Ojstrica – Smer Iva Reye (Zmaj)

 

V četrtek smo z Ado Prezelj in Janezom Kekcom plezali v Ojstrici. Vreme je bilo pestro. Sonce, rosenje, megla, dež in na koncu spet sonce. Ključni del smeri sta dva izpostavljena raztežaja takoj nad mestom kjer se Zmaj odcepi od Ogrin-Omersa. V prvem so še kar dobri prijemi, v drugem že malo manj, skala pa kompaktna kot v plezališču – zelo lepo! Težji deli so dobro nabiti, v lažjih pa pridejo prav frendi in kakšen klin. V sosednji Nejčevi smeri smo imeli priložnost opazovali izjemnega Luko Lindiča s soplezalcem. Ko sta poskakovala čez strehe in previse, se nam potem naša smer niti ni več zdela tako zelo strma.

Prvi od dveh ta težkih

Prvi raztežaj nad razcepom

Drugi od dveh ta težkih

Drugi raztežaj nad razcepom

Megla

Proti vrhu

Spet sonce

Spet sonce

 

 

Nič nismo reveži

V nedeljo sva z Nejcem v Veliki Mojstrovki plezala smer, za katero Mihelič pravi, da v njej res nisi revež. Lahko pritrdiva. Vreme je bilo krasno, v steni pa prijetna senca. Steber revežev se začne z lepim kaminom, ki mu sledi 150m lažjega terena, po tem se šele začne prava plezarija. Z grede na gredo plezaš čez plošče, štanti so udobni, v smeri pa številni klini. Idilo so kvarile le občasne kanonade iz sosednje smeri. Večkrat se je zgodilo, da je smer potekala precej drugače, kot sem si predstavljala po skici, vendar so prehodi logični, ko malo pogledaš naokrog. Najlepši del smeri je dobro nabita zajeda z oceno V-. Sledi še nekaj cugov lepe lažje plezarije. Potem te na sestopu skuri, kot na žaru pozabljene bučke. Danes imam že rjave dokolenke, ki bodo krasno pasale k novi mornarski oblekici in poletnim čeveljcem.

20170709_121614

 

Ampak to sploh ni tako hudo, kot gledati turiste, ki ne znajo niti hodit navzdol in se po riti drajsajo že po ploščah z Male Mojstrovke, ožgani do onemoglost, navzdol premikajoči se s hitrostjo 10 m na uro. Pa to sploh še ni bil prvi šok. Ob treh popoldan, v poletni vročini proti vrhu skupina turistov. Seveda brez ruzakov, zakaj neki bi si sabo nesel vodo?! Pogled z Vratc proti Vršiču je bil beden. Za neko skalo levo, tam kjer je teren najbolj zdrajsan in zoprn, je na skali slonelo dekle, ki je ihtelo od strahu, fant pa jo je miril. Čeladi sta viseli na ruzaku. Na desni strani je v čepe sestopala punčka. Ta je imela vsaj čelado na glavi. Malo nižje ista zgodba. Tudi meni je bil sestop z Vratc do melišča zelo zoprn, ker je fino zdrajsano. Ni mi jasno, kako je možno, da je ta pot brez kakršnega koli opozorila odprta za turiste, ki zgleda, da ne znajo presoditi svojih sposobnosti. Na srečo so vsi sestopili živi, ampak tole res ni zdravo.

20170710_124417

V ponedeljek sva z Branko zlezli Igličevo v Mali Rinki, ki je zelo plezana in nabita smer. Seveda, saj je lepa in orientacijsko jasna. Plezali sva tekoče, štante pa iskali v senci. Nekje na polovici so že grozili črni oblaki in sva hiteli proti izstopu, vendar so se kasneje razkadili, da sva na vrhu uživali v lepem razgledu.

Pejte plezat ;)

 

 

Centralna v Rjavini

V soboto smo z Menotom in Samotom lezli Centralno v Rjavini. Ideja je bila moja, saj sem si zaželel malo daljše smeri, zaradi česar sem bil med turo deležen nekaj mrkih pogledov s strani soplezalcev v smislu “Jaka, kam si nas to spet zvlekel?” Če se bom želel odkupit, bom moral naslednjič verjetno predlagat kakšno preverjeno “lepotičko”, čeprav bi se, če sem povsem iskren, sam še enkrat odločil isto.

rjavina (1)

V detajlu

V spodnji polovici sem s stolpa prehitro vžgal prečko v levo, tako da smo naslednjih nekaj cugov lezli malo po svoje in se smeri spet priključili pred petico v kaminu. Naprej je šlo hitro in tekoče. No, vsaj do konca skice. Glede na to, da nas je vmes opralo, smo se po koncu strme stene odločili za izstop po gredah, ki jih kar ni in ni bilo konca… Za prečenje stene smo, ob parih izletih v prazno, potrebovali približno toliko kot za samo smer in izstopili šele proti večeru. Ta del smo plezali nenavezani, kar na nekaj mestih morda niti ni bila najboljša ideja, sploh glede na slabo kvaliteto skale.

Smer sicer ponuja zanimiv in divji prehod čez veliko steno. Veliko je prečk, dobre skale pa ni ravno za izvoz. Tudi v strmejših delih in detajlu smeri, so grifi precej mobilni, tako da je potrebna precejšnja mera pazljivosti in potrpežljivosti.

rjavina (2)

Prva v seriji prečk

Vseeno super tura, ki mi je pustila ravno dovolj moči, da sem naslednje jutro ženi lahko sledil na Kriške pode. Aja, a poznate tisto o Majinem štrudlju? Če niste probali njenih orehovih štrukljev, niste nikoli zares živeli… :D

Raz Velikega grebena

Torek. 15:45, za mano je naporen dan na šihtu. Švic teče v potokih, v avtu 40 stopinj. Stojim v koloni nekje med Vodicami in Kamnikom ter preklinjam razkopano cesto skupaj z delavci ob njej. Jebemti, cel dan sem hitel, da sem končal z delom, zdaj pa tole. Kar nekaj bo dostopa, potem tista dolga prečka in 500m smeri, ki je ne poznam …  Gledam na uro… Pa jebemumast, obrn to lopato, al se pa umakni, da grem lahko mimo!!! Nad Kamniškimi črn oblak… Super… Še to.

Misli se zbistrijo, ko V koncu stopim iz avta. Zagrizem v strmino pod Gamsovim skretom in z vsakim višinskim metrom pritisk popušča. Pod Koglom zavijem desno čez strme trave in prečim pod Veliki greben. Izpostavljena prečka na koncu ponudi tečen, zelo izpostavljen in krušljiv prestop pod nekimi previsi. Zavijem desno za rob in po lepih platah dosežem greben. Naslednjih 100m se prebijam čez kosmato skrotje in borbam z borovci. Ko poplezavam, se na desni strani globoko pod mano odpira pogled na pot čez Žmavčarje. Greben se postavi pokonci, skala je vse boljša, borovci so za mano. Na strmejših in izpostavljenih delih tu in tam presenečen naletim na stare zajle. Ne zaupam jim in plezam ob njih. Če bi bil malo manj len, bi iz nahrbtnika potegnil pas in se za vsak slučaj vpel, ampak zdaj so že mimo. Tale greben moramo iti pozimi, verjetno je še precej lepši oblečen v sneg. Pred mano se odprejo čudoviti stolpi Velikega grebena, zadnjih 150m smeri, na desni strani pa zagledam nov bivak pod Skuto. Povzpnem se še na zadnji stolp in sestopim proti bivaku. Pogledam na uro, 2h30 od avta.

greben

Zadnjih 150m grebena na levi, na desni podi in bivak pod Skuto.

Torek. 20:45, za mano je lep vzpon, 500m smeri, skupno 1200 višincev. Od švica je na koži ostala le posušena sol, sled dolgega dne. V avtu prijetnih 22 stopinj. Spomnim se delavcev med Vodicami in Kamnikom. So še tam, naslonjeni na lopato? Jebeno življenje … Pivo s petrola je malo bolj grenko kot ponavadi. Zaslužili bi si ga bolj kot jaz. Pogledam nazaj proti Kamniškim. Vse je jasno in mirno… Točno tako kot mora biti…

 

Smer Debelakove

Z Menotom sva sla vceraj Smer Debelakove v Veliki Mojstrovki.

Uro in pol dostopa dostopa hitro mine. Pod steno srecava Jakata in Nejca, ki se odpravljata v bliznjo Kaminsko smer. Kmalu padejo prve kaplje, ki naju potem spremljajo dobersen del smeri. Po petih urah sva na vrhu, “lahko bi bla pa tud prej, ce se ne bi tok ubirala”, pravi Meno.

Na koncu se strinjava, da je smer zelo lepa in z izjemo dveh vmesnih sprehodov kar konstantna. Trojke so strme, najtezji del pa je IV+, kjer sem se moral, vsaj jaz, kar malo napet. Z orientacijo nisva imela tezav. Frendi pridejo prav, klinov pa nisva zabijala, ker jih je v smeri ze dovolj.

Na vrhu izza skale spet pokukata Nejc in Jaka. Skupaj sestopimo in zakljucimo – kot se spodobi – v Dovjem pri Jakobu Aljazu.

Prvi cug

Prvi cug

Prečka

Prečka

Ta težek cug

Ta težek cug

Zadnji cug

Zadnji cug (po Miheliču poln dolomitskih prijemov – no ja..)

IMG_20170702_161537

Gremo domov

 

 

Beri dalje »

Za dežjem posije sonce

Zgodnje nedeljsko jutro, temperatura proti Vršiču vztrajno pada, z Jakatom pa planirava splezat Kaminsko smer v Veliki Mojstrovki. Gre za manj plezano 500 metersko smer, ki poteka po očitni liniji skozi ogromen kamin.

20170702_104913

Že sam dostop je resen in razmeroma dolg, glede na to, da greš plezat nad Vršič. Sam vstop v smer sva malo falila, vendar naju je Meno, ki je šel z Blažem plezat smer Debelakove pravilno usmeril.

20170702_121126

Vstopni cug ponudi lepo plezarijo po zajedici. Sledi par raztežajev lažjega sveta, kjer je malo več šodra in tudi oprimki so po večini bolj mobilne narave. Zgornji del pa je čudovito plezanje po kompaktni skali, ravno prav težko in raztežaji dolgi cel štrik. Smer je bolj skromno opremljena, tudi s štanti. Čeprav v opisu piše, da se ne da uporabljati frendov, so nama prišli kar zelo prav. Zadnji štirje cugi potekajo po kaminu, ki ga vidiš že od daleč. Na tem mestu je seveda pričelo rahlo deževati z občasnim povečenjem frekvence padanja kaplj. Skozi je dobra skala, z nekaj rahlo previsnimi deli, parkrat je potrebno stopini na trenje, kar je bil še poseben izziv ob curljanju vode. Skozi se da dajat dobro varovanje, prav pridejo predvsem veliki frendi 1,2,3,4. Bolj kot sva bila pri vrhu, bolj je bilo vreme neprijazno do naju. Z od mraza otrdelimi prsti sva še jedva iskala primerne grifke. Na vrh smo obe Vertikalski navezi izstopili hkrati. Skupaj smo sestopili in se odpeljali v toplo dolino na kaj hladnega.

20170702_12381720170702_124351

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lepa smer, ki ima vse kar rabiš za dober dan v hribih. Jo priporočava.

20170702_122054

 

Igličeva v Mali Rinki

Kaj vse beseda prečka ne naredi človeku. Jaketa si kar predstavljam kako na drugi strani FB messengerja skoči po koncu in predlaga Direktno v Štajerski Rinki.

Ampak napovedane popoldanske nevihte in dejstvo, da kot tečajnik nekako šestice še niso “na vrsti” to misel opustiva.

20170630_082439

 

20170630_090506

 

V sosednji Mali Rinki je Igličeva kot že večkrat povedano lepotica med peticami in zgodnji štart (ter seveda bližnjica iz Kamnika čez Vransko in Mozirje) nama omogočita uživaško plezarijo visoko nad Okrešljem

Sicer sem bolj začetnik ampak tale smer je trenutno pri meni na prvem mestu glede lepe plezarije. Videti je krušljivo ampak lepo drži. Skoraj nič ni letelo v dolino :)

Na vrhu prestrašiva še zajca in preko Žleba odsurfava na Okrešelj na štrudl.

Dežja pa ni bilo.

Gregor20170630_120918

Od Triglava do Vršiča

Ker sem bil pretekla dva vikenda službeno odsoten, so mi dodelili nekaj prostih dni med tednom. Seveda sva se z Majo hitro zmenla, da greva kaj splezat.

PSX_20170625_162354

Prvi cilj je bil Tržaška v severni steni Triglava. Zgoden odhod od doma in po 100m novica na radiju, da je cesta v Vrata zaprta. Takoj sva začela premlevati alternativne cilje, vendar se vseeno odločila, da greva preverit kakšno je stanje in se potem odločiva. Do parkirišča pred Aljaževim domom je cesta bolj spedenana kot v vsej moji zgodovini zahajanja v to lepo dolino.

IMG_1924

Potek smeri vidiš že iz doline, tako, da tokrat nisva imela niti najmanjše težave z iskanjem vstopa. Smer poteka po logičnih prehodih ob in v ogromnem kaminu. Opremljena je za odtenek slabše kot sosednja Wisiakova, vendar se da še s kakšnim frendom varno plezat. Plezanje je konstantno z dva težjima prehodoma, ki sta bila za povrh še mokra. Raztežaj skozi preduh, bi si mogoče v danih razmerah zaslužil oceno več. Maja se ga je lotila kar na hrbet. Na vrhu naju je čakala še prečka, ki mi je lani povzročala rahlo neugodnje. Letos je bilo dosti boljše.

IMG_1931

Ker Maja začenja svoje kuharsko službovanje na Kriških podih sva se iz Luknje odpravila čez Bovški Gamsovec proti bajti. Maja vsa zagreta, jst pa kot kup nesreče zarineva v strmino. Pot ponuja čudovite razglede na Steno in črede kozorogov ter gamsov. Vidla sva par res veličastnih primerkov. Nekje po 2h hoda sva že pila pivo in se krepčala z joto.

20170623_203126

V petek bi sicer blo tut lepo kej splezat, vendar pa je padlo v vodo. V resnici nisem bil jezen. V prejšnih dneh sem naredil kar nekaj nočnih ur šravfanja, tko da mi je prijalo praktično cel dan spal na svežem gorskem zraku in vedno ko sem odpru oči je bil pred mano čudovit razgled. Tisti, ki imate čas in voljo pa le pejte probat, če Maja kuha za kej. Piva je pa tut preverjeno zadosti.

20170623_195245

Noč na soboto sem preživel v Aljaževem domu, ker sva bila z Gregatom zaradi strahu pred nevihtami zmenjena za plezanje nad Vršičem. Kot se spodobi sva se dobila točno ob dogovornjeni uri in z enim avtom krenila na Vršič. Še predn sva se spakirala sta prišla še Meno in Jaka. Skupaj smo se odpravili pod severno steno NŠG. Najin cilj je bila Kranjska poč. Na vstopu sicer malo snega ki se ga da lepo obiti, drugače smer preseneti z lepo plezarijo, je pa tudi kar nekaj nasutega materiala. Še z nekaj rezerve pred dežjem sva okoli 12h že pila ječmenov zvarek pri Tonki.

FB_IMG_1498400324353

Na še več tako aktivnih tednov!

 

 

Igličeva, Košutova spominska in Grintovčev steber

Z Marjanom iz APD Kozjak in našim predsednikom Ferijem sem v sedmih dneh preplezala kar tri smeri. A preden kar koli opišem, svarilo: ker sem na fb dobila hudomušen namig, da nekateri ob mojih člankih doživijo božjastni napad, bralce s kroničnimi težavami pozivam, da pred nadaljevanjem vzamejo zdravila oz. se posvetujejo z zdravnikom. :)

V nedeljo sva torej z Marjanom preplezala Igličevo smer v Mali Rinki V+ (V-, A0)/IV. Ker je Logarska daleč tudi za dva Štajerca in ker je bila vremenska napoved ugodna, z uro odhoda nisva pretiravala. Tempo od Koče pri slapu Rinka sem narekovala jaz in kar godilo mi je, da mi poleg pljuč ni bilo treba dihati še na zakrnele škrge. Končno sva prispela do Okrešlja, kjer naju je spomenik žrtvam nesreče gorskih reševalcev spomnil na žalostni dogodek pred točno 20 leti. Taisti dan je bil hkrati tudi moj prvi stik z gorami, saj smo bili takrat šolarji na pohodu na Okrešelj in smo bili nesreči tudi priča. Po 20 letih sem se vrnila v želji po drugačnih izkušnjah. Z Marjanom se poznava že par let in sva imela že veliko plezalnih debat, še preden sem se sploh odločila stopiti med alpinistične vrste. Morda so k moji odločitvi delno prispevala tudi njegova doživetja. Pred dvema letoma si vseeno ne bi mislila, da bom kdaj tu, s takšnimi cilji.

Letošnja zima je bila s snegom prav po gorenjsko vohrna, kajti od vstopa v smer naju je ločilo le majhno snežišče. Palice sva pustila kar pod smerjo in jo mahnila v skalo.

IMG_1499

Če ne upoštevam smeri Križaj-Rupar, ki naj bi bila dolga 500 m, je bila Igličeva s svojimi 350 m moja najdaljša smer do tedaj. Vsekakor pa je najbolj konstantna IV, kar sem jih do tedaj preplezala, in upam si trditi, da je to smer, v katero se zaljubi vsak tečajnik. Ponuja resnično vse: od previsov, kaminov, minimalističnih oprimkov in podprijemov do prečk in prečudovite plate, ki ima prav šolsko “nanizane” oprimke in stope.

Plezanje prvih štirih raztežajev je bolj ogrevanje za “the real deal” (začetno IV- imam v spominu kot precej milo štirico). Četrti štant je pod previsom (V), ki ga je Marjan, ko je našel idealno smer bolj v levo, splezal lepo šolsko. Jaz sem se najprej seveda navila in ker mi zračni svet na levi ni prav nič dišal, desno pa so se mi oprimki in stopi zdeli preveč 8-ajevski, sem se raje poslužila tehnike in se s prav tako nekaj potrebne moči dvignila na komplet. Oprimki nad previsom so jasno daleč od tistih v vrtcih. Previsu sledi plata, po kateri tudi ne moreš ravno priteči do štanta kot v filmu K2 iz leta 1991. Naslednji raztežaj s platami in zajedo je bil priprava za prečko (V), ki ponuja lepe stope, edino oprimki so precej minimalistični, tako da vsekakor pomaga vežbanje na rimcu.

IMG_1535
Naslednji raztežaj je za spočiti svoje misli (II) in pripravo na čisti užitek. Midva sva izbrala levo varianto skozi rahlo previsen kamin (na Miheličevi skici je označena plata), v katerem sem jaz, ki obožujem kamine, neskončno uživala. Bil je nekoliko moker in skala vprašljive kakovosti, vendar je bilo mogoče najti lepe stope in če uživate v kaminih, vam bo tale pravi cukrček. Po kaminu sledijo krajše plošče, kjer lahko najdeš neudobno mesto za sidrišče, nato pa smer zavije levo v prečudovito plato, ki jo ves čas plezaš rahlo diagonalno v levo.

IMG_20170618_153929086_HDR

IMG_20170618_154602930_HDR

Neverjetno, kako je narava izdolbla vsak stop in oprimek, ravno pravšnje za plezanje po njej. Osebno nisem ljubiteljica plat in če že lahko izbiram med plato ali previsom, imam raje slednjega. Ampak po preplezani Igličevi ne moreš več ne imeti rad plat.

IMG_1563

Sledil je za oba najtežji in najbolj zoprn del smeri in to je skrotje (zadnji raztežaj), zaradi katerega nama je hrvaški kolega v Vzhodni glasno godrnjal, kajti najina vrv jima je prožila kamenčke vseh oblik in velikosti, čeprav sva hodila skoraj po prstih.

Smer je praktično v celoti opremljena s klini.

Imela sva tudi specialen ultralight izginjajoči dvojni štrik, lahko bi ga poimenovali Invisible (glej sliko). ZATO med nošnjo nisem skoraj nič čutila na hrbtu!!

IMG_20170618_162837278_HDR

Sestop do označene poti in ferate čez Turski žleb je bil zaradi prejšnjega razgibanega plezanja neboleč, vsaj zame, ki me je Marjan tako gentlemansko odrešil nošnje vrvi. Čvekajoč sva jo pozno popoldne odšibala proti koči na zasluženo malico. Ravno ko sva se pogovarjala, komu sva povedala za današnje plezanje in sem omenila kolega iz kluba, me je na Okrešlju pozdravil njegov sms z vprašanjem, ali sva zunaj. Zdela se mi je res lepa gesta, da sredi prostega dne misli na podmladek kluba. Z veseljem sva posnela (avto)portret in poročala o zadovoljstvu po uspešnem vzponu.

IMG_20170618_172358273_HDR

Kdor me pozna (ali bere), ve, da se mi v glavi vsako milisekundo pojavi okoli 20 misli. In tako sem po plezanju z Marjanom razmišljala, da je alpinistom po eni strani plezanje z začetniki dolgčas, saj smeri, ki za nas niso mačji kašelj, oni preplezajo z levo roko. Po drugi strani pa takšna naveza predstavlja tudi faktor negotovosti in to zaradi začetnika. Zaradi številnih izkušenj alpinist precej dobro pozna sebe in skalo, razmere, vreme in še veliko drugih dejavnikov. Ne pa tudi nujno tečajnika. Nikoli ne ve, ali bo začetnik en detajl splezal ali ne, ali bo tam spodaj videl, da se luska maje, ali bo prebavil izpostavljeno prečko ali pa bo povsem zamrznil in se bo izkušenejši moral poslužiti macgyverskih manevrov in prepričevalnega govora, da ga bo spravil do sebe. Res ste face. Upam in se veselim, da tudi jaz enkrat takole peljem nekoga v svet, ki ga bo šele odkrival.

IMG_1503

Nekaj dni pozneje me Feri na mojo željo preplezati kako smer preseneti z idejo, da za kar dva dni odpujsava (no, govorim bolj zase kot zanj) na Češko kočo in plezava v Grintovcu. Marjan me je že pred dnevi učil minimalizma, kajti priznam, da me ob pripravi nahrbtnika za turo popade hrčkov sindrom. Na tej turi sem se dokončno naučila kozjih molitvic, kajti če sem za Igličevo omenjala, da nisem rabila dihati na pljuča in škrge, sem za dihanje do Češke koče in vznožja Grintovca uporabila vsa razpoložljiva sredstva. S Ferijem sva se že na sestanku ferajna strinjala, da bi preplezala Košutovo spominsko smer (IV+/IV, 350 m) in Grintovčev steber (V/IV, 250 m). Optimistično idejo o dveh preplezanih smereh v petek, ko sva krenila iz Ljubljane in so bile za ta dan napovedane popoldanske nevihte, sva po mojem kondicijskem mrku opustila.

Pod Grintovčevo “es steno” je še nekaj snežišč in za prestop s snežišča na vstop v Košutovo je fino imeti dolge noge. Vsi ostali si pomagamo s pravilno plezalno tehniko. ;) Smer se začne dokaj vertikalno, kar je za nas Vertikalce ravno prav, da si ogrejemo prste. Drugače pa smer spominja na bežanje nekoga pred strelami – levo, naravnost, levo, naravnost, desno, prečka, desno … Bila sva sama in tudi ni zgledalo, da bi smer pred nama to sezono že kdo plezal. Z izjemo začetka so raztežaji konstantna IV vse do vrha, v najdaljši prečki in kaminih proti vrhu smeri je plezanje tudi kar konkretno in na moč. Skala je zelo kompaktna in ponuja nekaj pravih cukrčkov, posebej bi izpostavila najdaljšo zajedo (3. in 4. raztežaj) s počjo.
IMG_20170623_100417761_HDR

Tudi ta smer podobno kot Igličeva ponuja malo vsega: kaminov, grap, plezanja v razkoraku, plezanja z nagibom v levo ali desno in par krajših prečk. Edina razlika je v – vrtičkanju. Nekje na polovici smeri pridemo do mahovja, prepojenega z vodo, kjer sem že opravila prve priprave za ledno plezanje enkrat čez sedem mesecev, ko sem sredi plate izbijala klin na dveh 7a stopkah. Klin je bil zvit in nikakor ni popustil, jaz se mu pa tudi nisem pustila, sploh ker ni bil moj!

IMG_20170623_111614259_HDR

Poseben izziv mi je predstavljalo podajanje dvojne vrvi, glede na to, da je praktično vse raztežaje plezal naprej Feri. To je pomenilo, da se je vrv na izpostavljenih štantih špagetala in zgodilo se je, da se je kakšen klobčič tako gordijsko zamotal, da mi je bilo hudo, da se ne morem poslužiti briljantne tehnike Aleksandra Velikega. Če je treba, Feri na srečo na še tako nemogočem mestu uredi popoln štant.

IMG_20170623_121915791_HDR

Smer se mi je malček vlekla. Že ko sem imela občutek, da plezava celo večnost in da sva na ¾, šokirana izvem, da sva nekje na polovici. Na koncu sva porabila kakšnih šest ali sedem ur, ravno prav, da sva preko mestoma trdega snežišča s kladivom v roki odpeketala do označene poti na Grintovec in nato v polteku (govorim o sebi) do koče.

Verjamem, da bo smer všeč vsakomur, ki ima rad razgibano plezanje z ravno pravo mero izzivov. Meni je bila super.

IMG_20170623_121611123_HDR

IMG_20170623_160449430_HDR

Prve kapljice so naju pozdravile tik pred kočo in zmagoslavno sva se zapodila vanjo, čakajoč nalive. Zares ulilo, pobliskalo in zameglilo se je šele čez nekaj deset minut, nato pa se čez par minut tudi zjasnilo, kot da ni bilo nič. Ob študiranju zemljevida in skic opravljenih poti in smeri sva dan zaključila s poučnimi zgodbami, ki jih alpinisti kar stresajo iz rokava.

Naslednje jutro sva jo krenila okoli pol sedme, v meni prilagojenem tempu, da je še ostalo kaj moči za Grintovčev steber (V/IV, 250 m).

IMG_20170624_063843611_HDR

Nekoliko levo od naju se je na snežišču pripravljala še ena naveza in upala sem, da ne gremo v isto, ker katapultiranje kamnov in skal komu na glavo res ni prijetno. In vendarle sta prihajala do naju. O, kakšno naključje, isto smer gremo plezat. :) Odločila sta se, da gresta Zgrešeno smer, tako da smo se srečali šele zgoraj, pri zadnjem raztežaju. In se potem še podružili na vrhu.

Grintovčev steber se začne s kar solidno IV. Raztežaj sva potegnila karseda daleč, da sva čim prej zunaj zaradi morebitnih napovedanih neviht, tako da sva začetno poč in žleb preplezala v enem raztežaju.

IMG_20170624_093534842_HDR

Sledila je zajeda (IV) v pravem pomenu besede, na trenutke mogoče malo preveč pokroviteljsko ocenjena. Uredila sva varovališče in drugi del zajede (V) je bil to, čemur jaz pravim cukrček. Cukrček je detajl, ki je zame zahteven do te mere, da ga je bolje opisati skromno in vse skupaj obrniti na smeh kakor pa se zaradi njega tresti kot šiba na vodi.

Ko izplezaš iz zajede, te čaka krušljiv del rahle previsne plošče, kamor sem se kot tresajoča šiba odpravila po svojega novega “prijatelja”. Če ne bi bil nov … Ko sem prišla k sebi, sem bila spet polna energije in Ferija vprašam, če sva pa tokrat že na polovici. Pa izvem, da samo še en raztežaj. Včasih se ti vleče, včasih je prehitro konec. Nadaljevala sem po lahkem skrotju, ki na skici niti nima omembe vredne ocene. Tu sem srečala sosednjega iz naveze, nato pa mi je pot ustavil previsni kamin. Na pogled se mi je zdel kar malo absurdno težek za eno IV, tako da sem nekaj časa pred delanjem štanta pogledovala okoli, če je to morda fora. :) A ni bila. Desno je bila zgolj luknja, edina možna pot naprej je bil torej moj prijatelj – krušljiv kamin.
IMG_20170624_105958237_HDRIMG_20170624_110008521_HDR

Zdaj gledam slike in vidim, da niso ravno zveste pokazateljice situacije.

Skratka, uredim varovališče, s Ferijem ga še podebatirava, nato se odločiva spustiti navezo naprej, mogoče bom rabila več časa. Drugi v navezi je kamin splezal prav po šolsko, njegovo gibanje se je zdelo lahkotno. Čestitam mu. Naslednji na vrsti je Feri. Vedno mi je najhuje, kadar vem, da mene nekaj še čaka, sploh če vidim, da detajl ne bo možno splezati kot za šalo. In ko te zapusti še tvoj soplezalec, si tam sam s sabo. A druge poti kot navzgor ni in – prej opraviš, prej bo konec. Ugotovila sem, da skala niti ni tako krušljiva, kot se mi je še pred nekaj trenutki zdela. Po drugi strani pa JE bila … Lepo je treba stopati, optimistično zreti navzgor in imeti nekaj sreče. Ko sem bila enkrat v kaminu, sem videla, da previsni začetek v primerjavi s tem niti ni bil kaj posebnega. Kamin je bil še moker in spolzek, kar mu zagotovo malce zviša oceno, ampak jaz najbrž še nisem kompetentna za debate o tem. Vsekakor je bil najbolj zanimiv kamin v moji kratki alpinistični karieri.

Ker se nama je mudilo v vroči kotel, Ljubljano, sva 1200 višincev z 12 kg na sebi premagala v uri in 20 minutah.

Če strnem. Mislim, da opisanih treh smeri, zlasti pa zadnje, ne bom pozabila nikoli v življenju. Vsekakor upam, da boste v njih uživali tudi vi, če se odpravljate v njih.

Zaradi prezaposlenosti z alpinizmom …

… sestanki od zadnjega četrtka v juniju do zadnjega v avgustu ODPADEJO. Seveda se bomo dobivali po 20. uri v standardni birtiji, da se grla ne osušijo in gajstnost potencira.
Vsled nikakve bralne kulture mlajše generacije sem na ”Dokumenti AK Vertikala” obesil strip Gorska medicina za vsakogar, ki ga je izdal Résamont v sodelovanju s PZS. Poučno branje si naložite kot .pdf na mobi, da šok ne bo prevelik. Za nas starejše občane pa imam papirnato verzijo, ki bo krožila med interesenti.

Vremenska napoved
Zadnji komentarji