Grossglockner, Debela peč, Kalška gora

Že dolgo je od zadnje objave. Vmes smo sicer tut neki splezal, vendar kar je blo je blo. V zadnjih desetih dneh pa tole:

6.-7.6. 2019 sva z Jurijem Tratarjem (AAO) splezala Mayerlrampo v Grossglocknerju. Prvi dan sva dostopila do praznega bivaka, naslednje jutro pa nadaljevala čez smer in do vrha. Razmere so bile ok, smer lepa,  na grebenu naju je pa kar dobro prepihalo.

 

13.6.2019 sva  z Kristijem splezala Sekločevo v Debeli peči. Naravni prehodi po kompaktni skali, naju hitro pripeljejo do vrha. Sestopila sva po lovski stezi.

16.6.2019 s Heleno obiščeva Gregorinov steber v Kalški gori. Trije raztežaji čudovite plezarije, zgoraj pa še malo grebenčkanja. Pred nevihto sva že na pivu v Kamniški Bistrici.

 

Vmes smo nardili še en poskus z Majo in Branko, ki pa smo ga zaradi nepredvidene gužve opustili.

 

Smuči, sonce in pršič (Stubeck-2370m)

V zahvalo Prešernu za dela prost dan, smo sončni petek lahko izkoristili za obisk gora. Glede na snežne razmere, smo za turno smučarijo izbrali Stubeck nad dolino reke Malte. Stubeck je 2370m visok hrib, extra razgleden in zaradi blagih naklonin plazovno varen. Naše izhodišče je bilo pri koči Leonhardhütte (1600m) (ker je izhodišče tako visoko je primerno za ture tudi, ko v dolinah ni dovolj snega). Prvih 400m vzpona poteka skozi redek gozd, nato pa še 300m vzpona po planoti, kjer se že odpirajo krasni razgledi.

Zložen vzpon se pod vrhom obrne proti severovzhodu

Kljub kar visoki temperaturi je bil sneg zelo ugoden. Hitro smo pripravili smuči in se spustili po strmini. Prvi del spusta je bil odličen, pršič in še nezvoženo pobočje. Tudi drugi del spusta skozi gozd, je bil uživaški, le na nekaj senčnih odsekih je bilo malo poledenele skorje. Ker je spust prehitro minil, smo se odločili, da gremo še enkrat. Povzpeli smo do polovice in znova uživali na vijuganju med drevesi.
Krasna tura, veliko sonca, pršiča in veselja.

Palouz-Tschada

Praznični petek in obetavna vremenska napoved sta bila povod, da z Gresom speljeva malo daljšo turo. Najprej sva imela plane v Julijcih, vendar sva jih po sredini izvidnici opustila. Glede na količino padavin in temperature v preteklih dneh, se nama je zdelo, da bi lahko našla dobre razmere nad Logarsko dolino. Logična izbira je bila severna stena Planjave.

Izbrala sva smer Palouz-Tschada, 1000m. Smer skozi celo steno išče dobre prehode in orientacija ni težka. Ker nisva vedela kaj pričakovati, sva se opremila še z opremo za bivakiranje.

 

Dostop je hiter in udoben, začetni raztežaji ponujajo odlično plezanje. Po smeri poteka kar nekaj velikih plaznic, kjer sva našla odlične razmere. Najtežji raztežaj verjetno sploh ni del originalne smeri, vendar se nama je zdel najboljši prehod čez zaporo. Težave so nekje do M5.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V zgornjem delu sva nenavezana plezala odličen škripavček do 75° . Z višino se kvaliteta snega slabša, več je tudi klož in napihanega snega. Čez sumljivo pobočje, sva se spustila po vrvi.

Na rob stene sva izplezala malo pred mrakom po 8,5 urah plezanja. Na vrhu sva se odločila, da s sestopom nadaljujeva zjutraj. Našla sva vrhunsko mesto za bivak, si pripravila toplo večerjo in čaj, ter zaspala pod jasnim zvezdnatim nebom.

Zjutraj naju je prebudil krasen sončni vzhod. Nadaljevala sva s sestopom proti Škarjam. Na južni strani pobočij je ogromno sumljivega snega in tudi prečenje se je še kar vleklo. Ko prideš do sedla si v dolini res ekspresno.

Bila je super tura! Še takih!

Palouz-Tschada, 1000m IV/III, M, Miha Močnik (AO Železničar) in Nejc Turnšek

Letni časi

Knjiga Moje gore (Arnejšek M.) je dala navdih, da smo barve letošnje jeseni občudovali z grebenov Široke peči, Rjavine, Rinke, Skute, Kočne, Planjave in Košutnikovega turna. Vmes sem šla na Babji alpinistični tabor (https://www.pzs.si/novice.php?pid=12901). Potem je prišla zima. Po lažjih grapah smo usput osvojili Begunjščico in Prisojnik. Vsi moji plezalni prijatelji si med sabo radi kradejo plezalno robo in vžigalnike! Z Matevžem G. sva januarja delila veselje tudi v slapu Piccolo Nabois. Z njim v srcu sem potem veselje delila s prijatelji: v Rabeljskem, Drugem v Krnici in Luciferju. Ada je v Luciferju dobila vzdevek Divje meso. Preden smo šli v slap si je doma odrezala delček prsta, ko je rezala kruh za sendviče. Ker smo šli po službi sem potem (klasično) zamudila na občni zbor Vertikale. Ko dež poje vse slapove, bo prišla pomlad s skalo. Vrv mora soplezalca vezat predvsem od srca do srca, take vezi so večne! Navezala sem se še s prijatelji: Ado P., Andražem Š., Badžijem Š., Meri J., Menotom S., L. Murnom, Polono B. in Saro J.

                                                                               

 

Kranjska poč, NŠG

V soboto sva z Nejcem zlezla Kranjsko poč v S steni NŠG. Končno se nama je enkrat popolnoma izšlo po pričakovanjih – pričakovala sva namreč zelo sabe razmere 🙂

V smeri sva se kar nadelala, v njej prebila mrzel dan, na sestopu pa že morala prižgati čelke. Danes me boli rama, ki sem jo nategnil 15m pod robom stene. Baje se staram … Drek, jaz pa šele dobr začel …

Skuta

Sončni vzhod na Triglavu

Tko se jača

V nedeljo smo šli brusit gumo v plezališče Armeško. No, v resnici smo šli preveriti, če je Nejc v soboto na delovni akciji lepo pograbil potke…

Plezališče je res lepo urejeno, poleg tega nas je pa že na poti iz turobne Ljubljane pozdravilo sonce, da smo v kratkih rokavih nabirali vitamin D.

Jasmina se je pod Tončkovim nadzorom učila plezanja v vodstvu in pokazala talent, Arsen in Kristi sta trenirala platno tehniko, spomladi bi šla baje rada v Plate za brate ali kaj je že tam v Arcu. Več nas je ugotovilo, da tako švoh pa že dolgo nismo bili. Naviti smo modrovali, da tko se jača in prišli do sklepa, da je treba več plezat.

Pejte (naslednjič z nami) plezat!

Alpinistična šola 2018/19

Vse kandidate za alpinistično šolo obveščamo, da je na voljo še nekaj prostih mest, zato podaljšujemo vpis do zapolnitve mest!

Pohitite in se nam pridružite!

Prijave sprejemamo po mailu: marjan.kozole@gmail.com ali na telefon 031 270 961 (Marjan Kozole, AI, vodja šole)

Izpitno obdobje

Sredi septembra sem imela najljubši izpit v svojem življenju. S strogim prof. Križaničem sva plezala smer Ogrin Omersa v Ojstrici. Smer gre desno, zelo levo in potem spet zelo desno pa še levo, da sploh prideš na vrh pa to povezuje par plezalno zelo uživaških cugov na gor. Smeri daje krasoto ena lepših poči, ta naju je oba navdušila. Prvič sem tudi plezala z dvema osebama v enem človeku: modrim profesorjem Križaničem in tečajnikom Jakom, z obema mi je bilo v čast.

Za “protiutež” sem naslednji vikend šla z prijateljicama Marijo in Tjašo v Široko peč. Na dostopu sta bili  neizprosni, kot da se izpit še ni končal. Zagrizle smo potem v par cugov V stebra, nato pa prečile greben Široke peči. Široka peč je znana po svoji krušljivosti, tak je tudi greben. Ti pa zato poplača z vrhunskimi estetskimi razgledi, potem za streznitev spet dobiš kakšen mali kamenček v glavo, ki ga prinese veter.

 

 

Vremenska napoved
Zadnji komentarji