Včeraj sva se z Matijo pozno prisvaljkala v Martuljek, hitro dostopila in,  zaradi pozne ure pretežno v senci, splezala Ago. Smer nama je bila lepa, ni pa nama bila ravno šetnja po parku. Zelo prav so nama prišli podvojeni metulji srednjih velikosti. Vseskozi sva imela v glavi Slavčev prvenstveni vzpon, ki slikovito oriše nivo alpinizma v tistih letih. Poklon do tal.

Pretekli vikend smo izvedli mini plezalni tabor v Belih vodah v Zahodnih Julijcih. Z Matijo in Jero smo v breg zarinili že zarana v petek in plezali v Lepi glavi ter Visoki polici. Med tem časom so do bivakov prišli še Tadej, Urban in Jure in zvečer smo se jim pridružili tudi mi. V soboto je družbo okrepila Zala, v nedeljo pa Marjan. Uživali smo v lepi plezariji in kompaktni skali, ki jo Bele vode ponujajo skoraj v vseh svojih stenah. V petek in soboto smo bili kozorogom bolj ali manj edina družba mi, v nedeljo pa je bilo najti prazno smer prava umetnost.

Plezali smo:

• Srednjo rampo v Lepi glavi (Matija, Jera in Anže),
• Diretissimo v Visoki Polici (Matija, Jera in Anže),
• Severni raz Visoke Bele Špice (Tadej, Urban in Jure ter Zala in Marjan),
• Vzhodno rampo v Trbiški Krniški Špici (Jera in Anže ter Tadej, Urban in Jure),
• Jugovzhodno rampo (Botteri-Goitan-Schoss) v Veliki Lojtrici (Zala in Matija ter Tadej, Urban in Jure)
• Normalno smer v Rogljiču (Matija, Jera in Anže).

 

Pred nami je bila druga skupinska tura, tokrat v Vipavski dolini in v malo številčnejši zasedbi, pridružili so se nam še Matija, Jera, Anže in Gregor, iz naše tečajniške skupine pa je manjkal le Rok. Zjutraj, ko smo okoli osme ure parkirali na parkirišču pri kampu Tura, se je že nabirala gneča, precej je bilo plezalcev, veliko pohodnikov in feratarjev, ki so se kljub oblačni vremenski napovedi odločili za obisk Vipave.

 

Po približno slabe pol ure hoje smo prispeli do cerkvice sv. Miklavža (domačini ji očitno rečejo tudi cerkev Sv. Miklava, ker je ponekod navedeno to ime), kjer smo se kar malo instiktivno razdelili v štiri skupine, Urban se je priključil Matiji, midva z Damijanom Tadeju, Jure in Jan Gregorju, Anže in Jera pa sta ostala sama. Napadli smo tri različne smeri v steni nad cerkvijo na pobočjih Podraške Ture, v bližini bolj znane Gradiške Ture.

Seznam splezanih smeri:

Urban, Matija in Jera, Anže – smer Južni raz nad cerkvijo na levi strani Podraške Ture, 350 metrov, ocena IV/-II

Tadej, Damijan, Tadeja – smer Supernova v osrednjem delu Ture, 145 metrov, ocena IV+/IV

Gregor, Jure, Jan – smer Smer skozi okno, na skrajni desni strani Ture, dolžina 120 metrov, ocena V/III

Zgleda, da smo za plezanje izbrali resnično super dan, med premikanjem po skali so nas za krajši čas pozdravili sončni žarki, tako da je na trenutke postali celo vroče. Na vrhu je sicer pihalo, vendar so bile razmere skorajda popolne za nedeljsko plezarijo.

 

Naša smer Supernova je bila dolga približno 145 metrov in je potekala v treh raztežajih. Že sam vstop je nakazal, da nas čaka uživaško plezanje, najlepši pa je bil zadnji raztežaj, ki je potekal po krajši platki in z možnostjo, da si pomagaš z levo stranjo skale. Vsi trije smo si v zadnjem sidrišču soglasno zaželeli, da bi smer bila daljša, saj je bila resnično lepa, lepo plezanje na zelo kakovostni in nekrušljivi skali. Kaj bi si lahko želeli več. Od sidrišča tretjega raztežaja je proti vrhu nato sledila samo še trojkica. Vse je šlo relativno gladko, brez zapletov in težav. Čista uživancija!

 

Naredili smo eno tako lepo krožno turo, ko smo smo splezali iz smeri, smo se po grebenu sprehodili še do izteka tretje smeri, ki sta jo plezali dve navezi, tam je nato vsak tečajnik za vajo v skalo zabil še en klin. Upam samo, da nismo Anžetovih klinov preveč utrudili z našim nerodnim zabijanjem in da bodo še uporabni za plezanje. Sledil je še sestop po grebenu in spust po potki mimo vrha Gradišče Ture neposredno na pivo v lokalček ob kampu, kjer so se kovali že novi načrti za plezanje.

 

Z vsako preplezano smerjo nama je z Damijanom alpinistična šola bolj všeč, velika zasluga gre ob tem seveda najinemu učitelju Tadeju Maroltu, vsem ostalim inštruktorjem in vsem, ki nas spremljajo, se trudijo in nam potrpežljivo razlagajo, kako je recimo treba obrniti matičarko na sidrišču.

Skratka, rečem lahko le, še več takšnih plezalnih dni!

 

Avtorica besedila: Tadeja Magdič

Avtorji fotografij: Anže Javoršek, Damijan Kovač in Tadeja Magdič

Razmere zmeraj so. Kakšen pridevnik dodamo pred njih pa je odvisno od posameznikovega dojemanja le teh. Zatorej sem klavrne turnosmučarske razmere do sedaj še nekako izkoristil in če dobro pogledam, ugotovim, da niti niso klavrne, le debelina snežne odeje je skopo odmerjena. Nije da nismo navikli. Tako sem konec novembra pričel s turašenjem nad Obertauernom, nadaljeval pa pretežno v Zahodnih Julijcih kjer sem dvakrat smučal nad kočo Celso Gilberi in enkrat nad kočo Luigi Zacchi. S Faschaunerecka sem na Božič doživel verjetno najslabšo smuko do sedaj zato sem se kaj hitro vrnil v ZJA in smučal s Škrbine nad Dolino (Forca de la Val), Škrbine Vrh Strmali (Forca Disteis), Škrbine nad Cijanerico (Forca del Palone), Škrbine Prednje Špranje (Forcella Lavinal dell’ Orso). Pršič sem lovil po gozdovih Pokljuke, Karavank, nekajkrat na Soriški planini in enkrat na Aignerhohe nad Waldom. Pri nas sem doživel dobro smuko z nikakvo vidljivostjo z Dovške Babe in izpod Kriške stene. Zahodni Julijci so ponudili še dve divji turi in sicer eno v Mrzle vode kjer so bile razmere bolj klavrne, a kdo bi jim ob taki kulisi zameril, drugo pa v Bele vode kjer sem smučal Krniško škrbino (Forcella del Vallone) na obe strani, Zgornjo škrbino Belega potoka (Forcella Alta di Riobianco) ter Škrbino Belega potoka (Forca di Riobianco). Menda se obeta manjši poživitveni odmerek snežne odeje, ki bi ga krvavo potrebovali, če bi želeli dobre ture cepati tja v zgodnje poletje- in to orng šus od odmerka.

Ledne razmere pa so bile v resnici dobre, a kratkotrajne. Tako sem uspel skupaj spraviti Sinji slap, Palenk, ter po povratku z učenja na Rogli v izdihljajih še kombinacijo Srednjega in Levega slapu pod Prisojnikom.

Z mano so pretežno trpeli Jera, Matija in oča.

Držite pesti za mraz! In sneg!

Fotogalerija:

 

Po dolgem času smo včeraj izpeljali skupno turno smuko.

V Waldu je stara garda že močno sopihala v breg, ko smo iz avta popadali mladiči in jih ravno pred vrhom Schöpflinga ujeli. Kljub visokim temperaturam smo ujeli nekaj suhega nesprijetega snega, ki je, s strani naravnih sil (vetra in sonca), v gozdovih nad Muhreralmom ostal nedotaknjen. Po teži na kubik bi morda lahko celo govorili o pršiču, a se temu izrazu raje izognem, sploh ker je od zadnjih padavin preteklo že kar nekaj vode, omenjeni termin pa je tudi že obrabljen.

Uživali in že kovali nove plane za bližnjo prihodnost: Petra, Jera, Nejc, Aljaž, Matija, Tone, Tadej in Anže.

Sezona poletne plezarije se bliža koncu in danes zopet zajadram v Bele vode. Z menoj je Matija in v izogib gneči, ki jo zagotavljajo tiste dve ali tri pogosteje plezane smeri, odpreva Buscainijev vodniček.

Informacije o Južnem razu Stolpa Visoke Police (Spigolo sud, Torre delle Cenge) obetajo prijetno plezarijo na soncu v divjem ambientu, so pa dokaj skope: Buscaini opiše vstop in prvih 12m smeri, Mihelič pravi da je smer lepa, skala kompaktna…, na spletu pa informacij v bistvu ni.

Smer naj bi se začela zelo visoko v pečeh Visoke Police, na kosmati gredi s katere, nekoliko levo od Razu, štarta precej bolj znana in plezana smer Carratu-Perissutti in tudi stara Klugova smer, ki pelje po grapi, ki ločuje osrednjo steno Visoke Police in njen Stolp. No z Matijo sva si nekako zamislila da bi s plezanjem začela kakih 100m pod gredo, v vpadnici razu in višje nadaljevala po njem. To sva tudi storila in v 6 raztežajih splezala 240m izredno lepe, direktne linije na vrh Stolpa Visoke Police. Nekatera sidrišča so narejena, nekatera si pa urejaš sam- pri tem so ti v izdatno pomoč ušesa in metulji, do klinov pa ni skala nič kaj prijazna (opis smeri dopišem pod fotografijami).

Zaključek: Zelo elegantna, že iz doline očesu mamljiva linija v divjem ambientu. Lepa plezarija, ki niti najmanj ne zaostaja za svojo slavno sosedo v osrednjem delu stene ali pa Severnim razom Visoke Bele Špice.

(Zelo malo verjetno, da tudi v spodnjem delu te smeri še niso plezali, če nič drugega sva tik pod gredo našla sidrišče za spust po vrvi, ki je nemara koriščen pri alternativnem sestopu z Visoke Police čez Klugovo smer…No, ta vstopna varianta se začne 20m levo od Diretissime s črno ploščo in manjšim previsom ter nadaljuje po razčlenjenem pečevju do strmejših črnih plošč s katerimi imaš opravka v drugem raztežaju, ki te pripelje do urejenega sidrišča (en klin je precej labav), na katerega naletiš, če ciljaš na borovce levo od rumenih previsov. S sidrišča na juriš čez lusko (edini malce krušljiv del smeri) in do sidrišča 10m levo od same kante Stolpa. Če želiš plezati original te čaka črna položna plošča v desno in obvoz strehe po desni. Midva sva se  “iskanja najlažjega prehoda” lotila neuspešno in plezala od sidrišča po poševni razčlembi 10m v levo in nato strmo navzgor proti prvi strehi, ki sva jo pustila na desni, takoj zatem še manjša strešica v kateri naju nasmeje klin. Prestop pod njo v levo, nad njo rahlo proti desni in že sva na stiku z originalom. Po 15m sledi previs, ki ga tik pred zdajci prelisiči prehod okrog vogala na senčno stran stebra. Od tod še točno raztežaj poplesavanja do vrha stolpa.)

Dolžina smeri: 120m do grede+ 120m od grede do vrha= 240m

Težave: do IV+

Roccia: Ottima

…kar sva z Jero želela, v ponedeljek, izkoristiti za kakšno prijetno plezarijo. Brskanje po domišljiji in prelet južnih sten z dobro skalo me kar nekako vedno pripelje do Belih voda. Od Visoke police do Trbiške Krniške špice se vije cela paleta smeri, ki ponujajo prijetno plezanje na soncu.

Plezala sva smer Rampa Est. Takoimenovanih “Ramp” je v ostenju kar nekaj, vse pa so orientirane približno na jugovzhod. Poimenovane so glede na orientiranost neba, zato so imena malodane brezpredmetna 😀 No, midva sva plezala dokaj položno rampo, ki vstopi 20m levo od vstopa smeri Picilli-Cignacco v steni Punta Carlo Catinelli (V vodničku Giulie Verticali je umeščena v steno Male Lojtrice, v vodničku Alpi Giulie e Carniche Orientali pa v steno Velike Lojtrice). Plezala sva zelo lepo, lahko smer z odlično skalo, nekatera sidrišča so nabita spet druga povezana z ušesi in klini. V smeri tičijo tudi 2-3 klini za vmesno varovanje, ostala se da urediti na ušesa ali kak metulj. Sestopila sva s štirimi spusti po smeri.

Navzlic visokim temperaturam in Trubarjevem prazniku, so stene nad bivakoma samevale, z izjemo ene naveze, ki je iskala prehode nekoliko levo od smeri Piemontese- Ive v Mali Lojtrici.

 

 

S Tratarjem iz AAO sva splezala Sobotno smer v Planjavi.

Alpinistična duša ne pozabi kje se polni, tudi če ji je to v nekem obdobju redko dano. Domačnost stare naveze, zven dobro zabitega klina in topla skala jo spomnijo kaj v resnici je: srečna. Kljub temu da v življenju… zmeri neki je.

Pejte plezat!

Prejšnji četrtek sva se z Matijo mudila na Vršiču, kjer sva v Nad Šitom glavi plezala Rdečo pentljo, ki ponuja zelo lepo plezanje, v zelo lično opremljeni liniji, na nekaj delih se kakšen zobček še odkruši, ampak nič drastičnega. Sestopila sva z dvema spustoma po vrvi.

Včeraj pa sva se z Jero, ob spremljavi slovenskih šlager-pjevačev, klavirjev in ostalih grotesknih scen, sončila v Zgornjem stebru Brane.