‘Vzponi in ture’

Kovinarska v Mojstrovki

Smeh med telefonskim pogovorom Nejca z Marjanom med vožnjo proti Vršiču (“Ne, Marjan, midva sva že startala in nimava sabo rezervnih plezalk…”) je pod steno Mojstrovke zamenjala rdečica. Pi*da, vem, da je bilo kladivo tukaj nekje. Ma sigurno ga je pojedu naš pes Štumf. Se mi je zdelo zjutraj, da je dobil na masi kakih 30% pa rep mu je sumljivo pokonc štrlel. Majkemi!

Vseeno vstopiva v smer, kar je precej lažje, ko enkrat zaplezaš v pravi previs. Takoj za nama je v smer vstopila še ena naveza, vendar se je kmalu med nami naredilo kak cug distance, tako da se do vrha nismo več motili.

Kovinarsko sicer ocenjujeva kot resno smer zmerne težavnosti, ki pa tu in tam skriva kakšno “past” v obliki slabše skale, zaradi česar morajo biti čutila malo bolj na pecljih kot sicer. Sicer so prehodi precej logični in z orientacijo v sami smeri nisva imela večjih težav. Smer zaznamujejo lep kamin v spodnjem delu, lažji srednji del s prehodom v kotanjo in lepe strme plošče v zgornjem delu.

Nejc v platah zgornjega dela

Na vstopu naj te ne zavedejo klini v podrt rumen previs, raje se loti tistega bolj zajetnega, ampak tudi kompaktnega z odličnimi grifi v dnu kamina. O prečki je bilo pa že toliko napisanega in povedanega, da nima smisla razpravljati. Do konca gor po platah, levo pa šele, ko prideš do strehe!

Skratka, vesel sem k radio, da spet plezam. Pokličte kej, linija je odprta 😉

 

Jesih-Potočnik

Ta teden se mi je zaluštalo po hribih tako močno, da nisem več zdržal sfokusiran za knjigami in tako sem v sredo napisal Jaki, če ima željo peljati tečajnika v hribe. Na mojo srečo je rekel, da lahko, detajle pa naj bi dorekla dan kasneje. V četrtek se že domeniva za smer in odhod, v petek pa je sledila sprememba plana saj je z nama želela še Anja. Uglavnem, na novo smo dorekli cilj, Jaka nama je opoldne napisal kaj potrebujeva za sobotno turo.

27.6. smo se dobili na pokopališču pri Šmartnem, kjer sta bila na parkirišču še Nejc in Tadej. Rečemo par besed, v zraku je dobra volja saj se gre u hribe zaboga!! Se usedemo vsaka naveza v svoj avto in že drvimo proti Krmi iz koder se začne odprava AK Vertikale Debela peč!! Na dostopu je vladalo dobro vzdušje, Nejca pa so med tem po hrbtu špikale hude mravljice.

Skupaj smo prišli pod steno, dali opremo na pas (te smo imeli dovolj za 3 naveze) in previdno nadaljevali vsak v svojo smer v katero nas je popeljala mokra skala. Smer Jesih-Potočnik mi je bila zelo zanimiva, res je da ni neke hude težavnosti, sem pa vriskal na vsakem bolj izpostavljenem ali pa težjem delu in tudi v zelo mokrem  in znanem kaminu mi je bilo super fino fajn!! Anja je prav tako uživala v smeri, jamska mokrota v smeri pa ji ni bila najbolj všeč :D. Kljub predhodni nesigurnosti in strahospoštovanju, je čez moker kamin zborbala kot Superwoman! Nekje dva ali 3 raztežaje pod vrhom se nam je v smer priključila še ena naveza, ki je plezala Sekločevo smer.

Na vrhu smeri smo pospravili robo, Jaka je še napisal Nejcu in Tadeju, da smo gor, saj smo se zmenili da se dobimo na vrhu Debele peči. Ker ni bilo odgovora smo se odločili da sestopimo in se dobimo spodaj v Koči. Pred odhodom je še nekdo iz naše naveze odtisnil štempl v planinsko knjižico (nisem bil jaz). Na sestopu nama je Jaka pripovedoval zanimive zgodbe iz sveta alpinizma ter povedal še kakšno pomembno stvar, ki jo je dobro vedeti za varno in hitro plezanje!

Pri koči smo odložili opremo in se odpravili na zasluženo pijačo in napolitanke, kjer pa se nam je že pridružil nasmejan Nejc, ki je doživel nepozaben razgled na vrhu smeri.

Dan je bil izkoriščen maksimalno in komaj čakam, da odpišem izpite, da se ponovno vrnem v ta prelep, kamniti, pokončni, gorski svet!!

 

 

AK Vertikala četica.

 

Anja v prvih delih smeri.

 

Jaka v zelo mokrem kaminu

 

Superwoman Anja v kaminu :D.

 

Anja v bolj strmem zgornjem delu smeri.

 

Anja v  malo bolj izpostavljenem delu 😀 .

 

#brokebackmountainscena #resleprazgled

Malo zastarelo, pa vseeno vredno objave

Ker ste me zadnjič skurcali, da nič ne napišem.

Več si lahko preberete na spodnji povezavi.

https://www.planetmountain.com/it/notizie/alpinismo/triglav-parete-nord-matej-balazic-e-marjan-kozole-salgono-for-friends.html

LP

Marjan

Ledno plezanje v Sappadi

Pretekli podaljšan konec tedna smo vertikalovci uživali v ledni plezariji v italijanski Sappadi. Zaradi dobrih razmer (putrčka) ter festivala lednega plezanja Icefest, se je izkazala kot obljudena lokacija ljubiteljev ledu.

Vikend so otvorili Maja, Nejc in Tadej, ki so v četrtek prepikali Lacrime Ibernate (WI 4, 200m). V petek se jim je pri osvajanju slapu Lo Specchio di Biancaneve (WI 3+, 240 m) pridružila Eva. Štafeto osvajanja »Sneguljčinega ogledala« smo v soboto prevzeli Jure, Rok ter tečajnik Matej:) Da ni bila gneča prevelika, so se ledolomilci (Maja, Nejc, Tadej) premaknili v sosednji hrib ter članstvu primerno splezali slap Vertical (WI 4+, 180m). Kot vedno je bil vikend prekratek za vse želene podvige. Maja in Nejc sta ga zaključila s preplezanima 60 (WI 4) ter 100 (WI 5) metrskima slapovoma, z Evo sva se učila »šraufanja« v Carpe diem (W, II 3+, 220m), Jure in Rok pa sta krotila štrik v Lacrime Ibernate.

Na poti proti domu so se že porajale ideje za nove podvige…od snega do skale…:)

 

Drugi slap v Krnici prvi slap

Po lednem tečaju je ostalo navdušenje po pikanju ledu, zato sva z Anjo pocukali Menota in Blaža, če bi naju peljala plezat kakšen slap.
Meno je izbral Drugi slap v Krnici, kar je odlična začetniška destinacija.
Že pristop do slapu je bil poledenel zato smo vedli, da nas sigurno čaka vsaj nekaj ledu. Razdelili smo se v naveze Meno in Anja, ter Blaž in jaz. Prvi cug (meni najljubši) je bil lepo narejen, malo bolj steklen led, vendar se je dobro plezalo.

V naslednjih cugih so bile malo mešane razmere. Čez en del grabna smo se sprehodili, ker je kopen, kjer pa je bil led, pa je bila dobra plezarija.

Nato pa že slavna zavesa, ki je lepo narejena (ampak najbrž ne bo več dolgo). Led je bil super (vsaj pomojem), lepo se je hakljalo in dobro držalo. Anji se je najbolj luštalo v tem cugu, ker je bil najbolj pokonci.

Splezali smo še en cug nato pa,smo se odločli da zaključimo, ker so se začeli delali talarji. Abzajlali smo se na malo bolj migajoče borovce (ki dokazano dobro držijo-Anja jim ni preveč zaupala). Za spust smo porabili malo več časa kot za samo plezarijo, zato pa sva se vmes še naučili zlagati štrik.
Za naju je bil tole prvi preplezan slap in odlična izkušnja, za kar sva hvaležni Menotu in Blažu 🙂

 

 

6 ur preklinjanja in nohtanja v NŠG

Z Rokom sva bila odločena, da greva za uvod v zimo na prvi decembrski dan nekaj splezat. Že poleti sem si zamislil splezat Košir-Brelih, pa sva takrat s soplezalcem zgrešila vstop in sva zarila v varianto Deržajeve. Ker tudi Rok še ni plezal te smeri, sva si rekla, »Ok, greva pogledat, bova že našla!«. Napoved je bila čudovito slaba. Vsaj do 11.00 naj ne bi snežilo, pa je nekako skoraj od začetka padalo po nama – če pa že ni snežil, pa so naju zalival pršni plazovi. In to čez glavo.

Pod steno se naveževa in Rok najprej poizkusi po desnem žlebu, kakor gre original, vendar po 5 metrih odneha. »Slabo zgleda«, pravi. (medtem prideta dva znanca iz AO Matice in je precej smeha…zakaj, pa rajše ne bi 😊) Ok, potem pa greva direkt naravnost gor. Rok hitro pride do štanta, jaz za njem. Kam naprej? Nekam levo in gor, pa potem proti stolpu. Nekje desno od stolpa zarinem v kamin, nad katerim štantam, pri čemer mi en klin odleti nekam v globino. »****, pa ne že spet!?«, si rečem (letos sem že preveč klinov pustil v stenah in pod njimi); »No, bom pa spomladi malo bolj zgodaj prišel z iskalcem kovin«, si mislim.

 

Pride Rok do mene, spleza sitno prečko do vstopa v kamin pod stolpom in štanta na vrhu stolpa. Meni medtem tako zanohta, da ko pridem na štant, se že pripravim, da izbruham ves zajtrk. Po par minutah segrevanja, nadaljujem v prečko in pridem do kamina, kjer je urejen štant na takem mestu, da sem bil v trenutku kot snežak, saj so neprestano iz vrha kamina leteli pršni plazovi. Rok v naslednjem raztežaju z nekaj težavami pri izstopu izpleza iz kamina, gre desno v sitno prečko in pred zadnjim kaminom uredi štant. Ko pridem do Roka, se ponovi zgodba izpred dveh raztežajev. Tako močno mi zanohta, da bi se že drugič skoraj poslovil od zajtrka. Nekako pridem k sebi, vendar niti slučajno se ne počutim, da bi šel naprej. Rok medtem preveri skico in zarine v kamin. V kotanji se ustavi, zatakne metulja in po polički pogleda okoli levega »vogala«. »Ne, po originalni ne bo šlo. Kar čez direkt čez streho kamina bo treba!« Obrne se, mi zakliče »Drži me!« in začne plezat. Nekako najde mini-stop za konico leve dereze, za desno pa manjšo poličko na drugi strani kamina, ki je neprijetno nagnjena nazaj in niti ne moreš dobro stati na njej. S cepini išče kakršno koli luknjo na vrhu, ker sneg ni in ni držal in je bilo kot, da bi zabijal v mivko. Nekako mu končno uspe zataknit cepina, se postavit in izpleza. Nadaljuje še nekaj 10m in naredi štant. Zdaj sem jaz na vrsti, da grem. Rok zategne »štrik« še preden mi uspe podreti štant in kljub temu, da se derem na ves glas, naj popusti, on še naprej zateguje in odnese mojo matičarko skupaj z bičevim vozlom. »Ok, bom že«, si mislim. Pridem do kotanje, iztaknem metulja, Rok pa ponovno zategne štrik, ki pa se je medtem lepo ujel za nekakšen ledni rogelj na vrhu kamina. »To pa ni dobro!« Na vse možne načine poizkušam podreti biča in iztaknit vrv, pa mi ne uspe. »****, ni druge kot, da ga pokličem!« Vzamem telefon in ga pokličem naj popusti za dober meter. »OK, super, rešeno!« Očitno je bilo v tem trenutku, da je Rok prijel telefon z zobmi in ker ga je tako zeblo, ni čutil, da ga je tako močno ugriznil, da je počil šipico (!opozorilo: ne se grizt z Rokom!). Nato se postavim z levo konico dereze, desno dam na poličko, nekako zataknem cepina za rob in hop! že visim na obeh rokah, z nogama v zraku – odneslo mi je desno nogo s tiste zoprne poličke! OK, z muko se potegnem navzgor in počasi priplezam do štanta. Rok čisto premražen: »*******, dosti imam že vsega, upam, da sva tamle ven!« Zagazim v sneg, vmes še zataknem enega metulja v edino skalo, ki se pogaže, in začnem »pikat« proti vršni opasti. »Pikanje« ni ravno primeren izraz, ker kadarkoli sem zapičil, je bil občutek kot, da bi zamahnil po zraku. Vseeno se nekako skobacam čez opast in si oddahnem, »Uf, na vrhu sva!«, in v naslednjem trenutku se zavem, da noro močno piha, sneži in je tako megleno, da komaj vidim, do svojih čevljev. Povarujem še Roka, da pride do vrha, si dava roki in začneva pospravljat opremo. Rok si hoče še zamenjat mokre rokavice s suhimi, pa ko ugrizne za prste rokavic, da bi jih potegnil dol, ugotovi, da grize svoje prste, ki jih ni čutil, ker je imel totalno premrzle. Opusti idejo o suhih rokavicah, do konca pospraviva opremo in se odpraviva v meglo nazaj proti Vršiču in na zasluženo kavo v Kočo na Gozdu.

Rok Einhauer in Jure Bukovec sva 1.12.2019 plezala Košir-Brelih, IV/III-IV (izstop iz zgornjega kamina mogoče IV+/V?), dobrih 6 ur. Razmere zelo slabe!

Zeleniške Špice

Izhodišče ture je bila Jermanca (skozi Repov kot). Štart je bil zgoden, da smo se skupaj z vzhajajočim soncem prebili skozi gozd in pod greben. Na začetku gozdne poti, ki se odcepi desno od Kamniškega sedla ni več velikega napisa »Pot ne vodi na K. sedlo«, posledično se nam je prilključil še planinec, ki je bil namenjen ravno tja. Jutranja svetloba in krasni razgledi na obsijane vrhove (ali pa je bila kriva zgolj zgodnja ura) so nas malo zamotili in smo zgrešili pot, ki se odcepi desno skozi tolmune. Grega je hitro začutil, da smo previsoko in nas usmeril nazaj na pravo pot. Po prečkanju tolmunov se pot vzpne po grapi, kjer se začne lažje plezanje. Nato smo si nadeli pasove in čelade ter začeli zabavni del poti. Za začetek je še nekaj trave med skalo in borovci, potem pa se začne gibanje po razgibanem grebenu s stolpa na stolp. Na Staničevem vrhu smo srečali skupino planincev, kateri so za spust uporabili abzajl. Mi smo se odločili, da bomo kar splezali, saj levi del ponuja lepo plezarijo (pa še vso kolono smo prehiteli).

Celotno prečenje smo se strogo držali grebena in nismo delali obvozov. Eden izmed težjih delov je bil kamin, ki stoji kar dobro pokonci, vendar je skala zelo kompaktna, kar ponuja odlično plezarijo.

V celotnem prečenju smo enkrat uporabili sput po vrvi in sicer s škrbine, kateremu se da tudi izogniti, če narediš obvoz po levi že pred vzponom.

Po slabih treh urah in pol smo bili na Srebnem sedlu, kjer smo si privoščili počitek in uživali na toplem soncu. Pot smo nadaljevali do Kamniškega sedla, kjer so nas čakale čisto drugačne razmere..megla, mraz,… (no vsaj puhovk nismo nosili zastonj celo pot) in nato sestop v dolino. Skozi celotno prečnje izpostavljenost grebena kar ne popušča, vendar dobra in kompaktna skala ponuja ogromno užitkov.

Po poteh finančnikov

Letos nama z Majo ne znese izpeljati toliko tur kot prejšna leta. Je pa zato bolj fajn, ko najdeš tak bonbonček.

Plezala sva Via dei Finanzieri v Rosskoflu. Gora se nahaja v Karnijskih Alpah  južno od Nassfelda. Dostop iz Nassfeldpassa je udoben in hiter. Stena je severovzhodna, tako da te zjutraj prijetno greje sonce, sredi dneva pa si v senci.

Sama smer je fenomenalna. Strma, kompaktna, dobre možnosti varovanja. Praktično po vsakem cugu sva si rekla: “tole je blo pa lepo.”

Sestop, ki je predlagan v vodničku poteka po Schiavijevi poti. Markirana je odlično, ni pa ravno pot. Mest II-III je kar nekaj in še rahlo vlažna so.

V te konce se sigurno še vrneva.

Celjska smer v Mali Rinki

Vreme čez vikend je obetalo in že dolgo časa sem se spogledoval z Vzhodno smerjo v Mali Rinki. Pokličem Heleno, če je za plezarijo v soboto in dobim nazaj njen klasičen »Kdaj je treba vstat? 😊«

Za vsak slučaj izberem še dve rezervni smeri : Steber Štajerske Rinke in pa smer, ki je poleti malo plezanja – Celjska smer v Mali Rinki.

Da ne bo prezgodaj vse skupaj predlagam, da greva na Okrešelj prespat že v petek. Ko prideva na Okrešelj vidiva, da ima ČAO tabor in da bo veselo v vseh smereh okrog Okrešlja. Sprašujeva kdo bo kam šel in vmes se omenita tudi Vzhodna in Steber. Na izbiro imava zgodnje vstajanje in prva naveza pod steno ali Celjska smer. Po približno 10 sekundah pade odločitev za Celjsko – varianta čez plošče

Vstop ni bilo težko najti, saj je grapa med Rinkama dobro vidna, levo od nje za stebrom pa očitna smer Skozi žrelo. Sledi lepo poplezavanje do velikega kamina, kateremu se izogneš po desni strani. Takoj nad njim je razcep, kjer je normalna smer, ki se večinoma pleza po zimi naravnost gor po grapi. Midva se odločiva za levo varianto čez plošče, ki je kljub občasni megli bila videti res lepa. Prvi del plošč je zelo dobra skala, ki se slabša do samega raza. Raz je zelo krušljiv in deloma skoraj steber in glede na trojko po skici sva bila prepričana, da sva zgrešila smer. Na trenutek bi ji dal vsaj IV+, če ne V. Zabijanje klinov in dodatna ura, da sva prišla čez smotan del in pokazal se nama je vrh.

Sledilo je še krajše iskanje markacij planinske poti v megli za sestop skozi Turski žleb do Okrešlja in naprej v dolino.

Naslednji dan sem na netu našel staro sliko iz Planinskega vestnika (št.23-A), ki je potrdila, da nisva falila. Mogoče zadnji del za kakšen ovinek… 😊

lp, Gregor

Grossglockner, Debela peč, Kalška gora

Že dolgo je od zadnje objave. Vmes smo sicer tut neki splezal, vendar kar je blo je blo. V zadnjih desetih dneh pa tole:

6.-7.6. 2019 sva z Jurijem Tratarjem (AAO) splezala Mayerlrampo v Grossglocknerju. Prvi dan sva dostopila do praznega bivaka, naslednje jutro pa nadaljevala čez smer in do vrha. Razmere so bile ok, smer lepa,  na grebenu naju je pa kar dobro prepihalo.

 

13.6.2019 sva  z Kristijem splezala Sekločevo v Debeli peči. Naravni prehodi po kompaktni skali, naju hitro pripeljejo do vrha. Sestopila sva po lovski stezi.

16.6.2019 s Heleno obiščeva Gregorinov steber v Kalški gori. Trije raztežaji čudovite plezarije, zgoraj pa še malo grebenčkanja. Pred nevihto sva že na pivu v Kamniški Bistrici.

 

Vmes smo nardili še en poskus z Majo in Branko, ki pa smo ga zaradi nepredvidene gužve opustili.

 

Vremenska napoved