‘Vzponi in ture’

Osnovni plan je bil doseči bivak pod Skuto iz logarske strani, popoldne preplezati še kakšno krajšo smer, prespati v bivaku, naslednji dan pa se podati v Zajedo Skute. Anže se je zmenil z vremenarji za dobro napoved, jaz pa z ženo za vikend izhod – obetal se nama je fantastičen konec tedna.

Za prvi vzpon sva si zaradi težkih nahrbnikov (moj je skupaj z vrvjo tehtal kar 19,5 kg) izbrala lažjo smer v Turski gori, vseeno pa sva si Raz Szalay-Gerin (300m, III+) v zadnjih raztežajih popestrila z lepo plezljivimi štiricami. Po izstopu sva se spustila do bivaka, pri tem pa pospremila še v megli izgubljena planinca, ki sta na napačnem koncu zaskrbljeno iskala pot čez Žmavčarje. Beri dalje »

Maja J. in Anja Č. sva po obisku več plezališč in po prvi skupni preplezani Vzhodni smeri v Mali Rinki (11.9.11; beri: smer super, skala odlična) odločili, da nama gre skupaj prav dobro. Ni trajalo dolgo, da sva si izbrali naslednji cilj – Smer Debelakove v Veliki Mojstrovki (16.9.11).

Na dostopu sva se še spraševali, kako bova našli vstop, če pa je taka megla. Še preden sva prišli do Slemena, je sonce že posušilo jutranje megle in odprl se nama je lep razgled na steno. Še malo po PP in že sva stali na vstopu.

V prvih štirih raztežajih sva našli veliko klinov, zato sva bili kar hitri. Po tem sva se odločili, da hribi niso plezališče in da bi nama malo šlosarske prakse prišlo kar prav in sva jo mahnili naravnost po zajedah, ploščah in počeh. Do vrha smeri sva našli le malo sidrišč in klinov (beri kot: zgodila se nama je manjša dezorientacija).

Nekaj časa sva se še trudili s skico, ko pa sva ugotovili, da sva že zelo visoko in da nama do vrha smeri manjkata še kakšna 2 raztežaja, sva pospravili skico v žep in sledili nizu lepih zajed do vrha. In ne, nisva zlezli prvenstvene, saj sva 20 m pod robom stene v zajedi našli klin, izstopili pa sva pri možicu. Najina smer se je prevesila v lepo petico v lepi skali. In zadovoljni sva jo mahnili v dolino. Novim podvigom naproti.

Pa še splošen vtis: I FEEL OLYMPIC TODAY

Po celi vrsti naknadnih prijav, odpovedi in spremenljivih vremenskih prognoz, smo se Kruhi, Anže, Andrej, Simon in Jaka v soboto zjutraj odpravili na 720km dolgo pot proti dolini Valsavarenche blizu Aoste. Cilj je bil eden izmed lažjih štiritisočakov in turnosmučarski raj: Gran Paradiso.

Z razdaljo smo opravili v borih šest in pol urah, že na izhodišču pa so nas pričakale izjemne, poletne razmere. Podobno vreme je zdržalo cel vikend, tako da si ne bi mogli želeti boljših pogojev za vzpon.
Beri dalje »

Ponoči v se pripeljemo do izhodišča za Cmir. Naprej je cesta videti zasnežena. Nam vsaj nazaj grede ne bo treba pešačiti. Tako se kar takoj spravimo na smuči. Za 20 metrov. Naprej je cesta kopna, vendar imamo srečo, da ne za dolgo. Pri Aljažu je potrebno še enkrat sneti smuči, saj je okolica Doma brez snežne podlage. Do plazovine pod Steno, kjer dokončno pospravimo smuči, se tu pa tam še pomatramo čez kakšen kopen delček.

Beri dalje »

Medtem ko so sobotni žurerji še iskali pot domov, smo Aleš, Branka in Jaka že drveli proti Jermanci. Za tokratni cilj smo si izbrali Brano, osvojili pa naj bi jo po Šiji.

Naše želje je dobri dve uri kasneje odpihnil neverjetno močen severni veter, ki nas je premetaval levo in desno po Kamniškem sedlu. Ko smo bili že skoraj na tem, da obrnemo (pot po grebenu je bila absolutno izključena), smo se odločili, da dokončno sodbo odložimo do ‘melišča’ Brane. Druga najboljša odločitev dneva! Prva je bila sprejeta na dogovorjenem mestu, ko je Aleš, kot da to ni nič posebnega, zaključil: “Jah nič, gremo kar direkt gor popikat!”
Beri dalje »

Padla je ideja, da bi se za vikend 16. in 17. aprila odpravili na turno smuko z Gran Paradisa (4061 m). Zaradi organizacije prevoza (dobrih 700km), v prvi vrsti pa rezervacije sicer zelo zasedene koče Rifugio Vittorio Emanuele, prosim, da se vsi zainteresirani najkasneje do torka 22.3.2011 javijo na mail, telefon oz. preko komentarja.

Gre sicer za tehnično lahek, a kondicijsko zahteven pristop na štiri tisočaka s skoraj 2200 višinskimi metri turne smuke ob spustu.

Na Paradiso gremo Kruhi, Aleš, Jaka, Anja, Andrej, Anže …

Grossglockner ali po slovensko Veliki Klek je s svojimi 3798 metri nadmorske višine najvišja gora Avstrije in gorovja Visoke Ture. Prav tako je Veliki Klek tudi najvišja gora v vzhodnem delu Alp od Brenerskega prelaza. Veliki Klek leži na meji med Koroško in vzhodno Tirolsko.

Prvi poskus splezati na goro (leta 1799) se je ponesrečil. Poleti 1800 je druga ekspedicija, ki sta jo organizirala Franz-Xaver Salm-Raifferscheid in krški knezoškof, sezidala kočo Salmhütte na višini 2750 m, ki je v začetnem obdobju alpinizma služila kot zavetišče in izhodiščna točka za vzpon. V odpravi je sodeloval tudi naš rojak – Valentin Stanič, ki je tudi izmeril točno višino gore (z barometrom).

(Vir: wikipedija)

In na Grossglockner smo se odpravili tudi mi: Kruhi, Jaka, Rudi in Andrej!

Beri dalje »

Danes sva z Anžetom lovila še zadnje trenutke lepega vremena. No, le-tega nisva ravno ujela, je bilo pa vseeno fino.

Na začetku, na parkirišču pod Zelenico, sva še malo dvomila v to da se bo dalo kaj smučati, pa sva se motila. Smučke na noge, žolne nama je preverila Mama Žolna v stacionarni postaji in pot pod noge. Kar hitro sva prišla do zgornje postaje žičnice, kjer sva se odcepila levo proti Centralni grapi v Begunjščici.  Smučke na ruzak, dereze na noge. Z nadmorsko višino je žal naraščala tudi gostota megle, a sva vseeno našla. Brez težav sva kmalu dosegla vrh grape. Grapa ni bila pomrznjena, zato sva se odločila še za spust. Od zgornje postaje žičnice je snega zelo malo, saj pomlad že pošteno trka na vrata. Kljub temu sva prismučala skoraj do avta.

Slike s ture si lahko pogledate skozi kozarec mleka.

V nedeljo sredi noči smo se trije vertikalci odpravili proti Dolomitom. Cilj je bil celodnevna turno smučarska tura okoli ‘treh vrhov’ (Tre Cime di Lavaredo), ki so sicer pravi magnet za vsakega resnega plezalca. Največja med njimi, Cima Grande, s svojimi 500 metri vertikale namreč velja za eno izmed šestih velikih severnih sten Alp.

Nekaj minut čez sedmo uro smo že natikali smuči in se odpravili na dobri dve uri dolgo pot proti koči Rifugio Auronzo ter se naužili pogledov na južne strani Zahodne, Velike in Male Cime. Pot smo nadaljevali proti vzhodu in si pri Rifugio Lavaredo privoščili obilno malico. Beri dalje »