Alpinistična šola je imela 25.-26.06 ledeniški tečaj pod Grossglocknerjem. Nočitev je bila organizirana na Erzherzog Johann Hütte s pristopom na vrh v nedeljo. Nekaj pridruženih članov, ki smo imeli v planu “le” Studlgrat in vrh smo se zaradi potrebnega sestopa pod greben in pa tudi ne najboljše vremenske napovedi odločili, da to izvedemo en teden kasneje.

Popoldanska vožnja do parkirišča, “spanje” v avtu do 2-h zjutraj, ko smo Lucija, Mitja in Gregor krenili proti Studlgratu. Ob cca 5ih smo vstopili na greben in ob 9.45 stali na vrhu v brezvetrju in brez oblačka. Sestop po normalki, preko  ledenika do avta in po 16ih urah krenili nazaj domov.

 

 

V torek po službi smo s Perotom in Arsenom šli na Kamniško sedlo in v večernih urah upali na pogled na skoraj polno luno in tako potegnili čez Šijo na Brano. Na vrhu smo bili sicer ob sončnem zahodu ampak je bila kar gosta oblačnost. Smo pa imeli vmes nekaj res lepih pogledov na okolico.

 

Po vrnitvi iz Brane smo na Kamniškem sedlu tudi prespali in se naslednji dan podali proti vrhu vrhu Planjave. Veter na sedlu je sicer kazal na to, da se ne bo dalo ampak smo vsi trije uživali v smeri Sivo upanje, ki te pripelje na zahodni vrh Planjave. Reljine platke in žlebovi so kar za dobre živce. Sicer zadnji raztežaj bi vsak alpinist speljal levo po kaminu, ampak cca 10 centimeterska poč čez res dobro skalo tudi ni bila slaba 😉

 

 

Že vmes med plezanjem v Planjavi dobim sporočilo, če imam naslednji dan po službi voljo še za na Vršič. Neke hude utrujenosti res ni bilo tko, da sem bil za. Ajda si je izbrala Košir – Brelih v NŠG, ki se je izkazala za precej lepo smer (minus nekaj krušljivih odsekov) in idealno za “after work”.

 

 

 

S Tratarjem (Akademski) sva v sredo zarana vedrila pod vsako drugo smreko. Po kavi na Češki koči sva šla za trening pošlatati skalo, ki je bila bolj suha, kot sva pričakovala. Za Grintovčev steber dovolj suha.

V soboto sva s Tedijem splezala Kaminsko v Zadnji Mojstrovki. Nimajo vsi take sreče, da bi jih med vročinskim valom nohtalo in treslo. Hladilnik dela! V spodnjem delu lahka plezarija, zgoraj lepi kamini, ampak ‘ni da’b kr letu’.

V nedeljo s Ferijem Belač Zupan. Vrhunska izbira za prekrasen dan. Vedno znova se čudim kako lahko kup kamenja človeku da občutek, da je natanko tam, kamor spada in da bo, nekako že, vse v redu.

Pejte plezat!

Nižja težavnost, krajši dostop, enostaven sestop, brez gužve, lahka orientacija, kul skala.

Po teh smernicah sva se včeraj z Matijo nekako znašla pod Poševno zajedo v Velikem Draškem vrhu. Hmm, no karakteristikam dostopa, sestopa in gostote množic plezalcev sva pripisala kljukico.

Težavnost je sicer nižja, sva pa plezala že kako lažjo IV-…pa tudi kako lažjo V- haha.

V osrednjem delu smeri, ki ga tvori “zajeda” (bolj kamin) je plezanje dokaj konstantno. Raztežaja, ki izstopata po težavnosti sta vstopni (kjer nisva izbrala najlažje variante- le teh je v levi vstopni varianti kar nekaj) in raztežaj, ki te iz osrednjega dela smeri pripelje na grede v zgornji tretjini stene. Raztežaj pod tem, kjer je v Slovenskih stenah narisana zajeda s previsom in obvoz le-te po levi čez “ozek kamin”, sva šla raje desno po razu, ki tudi ni bil sprehod, poleg tega pa izredno podrt. Malce hecna je skica in opis v tem delu smeri; na licu mesta je lepa, pravilna zajeda levo, previsen kamin pa desno, ampak kakorkoli že. Klini in narejena sidrišča se najdejo v radiju 15m levo in desno, kjerkoli, v območju te skalne tvorbe, se že giblješ. So redki, a jih najdeš ravno vsaketoliko, da veš, da nisi skrenil s puta. Skala načeloma ni gostoljubna do klinov, tudi že obstoječi so zabiti na 3/4 – dokaj plitve razpoke. Metulji so nama pa prišli zelo prav.

Orientacija ni zelo zahtevna, kamorkoli levo-desno bi skrenil v spodnjih etažah, bi pač zaružil v neprimerno bolj strmo steno. V zgornjem delu je pa zelo dober orientir kamin, ki ga “pustiš na levi”, seveda si moraš najprej predstavljati, kje bi lahko bil, preden ga zagledaš.

Skala se mi je na nekaj mestih zdela res klavrna, pač Julijci 🙂  Matiji pa nekoliko manj kot meni 😀 “Jaaavoršk, to kiblo tuki ane, te pa ne pipaj, pihneš pa gre u maline”

Sestop je sila enostaven in sila dolg, šla sva na Bohinjska vratca in nazaj v Krmo. Nemih pogledov sva ob spremljavi Dire Straitsov potamanila pršut in se odpeljala domov.

u lužo boš stopu!

Tako se je začel dopust s Špelo iz AO TAM.

 

Sredino jutro sva izkoristili na Vršiču. Imeli sva to čast, da sva v družbi avtorjev smeri splezali Intenzivko in Bitko. Smeri sta zelo lepi in zgledno navrtani. Debelim kapljam sva za las pobegnili in se v dežju odpeljali proti pogorju Wilder Kaiser.

Po zabavnem sosledju dogodkov sva spali na parkingu. Luž za Ferdota je bilo nešteto, napoved pa je obetala lep četrtek. Odločili sva se za Kraxengrat v Kraxenkopfu. Greben je krasen, primeren za dan po obilnem deževju, ambient poboža dušo.

V petek nama je napoved zrihtala pavzo, zato sva se razgledali naokrog in naredili plan za vikend. Tudi napenjanje tende s pravim padcem, da voda dovolj hitro odteka, je veščina.

Sobotno jutro je bilo hladno, stene nad Gaudeamushütte pa namočene. Izbrali sva smer Jakobsweg v Vordere Karlspitze. Ko se je pokazalo sonce, sva se pred abzajlom še poigrali v raztežajih nad polico, ki preči steno.

Spali sva v kampu ob jezeru Tiersee. Kamp ima lasten dostop do jezera, kar je velika prednost. Mnogo jezer v Avstriji je ograjenih, ker je obala privatna lastnina.

V nedeljo sva si izbrali smer König der Löwen v gori Treffauer. Le spretno premišljeni taktiki se lahko zahvaliva, da sva iz smeri izstopili prvi. Eni so nama rekli “crazy girls from East”, drugi so nama peli “wild thing, you make my heart sing”… Ob sestopu sva opazovali vlakec desetih navez, ki so se drenjale v steni. Smer je čudovito speljana po čvrsti skali. Priporočava obisk med tednom.

Celo področje, ki sva ga raziskali, je lepo opisano v novem vodničku Wilder Kaiser avtorja Marcusa Stadlerja. Za večino smeri avtor priporoča 10 hitrih šling ter osnovni set oreščkov in prijateljev. Pogorje Wilder Kaiser ponuja boljšo kvaliteto skale, kot smo je vajeni, urejena sidrišča za spuste in uhojene poti.  Zdi se mi škoda, da so svedrovci posejani precej na gosto ob neštetih možnostih za nameščanje premičnih varoval. Nezaslišano se nama je zdelo, da so ponekod v steno zavrtane luknje in skoznje napeljane vrvi, kot navadno skozi naravna ušesa.

Navdušeni sva bili nad lepoto gora, ne pa nad pretirano opremljenostjo in neštetimi opozorilnimi tablami, ki jih Tirolci radi nabijajo na vse, kar zdrži list papirja in 4 rajsnedlne. Mojstrsko sva izkoristili sončna obdobja in se precej zabavali, ko je padal dež.

Ponovno sem spoznala, da štantmuhce brenčijo pesem mojega srca.

Pejte plezat!

 

Zlati stolpovi zapadne Evrope, kupole bele.  – Bi se glasil uvod Srečka Kosovela.

»Priporočamo jo vsem«, je dejal Igor Mezgec.

»Mali Oltar  je oaza čvrste skale in uživaškega plezanja sredi rdečih, krušljivih sten, ki prevladujejo nad krnico Za Akom«, pravi Mihelič.

»Same kible.« – Matija Ileršič

In vsi imajo prav, akoravno Srečko ni ciljal na smer Bučer-Kristan v Malem Oltarju, ki sva jo z Matijo plezala včeraj.  Pod vstopom se najde še nekaj snega, ki pa ni pretirano ovirajoč dejavnik. Na gliho čezenj in proti veliki črni votlini ter nato proti terasi ter po izredno lepih raztežajih v dobri skali do vrha. Sestopila sva s spusti po vrvi, s prvega stolpa v škrbini med Oltarjema, po podrtem grabnu, ki ga prekinja strm skok ter zaključi stena, ki jugozahodno ob Kurčku pada v kotel pod Grlom. Od tam sva odracala v dolino.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ogromn enih fotk, ogromn dostopa, ogromn nama je sedl spet mal plezat po hribih.

V sredo prejšnji teden – v VM plezalni dan izreden,
s pripravnikom Alešem v Debelakove smeri – točno tam, kjer se uživa zmeri.

Včeraj žena moja ne na plaži – na Tulovih gredah se považi,
po Barbarini smeri se povzpneva – sestop po poti, priporočava, poveva!

https://www.aozeleznicar.org/kaj-se-dogaja/item/402-ang-phu-v-debeli-peci

Seveda ni bilo čisto tako. Primož se mora na začetku samo malo ogret, potem pa zleze vse, kar jaz nikoli ne bi, npr. kamin pod vrhom – ker gospodične pa res ne puzamo :))
Sicer nimam kaj dodati k opisu, razen, da na začetku od veselja skačem čez plot, ko še “pobiram” Primoža pred Kovinarsko, na koncu pa se sprašujem, kaj smo to za eni blesavi ljudje, da se nam ljubi ves dan vlačit štrike sem in tja.
Seveda ni čisto tako. Hvaležna sem, da lahko spet rahlo do pretežno plezam in hvaležna Tofsiju, ki me je naučil najboljši del hribov – tisti, ki ima okus, ne pa razlage.

Kako pravi Maja? Pejte plezat.

V torek mi Tadej napiše, če bi šla plezat v nedeljo, na hitro sem preveril urnik in sreča je bila na moji strani, dan je bil frej za plezarijo! Tekom tedna se je vremenska napoved malo spreminjala in v soboto dorečeva , Zupanovo v Kogel. Napoved je kazala na nekaj popoldanskih neviht, a kljub temu ne spreminjava načrta. Tadej me pobere ob 6ih v Ljubljani in že drviva čez Trzin v Kamniško Bistricoin še naprej, do koder se z avtom lahko gre. Kar hitro se odpraviva od avta in se odpraviva z lahkotnim tempom do stene, kjer sva že opazila 1 navezo v Kamniški smeri.

Med pripravljanjem za pristop v steno do stene dostopijo še dve- tri naveze (ena tuja, nemško govoreča).  Še zadnjič od tal pogledava v steno in tadej že začne s plezanjem. Skala je bila povsem suha, kljub temu, da sva pričakovala rahlo mokro skalo. Plezarija poteka po kompaktni skali. Ob vstopu v kamin za nama že prisopiha prvi plezalec tuje naveze in vpraša “ŠTANT?!?”, ter pokaže na sidrišče, ter mu prikimam in odplezam po kaminu navzgor. Kakšna uživancija, ves čas se mi po glavi vrtijo Tadejeve besede “Ne se notr basat!” in se z razkorakom premikam čez kamin. Smer nato zavije v levo preko nekaj velikih lusk, ki prijetno donijo, tu so sledile spremne besede “js sm jo kr zajahou” in “tu use drži”. Mimo lusk in v viseči viseče sidrišče, kjer sva imela precej nesreče zaradi “solate”. Ko se končo odrešim odplezam na štant in počasi preideva na gredo, rahlo v desno in naprej v smer, sledita dva lepa raztežaja štiric, ki sta opremljena, a malo manj kot težji. Drugi raztežaj štiric sva prišla malo višje in zato naslednji raztežaj splezala prečno v desno ter prišla pravilno na sidrišče pod težje raztežaje. Tu je klinov kolikor želiš in če vpneš vse, se ti zna zgoditi, da zmanjka kompletov. Plezarija je tukaj prava uživancija, malo težje, malo se je treba napeti, trikrat globoko zadihati in si čez. Na nekem delu je bila skala mokra, a se je vseeno dalo lepo preplezati čez brez težav. V ključnem delu smeri, me je odnihalo, saj nisem našel pravega načina, da bi prišel čez, nič zato, odniham na drugi del ključne police in splezam gor. “Tale del bom pa še sanjal!” si rečem, slikam, in splezam naprej. Lepa plezarija !! Na vrhu si dava s Tadejem roko za uspešno preplezano smer in se spustiva po vrvi čez Virensovo smer. Pogledava gor in vidiva tujo navezo, ki se še vedno ukvarja s ključnim raztežajem. Prav dolgo se nisva zadrževala pod steno saj je kar pogosto zafrfotal kakšen kamen iz stene.

Pobereva šila in ruzak, ter se odpraviva proti avtu. Hiter ter suh sestop in sva pri avtu.  Roka, in požirek piva ter na pot proti domu.

 

 

 

Prvi kamin.

 

Na vrhu štiric.

 

Prečka v desno nad štiricami in pod težjimi raztežaji.

 

Težji raztežaji 🙂

Ključni raztežaj in ključ smeri.

Ekspresni sestop! ( za 100m)

 

P.S. V Koglu sva naštela 8 navez, vključno z najino.

P.S.S. V nedeljo sva s Tadejem preplezala Zupanovo smer v Koglu.

 

Na deževen dan se splača spomniti sonca, senc, vetra in začarane vode Biokovega.
Zgrešen vstop, obračanje in taki štosi te v tednu kar stanejo, ker ti skuri glavo na dostopih in sestopih. Poleg že v preteklosti preplezanega Lykopolisa (Veliki Borovac) in Dalmatinskega sana (Bukovec), s tokratnega potepanja priporočam Zapadna vrata v Šibeniku – smer kazi le negotova skala 3. raztežaja.

Glede na to, da sva se v soboto z Grego dodobra ogrela v Dolgem hrbtu (po 15-ih urah pa na koncu dneva zabeležila uspešen vzpon v Teranovi 😛 ), bi bilo škoda ne izkoristiti vikenda v celoti. Z Matejem sva itak že bila zmenjena za nedeljo.

Matej je pokazal nekaj sočutja in tako sva se odločila za Zajedo v NŠG. Zjutraj je vstal pol ure pred mano in že tradicionalno pripravil zajtrk. Z omleto sva pridobila dovolj kalorij za celodnevno telovadbo. Takole “turistično” sva ob ne prav zgodnji uri zaplezala v Zajedo, ki poleg obilo suhoorodjarskega užitka ponuja še nekaj zanimivih prehodov čez zasnežene police s pretežno slabo predelanim snegom.

Mrzel veter pa nama je delal družbo in popestril dogajanje med urami čakanja na sidriščih. Zadnjih deset metrov pod robom stene sva bila za skoraj celodnevni trud nagrajena s tapravim takozvanim škripavcem. Na vrhu je bil veter za odtenek izrazitejši, pa še mračiti se je začelo, tako da z ležernim pohajkovanjem na sončni strani že drugi dan zapored ni bilo nič. Po hitrem postopku sva se spakirala v dolino. Evalvacija ob pivu je sledila šele doma v Ljubljani.

Glede na to, kako pridno treniram s cepini po suhem zadnje dni, sem začel resno razmišljati o tem, da se udeležim odprtega državnega prvenstva v imitaciji lednega plezanja čez dva tedna v Domžalah. 🙂

LP, Marjan