‘Vzponi in ture’

Visoka Bela Špica

V sredo sva z Anžetom preplezala Severni raz, Visoke Bele Špice. Smer ponuja pravi užitek plezanja v kompaktni skali in kot pravi vodniček, vsi potrebni klini (maloštevilčni) tičijo v smeri. Ta ima skoraj vsa sidrišča navrtana razen enega, možnost vmesnega varovanja v sami smeri pa je prav tako dobra. Plezanje v tej smeri je, kot sem že omenil, pravi užitek, vsi potrebni klini so na pravem mestu tako, da je orientaciji v smeri kar dobra. Beri dalje »

Kačji stolp + Zimska smer; IV/III 400m

Iz službenih navad ne ugašam sinhronzacije emailov na telefonu med dopustom in v inbox prileti mail od Matjaža za izpitno pripravniško turo. Le kdo bi ležal na plaži, če gre pa lahko plezat?!

“Z veseljem, sporoči smer!” na kratko odgovorim.

“Kačji stolp v VDV”

“?!?”

” Ne skrbi, nihče še ni slišal za to smer 🙂 Dobiš dodaten opis, skice ni.”

 

OK. Izpitna tura kot se spodobi si rečem. Brskam po netu in najdem en vris v Trapezu, zraven opis v dveh stavkih za smer, ki pa glede na vris že ne more biti pravi. Kasneje se je izkazalo, da je opis dokaj ok, medtem ko vris iz vodnička Mihe Zupana – Trapez (VDV) ni. Spremljam vreme in bolj ko se bliža sobota, slabša napoved. Nevihta ob 11.00. Se odločiva, da opraviva pristop s čelko in takoj ob svetlem vstopiva v smer, pa bi mogla biti pravi čas na varnem. Iz Ljubljane ob 3-h in vstop v steno ob 6ih. Začetek smeri dokaj jasen glede na vpis in vris. Hitro narediva prve tri cuge. Vris nato kaže naravnost gor v zajedo. Probam ene 15-20 metrov, ko me ustavi krušljiv previs, ki krepko presega oceno smeri (IV/III). Zato se vrnem in probam levo za vogal, kjer se najde res lep žleb, ki te pripelje po dveh raztežajih višje na konec smeri Kačji stolp in se nadaljuje kot Zimska smer do vrha Trapeza.

Ura cca 9.00, Matjaž vleče naslednji cug, ko se vse stemni, zagrmi in iz neba ulijeta dež in sodra. Pa sej še ni 11?! Midva dobra dva raztežaja pod vrhom.

Sledi kamenjada in slapovi vode po smeri. Matjaž potegne desno pod previsne odlome v zavetje, jaz gledam kako voda zaliva metulje v sidrišču. Plezalke postajajo plavutke. Matjaž postavi sidrišče, jaz na hitro poberem opremo in za njim na varno.

Na telefonu preverim radarsko sliko in vidim, da bo v roku 15 minut vse mimo. Mirno počakava, medtem ko se vse zliva mimo naju v dolino (filmček na voljo pri meni za interesente 😉 )

Res se vse hitro umiri in normalno splezava naprej in ven iz stene.

Sledi še precej dolg sestop mimo Vodnikovega doma in čez Bohinjska vratca nazaj v Krmo.

Zaključek?

Smer res ni najlepša, v njej je bil točno en klin, na katerega Matjaž ni upal niti ruzak obesit,  nima skice, ima napačen vris v vodničku, .. ampak za pokazat alpinistično znanje pa…

Izpit opravljen 😉

Gregor

Čas Naguala – Kalška Gora

Še ena iz (še vedno) aktualne zime. Na radar sem jo vzel že nekaj let nazaj kot udeleženec tabora v Kamniški Bistrici. Takrat zaradi velikih količin novozapadlega snega niti poizkušali nismo. Še peš do sedla ni šlo.

 

9.4. je bil dan z izjemno toplim jutrom. Že od avta v kratkih rokavih. Morm priznat, da me je malo skrbelo, da z plezarijo ne bo nič.

Vroč dostop. Smer je od daleč vseeno obetala.

Že prvi metri so pokazali, da ne bo slabo. Z višino se je kvaliteta snega in ledu samo izboljševala. Po Evinih kriterijih je bilo že za ledne vijake. Kmalu naju je zajela gosta megla. Dan se je iz prijetnega sončnega v trenutku spremenil v neprijetno zmrzovanje.

Prvi raztežaj

Mraz na štantu

Našla sva tudi stare svedre, ki so omenjeni v vodničku. Nad smerjo sva bila navdušena, lahko bi je bilo za kakšen raztežaj več. Razmere so bile z izjemo prvega raztežaja vrhunske. Sestopila sva po lovski poti proti Žagani peči. To pa je bila čisto posebna zgodba mogoče celo vredna svoje objave.

začetek enega lepših raztežajev

Plezala sva: Eva Ulčnik (AO Rašica) in Nejc Turnšek

na vrhu

Debela peč Jesih Potočnik

Kljub omejitvam sem tudi to zimo uspel nekaj splezati. Ta je bila že nekaj časa na seznamu želja in bila je res dobra. 6.3. je bil dan ko sva z Marjanom krenila proti Krmi. Zaradi zaprte ceste sva imela zjutraj prijetne ogrevalne metre po ravnini. Pod steno sva ugotovila, da sva na prvi pogled brez ključnega dela opreme, vendar sva ga z iznajdljivostjo nadomestila.

 

 

 

 

 

 

 

 

Spodnji del stene do kamina sva plezala nenavezana, sam kamin nama ni povzročal preglavic saj je bil dobro zasut.

Zgoraj v strmejših raztežajih pa sva porabila kar nekaj časa. Napredovala sva počasi zaradi neuporabnega snega. Izstopila sva v trdi temi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sestopila sva na Pokljuko kjer naju je čakal prevoz, večerja, voda in pivo. Slava in čast prevoznicam.

Nad prečko v zgornjem delu sva pustila BD ledni klin. Če ga kdo prinese v dolino menjam za pivo 🙂

Plezala sva Marjan Kozole in Nejc Turnšek.

Prontarska v Velikem vrhu Košute

Da greva Slovensko sem se upiral samo za to, ker sem vedel, da nama bo žal, če ne bova šla kej lepga 🙂

Na krasen dopustniški četrtek odpeljeva z Jako en avto pod Matizovec. Pogled na golo južno steno Košute je kazal, da bova nesla smuči gor in dol. Z drugim avto se odpeljeva na parkirišče za planino Korošico. Kot dva Čeha se v addidaskah odpraviva po suhi cesti a jih že po dveh ovinkih zamenjava za pancarje in smučke in se dvigneva pod smer. Snežni beton je že spodaj kazal, da bo plezanje v smeri prava poezija. Vsi skoki do vrha zaliti, kot tudi obvoz velikega balvana.

Po cca 1.45h pogledava proti Kofcam in vidiva, da smuka bo! Sicer sneg precej težek/južen ampak smuka zaradi tega nič slajša. Se mi zdi, da so naju štiri pupe na Kofcah slišale vriskat na poti navzdol. Ker je koča zaprta med tednom sva odsmučala naprej še cca 150 višincev v gozd in potem mimo Matizovca po cesti do parkirišča, kjer so naju čakali še vedno lepo ohlajeni čehi 🙂

 

 

Planjava, Mali cekin (V,160m)

Tik pred napovedanim nedeljskim sneženjem sva s Heleno izkoristila še zelo toplo jesensko soboto in se odpravila v Planjavo.

V vodničku piše, da je to eno najmanj obiskanih skalnih področij zaradi dolgega pristopa, meni osebno pa je 2 uri pristopa bilo prav prijetnih na tak lep dan. Mogoče zato, ker vsako turo vzamem kot celoto in ne samo hitenje čez smer, da naredim kljukico. Iz Jermance v Repov kot, kjer sva “iskala” lovsko pogorišče, kjer se potka odcepi pod levi del JV stene. Pogorišče sicer ne vem kaj je, je pa sama stena že lepo vidna iz same poti.

Smer poteka čez celo ploščo do same grape, kjer preči desno še dva raztežaja.

Prvi raztežaj so prave Pakleniške plate z res malo varovanja. Skala je pa odlična tako, da večji težav to ne povzroča.

Drugi raztežaj nič posebnega, čeprav je v skici vrisana/opisana V plata, ki pa je gladka kot keramika z nič varovanja in dvomim, da gre kdorkoli čez njo. Levo mimo nje II do štanta.

V vodničku piše “vodoravno desno preko luske”. Tukaj sem ves čas, ko sem čakal Heleno, gledal to lusko, kako je izpostavljena in čedalje ožja do konca, če je prava ali ne.

Ko sem se že prepričal, da je tole prava pot in se skoraj spustil v njo, sem se spomnil, da v poplavi socialnih medijev nisem videl niti enega “selfija” v njej. Prečka je res fotogenična 🙂

Vzamem še enkrat telefon v roke in najdem “fotko iz detajla smeri”, da je prava luska 2 metra nad vstopom v njo… Od spodaj pač ni tolk očitna.

Mimo luske, na manjšo poličko za roke in čez. Sledi še zajeda, ki se lepo spleza po desni plati in ven.

Sestop je levo čez borovce cca 100 m nazaj dol do abzajla. Mimogrede za orientacijo: sam abzajl je cca 10 metrov nad sidriščem, preden se lotiš luske.

Še dobra urca sestopa do Jermance in letošnja vzponov kar bogata letna sezona se zdi pri koncu

 

Gregor

Spominska smer Janeza Robiča

Baje je indijansko poletje in ga je potrebno izkoristiti. Pa še dopust ostaja. Za četrtek je bil napovedan dež okrog 15.00, zato sva z Jernejem (AO Rašica) krenila v Malo Mojstrovko, kjer sta dostop in sestop kratka, pa še smeri ne preveč dolge. Izbral sem sem smer Spominsko Janeza Robiča, da ne bodo Rašičani plezali samo klasike 🙂

Smer takoj začini vstopna prečka, ki poteka mimo luske za katero se res nočeš z vso silo obesit. Za njo te zgoraj pričaka klin

Ko končaš prečko te čaka masten kaminček, nad njim pa nekaj lepega poplezavanja.

Sledi nekaj slabših metrov naložene trojke, kjer tudi varovanje ni ne vem kaj. Je pa precej široko območje, kar ti daje več možnosti za prehode.

Sledi res lep zaključek smeri, čez plošče v desno, kjer se priključi zahodni raz

In izstopni kamin

Smer bi odsvetoval za tečajnike, ki še nimajo izkušenj s prečkami in tipično slovensko podrto trojko 🙂

Sam sem užival 😉

Vzhodna v Mali Rinki

Ko je še stala stara koča na Okrešlju sva s Heleno tam prespala s planom splezati Vzhodno v Mali Rinki. Tabor ČAO na isti lokaciji naju je takrat preusmeril v Celjsko smer. V začetku septembra sva bila zgodnja in iz doline direktno pod steno v kateri sva bila sama kljub izredno lepi vremenski napovedi. Edino en vlak pohodnikov je šel mimo naju v Turški žleb medtem ko sva vlekla opremo nase. Vstop v smer je direktno iz pešpoti skozenj.

 

Začetna desna prečka okrog stebra je bila hitro za nama in potem se začne lepo poplezavanje naravnost gor do plošč. V planu sva sicer imela levo varianto izstopa ampak je bila na razcepu desna plošča ravno tako mamljiva in sva odcep dejansko spregledala, kar sva ugotovila, ko sva bila že ven iz smer in se čudno spogledala na vrhu stene.

 

Izredno lepa smer, kompaktna skala z narejenimi štanti in dovolj dobrim varovanjem.

 

Zahodna zajeda

V želji zbrati še zadnje manjkajoče vzpone za napredovanje v statusu, si je Gregor zaželel vzpona v Steni. Med naborom predlaganih klasik, izberem tisto, ki sem jo doslej plezal samo enkrat in tako se odpraviva v Zahodno zajedo. Smer krasi lepo, odprto plezanje, dva čudovita detajla in super skala v spodnjih dveh tretjinah.

Kot se za plezanje s pripravnikom spodobi, plezava izmenično in tekoče, navezi, ki je vstopila takoj za nama pobegneva kot Roglič in Pogačar, za smer pa potrebujeva slabih 5 ur.

Po preplezani zajedi naju čaka še 300m podrtega terena, ki malo pokvari vtis spodnjega dela, vseeno pa dodatno začini in podaljša turo. Sledil je še sestop po Bambergovi in pivo v domu, kjer sva se naučila nekaj novega o geografskih značilnosti naše male Slovenije – ja, Koroška Bela je del Jesenic, zdaj veva!

Divja Koza, Krobath-Metzger

Že nekaj časa, se z Jako meniva, da bi plezala kaj lepega v Divji Kozi, debata preskakuje med Comicijevim (SV) razom, njegovo Vano Nero ter klasiko Krobath-Metzger. Po poročanju lokalcev in starejših vodničkov med temi smermi sploh ni debate katera je Naj. O smeri se najde že kar nekaj podatkov akoravno ni tako slavna kot njena »Miss« sestra v Trbiški Krniški Špici. Pa vseeno, še js dodam en potopis.

V sredo zarana sopihava proti Pellariniju in naprej do pod stene. Če bi na vstopu predolgo strmela bi bile verjetno težave v tilniku, zato se čimprej zapodiva v prve kamine (IV), ki se ponašajo z mahom, blatom, vodo. Sledi nekaj lažjega terena po manj izrazitem razu in že stojiva pod prvim težjim mestom, zajedo, ki jo zapira manjši previs. Skala je fenomenalna, izredno lepa plezarija v razkoraku in previs bogat z luknjicami in šalcami. Sledi ena iz mnogoterih traverz, tokrat v levo pod rumeno poč, ki jo zaključuje strm prehod (V). Skala na tem mestu je, kot že večkrat povedano, brutalna. Smer se nadaljuje po dolgi, lahki, a zračni prečnici v desno navzgor in nato nekaj strmejših metrov naravnost ter nato zopet slikovita prečnica (eno mesto IV) v levo do terase in stolpiča s katerega sledi zadnji raztežaj. Zgodbe, ki se jih najde med opisi pričajo, da bo plezanje precej resnejše kot to pravi Mihelič s svojo »globoko počjo« (?) . (OK morda tako kot Luska v Dolgi Nemški tudi tu stena leze narazen(?)). Globoka poč je na licu mesta precej ozek, globok, 25m dolg Vertikalen kamin. Vsaka naveza se ga baje loti nekoliko drugače. Vidiva dva klina, ki po previsni poči v levo predstavljata obvoz, a predhodniki poročajo o plezanju konkretnih šestic v nadaljevanju. Tako raje izbereva kamin. »A ga boš probu od zuni? – piz*a nevem če, precej gladko zgleda, možnosti varovanja pa tud ni videt.«

»Piz*a je ozko, ruzak bo treba med ja*ca«, no izkazalo se je da je kamin na dveh delih zelo ozek, moker, gladek, skratka ljigav in zaguljen. Italjanski vodnički priporočajo guzenje v stilu črva in to sva tudi počela. Varovanja prvih 20m praktično ni, pomaga pa zagozden balvanček. Zabila sva en klin v levi bok kamina, ki pa je verjetno bolj psihične kot fizične kvalitete, probavala pa nisva, a sva ga pustila za naslednike. 😀  Nato se kamin razširi in sledi razkorak »facing towards poden,« in prestop v desno steno, kjer končno sledi tista IV+ in celo en star klin!

Takoj nad kaminom stopiš na Božje police, kjer je smeri tudi konec. Že spodaj sva se zmenila da greva na vrh, »Eh teh 150m, 30min pa sva gor«. No izkazalo se je da je tega lahkega poplezavanja verjetno kar kakšnih 100m več, vija vaja po najlažjih prehodih. Na vrhu nisva preveč palamudila, ker je sledil še resen sestop do markirane poti Anita Goitan, sonce nama je pa že odštevalo zadnje ure svetlobe. Po poti sva prečila do škrbine kjer so bile nekoč nadelane zajle. Je pa moč narave (Ali pa Italijani sami?? Je to mogoče?) potrgala vse zajle, teren v tej Škrbini je pa… Visoki Rokav bi se ponašal z Dolomitsko skalo. Tako sva nadaljevala še malo proti Pinnacolu po markirani poti in sestopila skozi Trbiško Škrbino v Mrzle vode in nazaj na Žabniško Škrbino. Tu naju je le ujela tema in s čelkami se sprehodiva do avta.

Par zaključkov: Tura je doolga in divja. Smer izredno lepa, strma, izpostavljena, skala fenomenalna. Je pa bolj skopo opremljena. V naših gorah bi smer take lepote verjetno ječala pod težo železnine. Jaka pravi, da je kar nekoliko bolj resna od sestrice v Mrzlih vodah.  Od 17 raztežajev do Božjih polic, je opremljenih morda polovica sidrišč, vmesnih klinov pa v celi smeri za na prste ene roke. Skala je prijazna do metuljev in zatičev, nekaj je ušes, malo sva tudi zabijala. Morda je modro izpustiti poplezavanje do vrha in izstopiti po Božjih policah, ali na Gola Nordest, ali pa proti vzhodu.

Uf. Roman. Se vleče k sestop.

Spodnji kamini

Prečke

Zajeda s previsom

Zame morda NajRaztežaj

Jaka v ključu smeri (ali pač?)

In čez

Das Echo der Dolomiten

Police

Pa še v drugo smer

Izstopni kamin

Sestop

Vremenska napoved