‘Vzponi in ture’

Z Jero sva na božični dan iskala sneg, in ga (kot večja masa turnih smučarjev) našla na severni strani Visokih Tur. V širšem izboru izhodišč (Obertauern z okolico, Zauchental, Flachauer Tal, Kleinarltal, Grossarltal, Gasteinertal, Ruarisertal) se odločiva za Grossarl, kjer smo 4 dni smučali v prav nadpovprečno dobrih razmerah, s tem da smo morali zadnji dan že nekoliko tuhtati, kje najti čim manj zorane terene. Tako smo v dolini, ki poteka v smeri sever – jug (zahodna veriga spada v skupino Ankogla v Visoke Ture, vzhodna pa je uvrščena v Radstadske Ture – skrajno zahodno skupino Nizkih Tur), smučali s Filzmooshörndla, Loosbühla, Schöderhorna, Heidentempla, Schönweidkogla ter Kreuzecka.

Z vrha Heidentempla smo opazovali še kar komadne slapove v dolini Kötschachtal in tako sva ob prihodu domov že menjala opremo v nahrbtnikih in šla pogledat, če je v Mallnitzu kaj ledu. Našla sva ga v slapu Kritzbrunn v dolini Dösner Tal. Naslednjega dne sva z Nejcem plezala še pod Prisankom in sicer slap, o katerem glas sega tako daleč, da sva bila v poplavi germanskih, romanskih in vzhodnoslovanskih govoric, prav vesela klene slovenske besede.

 

Z Jero, Aljažem in Matijo smo se na Božič, navzlic premočno prizanesljivi zimi v Južnih apneniških Alpah, zapeljali proti Cortini z namenom raziskovanja turnih terenov Dolomitov.

Prvega dne smo se “uz put” ustavili v Sextenu in se skozi Val Fiscalino / Fischleintal namenili proti koči Locatelli s katere, skozi omenjeno dolino, poteka klasičen turni smuk. Nekje na polovici ture smo, v izogib uničevanju lastne samopodobe s pridihom Avsenikove legendarne viže “Dilce se lomijo”, obrnili in se pretolkli nazaj do izhodišča. Nadalje smo se ustavili na Misurini in nagledali še kar dostojno zasnežene severne krnice Rinbianco, Neve in Nevaio v Cadinih di Misurina. Pogled proti koči Auronzo in škrbinama Col di Mezzo in Lavaredo pa je v oči priklical solzice.

 

Naslednjega jutra smo se zapeljali proti prelazu Giau in parkirali na cca 27. serpentini (približno 1960 m.n.m) in ob pogledu na škrbino Giau (2360 m), ki nas je razveselila z debelejšo snežno odejo, veselo odcepetali proti še eni klasiki, Monte Mondevàl / Corvo Alto (2455 m). V-SV flanka je predstavljala pobočje predirajoče se kložice in perfektnega grifika, ki smo ga dokaj uspešno sprašili do planine Mondevàl de sora (2158 m). Sledil je povratek na škrbino Giau in nekoliko strmejši spust skozi njen severni žlebek proti krnici Pènes v kateri smo, začudenih pogledov in bizarnih krikov, nabasali celo na nekaj metrov suhega nesprijetega snega✔️.

Plan igre za prihodnje tople dni: Visoko izhodišče + južne flanke.

Dolomiti so, zahvaljujoč dogodku med letoma 1915 in 1918 (ironično), zakladnica visokih izhodišč, žal pa je južnih flank, ki se na teh izhodiščih pričnejo, nekoliko manj.

Panoramska vožnja čez Passo Falzarego in pod “steno vseh sten” nas je prihodnjega dne vodila na prelaz San Pellegrino od koder smo se namenili proti Cima Cadine. Izpostavljen prehod iz kotanje Busc da la Tascia  proti pobočju pod prelazom Cirele nas je odvrnil od prvotnega plana in nam ponudil možnost atake ene izmed škrbin nad krnico Val da la Tascia / Val Tasca. V njej je bilo v severnih legah do 170 cm napihanega snega, zato smo, nekoliko za vajo, nekoliko pa za res, pregledali prerez snežne odeje in nekaj različnih metod preizkusa stabilnosti le te v severni legi na višini 2500 m (norveška: > 20daN, ECT 21/np@25, PST 100/100 Arr down 25cm on 271223 on 30°) ter dokaj zadovoljni nadaljevali proti zatrepu krnice.

Več škrbin ponuja izhod iz krnice, mi smo se zagledali v ožji žleb Forcelle Val Tasca (cca 2730 m), s katere smo v nikakvih (beri Valovit beton) razmerah odsmučali /se spustili skozi žleb ter nadalje po trdih obronkih krnice, do njenega roba ter nato po JV-J flankah do pravljične koče Fuciade na istoimenski planini (kjer je Aljaž opravil medijske obveznosti do italijanske televizije s področja plazovne varnosti) in nato po fenomenalni cesti (v stilu proge Stelvio v Bormiu) do avta. Ker smo bili prepozni in je mraz stisnil odjenjano podlago je bila smuka v srednjem delu ture slaba, v spodnjem pa katastrofalna, ker je 10 cm snežne odeje odjenjalo do podna (Album: Srebrne smučine; Dilce se lomijo).

Zadnjega dne smo se namenili v skupino Braies, kjer smo se povzpeli proti “The Klasiki” Dolomitov, Picco di Vallandro / Dürrenstein. Breg je prvovrsten razglednik na severni del skupine Dolomiti d’Ampezzo, Sextenske Dolomite, skupino Dolomiti di Braies, celotne garniture avstrijskih hribov od tirolske pa vse do koroške prvakinje Hochalmspitze. Spust z vrha predstavlja 500-600 višinskih metrov valovite flanke z nakloni 25°- 35°. Na predvrhu smo nekoliko zabušavali in čakali, da sonce opravi svoje. Do višine 2650 m smo se mučili z grdo skorjo, nižje pa smo do višine 2100 m smučali po lepo odjenjani podlagi in se počasi odsvaljkali proti domu.

Ko smo prišli v Dolomite, nismo od turne smuke tam vedeli ničesar, sedaj vemo nekaj malega in komaj čakamo da se vrnemo,…ker bo eno življenje krepko premalo za vse, kar tam je.

Včeraj sva z Jero plezala smer Južni Greben Škraltice, ki sem jo pred nekaj leti že plezal z Jako. Takrat zaradi goste megle nisva vedela v kateri smeri je nebo in v kateri dolina. No tudi včeraj so se megle nad Vrati gonile sem ter tja, nekako tako kot sva se midva nekje v okvirih te smeri. Do značilne luske/žandarja sva kar zadela, višje pa je naravnih prehodov na dejanski greben več. Nemo sva zrla v skico in opis, ki sta precej simbolična :). Midva sva šla nekoliko v levo do škrbine, kjer sva se pred leti znašla že z Jako (sidrišče na balvanu, moder klin je skrit na zadnji strani balvana). Od tam čez lepo ploščo in dva manjša previsa ter desno ob drobljivem stolpu našla prehod do vrha. V spominu izpred nekaj let sem imel nekoliko več narejenih sidrišč – zgleda sem enega ali dva zgrešil. Je pa skala še vedno takšna kot takrat- malo kje tako kompaktna :). Sicer pa to ni nobena posebna ugotovitev, o tem poroča tudi Mihelič in že pred 30 leti so Urban Golob, Iztok Tomazin in Aljaž Anderle iz Kotlov naklepali nekaj smeri, ki imajo menda pakleniško skalo (https://www.gore-ljudje.si/an-02081993 ).  Med dolgim sestopom sva tuhtala, čez katere slikovite buht’le jugozahodne stene poteka nova smer Silva Kara. Morda izveva v naslednjih Alpinističnih novicah..

 

Med relacijo “Magistrsko delo – šiht” sem se v zadnjih tednih dvakrat znašel v Logarski dolini, kjer sva z Matijo plezala Vzhodno smer v Mali Rinki, ki sva jo v spodnjem delu povezala s kaminom ob Belem stebru, kjer poteka Grmadniška smer ter višje nadaljevala po originalu.

Ravno v tistih dneh sva bila v navezi z Nejcem (AO Rašica) in se menila za Frančkovo Direktno v isti steni. V sredo sva jo splezala in si jo (nevede) popestrila z raztežajem v osrednjem delu, kjer sva si, izgleda napak, tolmačila zanimivo skico omenjene smeri. Tista trojka s prestopom pod previsom v desno je postala kar po moško strma (“Frančkove ocene” sva modro ugotovila). Doma sem kaj hitro naumil, da sva plezala en raztežaj (glej ga zlomka, zopet) Grmadniške smeri, višje pa sva nadaljevala v okvirih Direktne.

Sama Direktna je (zahvaljujoč predvsem članom AO Celje) lično opremljena, plezarija je, pod črto, lepa in prijetna, morda z izjemo prvih dveh raztežajev, ki delujeta še malce naložena.

 

12.7. Madona v NŠG

V torek dopoldne (12.7.) sva se z Jakobom Skvarča odpravila v NŠG in splezala smer Madonna (300m V, IV+/IV). Smer ponuja lepo plezarijo v kompaktni skali z veliko možnostmi varovanja (še vedno prav pride kakšen metulj). Na mestu kjer je v skici narisan detajl (VI) naj ta ne bi bil težji od V+ (po mnenju Jakoba), je pa kar fajn izpostavljen :). V smeri sva plezala izmenično.

 

20.7. Kratka nemška v Severni triglavski steni s Zimmer Jahn

Po krajšem plezalnem premoru z Anžetom, sva splanirala malo daljšo plezarijo v severni triglavski steni, da stestirava dinamiko naveze ter sva se odpravila v zgoraj omenjeno znano klasiko. V smeri sta bile še 2 navezi, ena tuja pred nama in ena vodniška naveza (oče in sin), ki sta naju prehitela brez težav (lajt end fest):). Izmenična plezarija je bila obema zelo všeč, kompaktna skala, dobra orientacija in tako sva kar hitro prišla na vrh stene.

Ugotovitev: Naveza deluje ko šus.

 

1.8. Severni raz v Mojstrovki

Ponedeljek, frej dan, gremo plezat! Z Anžetom sva spet v navezi, zaradi malo slabše napovedi in previdnosti, da naju nevihta ne ujame v steni, sva se odpovedala daljši turi (mogoče bo pa to naslednja objava) in se odpravila v lažjo in krajšo smer. Navrtano (škoda) smer sva splezala izmenično, na mestih sva jo malo falila ampak nič kaj strašnega, kmalu prišla na pravo linijo in splezala suvereno do vrha. V smeri je bila še ena naveza za nama. Smer ponuja kompaktno skalo, na mestih tudi malo manj, odvisno koga vprašaš.

To je za enkrat to, akcija plezat!!

Spodaj pa je še nekaj slikovnega gradiva 😀

Prve petice v Madonni

  Jakob direkt nad detajlom v Madonni

Lepa pleza u Madoni

Js in Jakob

 

Kratka Nemška

Zimmer-Jahn

 

Vstop v Severni raz Mojstrovke

J.Lo in Mengy v ozadju

Js in Anže (AnĐe)

V torek mi Tadej napiše, če bi šla plezat v nedeljo, na hitro sem preveril urnik in sreča je bila na moji strani, dan je bil frej za plezarijo! Tekom tedna se je vremenska napoved malo spreminjala in v soboto dorečeva , Zupanovo v Kogel. Napoved je kazala na nekaj popoldanskih neviht, a kljub temu ne spreminjava načrta. Tadej me pobere ob 6ih v Ljubljani in že drviva čez Trzin v Kamniško Bistricoin še naprej, do koder se z avtom lahko gre. Kar hitro se odpraviva od avta in se odpraviva z lahkotnim tempom do stene, kjer sva že opazila 1 navezo v Kamniški smeri.

Med pripravljanjem za pristop v steno do stene dostopijo še dve- tri naveze (ena tuja, nemško govoreča).  Še zadnjič od tal pogledava v steno in tadej že začne s plezanjem. Skala je bila povsem suha, kljub temu, da sva pričakovala rahlo mokro skalo. Plezarija poteka po kompaktni skali. Ob vstopu v kamin za nama že prisopiha prvi plezalec tuje naveze in vpraša “ŠTANT?!?”, ter pokaže na sidrišče, ter mu prikimam in odplezam po kaminu navzgor. Kakšna uživancija, ves čas se mi po glavi vrtijo Tadejeve besede “Ne se notr basat!” in se z razkorakom premikam čez kamin. Smer nato zavije v levo preko nekaj velikih lusk, ki prijetno donijo, tu so sledile spremne besede “js sm jo kr zajahou” in “tu use drži”. Mimo lusk in v viseči viseče sidrišče, kjer sva imela precej nesreče zaradi “solate”. Ko se končo odrešim odplezam na štant in počasi preideva na gredo, rahlo v desno in naprej v smer, sledita dva lepa raztežaja štiric, ki sta opremljena, a malo manj kot težji. Drugi raztežaj štiric sva prišla malo višje in zato naslednji raztežaj splezala prečno v desno ter prišla pravilno na sidrišče pod težje raztežaje. Tu je klinov kolikor želiš in če vpneš vse, se ti zna zgoditi, da zmanjka kompletov. Plezarija je tukaj prava uživancija, malo težje, malo se je treba napeti, trikrat globoko zadihati in si čez. Na nekem delu je bila skala mokra, a se je vseeno dalo lepo preplezati čez brez težav. V ključnem delu smeri, me je odnihalo, saj nisem našel pravega načina, da bi prišel čez, nič zato, odniham na drugi del ključne police in splezam gor. “Tale del bom pa še sanjal!” si rečem, slikam, in splezam naprej. Lepa plezarija !! Na vrhu si dava s Tadejem roko za uspešno preplezano smer in se spustiva po vrvi čez Virensovo smer. Pogledava gor in vidiva tujo navezo, ki se še vedno ukvarja s ključnim raztežajem. Prav dolgo se nisva zadrževala pod steno saj je kar pogosto zafrfotal kakšen kamen iz stene.

Pobereva šila in ruzak, ter se odpraviva proti avtu. Hiter ter suh sestop in sva pri avtu.  Roka, in požirek piva ter na pot proti domu.

 

 

 

Prvi kamin.

 

Na vrhu štiric.

 

Prečka v desno nad štiricami in pod težjimi raztežaji.

 

Težji raztežaji 🙂

Ključni raztežaj in ključ smeri.

Ekspresni sestop! ( za 100m)

 

P.S. V Koglu sva naštela 8 navez, vključno z najino.

P.S.S. V nedeljo sva s Tadejem preplezala Zupanovo smer v Koglu.

 

Zadnji vikend je bila planirana skupna tura AK a je zaradi množične odsotnosti prvotni plan odpadel. Trije smo se zmenili, da jo pihnemo skupaj v Dolgi hrbet a je tudi od te naveze še eden odpadel. Tako sva se z Marjanom zmenila, da greva po Teranovi do Trojke in potem čez njo na sonce. V duhu plana sva zjutraj peljala en avto na Suhadolnik, z drugim pa na Jezersko.

-10 stopinj naju je spravilo takoj v hitri pogon in sva okrog 8ih vstopila v Teranovo. Cca 1.5h in sva bila čez.

Dostop do Trojke in pogled na golo/suho steno nama ja zbil nekaj upanja, da se je bova sploh lotila a sva vseeno vstopila.

Vse kar je bilo skale (skoki, plate) je bilo suho brez kančka ledu/snega in drytooling here we go.

Precej težka plezarija naju je zelo upočasnila, za piko na i pa vmes med skoki še sipek sneg – ponekod do riti.

Do sončnega zahoda nama je uspelo pridit nekje do 300-350 metrov, ko sva se odločila za abzajl, saj nisva vedela kake težave naju še čakajo.

Dokaj hitri abzajli (kar nekaj štantov je že od prej narejenih) in sestop nazaj naj Jezersko in sva po 15-ih urah bila nazaj pri avto.

Plezala Marjan & Gregor

S Samotom sva 13.3.2022 plezala Stirifobijo. Do zavese sva pridirkala zaradi pozne ure, pod zaveso pa sva se navezala. Od zavese že kar pošteno teče tako da moraš biti kar hiter če nočes biti moker. Dober dan z dobro družbo! Plezala: Samo in Meno.

 

“Zadnjič sem pod Dnino videl nek trakec ledu v neki grapi, mogoče se da priti čez, zna bit zabavno, greva to pogledat?”, se je glasil Marjanov predlog v ponedeljek in tako v torek zarana drviva proti 3. serpentini vršiške ceste. V Krnici se zidovje in stolpovje obarva rozasto in odpre se nama paleta idej, kje bi med Kriško steno in Rakovo Špico prišla čez in si turo začinila s poznim sestopom v Vrata. “Greva vseeno tist led pogledat pa če bova hitra…”

Če iz naslova objave nadaljujem v Miheličevem stilu, bom vstop opisal nekako takole: “…kjer se prostrani prodi zožijo v grapo Gruntovnico od desne zaslišiš šum skritega slapu.” Na desni se pokaže ozka grapa, kjer nad vstopnim kaminom razpneva vrv.

Grapa predstavlja kaskadast svet položnih kotanj, ki jih zapirajo strmi prehodi v obliki zaledenelih sveč in zaves ter tudi nekaj kombiniranega plezanja. 6 raztežajev nama je ponudilo pravo plezarijo do težavnosti WI4+ in M4, za približno 3 dolžine vrvi pa je bilo hoje po grabnih. Ključ je strma, ozka sveča precej sumljive kvalitete ledu v tretjem raztežaju. Šesti raztežaj naju je navdušil z manjšim amfiteatrom iz katerega izhod ponuja estetska sveča. Raztežaj za tem sledi prehod M z nekoliko nerodnim začetkom, pa zelo dobrimi hooki v nadaljevanju. Zadnji raztežaj predstavlja strma zavesa. Najtežje prehode je sprašil in pohaklal Marjan.

Ob 14.uri stojiva na vrhu grape, ki pada med Rakovo Špico in Rogljico, še precej daleč od njunih sten. To bo to za ta dnar, jutr je šiht, pa faks.

Sestopila sva z enim spustom po vrvi (urejen v skalah levo, moder prusik) čez zadnjo zaveso in se po grapi desno od le te (gledano v smeri navzgor) dvignila v labirint rušja in macesnov in grap skozi katere sva prečno proti jugozahodu sestopila nazaj v Gruntovnico.

Malo sva že povprašala naokoli o morebitnih vzponih po tej grapi, a zaenkrat še nimava informacij, da bi kdo kolovratil tod okrog. Je pa res, da je grapa v bogatejših zimah verjetno močno zasuta s snegom in kakega duha ter sluha o ledu ni in zna biti vzpon precej bolj trivialne narave. Če kdo ve za predhodno plezanje v grapi pod Rakovo Špico in Rogljico, naj naju pa le kontaktira, da ne bi odkrivala tople vode 🙂

Plezala in uživala Marjan Kozole in Anže Javoršek

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V soboto je Maja organizirala turo za vse v klubu, ki bi probali turno pa da se malo zberemo na kupu. Tura je bila primerna za vse, odšli smo na Struško v Karavankah. Vreme nam je ustreglo z sončkom, sneg pa je že pomrznil in zbil. Na zgornjem delu se je dalo narediti par dobrih zavojev, to je pa to. Na koči so se še eni lepo na sončili dva sva pa že prej odšla na južno.

Bilo je fino in sproščeno. Upam da se kmalu vidimo na Triglavu.

Bor Vidic