‘Vzponi in ture’

Planjava, Mali cekin (V,160m)

Tik pred napovedanim nedeljskim sneženjem sva s Heleno izkoristila še zelo toplo jesensko soboto in se odpravila v Planjavo.

V vodničku piše, da je to eno najmanj obiskanih skalnih področij zaradi dolgega pristopa, meni osebno pa je 2 uri pristopa bilo prav prijetnih na tak lep dan. Mogoče zato, ker vsako turo vzamem kot celoto in ne samo hitenje čez smer, da naredim kljukico. Iz Jermance v Repov kot, kjer sva “iskala” lovsko pogorišče, kjer se potka odcepi pod levi del JV stene. Pogorišče sicer ne vem kaj je, je pa sama stena že lepo vidna iz same poti.

Smer poteka čez celo ploščo do same grape, kjer preči desno še dva raztežaja.

Prvi raztežaj so prave Pakleniške plate z res malo varovanja. Skala je pa odlična tako, da večji težav to ne povzroča.

Drugi raztežaj nič posebnega, čeprav je v skici vrisana/opisana V plata, ki pa je gladka kot keramika z nič varovanja in dvomim, da gre kdorkoli čez njo. Levo mimo nje II do štanta.

V vodničku piše “vodoravno desno preko luske”. Tukaj sem ves čas, ko sem čakal Heleno, gledal to lusko, kako je izpostavljena in čedalje ožja do konca, če je prava ali ne.

Ko sem se že prepričal, da je tole prava pot in se skoraj spustil v njo, sem se spomnil, da v poplavi socialnih medijev nisem videl niti enega “selfija” v njej. Prečka je res fotogenična 🙂

Vzamem še enkrat telefon v roke in najdem “fotko iz detajla smeri”, da je prava luska 2 metra nad vstopom v njo… Od spodaj pač ni tolk očitna.

Mimo luske, na manjšo poličko za roke in čez. Sledi še zajeda, ki se lepo spleza po desni plati in ven.

Sestop je levo čez borovce cca 100 m nazaj dol do abzajla. Mimogrede za orientacijo: sam abzajl je cca 10 metrov nad sidriščem, preden se lotiš luske.

Še dobra urca sestopa do Jermance in letošnja vzponov kar bogata letna sezona se zdi pri koncu

 

Gregor

Spominska smer Janeza Robiča

Baje je indijansko poletje in ga je potrebno izkoristiti. Pa še dopust ostaja. Za četrtek je bil napovedan dež okrog 15.00, zato sva z Jernejem (AO Rašica) krenila v Malo Mojstrovko, kjer sta dostop in sestop kratka, pa še smeri ne preveč dolge. Izbral sem sem smer Spominsko Janeza Robiča, da ne bodo Rašičani plezali samo klasike 🙂

Smer takoj začini vstopna prečka, ki poteka mimo luske za katero se res nočeš z vso silo obesit. Za njo te zgoraj pričaka klin

Ko končaš prečko te čaka masten kaminček, nad njim pa nekaj lepega poplezavanja.

Sledi nekaj slabših metrov naložene trojke, kjer tudi varovanje ni ne vem kaj. Je pa precej široko območje, kar ti daje več možnosti za prehode.

Sledi res lep zaključek smeri, čez plošče v desno, kjer se priključi zahodni raz

In izstopni kamin

Smer bi odsvetoval za tečajnike, ki še nimajo izkušenj s prečkami in tipično slovensko podrto trojko 🙂

Sam sem užival 😉

Vzhodna v Mali Rinki

Ko je še stala stara koča na Okrešlju sva s Heleno tam prespala s planom splezati Vzhodno v Mali Rinki. Tabor ČAO na isti lokaciji naju je takrat preusmeril v Celjsko smer. V začetku septembra sva bila zgodnja in iz doline direktno pod steno v kateri sva bila sama kljub izredno lepi vremenski napovedi. Edino en vlak pohodnikov je šel mimo naju v Turški žleb medtem ko sva vlekla opremo nase. Vstop v smer je direktno iz pešpoti skozenj.

 

Začetna desna prečka okrog stebra je bila hitro za nama in potem se začne lepo poplezavanje naravnost gor do plošč. V planu sva sicer imela levo varianto izstopa ampak je bila na razcepu desna plošča ravno tako mamljiva in sva odcep dejansko spregledala, kar sva ugotovila, ko sva bila že ven iz smer in se čudno spogledala na vrhu stene.

 

Izredno lepa smer, kompaktna skala z narejenimi štanti in dovolj dobrim varovanjem.

 

Zahodna zajeda

V želji zbrati še zadnje manjkajoče vzpone za napredovanje v statusu, si je Gregor zaželel vzpona v Steni. Med naborom predlaganih klasik, izberem tisto, ki sem jo doslej plezal samo enkrat in tako se odpraviva v Zahodno zajedo. Smer krasi lepo, odprto plezanje, dva čudovita detajla in super skala v spodnjih dveh tretjinah.

Kot se za plezanje s pripravnikom spodobi, plezava izmenično in tekoče, navezi, ki je vstopila takoj za nama pobegneva kot Roglič in Pogačar, za smer pa potrebujeva slabih 5 ur.

Po preplezani zajedi naju čaka še 300m podrtega terena, ki malo pokvari vtis spodnjega dela, vseeno pa dodatno začini in podaljša turo. Sledil je še sestop po Bambergovi in pivo v domu, kjer sva se naučila nekaj novega o geografskih značilnosti naše male Slovenije – ja, Koroška Bela je del Jesenic, zdaj veva!

Divja Koza, Krobath-Metzger

Že nekaj časa, se z Jako meniva, da bi plezala kaj lepega v Divji Kozi, debata preskakuje med Comicijevim (SV) razom, njegovo Vano Nero ter klasiko Krobath-Metzger. Po poročanju lokalcev in starejših vodničkov med temi smermi sploh ni debate katera je Naj. O smeri se najde že kar nekaj podatkov akoravno ni tako slavna kot njena »Miss« sestra v Trbiški Krniški Špici. Pa vseeno, še js dodam en potopis.

V sredo zarana sopihava proti Pellariniju in naprej do pod stene. Če bi na vstopu predolgo strmela bi bile verjetno težave v tilniku, zato se čimprej zapodiva v prve kamine (IV), ki se ponašajo z mahom, blatom, vodo. Sledi nekaj lažjega terena po manj izrazitem razu in že stojiva pod prvim težjim mestom, zajedo, ki jo zapira manjši previs. Skala je fenomenalna, izredno lepa plezarija v razkoraku in previs bogat z luknjicami in šalcami. Sledi ena iz mnogoterih traverz, tokrat v levo pod rumeno poč, ki jo zaključuje strm prehod (V). Skala na tem mestu je, kot že večkrat povedano, brutalna. Smer se nadaljuje po dolgi, lahki, a zračni prečnici v desno navzgor in nato nekaj strmejših metrov naravnost ter nato zopet slikovita prečnica (eno mesto IV) v levo do terase in stolpiča s katerega sledi zadnji raztežaj. Zgodbe, ki se jih najde med opisi pričajo, da bo plezanje precej resnejše kot to pravi Mihelič s svojo »globoko počjo« (?) . (OK morda tako kot Luska v Dolgi Nemški tudi tu stena leze narazen(?)). Globoka poč je na licu mesta precej ozek, globok, 25m dolg Vertikalen kamin. Vsaka naveza se ga baje loti nekoliko drugače. Vidiva dva klina, ki po previsni poči v levo predstavljata obvoz, a predhodniki poročajo o plezanju konkretnih šestic v nadaljevanju. Tako raje izbereva kamin. »A ga boš probu od zuni? – piz*a nevem če, precej gladko zgleda, možnosti varovanja pa tud ni videt.«

»Piz*a je ozko, ruzak bo treba med ja*ca«, no izkazalo se je da je kamin na dveh delih zelo ozek, moker, gladek, skratka ljigav in zaguljen. Italjanski vodnički priporočajo guzenje v stilu črva in to sva tudi počela. Varovanja prvih 20m praktično ni, pomaga pa zagozden balvanček. Zabila sva en klin v levi bok kamina, ki pa je verjetno bolj psihične kot fizične kvalitete, probavala pa nisva, a sva ga pustila za naslednike. 😀  Nato se kamin razširi in sledi razkorak »facing towards poden,« in prestop v desno steno, kjer končno sledi tista IV+ in celo en star klin!

Takoj nad kaminom stopiš na Božje police, kjer je smeri tudi konec. Že spodaj sva se zmenila da greva na vrh, »Eh teh 150m, 30min pa sva gor«. No izkazalo se je da je tega lahkega poplezavanja verjetno kar kakšnih 100m več, vija vaja po najlažjih prehodih. Na vrhu nisva preveč palamudila, ker je sledil še resen sestop do markirane poti Anita Goitan, sonce nama je pa že odštevalo zadnje ure svetlobe. Po poti sva prečila do škrbine kjer so bile nekoč nadelane zajle. Je pa moč narave (Ali pa Italijani sami?? Je to mogoče?) potrgala vse zajle, teren v tej Škrbini je pa… Visoki Rokav bi se ponašal z Dolomitsko skalo. Tako sva nadaljevala še malo proti Pinnacolu po markirani poti in sestopila skozi Trbiško Škrbino v Mrzle vode in nazaj na Žabniško Škrbino. Tu naju je le ujela tema in s čelkami se sprehodiva do avta.

Par zaključkov: Tura je doolga in divja. Smer izredno lepa, strma, izpostavljena, skala fenomenalna. Je pa bolj skopo opremljena. V naših gorah bi smer take lepote verjetno ječala pod težo železnine. Jaka pravi, da je kar nekoliko bolj resna od sestrice v Mrzlih vodah.  Od 17 raztežajev do Božjih polic, je opremljenih morda polovica sidrišč, vmesnih klinov pa v celi smeri za na prste ene roke. Skala je prijazna do metuljev in zatičev, nekaj je ušes, malo sva tudi zabijala. Morda je modro izpustiti poplezavanje do vrha in izstopiti po Božjih policah, ali na Gola Nordest, ali pa proti vzhodu.

Uf. Roman. Se vleče k sestop.

Spodnji kamini

Prečke

Zajeda s previsom

Zame morda NajRaztežaj

Jaka v ključu smeri (ali pač?)

In čez

Das Echo der Dolomiten

Police

Pa še v drugo smer

Izstopni kamin

Sestop

Spominska smer Janeza Robiča

Z Mazjažem sva v soboto 15.8. plezala v spominski smeri Janeza Robiča v Mali Mojstrovki. ( IV+/lll-lV, 350m)

 

Ob 5ih sva štartala iz Ljubljane in se napotila proti Vršiču, kjer sva avto  pustila in se odpravila pod steno. Na poti sva prehitela nekaj pohodnikov, ki pa so nama sledili in naju ujeli pri vstopu v smer, ko sva se midva že počasi navezala. Prešvican pohodnik v kavbojkah in šolskem ruzaku naju upraša ali greva tudi midva na Malo Mojstrovko, pa mu je Matjaž lepo povedal, da ja, vendar je on zagotovo zgrešil pot na njo in ga usmeril nazaj.

 

Malo čez 7 zjutraj sva vstopila v smer, ki pa je bila precej fajhtna od tal pa skoraj do konca smeri (ponoči je namakalo). Zato nama je plezanje prvih nekaj raztežajev vzelo nekaj več časa. Smer ponuja precej krušljivo skalo, ki je na določenih mestih lahko tudi zelo kompaktna. V suhi skali bi bili prvi raztežaji bolj užitni, tako pa so mokri lišaji bili podlaga za globoko dihanje in par kletvic. Kljub mokri skali mi je bilo užitek plezati v smeri. Možnosti varovanja v smeri je veliko in je v njej tudi nekaj klinov (kot so označeni v skici)

 

Ko sva prišla iz smeri sva pospravila opremo in se nato odpravila po Hanzovi poti do vrha Male Mojstrovke in nato do avta.

Vstopni raztežaj

Začetek drugega rastežaja

 

 

 

Via Piussi, Mrzle vode

V soboto sva se s po-dopustniškim Gregorjem namenila splezat kaj lepega v dolini Mrzlih vod. Izbral sem Piussijevo smer v Pinnacolu, ki jo Mihelič postavlja ob bok slavnejši sosedi, missici Julijcev v Trbiški Krniški špici. Na melišču pod steno pa, glej ti to, srečava še dve Vertikalki, Ano in Heleno. Ker so Heleno dajali krči in se je odločila za povratek v dolino, sva privezala Ano na en konec štrika (nema kod nas hoču-neču) in tako smo bili do konca dneva trije.

Sama smer nas ni pretirano navdušila (ali pa so bila pričakovanja previsoka?). Spodaj mokro in mestoma zelo krušljivo, višje gori pa z izjemo reees zelo lepega 50m cuga v centralnem delu zajede, tudi nobenega presežka. Smer ni toliko težka kolikor je resna in mestoma je potrebno biti precej pazljiv. Vseeno smo jo pospravili v žep in slabih 5h kasneje stali na vrhu Pinnacola, predvrha Trbiške Krniške špice. Sledil je dolg sestop, obvezno pivo na Pellariniju in povratek v domovino. Še bomo prišli!

Ana in Gregor v najlepšem cugu smeri.

Ma ti povem, bi bla lahko hudo lepa smer, pa bi bli mi še zmeri za odtenek lepši… 😀

Kovinarska v Mojstrovki

Smeh med telefonskim pogovorom Nejca z Marjanom med vožnjo proti Vršiču (“Ne, Marjan, midva sva že startala in nimava sabo rezervnih plezalk…”) je pod steno Mojstrovke zamenjala rdečica. Pi*da, vem, da je bilo kladivo tukaj nekje. Ma sigurno ga je pojedu naš pes Štumf. Se mi je zdelo zjutraj, da je dobil na masi kakih 30% pa rep mu je sumljivo pokonc štrlel. Majkemi!

Vseeno vstopiva v smer, kar je precej lažje, ko enkrat zaplezaš v pravi previs. Takoj za nama je v smer vstopila še ena naveza, vendar se je kmalu med nami naredilo kak cug distance, tako da se do vrha nismo več motili.

Kovinarsko sicer ocenjujeva kot resno smer zmerne težavnosti, ki pa tu in tam skriva kakšno “past” v obliki slabše skale, zaradi česar morajo biti čutila malo bolj na pecljih kot sicer. Sicer so prehodi precej logični in z orientacijo v sami smeri nisva imela večjih težav. Smer zaznamujejo lep kamin v spodnjem delu, lažji srednji del s prehodom v kotanjo in lepe strme plošče v zgornjem delu.

Nejc v platah zgornjega dela

Na vstopu naj te ne zavedejo klini v podrt rumen previs, raje se loti tistega bolj zajetnega, ampak tudi kompaktnega z odličnimi grifi v dnu kamina. O prečki je bilo pa že toliko napisanega in povedanega, da nima smisla razpravljati. Do konca gor po platah, levo pa šele, ko prideš do strehe!

Skratka, vesel sem k radio, da spet plezam. Pokličte kej, linija je odprta 😉

 

Jesih-Potočnik

Ta teden se mi je zaluštalo po hribih tako močno, da nisem več zdržal sfokusiran za knjigami in tako sem v sredo napisal Jaki, če ima željo peljati tečajnika v hribe. Na mojo srečo je rekel, da lahko, detajle pa naj bi dorekla dan kasneje. V četrtek se že domeniva za smer in odhod, v petek pa je sledila sprememba plana saj je z nama želela še Anja. Uglavnem, na novo smo dorekli cilj, Jaka nama je opoldne napisal kaj potrebujeva za sobotno turo.

27.6. smo se dobili na pokopališču pri Šmartnem, kjer sta bila na parkirišču še Nejc in Tadej. Rečemo par besed, v zraku je dobra volja saj se gre u hribe zaboga!! Se usedemo vsaka naveza v svoj avto in že drvimo proti Krmi iz koder se začne odprava AK Vertikale Debela peč!! Na dostopu je vladalo dobro vzdušje, Nejca pa so med tem po hrbtu špikale hude mravljice.

Skupaj smo prišli pod steno, dali opremo na pas (te smo imeli dovolj za 3 naveze) in previdno nadaljevali vsak v svojo smer v katero nas je popeljala mokra skala. Smer Jesih-Potočnik mi je bila zelo zanimiva, res je da ni neke hude težavnosti, sem pa vriskal na vsakem bolj izpostavljenem ali pa težjem delu in tudi v zelo mokrem  in znanem kaminu mi je bilo super fino fajn!! Anja je prav tako uživala v smeri, jamska mokrota v smeri pa ji ni bila najbolj všeč :D. Kljub predhodni nesigurnosti in strahospoštovanju, je čez moker kamin zborbala kot Superwoman! Nekje dva ali 3 raztežaje pod vrhom se nam je v smer priključila še ena naveza, ki je plezala Sekločevo smer.

Na vrhu smeri smo pospravili robo, Jaka je še napisal Nejcu in Tadeju, da smo gor, saj smo se zmenili da se dobimo na vrhu Debele peči. Ker ni bilo odgovora smo se odločili da sestopimo in se dobimo spodaj v Koči. Pred odhodom je še nekdo iz naše naveze odtisnil štempl v planinsko knjižico (nisem bil jaz). Na sestopu nama je Jaka pripovedoval zanimive zgodbe iz sveta alpinizma ter povedal še kakšno pomembno stvar, ki jo je dobro vedeti za varno in hitro plezanje!

Pri koči smo odložili opremo in se odpravili na zasluženo pijačo in napolitanke, kjer pa se nam je že pridružil nasmejan Nejc, ki je doživel nepozaben razgled na vrhu smeri.

Dan je bil izkoriščen maksimalno in komaj čakam, da odpišem izpite, da se ponovno vrnem v ta prelep, kamniti, pokončni, gorski svet!!

 

 

AK Vertikala četica.

 

Anja v prvih delih smeri.

 

Jaka v zelo mokrem kaminu

 

Superwoman Anja v kaminu :D.

 

Anja v bolj strmem zgornjem delu smeri.

 

Anja v  malo bolj izpostavljenem delu 😀 .

 

#brokebackmountainscena #resleprazgled

Malo zastarelo, pa vseeno vredno objave

Ker ste me zadnjič skurcali, da nič ne napišem.

Več si lahko preberete na spodnji povezavi.

https://www.planetmountain.com/it/notizie/alpinismo/triglav-parete-nord-matej-balazic-e-marjan-kozole-salgono-for-friends.html

LP

Marjan

Vremenska napoved