZ stebrom. Za razliko od njiju je precej manj obiskana in temu primerno opremljena. V smeri smo našli vsega 2 klina, pa še ta zabita eden zraven drugega v enem od detajlov smeri. Gre sicer za lepo linijo v (z izjemo prvega cuga) dobri skali.

Plezali smo cel dan, smeh iz vseh treh zabav pa uspešno prenesli v steno. Tura je bila prava, ambient popoln, gužve pa nobene – še bomo prišli!

Vremenska napoved
Zadnji komentarji