‘Vzponi in ture’

Brana – zgornji steber s Ferijem in Heleno

Zaradi slabeva vremena je odpadel je vzpon na Gran Paradiso in šli smo plezat zgornji steber v Kamniško Savinjske Alpe. Vreme se je iz minute v minuto spreminjalo, zato smo smer izbrali kar na licu mesta. Tisti trenutek sem imela v mislih besede izkušenega alpinista: “Pa kaj smo letos naredili, da imamo tako z vremenom?”

Potem pa 1, 2, 3 čez par grmičkov in že smo bili v smeri. Tam so nas pričakale tri kaplje dežja, ki nam niso prekrižale načtov. Feri je plezal naprej, s Heleno pa sva mu sledili.

 

Vreme se je še kar naprej kisalo, zato se nismo preveč obirali s sestopom. In imeli smo srečo, saj smo pod streho ob mrzli pijači opazovali kako izgleda, ko v hribih dežuje.

*Kratka statustika: Moja 1. alpinistična smer v Kamniško Savinjskih Alpah. Super družba. Super smer. Pa nič nismo bili mokri.

 

 

 

 

 

Čarovnik iz Oza

Ker so nam sončni dnevi zadnje časi strogo odmerjeni, sva v sredo z Menotom zagrabila ponujeno, vzela dopust in se zapeljala na Jezersko. Splezala sva Čarovnika iz Oza, zanimivo smer v stebru Grintovca. Smer se ne ponaša z najboljšo skalo, vsekakor pa ponuja nekaj zelo lepih prehodov v strmi steni. Klinov je bolj za vzorec, kar skupaj s slabšo skalo pripomore k temu, da gre kar za resno smer, ki v tebi predrami ‘hribovca’. Čarovnik se v zadnjem raztežaju priključi najlepšemu VI- cugu Tomaževega stebra, ki je češnjica na tortici preplezani smeri. Dejte nam več sonca!

Pride tako leto…

Malo dežja, malo snega, malo megle, malo vetra … in že smo sredi poletja s precej slabim izkupičkom preplezanih smeri. Kljub vremenskim tegobam in odpovedanim turam, vseeno malo brcamo. Po vikendu na Okrešlju in dveh vmesnih izletih v Paklenico, sva z Menotom obudila staro (ne zamešati z ostarelo!) navezo in med tednom zlezla Šentansko smer v Begunjščici (V+/IV, 150m) ter Vidovo v J steni NŠG (VI+/IV-V, 130m). Slednjo krasi izjemno lep in dobro varovan prvi cug v super skali. Priporočava!

V soboto sva ob relativno slabi napovedi zlezla še Juševo smer (VI/IV-V, 180m) s kompaktnimi in dokaj poceni šesticami ter vršiško klasiko Kamenkov kamin (VI-/IV-V, 150m). S plezanjem sva nadaljevala še v nedeljo, ko so se nama pridružili Blaž, Matevž in Eva. Po Petrol kavici, ki smo jo spili s Tončkom in Milanom (plezala sta v Brani), smo se odpravili proti mokri in megleni JV steni Planjave, kjer smo vstopili v Sobotno smer (V+/IV, 210m), v srednjem delu splezali najtežji cug smeri Sonček (VI+), izstopili pa po smeri Humar-Škarja. Na tem mestu bi pohvalil pripravnika Blaža, ki se ni izkazal zgolj s suverenim plezanjem, ampak tudi z jeklenimi živci, ko je poslušal nerganje in pripombe dveh starih.. khmmm, izkušenih… prdcev iz prvega odstavka.

V nadaljevanju še nekaj slikic, ki naj vam polepšajo čakanje na ponovno vremensko okno, ki ga po možnosti dočakamo še pred avgustom.

Jaka v lepi plati Juševe smeri

Meno prehiteva dež v prvem cugu Vidove (Bombonček! Mislim cug … ne Meno)

Meno v Juševi

 

Blaž v prvem cugu Sobotne

 

Meno v Šentanski smeri

Skupna tura v KSA, nad Kamniško Bistrico

Na skupno turo v KSA, točneje Planjavo in Brano se nas je podalo 12 pogumnih. Jure sicer ni plezal, zato smo se dogovorili za 5 navez in vsaka jo je mahnila v svojo smer.

 

Gregor in Marjan ste se s poti na Kamniško sedlo obrnila na zahod v Grapo med stebroma (V+/IV,III, 300m), nadaljevala po Spodnji steber in preko Šija Brane ter sestopila čez vrh Brane na Kamniško sedlo. Za celotno turo sta porabila cca 4h. Gregor pravi: »Smer ponudi dva lepa kamina in pa detajl čez krušljiv previs, ki pa ponudi dobro možnost namestitve metuljev. vmes pa je precej krušljiv svet.«

Jan in Tonček sta se odločila za Kratkohlačo v Planjavi (V/III-IV, 300 m)

Jan: »Vstop v smer je trenutno nekoliko višji, saj je snežišče še polno.

Skala je zaradi senčne lege in padavin prejšnjih dni bila nekoliko mokra. Prečenje čez travnate predele pa je tudi pomagalo, da sva imela mokre plezalne čevlje.

Na polici sva se premaknila nekoliko višje v desno in morala tako spet prečiti v levo čez lepo nekoliko bolj zračno prečko.

Nadaljevala sva po originalni smeri, kjer je skala dokaj kompaktna in plezanje večinoma zelo prijetno.«

Kristi in Nejc sta plezala smer Čenča (V+/III-IV, 200 m)

Kristi: »Drugače lepa smer, edino na začetku precej krušljiva. V prvem raztežaju nama je na štrik padla kr precej vlka skala in odsekala ene 20m štrika tak da so bli mal krajši raztežaji naprej. V zgornjem delu je pa bla lepa smer.«

Branka in Ana sta plezali smer Sešetra v juzni steni Planjave (V+/IV-V, 350 m)

Branka pravi: Smerca je super, večinoma super skala, na nekaterih mestih malo naloženo, vse skupaj pa se izmenjava z odseki ruševja. Včasih imaš občutek, da bi moral obvladati slack line…

Maja, Ana in Helena pa smo se dogovorile za en fejst ženski trojček. Plezale smo Steber Planjave, Smer X (IV, 170m). Vsem nam je bila smer zelo lepa. Spodaj po začetnem grabnu precej šodrasto, višje na bolj pokončnem delu pa dokaj v redu skala. Kljub vsemu pazljivost ni bila odveč. Splezale smo do vrha smeri, ne pa do vrha Planjave, ker so se že zbirali oblaki. Sestop smo naredile 3x po vrvi in nato po melišču do Pastircev in naprej v dolino. Na koncu smo ugotovile da je bila Smer X prva alpinistična smer tako Maji, kot Ani.

Jutranja Presenečenja

Ko se ti mudi na sestanek čutiš časovni pritisk, zato sva z Gregorjem izbrala hitro dostopen sektor Bornovih tunelov.

Med smermi v tem sektorju izstopata dve neopremljeni zato sva se podala v Presenečenja. Prvi raztežaj je prav dovolj dolg, da splezaš mimo okna v steni. Značilna kompaktna skala in prijazna naklonina stene omogočata suvereno gibanje. Komaj nadaljuješ pa naletiš na “presenečenja”, celoten drugi raztežaj! Tu je nujno potrebna previdnost saj je naložen “kot le malo kje” (cit. GT). Imaš pa res dobro mesto za varno sidrišče. V tretjem raztežaju sta še dva simpatična prehoda vse do izstopa iz smeri.

Sestop čez tunele in spust po melišču sta hitri opciji … da ne zamudiš v službo 🙂

V nedeljo na Brano

Z Antonom sva se dogovoril za nedeljsko plezarijo. Ker se je “zaluštalo” še Milanu, se nas je trojica vertikalovcev podala na Kamniško sedlo. Kot se spodobi smo v nahrbtikih imeli s seboj vso potrebno plezalno opremo, saj je bil naš cilj znan. Za začetek sezone smo izbrali Zgornji steber in čez Šijo dosegli vrh. Ramere so bile popolne za skalni vzpon; skala je kompaktna, sneg pa smo srečali le pri sestopu po markirani poti. Kot na vsaki turi smo tudi tokrat nabrali nekaj novih dogodivščin, ki nam ostanejo za naslednje vzpone.

 

 

 

 

Mangart

Praznični torek sem izkoristil za skok na Mangart. Na vrhu Plazja sem dohitel še enega samohodca, ki si je zaželel vstopnice za vrh. Pa sva šla. Na Mangartu se mi vedno dogajajo čudne stvari, folk meče opremo čez steno, jaz pa sem danes bogatejši za oteklino na mojem brezveznem (a veš … k je brez vezi…) kolenu. Zadnji znak, da je treba zimsko robo pospravit nekam v temen garažni kot…

Sezona izkušenj

Zima se je dobro začela, ko sva jo z Jakatom še v prejšnem kolendarskem letu otvorila z Vzhodno smerjo v Mali Rinki. Nadaljevanje zime pa je zaradi obilice padavin postreglo z nemalo obračanji. Po nekaj turnih smukih in skupni turi na Tursko goro, sva z Majo poizkusila svojo srečo na Vršiču. Avto sva pustila že pri koči na Gozdu, ter gazila vse do vstopa v Kranjsko poč. Vmes sva zaradi goste megle še malo falila in si tako še malo podaljšala dostop. Do strmega dela smeri sva se prebijala čez kupe snega, v smeri pa naletela na popolnoma nepredelan puhec, ki ga ni bilo malo in sva se odločila za povratek v dolino.

Maja v prvem raztežaju Kranjske poči

Par dni kasneje je Marjan postregel z informacijo o dobrih razmerah na severni strani Storžiča in tako sva zlezla Črni graben.

Marjan v ključnem raztežaju Črnega grabna.

Sredi januarja se je po snežnem obdobju kazal mrzel in jasen četrtek. Z Majo sva se odločila, da se lotiva Igličeve, ki je bila že nekaj časa na seznamu želja. V smeri sva bila sicer prva, vendar so nedolgo za nama prišli še 2 navezi. V spodnjem delu je bilo plezanje fantazija, sicer vse od škripavca do tankega ledu na platah, zgoraj nas je pa pričakala drugačna situacija. Nepredelan sneg, slabe možnosti varovanja in moj nekaj meterski polet so naju prisili v abzajl in odhod domov. Pa tako malo pod vrhom. Obrnili sta tudi drugi 2 navezi. Tura nama pustila nekaj posledic zaradi katerih gredo še danes težko plezalke gor. 😉

Igličeva

Če dobro pogledaš najdeš Mateja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po spet nekaj smučarskih dneh in parih grapah v Begunjščici sva se prav tako z Majo podala v Teranovo smer, ki nama je ponudila lepo in varno plezarijo.

Maja v Teranovi

Dan za tem sva se s Kristianom odpravila že v parkrat to zimo splezan Damoklejev meč. Vstopila sva na skranjno desnem delu slapu, ki nudi strmo plezanje. Slap za uživancijo vse do vrha. Bil je tudi Kristianov prvi slap.

Kristian v Damoklejevem meču.

Konec Januarja sva z Jakom planirala že dolgo željeni Grintavčev steber, ki pa se nama je izmuznil že pri Češki koči. Nenadna toplotna inverzija otežila vzpon do te mere, da sva se soglasno strinjala, da ni vredno. Za (slabo) tolažbo sva splezala Teranovo. Sledilo je spet daljše obdobje sneženega vremena, ki je omogočilo smučanje iz marsikaterega nižjega hriba. Glede na to, da nisem dolgo v smučarskih krogih sem letos spoznal rodosti powdra.

Ena od mnogih turnih smuk letos.

Ogromno pršiča na Struški

Sredi februarja sem se udeležil tabora KA v Kamniški Bistrici. Realna poizkusa sta bila 2 v Planjavi, vendar so bile razmere daleč od idealnih, zato smo obakrat obrnili. Več si lahko preberete na strani KA.

Po neuspešnih poizkusih v Planjavi

Že en vikend kasneje pa je Matej predlagal da gremo pogledat ledne razmere k sosedom. Marjan, Miha, Matej in jaz smo se odpeljali na Tirolsko kjer so nas pričakali odlični pogoji. Prvi dan smo po nabavi vodnička in hrane splezali 2 slapova v dolini in se zvečer podali proti koči/bivaku nad slapovi Renkfalle. V soboto smo plezali v omenjenih slapovih. Čudovite in strme linije. V nedeljo smo sestopili v dolino splezali še vsaka naveza po 1 slap v dolini Pitztal in se odpravili domov.

Renkfalle

Dovolj nizke temperature so poskrebele tudi za nekaj ledu v domačih koncih. S Kristianom in Jernejem smo splezali slapove v soteski Pekel. Dan za tem z Majo in Kristianom napademo Rabeljski slap, ki je bil čudovito narejen. Sobota pa je bila rezervirana za skupno turo v Maltatal, kjer sem z Branko in Majo naprej obrnil, ker je bila v slapu odstopljena in počena zavesa, potem pa smo na drugi strani doline našli linjo dolgo nekje 100m in težavnosti WI4. Nedelja je bila dan za bolj smele načrte. Z Jakom se podava v Ledninske slapove, do katerih zaradi zapore ceste in predirajočega snega dostopava pol tretjo uro. Prvi raztežaj ponudi plezanje v dobrem ledu in tudi za naprej zgleda še ok. Drugi cug štartam v nek čuden led pod katerim je ogromno snega in ni možno namestiti varovanja. Preden vstopim v najstrmejši del se odločim za povratek in splezam dol. Z enim abzajlom sva že pod slapom in iz okoliških vrhov se začno oglašati plazovi. Zopet lačna plezanja odhitiva domov.

Prvi cug Ledincev

Ker narava letos res ni šparala z snegom v hribih je bilo do naslednjega vzpona spet nekaj smučarskih in tudi že frikovskih dni. Konec marca, ko smo na tečaju zimske tehnike po spletu nesrečnih okoliščin ostali samo Marjan, Kristian in jaz je bila logična izibira nova smer v NŠGju po imenu Željezničarska Hoolja. Super smer po res izraziti liniji. Preden je sonce ogrelo pobočja smo že proslavljali ob pivu.

Kristian v prvem raztežaju Željezničarske Hoolje.

Željezničarska Hoolja

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Konec marca je bil v planu obisk Chamonixa, ki pa se je zaradi vremenskih neprilik prestavil v prihodnje tedne. Ker pa nama vseeno ni bilo preživeti dopusta doma sva se odpravila v Omiš. Splezala sva par res lepih smeri in tudi naredila prve višinske metre na kolesih.

Stena Ilinaca

Po povratku v domovino sem se z Mitjo odpravil smučat za Cmir. Tudi tu sva malo pod vrhom obrnila, tokrat zaradi velike nevarnosti plazov. Smuka je vseeno bila odlična.

Pomladanska smuka za Cmirom

Ker že neučakano pričakujem plezanje skale sva se prejšni vikend s Kristianom odpeljala v Vipavo kjer sva splezala Nikolajevo smer, potem pa zaradi gužve odšla proti domu. V nedeljo sva z Majo obiskala Klemenčo peč, ki je bolj kot ne samevala. Topel sončen dan v lepih smereh z pogledom na zasnežene vrhove. Kaj češ lepšega. Zadnje v seriji obračan se je pa dogajalo ta vikend. Z Mihom sva v petek popoldne dostopila do Ledin, prespala v zimski sobi in zgodaj zjutraj dostopila pod smer Saše Kamenjeva v Dolgem hrbtu. Na zmernejših nakloninah je bila podlaga popolnoma trda, ko pa se svet postavi bolj pokonci je povsod pod tanko skorjo ojužen sneg. V tej smeri sva obupala in se odpravila v sosednjo Trojko. Tu sitacija podobna, samo plezarija je lažja,  tako da sva splezala vse težje raztežaje, vendar naju je ustavil vršnji del ki je že bil na soncu in ga nama ni bilo za prečit. Abzajlala sva pod smer in se za nekaj mesecev poslovila od zimske plezarije v teh koncih.

Miha v Trojki

Bolj kot ne je to vse. Spustil sem kakšno lažjo grapo in nemalo smučarskih dni. Več kot smeri se je letos nabralo izkušenj. Te pa so vsaj tako, če ne bolj pomembne.

Prečenje, Osp (by Helena Dolamič)

Ker meni na skupno turo na Grintavec nedavno poškodovano koleno še ni dovolilo, sem se z veseljem odzvala Matjaževemu predlogu – plezanje smeri Prečenje v Ospu.

Ob osmih sta me z Darjo pobrala in odbrzeli smo v Osp. Parkirali seveda daleč pred vasjo, da ne povzročamo slabe volje vaščanov. Darja naju je spremljala do vstopa v smer, počakala da sva izginila izpred njenih oči in je šla malo po svoje.

Matjaž je opravil s prvim raztežajem kot na sprehodu, pa tudi meni je bilo to prijetno poplezavanje. Drugi cug je bila dooolga prečka v levo, na začetku hoja po polici, nato pa kar nekaj adrenalinskih metrov po ne tako lepi polički. Pravzaprav se je kar nekam izgubila. Ampak mi je bila ta prečka lepa in fajn.

V tretjem cugu pa je Matjaž demonstriral uporabo tehničnih pripomočkov – lojtrice.  Ta del (ocena 7a) je bil meni tudi s tehničnim plezanjem težak, a sem se le nekako povlekla čez. Prvič sem pri plezanju uporabljala lojtrico – zanimivo, a kljub njeni pomoči ni bila šala. Matjaž je ta del izpeljal elegantno in hitro – kapo dol. Pa še kar ni se ustavil. Štant je postavil, ko sta bila pri meni le še 2 metra 60 metrske vrvi.

Do vrha pa je bil četrti cug simpatično precej lažji J

Na vrhu čestitke opravljenem vzponu in sestop v dolino, kjer sva se dobila z Darjo, pa še seveda na pijačo k Volku.

Lep dan, lep vzpon, zanimiva izkušnja. Pa še ne tako lep spomin – padlega kompleta (preveč sem hitela z dajanjem opreme Matjažu) žal nisem našla pod steno, imam sedaj pač enega manj …

(Vse fotke naredil Matjaž Ferjančič)

Jalovčev ozebnik

Sam, v soboto. Sem mislil it samo pogledat razmere, ampak je že prejšnji dan vse splazilo, tako da je bilo zjutraj, visokim temperaturam navkljub, še relativno varno. Že ob 9h sem bil na vrhu ozebnika , ampak ob splošnem ropotanju v okoliških stenah vseeno prepozno za vrh Jalovca. Ker ni bilo boljše družbe, je šla tokrat z mano kamerca. Posnetki so bolj kilavi, ker sem jo držal v rokah, če hočete boljše pa pejte sami mal v hribe 😉

Vremenska napoved
Zadnji komentarji