Drugo lice Špika

V soboto sva šla s Tedijem v Špik. Ker sem jaz v Špiku že splezal vse tri ‘Miheličeve klasike’, sva se odločila za precej manj plezano Mariborsko smer. Do Dibonove police sva jo udela, naprej pa sva se zagnala v lepo zajedo in potem praktično ves čas plezala po svoje, sprva po zajedi spodnje slike in naprej po kaminu ter krušljivih ploščah ves čas nekje levo od SZ raza. Glede na to, da sva plezala v eni izmed lepših sten pri nas,  naju je presenetila izredno slaba skala, sploh v strmejših odsekih.

21

Prvi cug nad polico je bil najlepši v smeri

Od Dibonove police do vršnega, lažjega dela nisva našla sledi predhodnikov, sva pa pod prvim kočljivim raztežajem, kmalu nad polico, našla star in poln ruzak, v njem pa poleg oblačil tudi muzejski fotoaparat, zemljo v vrečki (nekdaj verjetno malica), ključe od stanovanja, orglice, PZS knjižico iz leta 1974… Najverjetneje je šlo za ponesrečen poizkus prvenstvene smeri ali pa zgrešeno ponovitev, ki se je zaključila v krušljivih platah nad polico. Tudi sam priznam, da ob slabi skali, že dolgo časa nisem lezel cuga (ali dveh) s tako posranmi gatami kot v soboto.

222

Lep prehod iz strme stene

Vseeno sva preživela super dan v resni steni in čudovitem okolju, naslednjič pa ponovno v kakšno preverjeno klasiko, kjer je največja skrb, katerega od številnih klinov boš vpel, da ne bo prehitro zmanjkalo kompletov za pasom :)

223

Nahrbtnik, ki sva ga našla zaprtega in nedotaknjenega

Na koncu še zahvala Andražu, ki naju je pobral v Kranjski gori in zapeljal na izhodišče, ob čemer nama je dostavil tudi mrzlo pivo. Večna čast in slava mu!

Čiščenje telesa in duha

Pripravniška naveza v Dolgi hrbet se nameni,
ko ta info pride na ušesa meni,
seveda zraven se priključim,
da obrti ju naučim.

Par besed kdo gre naprej na vstopu,
sem prav hitro situacijo zastopu,
brez pardona Nejc prvi pleza,
da the best bo ta naveza.

V ozadju boj je bil do konca,
kdo bo prvi spraznil vsebino včerajšnjega lonca,
plini to bili so res strupeni,
skoraj škodili Janu so in meni.

Jubilejna z dobro skalo nas razvaja,
ostalega zapis tokrat ne navaja,
samo da Nejc hlasta po svežem zraku,
odzadaj je vse tako v mraku!

Na vrhu Jan se res potrudi,
nič ne reče, se ne ponudi,
se obnaša kot se šika,
v dolino nese oba štrika.

IMG_1106 IMG_1110 IMG_1111

Vertikalski plezalni vikend

Poletje gre počasi proti koncu in po večini smo se vrnili iz dopustov. Zdej je pa res skrajni čas, da kaj splezamo.

Zato prav vsi povabljeni na skupni vikend, kjer se bomo lahko podružili, srečali s kom s katerim se že dolgo nismo, na drug konec štrika vzeli koga, ki ga drugače redko.

Nastanjeni bomo v Frischaufovem domu na Okrešlju. Gor se odpravimo v petek 8.9.2017 v popoldanskih/večernih urah, vračamo se v nedeljo 10.9.2017.

Pridruži se, tudi če letos nisi plezal veliko. V stenah okrog bajte se za vsakega kaj najde. Res bi bilo škoda, če te ni zraven.

Prijaviti se je potrebno do ponedeljka 4.9.2017 na email nejc.turnsek1@gmail.com, kamor tudi sporočiš želje glede hrane (spanje+zajtrk, polpenzion).

Se vidimo.

Grintovec

Slaba napoved za vikend ni obetala plezarije v visokih stenah. Z Jakom pa sva vseeno hotela plezat. Izbirala sva med krajšimi smermi z hitro možnostjo umika in da je težavnosti, katero zmoreva kljub kakšni kaplji dežja. Zgrešena in Grintovčev steber za rezervo se je slišalo kot odličen plan.

20170819_082744_HDR

V petek popoldan sva jo mahnila proti Češki koči. Hitro sva opravila z dostopom in bila presenečena, da sva na koči praktično sama. Po obdelavi vseh aktualnih tem sva se razmeroma hitro odpravila spat. Z zgodnjim vstajanjem sva si hotela zagotoviti vsaj eno preplezano smer.

Zbudila sva se v oblačno in nenavadno toplo jutro. Najprej sva se lotila Zgrešene. Potek smeri nama je bil jasen ob pogledu na steno in smer je obetala. Izkazalo se je, da sva dobro predvidevala. Lepa konstantna plezarija, čez čudovite zajede in kamine. Plezala sva hitro in tekoče, tako, da sva bila v dobrih 2 urah že na vrhu kamina, ki je smeri skupen z Grintavčevim stebrom. Ker podatki in okolica še niso kazali da bo zdaj zdaj začelo deževati sva se lotila še stebra.

20170819_08584920170819_092914

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Abzajl pod smer je udoben, saj so v smeri navrtana sidrišča. Edino našodrane police so neugodne ob potegu vrvi. Tudi ta je lepa in se jo splača it. Sledil je ponovni abzajl pod steno in ravno ko sva začela zlagati vrvi so se pojavile prve kaplje. V dežju sva odhitela v zavetje Češke koče in si privoščila eno pivo. V tem času se je tudi dež malo umiril in čez pol ure sva že bila pri avtu niti ne preveč premočena.

20170819_113528

 

Iz vikenda sva iztisnila kar 2 lepi smeri in midva sva zadovoljna. :)

Ravno prav hitro …

… in ne v mraku,
kot 20 let mlajši v strumnem koraku,
za rano uro nihče se na javi,
zato bo soliranje pristop ta pravi.

Spodaj KMR zgoraj po grebenu,
plezat v Planjavo sem se namenu,
popoldne bo dež in tudi strela,
v meni je želja po plezanju vrela.

Dva meseca po zlomu sredinca na levi,
samo na kolesu so to bili dnevi,
sedaj je fakič pripravljen za poke,
so srečni srce, duša in roke.

Smer sama ni težka, je pa razgledna
plezanja taka bi moral bit redna,
naslednjič v navezi bom težko izbral,
upam da na vstopu ne bom se usral.

Tokrat v kopno Najlon kratko

Sam že dolgo nisem plezal, saj sem se za nekaj mesecev posvečal turni smuki in pripravam na odpravo na Muztagh Ata. Ko se vrneš pa te takoj zagrabi spet volja po skali :)
S Tomijem sva se odločala kam bi šla; po tolikem času na snegu se nisem počutil suverenega za težjo skalno smer… Nakar se spomniva na dovolj dolgo in nam znano smer Najlon kratko.

Na praznični dan je bila pot do Kokrškega sedla precej obljudena s pohodniki na Grintovec. Pa sva si popestrila dostop v družbi različnih ljudi. Toplo sonce nam je tudi pomagalo, da naju ni preveč zeblo, vsaj ne do vstopa v smer, kjer je senca Kalške gore osvežila dušo in telo :)

Plezala sva izmenično, vse skupaj 3 raztežaje in pol. Priložnost je bila odlična, da spet preveriva znanje v zabijanju klinov, postavljanju metuljev in sidrišč :) (malo za hec). Predvsem pa je bila skala hladna in kopna. Tokrat oprimkov ni prekrivala tanka skorja ledu in smo celo lahko videli kam stopamo, saj ni bilo snega kot pri zimski različici. :)

20170815_113151

Plezanje je potekalo brez težav, kot se spodobi smeri; pod vrhom pa sva se ognila ostankom ferate, ki je včasih potekala v tej liniji pa sva raje plezala nekaj metrov bolj desno in levo, čez prijetno IV stopnjo.

Na vrhu sva seveda ugotovila, da bi lahko izbrala daljšo smer, saj sva plezala suvereno in z užitkom. Sva takoj vsaj spoznala smer v kopni skali :)

 20170815_113407

Hudičev steber

Na praznični torek sva šla z Nejcem v Prisank splezat Hudičev steber. Verjetno pri nas ni smeri, o kateri bi si bili opisi bolj nasprotujoči. 2Dejstvo je, da se smeri drži slab sloves – naj bi bila podrta, orientacijsko izredno zahtevna, v njej se je odvilo že precej epskih zgodb … Hkrati pa človek naleti tudi na zapise o izjemno lepi smeri z nadpovprečno dobro skalo.

Z Nejcem bi se po splezani smeri pridružila slednjim. Smer se nama je zdela izjemno lepa, skala pa z izjemo nekaj našodranih polic precej nad povprečjem naših gora. Kar plezalca lahko zavede, je nekoliko nizka ocena, ki ne odraža težavnosti oz. kompleksnosti same ture. V kolikor nisi povsem suveren v plezanju vsaj zgornje V. stopnje, boš imel v stebru zagotovo težave. Orientacija ni lahka, vendar ima sama smer kar nekaj orientacijskih točk, po katerih se lahko ravnaš tudi če plezaš malo izven smeri, steber pa je tako ali tako prepreden z raznimi variantami in v vseh tudi solidno opremljen. Tudi midva sva šla v srednjem delu malo po svoje in kak cug plezala malo težje kot bi bilo treba, vendar večjih težav nisva imela. Kladiva nisva potrebovala, set frendov nama je dobro služil.

Med vzponom nama je družbo delala tržiška naveza, s katero smo se srečali že na parkingu in je vstopila za nama. Ob iskanju pravih prehodov na štantih tako ni bilo dolgčas. Za steber smo potrebovali približno 8 ur in pol.

Smer vsekakor priporočava in ni noben bavbav, je pa dejsto da hudič neuigrani in neizkušeni navezi ne odpušča zlahka. Zdej pa vsi v hribe!!!

1

Dolgi hrbet, Jubilejna smer (V, 500m)

Vceraj sva z Jakatom splezala na Dolgi Hrbet in sicer po Jubilejni smeri. Zjutraj je bilo mraz, pa se veter je pihal in skala je bila mokra. Zeblo je v prste in k sreci sva imela s sabo en par rokavic. No, potem sva se ogrela in zacela uzivati v res lepi plezariji. Najlepsi in najtezji del je zelo izpostavljena precka v desno, ki je tudi zelo nabita. Edina tezava tam je bilo trenje (verjetno sem nekje vpel prekratek sistem). Po precki sva razvezana in preobuta nadaljevala proti vrhu in priplezala prav do vpisne knjige. Tudi ta, lazji del smeri (I/II/III) je prav lep. Plezala sva verjetno dobrih pet ur in pol.

Ja... Jaka je spet izbral eno prav fajn smer.

Ja… Jaka je spet izbral eno prav fajn smer.

 

 

Viktorija

Plezal sem jo s Kekcom (Ao Rasica).

O smeri je zelo malo napisano.. sama smer se mi ni zdela težka je pa konstanta (vse ocene so se mi zdele iste) kvaliteta skale pa ne presega vrhunca oz. na nekaterih delih kar precej krušljiva.

V galerijo sem vrgel nekaj fotk pa še mojo skico. Če boste uporabljali skico bodite pozorni na prehod iz kamina v prečko, ker sem prečko sfalil! Splošno navodilo množice, ki so Viktorijo plezali je: Iz preduha v kaminu nekaj metrov navzgor in levo v plošče. Sam sem šel iz prvega kamina v prečko in si kar dobro začinil smer, plezal sem neke pokončne monolitne plošče.

Vse ostalo na skici 100% drži.

GALERIJA!

20170805_172454

Slovenska in Triglav

Po četrtkovi pošihtni dirki čez Steber Brane, sem šel v soboto ponovno sam v hribe. Malo zato, ker nisem dobil soplezalca, malo zato, ker me rama boli za kej težjega, malo pa tudi zato, ker me je naslednji dan čakala pot na morje in 14 dni direndaja. Ja, zadnje čase mi precej paše biti sam v hribih.

Ko sem izbiral med raznimi grebeni, ki jih še nisem plezal, sem se spomnil, da sploh še nisem bil v kopni Slovenski. Verjetno sem bil že kakih 10x pozimi, ampak poleti pa še nikoli. Odločitev ni bila težka.

Štartam zgodaj in malo otožno pogledujem proti Bavarski pa naprej Skalaški … kjer pridni plezalci že razvijajo vrvi. Hitro napredujem in slabo uro po tem, ko sem se pripeljal v Vrata že plezam vstopno prečko. Mine še dobra ura in že sem ob oknu, nad Slovensko grapo, pod vršno strmo steno. Pa kje je tukaj izstop? Tega dela smeri ne poznam, pozimi sem vedno izstopil po ‘Prevcu’. Vzamem si malo več časa. Ker nimam pasu, štrika, še telefona ne, si ne smem dovoliti kakih izletov v plezanje višje težavnosti. Na koncu naredim edino pametno stvar.. Skico pospravim v nahrbtnik in grem za nosom. Ta me v vsej svoji velikosti ponovno ne razočara. Po najlažjih prehodih hitro najdem veličastno izpostavljeno Frelihovo prečko in po njej pridem v svet, ki ga poznam – izstopno grapo Zimmer-Jahna, kjer sem že hodil letos pozimi.

Ko stopim na pode, se je jutro šele dobro začelo, tudi utrujen nisem nič, zato se odločim še za vrh. Vendar ko pogledam proti direndaju na Kredarici, me veselje mine. Odločim se še za nekaj, kar običajno lezemo pozimi – naskok kar iz S strani, nekje v območju kamina, ki ga je zlezel upokojeni NBA zvezdnik (Joj, Feri me bo spet kregal.. ). Bolj kot ne, sem tu pričakoval šoder, vendar skala je bila presenetljivo dobra, sploh v spodnjem delu, kjer sem plezal desno od ‘Milerja’… Nekoliko me je zamudilo še prečenje snežišča, kjer sem namesto cepina uporabil oster kamen, kmalu pa sem na presenečenje strnjene kolone pohodnikov, izplezal po ploščah malo pod vrhom Triglava. Ura je kazala nekaj minut do 10. Na vrhu sem se dodobra naužil razgledov na okoliške hribe in pestro druščino takšnih … in malo drugačnih planincev, potem pa oddirjal v domov, kjer sem bil ravno pravi čas, da sem ujel kosilo.
Slik tokrat ni, telefon je ostal doma.
Se vidimo čez dva tedna ;)
Vremenska napoved
Zadnji komentarji