‘Vzponi in ture’

Grintovec

Slaba napoved za vikend ni obetala plezarije v visokih stenah. Z Jakom pa sva vseeno hotela plezat. Izbirala sva med krajšimi smermi z hitro možnostjo umika in da je težavnosti, katero zmoreva kljub kakšni kaplji dežja. Zgrešena in Grintovčev steber za rezervo se je slišalo kot odličen plan.

20170819_082744_HDR

V petek popoldan sva jo mahnila proti Češki koči. Hitro sva opravila z dostopom in bila presenečena, da sva na koči praktično sama. Po obdelavi vseh aktualnih tem sva se razmeroma hitro odpravila spat. Z zgodnjim vstajanjem sva si hotela zagotoviti vsaj eno preplezano smer.

Zbudila sva se v oblačno in nenavadno toplo jutro. Najprej sva se lotila Zgrešene. Potek smeri nama je bil jasen ob pogledu na steno in smer je obetala. Izkazalo se je, da sva dobro predvidevala. Lepa konstantna plezarija, čez čudovite zajede in kamine. Plezala sva hitro in tekoče, tako, da sva bila v dobrih 2 urah že na vrhu kamina, ki je smeri skupen z Grintavčevim stebrom. Ker podatki in okolica še niso kazali da bo zdaj zdaj začelo deževati sva se lotila še stebra.

20170819_08584920170819_092914

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Abzajl pod smer je udoben, saj so v smeri navrtana sidrišča. Edino našodrane police so neugodne ob potegu vrvi. Tudi ta je lepa in se jo splača it. Sledil je ponovni abzajl pod steno in ravno ko sva začela zlagati vrvi so se pojavile prve kaplje. V dežju sva odhitela v zavetje Češke koče in si privoščila eno pivo. V tem času se je tudi dež malo umiril in čez pol ure sva že bila pri avtu niti ne preveč premočena.

20170819_113528

 

Iz vikenda sva iztisnila kar 2 lepi smeri in midva sva zadovoljna. :)

Tokrat v kopno Najlon kratko

Sam že dolgo nisem plezal, saj sem se za nekaj mesecev posvečal turni smuki in pripravam na odpravo na Muztagh Ata. Ko se vrneš pa te takoj zagrabi spet volja po skali :)
S Tomijem sva se odločala kam bi šla; po tolikem času na snegu se nisem počutil suverenega za težjo skalno smer… Nakar se spomniva na dovolj dolgo in nam znano smer Najlon kratko.

Na praznični dan je bila pot do Kokrškega sedla precej obljudena s pohodniki na Grintovec. Pa sva si popestrila dostop v družbi različnih ljudi. Toplo sonce nam je tudi pomagalo, da naju ni preveč zeblo, vsaj ne do vstopa v smer, kjer je senca Kalške gore osvežila dušo in telo :)

Plezala sva izmenično, vse skupaj 3 raztežaje in pol. Priložnost je bila odlična, da spet preveriva znanje v zabijanju klinov, postavljanju metuljev in sidrišč :) (malo za hec). Predvsem pa je bila skala hladna in kopna. Tokrat oprimkov ni prekrivala tanka skorja ledu in smo celo lahko videli kam stopamo, saj ni bilo snega kot pri zimski različici. :)

20170815_113151

Plezanje je potekalo brez težav, kot se spodobi smeri; pod vrhom pa sva se ognila ostankom ferate, ki je včasih potekala v tej liniji pa sva raje plezala nekaj metrov bolj desno in levo, čez prijetno IV stopnjo.

Na vrhu sva seveda ugotovila, da bi lahko izbrala daljšo smer, saj sva plezala suvereno in z užitkom. Sva takoj vsaj spoznala smer v kopni skali :)

 20170815_113407

Hudičev steber

Na praznični torek sva šla z Nejcem v Prisank splezat Hudičev steber. Verjetno pri nas ni smeri, o kateri bi si bili opisi bolj nasprotujoči. 2Dejstvo je, da se smeri drži slab sloves – naj bi bila podrta, orientacijsko izredno zahtevna, v njej se je odvilo že precej epskih zgodb … Hkrati pa človek naleti tudi na zapise o izjemno lepi smeri z nadpovprečno dobro skalo.

Z Nejcem bi se po splezani smeri pridružila slednjim. Smer se nama je zdela izjemno lepa, skala pa z izjemo nekaj našodranih polic precej nad povprečjem naših gora. Kar plezalca lahko zavede, je nekoliko nizka ocena, ki ne odraža težavnosti oz. kompleksnosti same ture. V kolikor nisi povsem suveren v plezanju vsaj zgornje V. stopnje, boš imel v stebru zagotovo težave. Orientacija ni lahka, vendar ima sama smer kar nekaj orientacijskih točk, po katerih se lahko ravnaš tudi če plezaš malo izven smeri, steber pa je tako ali tako prepreden z raznimi variantami in v vseh tudi solidno opremljen. Tudi midva sva šla v srednjem delu malo po svoje in kak cug plezala malo težje kot bi bilo treba, vendar večjih težav nisva imela. Kladiva nisva potrebovala, set frendov nama je dobro služil.

Med vzponom nama je družbo delala tržiška naveza, s katero smo se srečali že na parkingu in je vstopila za nama. Ob iskanju pravih prehodov na štantih tako ni bilo dolgčas. Za steber smo potrebovali približno 8 ur in pol.

Smer vsekakor priporočava in ni noben bavbav, je pa dejsto da hudič neuigrani in neizkušeni navezi ne odpušča zlahka. Zdej pa vsi v hribe!!!

1

Dolgi hrbet, Jubilejna smer (V, 500m)

Vceraj sva z Jakatom splezala na Dolgi Hrbet in sicer po Jubilejni smeri. Zjutraj je bilo mraz, pa se veter je pihal in skala je bila mokra. Zeblo je v prste in k sreci sva imela s sabo en par rokavic. No, potem sva se ogrela in zacela uzivati v res lepi plezariji. Najlepsi in najtezji del je zelo izpostavljena precka v desno, ki je tudi zelo nabita. Edina tezava tam je bilo trenje (verjetno sem nekje vpel prekratek sistem). Po precki sva razvezana in preobuta nadaljevala proti vrhu in priplezala prav do vpisne knjige. Tudi ta, lazji del smeri (I/II/III) je prav lep. Plezala sva verjetno dobrih pet ur in pol.

Ja... Jaka je spet izbral eno prav fajn smer.

Ja… Jaka je spet izbral eno prav fajn smer.

 

 

Slovenska in Triglav

Po četrtkovi pošihtni dirki čez Steber Brane, sem šel v soboto ponovno sam v hribe. Malo zato, ker nisem dobil soplezalca, malo zato, ker me rama boli za kej težjega, malo pa tudi zato, ker me je naslednji dan čakala pot na morje in 14 dni direndaja. Ja, zadnje čase mi precej paše biti sam v hribih.

Ko sem izbiral med raznimi grebeni, ki jih še nisem plezal, sem se spomnil, da sploh še nisem bil v kopni Slovenski. Verjetno sem bil že kakih 10x pozimi, ampak poleti pa še nikoli. Odločitev ni bila težka.

Štartam zgodaj in malo otožno pogledujem proti Bavarski pa naprej Skalaški … kjer pridni plezalci že razvijajo vrvi. Hitro napredujem in slabo uro po tem, ko sem se pripeljal v Vrata že plezam vstopno prečko. Mine še dobra ura in že sem ob oknu, nad Slovensko grapo, pod vršno strmo steno. Pa kje je tukaj izstop? Tega dela smeri ne poznam, pozimi sem vedno izstopil po ‘Prevcu’. Vzamem si malo več časa. Ker nimam pasu, štrika, še telefona ne, si ne smem dovoliti kakih izletov v plezanje višje težavnosti. Na koncu naredim edino pametno stvar.. Skico pospravim v nahrbtnik in grem za nosom. Ta me v vsej svoji velikosti ponovno ne razočara. Po najlažjih prehodih hitro najdem veličastno izpostavljeno Frelihovo prečko in po njej pridem v svet, ki ga poznam – izstopno grapo Zimmer-Jahna, kjer sem že hodil letos pozimi.

Ko stopim na pode, se je jutro šele dobro začelo, tudi utrujen nisem nič, zato se odločim še za vrh. Vendar ko pogledam proti direndaju na Kredarici, me veselje mine. Odločim se še za nekaj, kar običajno lezemo pozimi – naskok kar iz S strani, nekje v območju kamina, ki ga je zlezel upokojeni NBA zvezdnik (Joj, Feri me bo spet kregal.. ). Bolj kot ne, sem tu pričakoval šoder, vendar skala je bila presenetljivo dobra, sploh v spodnjem delu, kjer sem plezal desno od ‘Milerja’… Nekoliko me je zamudilo še prečenje snežišča, kjer sem namesto cepina uporabil oster kamen, kmalu pa sem na presenečenje strnjene kolone pohodnikov, izplezal po ploščah malo pod vrhom Triglava. Ura je kazala nekaj minut do 10. Na vrhu sem se dodobra naužil razgledov na okoliške hribe in pestro druščino takšnih … in malo drugačnih planincev, potem pa oddirjal v domov, kjer sem bil ravno pravi čas, da sem ujel kosilo.
Slik tokrat ni, telefon je ostal doma.
Se vidimo čez dva tedna ;)

Biancograt, Piz Bernina (VIDEO)

Biancograt na Piz Bernini velja za enega lepših grebenov v Alpah in pretekli vikend smo se z Mihatom (Idrija) in Simonom (Ajdovščina) odločili preverit, če je sloves upravičen. Ker smo vsi slabi z dopustom, je bil največji detajl smeri, kako stlačit turo na skoraj 600 km oddaljeni 4-tisočak v dva dneva.

pizBerninaBiancoGrat

Čudovita linija grebena Biancograt

Štartali smo v soboto ob 2h zjutraj in malo pred 10.uro parkirali pod Diavolezza gondolo, kjer smo planirali sestop. Z lokalnim avtobusom smo se odpeljali v Pontresino (1800m) in po dolgi dolini opravili 12km dolg pristop do koče Tschierva (2583m), za kar smo potrebovali dobre 3h. Tam smo spili enega izmed najdražjih piv v zgodovini dragih piv in se odpravili naprej proti vstopu v greben, ki starta na sedlu Fuorcla Prievlusa (3430m). Pod sedlom te že pričaka prvi plezalni del. Včasih se je pristopalo desno po ledeniku, ki pa je zdaj v slabem stanju, zato so nadelali ‘pot’ v steni levo, pri čemer pa žal niso izbirali sredstev in jo kar nekoliko preopremili, tako da je že skoraj podobna ferati. Kakorkoli, na sedlu smo zaključili pristopni marš in si na majhnem prostoru uspeli urediti balkon z razgledom, kjer smo prespali (no, ja..) mrzlo noč.

bernina2

Mrzla in dolga noč na čudovitem mestu

S plezanjem smo pričeli, ko se je dvignilo sonce, z njim pa je prišel tudi zelo močen mrzel veter, v katerem je bilo gibanje po grebenu nekoliko oteženo. Večji del dneva nas je tudi pošteno zeblo v prste. Smer sprva pelje po skalnatem vznožju grebena, ki ponuja res lepo poplezavanje v granitu, ki ga lahko primerjamo z nam bolj znanim Studlgratom. Po skalnatem odseku nas je strm leden jezik pripeljal na dolg snežni del po katerem je greben dobil ime. Ta del je res kot iz risanke – če Stvarnik obstaja, potem je zagotovo hribovc! Na koncu snežnega grebena te čaka še zadnjih 200m poplezavanja v skali. Vmes je prištimano tudi nekaj sidrišč za spuste s številnih stolpov, ki jih obplezaš ali pa zajahaš kar naravnost.

bernina1

Selfi na vrhu

Na vrh smo prišli malo pred deseto, naredili par slikic in se začeli spuščati na drugo stran po lažjem in krajšem Spallagratu, kjer smo naredili dva spusta, a smo bili hitro v območju koče Marco e Rosa pod grebenom. To pa je šele začetek zelo dolgega sestopa, ki te najprej prisili dobrih 200 višincev navzgor nad številne serake pod Bellavisto. Na vrsti je bilo prečenje grebena Fortezza, kjer smo opravili 2 spusta, ostalo smo preplezali. Sledilo je iskanje prehoda do ledenika in kasneje preko njega. Grande finale zelo dolgega sestopa nas je čakalo prav na koncu v obliki dobrih 300 višincev do žičnice Diavolezza, s katero smo se spustili nazaj do avta. V Slovenijo smo prišli v noči na ponedeljek in bogatejši za kratko, a intenzivno avanturo, še ujeli nekaj kratkih ur spanja pred šihtom.

Filmček je zložil Mihec!

 

Ladja pač ne gre po suhem

Z Majo sva smelejše načrte opustila ob pregledu količine padavin v petek in vremenski napovedi. Sva pa sva bila odločena, da greva nekaj splezat v Steno. Ker še nihče od naju ni plezal velike klasike kot je Skalaška z Ladjo, sva se hitro zedinila kaj bova plezala.

20170715_083429

V Vratih naju je pričakala truma ljudi željnih hribov. Nikogar več pa ni bilo, ko sva se iz poti proti Luknji odcepila pod Steno. Do prvega cuga IV+ sem poznal smer, ker smo tukaj že bili z Marjanom in Jakom. Tudi naprej nisva imela orientacijskih težav, saj sta skica in vris jasna. V dobrih dveh urah sva bila na Skalaškem turncu. Malo sva se edino zamudila med Skalaških in Gorenjskim turncom, ker sva za slednjega mislila, da bi moral že biti. Smer poteka skozi lepe in jasne prehode, plezanje je uživaško in ne pretežko, skala odlična.  Tu se je že začelo oblačiti, veter pa je poskrbel, da je na mrzli skali parkrat zanohtalo. V raztežaju pod Ladjo pa so začele padati debele kaplje dežja, ki sem jim je točno na sidrišču pod detajlom smeri pridružila še sodra. Ker ni bilo blizu primernega zavetja, sva se odločila, da plezava dalje. Maja je bila na vrsti za detajl, ki ga je suvereno splezala. Na vrhu sva bila kljub vsemu v sedmih urah.

20170715_105042(0)

20170715_105027

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sestop čez Plemenice sva si podaljšala z rednim martinčkanjem na toplem soncu, ki sva ga v steni tako pogrešala.

 

Od doma v Vratih je čudovit razgled na smer, ki sva jo plezala in fino se spomnit detajlov smeri, ko jo imaš celo pred seboj. Smer, ki se jo definitivno splača it.

20170715_113002

Ojstrica – Smer Iva Reye (Zmaj)

 

V četrtek smo z Ado Prezelj in Janezom Kekcom plezali v Ojstrici. Vreme je bilo pestro. Sonce, rosenje, megla, dež in na koncu spet sonce. Ključni del smeri sta dva izpostavljena raztežaja takoj nad mestom kjer se Zmaj odcepi od Ogrin-Omersa. V prvem so še kar dobri prijemi, v drugem že malo manj, skala pa kompaktna kot v plezališču – zelo lepo! Težji deli so dobro nabiti, v lažjih pa pridejo prav frendi in kakšen klin. V sosednji Nejčevi smeri smo imeli priložnost opazovali izjemnega Luko Lindiča s soplezalcem. Ko sta poskakovala čez strehe in previse, se nam potem naša smer niti ni več zdela tako zelo strma.

Prvi od dveh ta težkih

Prvi raztežaj nad razcepom

Drugi od dveh ta težkih

Drugi raztežaj nad razcepom

Megla

Proti vrhu

Spet sonce

Spet sonce

 

 

Centralna v Rjavini

V soboto smo z Menotom in Samotom lezli Centralno v Rjavini. Ideja je bila moja, saj sem si zaželel malo daljše smeri, zaradi česar sem bil med turo deležen nekaj mrkih pogledov s strani soplezalcev v smislu “Jaka, kam si nas to spet zvlekel?” Če se bom želel odkupit, bom moral naslednjič verjetno predlagat kakšno preverjeno “lepotičko”, čeprav bi se, če sem povsem iskren, sam še enkrat odločil isto.

rjavina (1)

V detajlu

V spodnji polovici sem s stolpa prehitro vžgal prečko v levo, tako da smo naslednjih nekaj cugov lezli malo po svoje in se smeri spet priključili pred petico v kaminu. Naprej je šlo hitro in tekoče. No, vsaj do konca skice. Glede na to, da nas je vmes opralo, smo se po koncu strme stene odločili za izstop po gredah, ki jih kar ni in ni bilo konca… Za prečenje stene smo, ob parih izletih v prazno, potrebovali približno toliko kot za samo smer in izstopili šele proti večeru. Ta del smo plezali nenavezani, kar na nekaj mestih morda niti ni bila najboljša ideja, sploh glede na slabo kvaliteto skale.

Smer sicer ponuja zanimiv in divji prehod čez veliko steno. Veliko je prečk, dobre skale pa ni ravno za izvoz. Tudi v strmejših delih in detajlu smeri, so grifi precej mobilni, tako da je potrebna precejšnja mera pazljivosti in potrpežljivosti.

rjavina (2)

Prva v seriji prečk

Vseeno super tura, ki mi je pustila ravno dovolj moči, da sem naslednje jutro ženi lahko sledil na Kriške pode. Aja, a poznate tisto o Majinem štrudlju? Če niste probali njenih orehovih štrukljev, niste nikoli zares živeli… :D

Raz Velikega grebena

Torek. 15:45, za mano je naporen dan na šihtu. Švic teče v potokih, v avtu 40 stopinj. Stojim v koloni nekje med Vodicami in Kamnikom ter preklinjam razkopano cesto skupaj z delavci ob njej. Jebemti, cel dan sem hitel, da sem končal z delom, zdaj pa tole. Kar nekaj bo dostopa, potem tista dolga prečka in 500m smeri, ki je ne poznam …  Gledam na uro… Pa jebemumast, obrn to lopato, al se pa umakni, da grem lahko mimo!!! Nad Kamniškimi črn oblak… Super… Še to.

Misli se zbistrijo, ko V koncu stopim iz avta. Zagrizem v strmino pod Gamsovim skretom in z vsakim višinskim metrom pritisk popušča. Pod Koglom zavijem desno čez strme trave in prečim pod Veliki greben. Izpostavljena prečka na koncu ponudi tečen, zelo izpostavljen in krušljiv prestop pod nekimi previsi. Zavijem desno za rob in po lepih platah dosežem greben. Naslednjih 100m se prebijam čez kosmato skrotje in borbam z borovci. Ko poplezavam, se na desni strani globoko pod mano odpira pogled na pot čez Žmavčarje. Greben se postavi pokonci, skala je vse boljša, borovci so za mano. Na strmejših in izpostavljenih delih tu in tam presenečen naletim na stare zajle. Ne zaupam jim in plezam ob njih. Če bi bil malo manj len, bi iz nahrbtnika potegnil pas in se za vsak slučaj vpel, ampak zdaj so že mimo. Tale greben moramo iti pozimi, verjetno je še precej lepši oblečen v sneg. Pred mano se odprejo čudoviti stolpi Velikega grebena, zadnjih 150m smeri, na desni strani pa zagledam nov bivak pod Skuto. Povzpnem se še na zadnji stolp in sestopim proti bivaku. Pogledam na uro, 2h30 od avta.

greben

Zadnjih 150m grebena na levi, na desni podi in bivak pod Skuto.

Torek. 20:45, za mano je lep vzpon, 500m smeri, skupno 1200 višincev. Od švica je na koži ostala le posušena sol, sled dolgega dne. V avtu prijetnih 22 stopinj. Spomnim se delavcev med Vodicami in Kamnikom. So še tam, naslonjeni na lopato? Jebeno življenje … Pivo s petrola je malo bolj grenko kot ponavadi. Zaslužili bi si ga bolj kot jaz. Pogledam nazaj proti Kamniškim. Vse je jasno in mirno… Točno tako kot mora biti…

 

Vremenska napoved
Zadnji komentarji