Smučanje v objemu Grossglocknerja

Kdo je imel genialno idejo?

Seveda, naš Jaka!

 

Štartamo v temi, od avta takoj na smuči in gremo. Kolikor se da sledimo stezi proti Studlhutte, snežne razmere pa zahtevajo, da občasno damo smuči na rame in nadaljujemo peš.

Počasi se naredi dan, takrat te malo zazebe, ali pa ti čelna svetilka kar zamrzne. Ko pot preide na plato ledenika zasije sonce in se pogled odpre nad dolino in na vrh. Še sanjamo o vzponu do križa na 3.798 m.

Snega je manj od predvidenega in ura je že 11. Na pobočju pod kočo Erzherzog-Johann-Hutte se z Milanom odločiva, da bova raje odsmučala. Miha in Jaka vztrajata še dobrih 70 višincev. Ko opaziva, da ju avstrijska skupina prehiti razumeva, da se bosta tudi onadva počasi vrnila na sneg. Med skalami je bil skorjast sneg pod katerim se je skrival trd led.

Smuka je vrhunska, več si lahko ogledate tudi na videu, ki ga je posnel Miha: https://vimeo.com/251020387

 

»Just Perfect« in nič »Under Pressure«! 🙂

1.400 metrov odlične smuke. Za to pa so bile razmere!!

Še dobro, da si je Jaka zamislil odlično destinacijo za to soboto.

Jalovčev ozebnik

Takole je bilo pa včeraj pod Jalovcem. Veliko snega, super smuka, edino megla…  Ampak samo do ozebnika.

Črni graben – Storžič

V nedeljo sva se z Marjanom podala v severno steno Storžiča. Parkirala sva kar pri koči, da bi si skrajšala dostop. Ker pa je neogret nespametno vstopiti v smer sva naredila še malo izleta pod steno. Ob rahlem sneženju in gosti megli sva se zanašala na zemljevid, kompas in višinomer ter udela vstop.

Plezanje do velike luknje, kjer se stena postavi malo bolj navpično je potekalo hitro, skoki so razmeroma dobro zaliti, sneg na skalah je bil sicer že tu neuporaben, vendar se da dobro zatakniti.

Med obešanjem opreme na pas in prematavanju vrvi naju ulovi še Jernej in vsi se navežemo. Število cugov je ustrezalo številu plezalcev, tako da je vsak dobil enega. Sneg je bil samo za okrasn in ambijent, vse je bilo treba popraskati po skali z izjemo parih metrov navpičnega ledu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po izplezani smeri smo skočili še na vrh kjer nas je rahlo obsijalo sonce. Sestopili smo čez peto žrelo v katerem je nemalo zaenkrat majnih kložic.

 

Zimska skupna tura – Turska gora (skozi Truski žleb)

Vremenske razmere so kazale, da bodo kar ugodne in nevarnost plazov nizka zato so se naši inštruktorji odločili, da bomo imeli v soboto 13.01.2018 prvo zimsko turo.

Lokacija: Turska gora skozi Turski žleb.

Naše izhodišče je bilo Koča pod slapom Rinka. Cesta je proti koncu zasnežena, zato smo avtomobile pustili že nekoliko nižje, kjer pa je bila že na vse zgodaj zutraj gneča, saj so imel GRS-jevci vajo (tako smo se počutili še bolj varno).

Napotili smo se proti Okrešlju, kjer smo se v koči malo okrepčali in se pogreli s toplim čajem, potem pa hitro naprej proti Turskemu žlebu.

Sneg je bil za hojo zelo hvaležen, zato smo hitro napredovali. Kljub slabšemu razgledu, kjer smo večinoma časa videli le jasno belino nas je Maja dokaj hitro in uspešno pripeljala do vstopa v Turški žleb.

Nadeli smo si dereze, pripravili cepine in se podali v žleb. Tudi skozi žleb smo napredovali kar hitro, saj so bile razmere dobre. Sneg je bil ugoden, večinoma časa rahlo mehkejši, na parih delih pa je bilo malo bolj poledenelo.

Na vrhu žlebu so bile prave zimske razmere, rahel veter, skale zavite v poledenel sneg ter megla. Ker je bilo zelo megleno in razgled slab, smo malo “pretuhtali” ali je varno nadaljevati ali gremo raje nazaj v dolino. Seveda smo se odločili, da probamo kolikor bo pač šlo. Vreme pa nam je bilo toliko naklonjeno, da smo vsake toliko časa pa le videli malo bolj jasen razgled, čeprav za kratek čas. Po grebenu proti vrhu smo napredovali malo bolj počasi in previdno. Nejc je vodil skupino in preverjal, kakšna je snežna podlaga. Večno poti smo prehodili, na nekaterih malo strmejših ter poledenelih delih, pa smo smo pomagali s cepinom.

Kjub dvomom ali nam bo uspelo najti vrh, smo ga uspešno in varno dosegli.

 

Ker je bil razgled nekoliko slabši (ga ni bilo), smo se kar hitro podali nazaj. S previdnimi koraki smo se vrnili na vrh Turskega žlebu, kjer smo spili čaj in za sekundo videli sonce ter Skuto :).

Po žlebu smo se v zgornjem delu spuščali vzvratno s pomočjo cepina, v spodnjem delu pa normalno s hojo in z drsnejem po snegu. Uspešno smo se vrnili do doma na Okrešlju, kjer smo si privoščili še en čaj, ter se vrnili do avtomobilov.

 Tura je bila uspešna, kljub nekoliko slabšim razmeram z razgledom, nam je uspelo doseči cilj varno in zadovoljno. Za tečajnike idelana priložnost kako se obnašati v ne tako “idelanih” pogojih v gorah.

Odlična izkušnja!

Smuka izpod Glocknerja

Butinarjeva 13. 1. 2017

Prejšnji vikend vremenski in snežni pogoji niso bili najboljši, zato se je večina poročil prednamcev v grapah ali slapovih končala z besedo “poskus”. Z Andražem in Rokom smo se za to soboto odločili, da je vredno iti pogledat, kaj se kaj dogaja nad od sveta odrezanem Vršiču. Misel na pešačenje po vršiški cesti od Koče na Gozdu naprej, kjer je zapora, se nam je upirala, zato smo najprej krenili do slapov pod Prisojnikom. To je bil nekako po vrsti plan C. Pot do podslapovja nam je popestrila obsežna plazovina, ki je bila – če ne upoštevamo sile in posledic plazu – resnično veličastna.

Andraž ima za (pod?) sabo veliko število preplezanih slapov in ko je bil skeptičen glede pogojev v Desnem slapu, smo samo odpeketali novim zmagam naproti. Slap ima že v srednjem delu globoko zarezo, ki priča o tekoči vodi – čeprav od daleč deluje cel, bi lahko bil od znotraj votel. Ker sem tako situacijo enkrat že doživela v eni od grap, me je začetna navdušenost nad slapoplezanjem v hipu minila.

Krenili smo v grapo/graben vis-a-vis slapov, kjer je plaznica v njej opozarjala na pestro dogajanje v teh koncih. Tik pod vrhom grape me je doletela žalostna vest, da sva z Rokom živež pustila v avtu. Na srečo sem imela v nahrbtniku zlato rezervo, a psiha je rabila še nekaj časa, da se je s to neljubo situacijo pomirila.

Končno smo se skozi gozd, cikcakajoč staro vršiško cesto, prebili do Poštarskega doma. Tam nam je megleni zastor prvič odstrl pogled na Mojstrovke in nas prepričal, da je bila triurna odisejada vredna. Na vrhu prelaza je bilo kar nekaj Hrvatov, ki so imeli tod tečaj. Gaz je bila tako vsaj do vznožja Butinarjeve (kar je bil naš plan Č) narejena, pozneje pa smo ledino orali sami. Pravzaprav jo je oral Andraž, midva pa sva pomagala pri obliki.

V spodnjem delu Butinarjeve je bilo nekaj napihanega snega, tako da je bilo treba za trdo podlago malce popraskati, a že kmalu so nas pozdravili najlepši možni pogoji v grapi – trda skorja, ob kateri so dereze in cepini kar peli! Grapa je res popolno zalita, če izvamem en sam vrh skale z ledno glazuro, ki pa se jo da obhoditi levo ali desno.

A življenje vrh Vršiča le ni potica. Dva naša organa sta konkretno trpela – prvi je bil želodec (beri zgoraj), drugi pa mišice na mečih. Trda podlaga je bila nenaklonjena delanju poličk, tako da je bilo najboljše vodilo tisto, ki se ga sicer držim že nekaj časa – prej boš čez, prej bo konec. 🙂

Naš trud je bil na vrhu stokrat poplačan. Narava nas je nagradila z neverjetnimi prizori snega, ki je risal na skale, in opastmi s popolnimi vijugami. Pičico na i je ustvaril saharski prah, s katerim je prejšnje dni ustvarjal topel veter. Ironija – naši vrhovi so posipani s puščavskim prahom, medtem ko so saharske sipine zasnežene …

Doživeli smo vse – piš megle, toplo sonce in neprijeten veter, ki so se na vrhu bojevali za prevlado.

Sestopili smo po Pripravniški grapi, ki je imela veliko več napihanega snega in je ponudila le pičlih nekaj metrov res trde skorje (ja, po izkušnji v Butinarjevi smo postali kar malo zahtevni). Tisti, ki so se vzpenjali po Pripravniški, so mi navdušenje med opisovanjem razmer v Butinarjevi pošteno zavidali.

Vzhodna smer, Mala Rinka

“Kaj delaš v petek?”
“Nehi. Karkoli imaš v mislih nimam časa, ker pelem tamalo na trening.”
“Kaj pa če greva nad Okrešelj pogledat Vzhodno?”
“Te pokličem nazaj…”

… in tako sva šla z Nejcem v petek zvečer na Okrešelj na pir in pasulj (hvala žena). Naslednje jutro sva se podala pod steno in do nje pošteno gazila po napihanem snegu, ki ni obetal nič dobrega. Vseeno sva vstopila v smer in bila nagrajena. Napredovala sva hitro, bila ves čas navezana, vendar veliko časa plezala tudi simultano. V smeri sva našla vsega en klin, ob dobrih razmerah pa nisva izgubljala veliko časa za nameščanje svojih in pičila dalje.

Izplezala sva le štiri ure po vstopu, seveda z nasmeški do ušes. Ura pa šele poldne… Kaj zdaj, splezava še eno? Naredila sva edino pametno stvar in odhitela v kočo na pir… Pa potem še na pumpo na pir… Pa domov na pir… V bistvu sva pila pir skoraj dlje kot plezala, ampak tako to je, ko se ti vse poklopi 🙂

Tečaj zimske tehnike in prednovoletna večerja

Ta soboto, 16. decembra, smo imeli tečaj zimske tehnike. Zbrali smo se v koči na Zelenici in za ogrevanje spili čaj. Vreme je bilo ugodno, saj so padavine že zjutraj ponehale, ostalo je le še nekaj oblakov.

Pričeli smo z gaženjem po novozapadlem snegu, ki ga je bilo čez koleno. Marjan je nato povedal nekaj besed o pravilni hoji z derezami in uporabi cepina. Nato nam je pokazal kako naredimo prerez snežne odeje in testiramo njeno stabilnost.

Ker je bilo nekaj stopinj pod ničlo, smo komaj čakali da lahko še mi začnemo s kopanjem in se malo ogrejemo.

Nadaljevali smo z uporabo lavinskih kompletov in izkopali nekaj žoln. Za ustavljanje s cepinom ni bilo pravih pogojev, sneg je bil namreč premehek in ni dovolj drsel. Postopek je moral Marjan demonstrirati tako, da je Nejca vlekel za nogo.

Večer smo nadaljevali z večerjo in zanimivim predavanjem Nejca Pozveka. Po predavanju je sledil še krst novih pripravnikov. Višji čin so si prislužili Gregor, Andreja, Blaž in Nejc, s tem pa tudi nekaj batin. Meno je za njihove grehe dodelil pokoro, Jaka pa z nasmehom in pravično roko podelil udarce. Za dobro mero pa se je pred štrikom znašel tudi kakšen tečajnik.

Ama Dablam 2017

P.S. **Poobjava iz revije Komunikator**

»Petar, kje si?« Glas se izgubi  v redkem zraku, veter ga odnese daleč na vzhod. »Petaaar!« Gledam proti veliki ledeni gobi pod mano. Soplezalec je ostal nekje spodaj. V orkanskem vetru sva izgubila stik. Hitro izgubljava toploto in ne moreva čakati eden drugega. Odkar sva izplezala na greben, ki se izteče na plato pod lažjim vršnim delom gore, plezava vsak v svojem ritmu. Bila sva pripravljena na mraz. Ko se je temperaturam okoli 25 stopinj pod ničlo pridružil močen veter pa so se sanje o vrhu začele razblinjati kot milni mehurčki. Slaba napoved se je uresničila.

Štirinajst dni je minilo odkar smo pristali v Lukli, skromnem letališču na višini Triglava. To žepno letališče, znano po svoji kratki in strmi pisti, predstavlja izhodišče za mnoge pohodnike in alpiniste, ki v Nepalsko Himalajo prihajajo po nove zgodbe. Dva tedna. Zdi se kot večnost. V ekipi za vzpon na Ama Dablam smo bili štirje. Poleg mene še Anže Derlink, s katerim sva pred leti prvič skupaj vstopila v svet vertikale, Petar Pećanac, alpinist iz Drvarja, ki je kot prvi bosanski državljan osvojil kak osemtisočak (Cho Oyu), leto dni kasneje pa kot prvi iz te države stal na vrhu Mont Everesta ter Aleksandra Nemeth, ambiciozna avanturistka iz Velike Britanije. Skupaj smo se podali na treking proti baznem taboru, ki smo ga dosegli šesti dan po pristanku.

Ne morem, ne smem več čakati na mestu. Takoj, ko se ustavim, mraz prodre do kosti. Odločim se v trenutku, očitno se mu je nekje zataknilo. Pripravim se za spust ob vrvi in pričnem spuščati čez ledeno gmoto pod menoj. Kmalu pod ledeno gobo v zavetju opazim Petra; skriva se v luknji, ki jo je izoblikoval veter. Pogleda me in se na široko nasmeji: »Jaka, ovo je ludnica!!!«

Medtem, ko se boriva z vetrom, daleč pod steno, tri dni plezanja nižje, v soncu leži bazni tabor. Ko smo zakorakali vanj, polni pozitivne energije in optimizma, smo doživeli prvi šok. V bližini šotorov je pristajal helikopter. Zagotovo so turisti. Anže, Peter in Aleksandra stečejo proti improvizirani pisti. Nekaj minut kasneje se vrnejo bledi, s sklonjenimi glavami. Pilot je iz kabine stresel mrtvo telo. Golo in okrvavljeno. Telo plezalca, na katerem so bile poškodbe padca čez poldrugi kilometer visoko steno. Preostanek dneva smo preživeli bolj kot ne v tišini, vsak s svojimi mislimi. Nesreča je kot temen oblak visela nad taborom. Žal pa ni bila zadnja. Reševanja iz stene so se v prihajajočih dneh vrstila eno za drugim. Neizkušenost nekaterih plezalcev v kombinaciji z mrazom in višino je tokrat terjala visok davek. Nekaj odprav je pospravilo šotore, mi smo vztrajali, a dogajanje je pustilo sledi tudi na naši ekipi.

»Kaj praviš, poizkusiva še malo?«
»Dajva, morda se veter umiri. Če ne bo bolje, se še vedno lahko vrneva.«

Težko se je odreči vrhu, ko ga imaš na dlani. Ponoči sva preplezala vse tehnično zahtevne dele in ostalo nama je samo še snežno pobočje, ki ne preseže 70 stopinj. Ne moreva kar tako odnehati, požrlo bi me, če ne bi gori dal vsega, kar imam v sebi.

Odločitev, da se poizkusim na Ama Dablam sem sprejel dve leti prej v Kirgiziji, ko sem sestopal z vrha gore Peak Lenin, ki se dviga več kot sedemtisoč metrov nad morjem. Spoznal sem, da te višine niso nedosegljive in se želel preizkusiti na tehnično zahtevnejšem hribu. Dve leti! Varčeval sem denar, zbiral opremo, računal na podporo tako doma kot v službi in jo dobil. Treniral. Treniral. Treniral… In zdaj veter… Ta prekleti veter…

Vremensko napoved smo dobili med večerjo v skupnem šotoru baznega tabora. Do koder je segla napoved je bil napovedan veter med 80 in 100 km/h. Naslednji dan se je Anže odločil, da opusti svoj poizkus na vrh. V takšnih razmerah in ob zavedanju, da v vetru ni možnosti reševanja, je sprejel težko, a razumno odločitev. Aleksandra je z zabuhlim obrazom sestopila v Pengboche, vasico pod baznim taborom. Prestajala je blažjo obliko višinske bolezni in morala je sestopiti. Morda se vrne kasneje, morda je že zaključila z vzponom. Ostala sva Petar in jaz.

Korak je vse težji in počasnejši. Sunki so tako močni, da se večkrat opotečeva in z vsemi štirimi vkopljeva v sneg. »Petar, ali čutiš prste?« Kislo se mi nasmehne. Tudi sam že dolgo ne čutim več prstov na nogah. Veter v sunkih po pobočju nosi sneg in biča redke izpostavljene dele obraza. Sonce se je že zdavnaj dvignilo, vendar je prešibko, da bi naju segrelo. Izgubljava bitko…

Z zaključnim vzponom sva pričela relativno pozno, ob 2h zjutraj. Stalila sva sneg, na silo spravila po grlu nekaj žlic juhe, napolnila termovke in zapustila zavetje šotora tabora 2. Za pozen start sva se odločila, da bi bila čim manj časa izpostavljena mrazu, ki je ponoči neizprosen. Ko bo vzšlo sonce, nama bo lažje. Plezala sva hitro in tekoče. Hrib je povsem opremljen in kot tak v alpinističnem smislu ne predstavlja večjega izziva. Do sončnega vzhoda se nisva ustavila niti za hip in ure izgubljene zaradi poznega starta hitro nadoknadila. Tik pred zoro sva se ustavila v snežni luknji na začetku t.i. »mushroom ridga« (grebena ledenih gob, op.a.). Zmasirala sva prezeble noge, spila čaj in počakala nekaj trenutkov na sončen vzhod. Spogledala sva se in nisva mogla skriti navdušenja. Še tale greben in vrh imava v žepu! Zgodilo se je nasprotno. Z vsakim naslednjim metrom je veter vse bolj divjal…

Bila sva uničena in prezebla. Vse težje je bilo ravnati z vrvmi in tehnično opremo. Ustavila sva se. Nad sabo sva videla vrh ovit v vrtinec snega. Tako blizu. Spogledala sva se in za trenutek čakala, kdo bo prvi spregovoril. »Petar, morava dol … « Pokimal je.

Sestop je minil na pol v transu. Malo sva plezala, malo spuščala ob vrvi, le govorila sva bolj malo. Popoldne sva dosegla višinski šotor tabora 2. Ustavila sva se za nekaj deset minut, skuhala juho. Izčrpana in naveličana. Dve leti sem sanjal to goro, sedaj pa na njej nisem želel prespati še ene noči. Želel sem nazaj v življenje. Vedel sem, da spodaj Anžeta in doma družino razganja od skrbi. Že prvi dan sva zaradi nizkih temperatur in odpovedi baterije ostala brez zveze z baznim taborom. Ob dogovorjenih urah so tri dni vzpona klicali v prazno. Moram sestopiti. In sem. Najprej do tabora 1 in potem, že v trdi noči, sem se s težkim nahrbtnikom opotekel vse do vznožja gore, kjer se me je Anže razveselil, kot bi našel izgubljenega brata. Osebno mi je bil to eden lepših trenutkov na odpravi.

Odločitev opustiti vrh, ki si mu podredil toliko časa, sredstev in volje, je vedno težka, vendar ko veš, da je to edina možna izbira, je lažje. V takšnih okoliščinah človek bolj kot okolico, novo pokrajino, kulturo ali steno spozna – sebe. Tudi sam sem spoznal nekaj pomembnih lekcij. Prva med njimi je povsem športna: sposoben sem tehničnega plezanja in razumnega odločanja na višini. Drugi zaključek je, da na odpravi vedno uživam toliko kot uživam v družbi ljudi, s katerimi plezam. Najpomembnejše spoznanje pa je, da karkoli v življenju počneš, ni vredno prav nič, dokler se ne vrneš domov, v objem tistih, ki jih imaš rad, jih spoštuješ in s katerimi lahko deliš svojo zgodbo.

 

SLOVO

Nikoli ne veš, ne kdo, ne kdaj.

Od našega dolgoletnega člana Toneta Jamnika – Tofsija se bomo poslovili v petek, 24. novembra ob 16. uri, na pokopališču v vasi Sora pri Medvodah.
Naš prijatelj bo tam od 11. ure dalje v mrliški vežici.

Žalujoči člani AKV

Vremenska napoved
Zadnji komentarji