PRVI ALPINISTIČNI VZPONI (Virens v Koglu + Iglič-Verbinc v Štruci; Svetelova v Planjavi)

Letošnji tečajniki smo zaenkrat s šolo zaključili in to pomeni skrajni čas, da pobegnemo iz Turnca v malo višje skale. V preteklem tednu mi je tako uspelo iti na dve turi – v ponedeljek, 14. 6., je Matjaž v navezo vzel naju z Alešem S., v nedeljo, 20. 6., pa smo se na turo odpravili štirje – Tadej, Špela, Maja in jaz.

Z opisom prve ture sem že malo pozna, a ker je to bil moj prvi alpinistični vzpon (oz. sta bila dva), se spodobi, da ji vseeno namenim nekaj besedic. V zgodnjih urah smo se odpravili iz Ljubljane proti Kamniški Bistrici, nato pa naprej proti Koglu.

Če dobro pogledaš, ga lahko vidiš.
Kozorog vreden svojega imena.

Do vstopa v steno smo se že pošteno ogreli, zato smo si vzeli nekajminutno pavzo, se pripravili in naša prva smer, v katero smo vstopili, je bila Virensova v Koglu. Ob vstopu nas je spet pozdravilo sonce.

Matjaž in Aleš med pripravo na vstop v drugo smer; Iglič-Verbinc v Štruci.

Dile pod nogami bi med sestopom prišle prav. 😀

Plezanje je bilo prijetnejše od sestopa, saj smo bili med njim že rahlo utrujeni, sneg pa nam je pobral še nekaj dodatne energije.

Utrujenost ob koncu ture je bila upravičena in so jo kljub vsemu spremljali pozitivni občutki ter zadovoljstvo. Dan je bil super (Matjaž in Aleš, hvala!) in komaj sem čakala na novo priložnost za pobeg iz Ljubljane.

 

Imela sem srečo in se že v nedeljo odpravila po nov vzpon. Izhodišče ni bilo daleč od ponedeljkovega, saj smo se odpravili proti Kamniškemu sedlu. Pot do sedla je ob pogovorih minila precej hitro, zato smo si tam privoščili malico, si s pomočjo vodnička ogledali smeri, ki smo jih nameravali preplezati in se nato odpravili pod steno. Ena naveza sta bila Tadej in Špela, druga pa midve z Majo.

Špela med razvajanjem na sedlu.

Z Majo sva ob vstopu v smer Svetelove našli klin, tako da sva vedeli, da je vsaj začetek obetaven. Nadaljevanje smeri mogoče ni bilo najbolj optimalno, saj sva po vsej verjetnosti preplezali kakšno varianto – pa nič za to. 😉

 

Imela sem se prav luštno.

Vmes naju je ujela megla, zato sva na vrhu smeri čakali in se odločali med spustom po vrvi in še eno smerjo ali pa nadaljevanju po grebenu do vrha Planjave – na koncu sva se odločili za drugo možnost. Pot po grebenu se je precej vlekla in je šla počasneje kot sva pričakovali. Predvsem Maja se je kot prva v navezi precej namučila, saj trenje vrvi ni bilo ravno zanemarljivo. Preden sva prišli do pravega vrha, nama je že dvakrat umrlo upanje, da sva ga že dosegli.

Srečni, da sva končno na vrhu.

Ko sva ga zares dosegli, ura ni bila več ravno zgodnja, zato sva morali pri sestopu kar malo pohiteti, da nama Tadej in Špela ne bi prehitro pobegnila v dolino. Med potjo pod sedlom smo se zopet ujeli in prijetno zaključili turo. Hvala vsem trem za odlično družbo. Še posebej pa hvala tebi, Maja.

 

Objavo je napisala Zala 🙂

 

X (Steber Planjave)

V nedeljo smo se odpravili plezat na Planjavo. Štartali smo okoli 8ih iz Jermance. Na sedlu smo si ogledlai steno. Zala in Maja sta se odločili za Svetelovo smer, midva s Tadejem pa sva izbrala smer X. Okoli pol enajstih sva vstopila v smer. Na začetku je precej vertikalna (IV). Večino časa plezava po plati, nato sva se srečala z žlebom, ki mi je bil zelo všeč. Za tem stopiva na ozek grebenček, kjer smer postane položnejša.

Desno po žlebu

Pogled na Kamniško sedlo

Sledi še nekaj plezanja do grebena Planjave.

Na začetku grebena

Pot sva nadaljevala po grebenu do vrha Planjave. Sestopila sva po markirani poti do sedla, nato po milišču, kjer sva srečala Zalo in Majo.

Bil je dober dan, saj smo cel dan preživeli v Kamniško Savinjskih Alpah.

Tadej, hvala za vodenje pri prvem alpinističnem vzponu ter Zali in Maji za dobro družbo.

Čas Naguala – Kalška Gora

Še ena iz (še vedno) aktualne zime. Na radar sem jo vzel že nekaj let nazaj kot udeleženec tabora v Kamniški Bistrici. Takrat zaradi velikih količin novozapadlega snega niti poizkušali nismo. Še peš do sedla ni šlo.

 

9.4. je bil dan z izjemno toplim jutrom. Že od avta v kratkih rokavih. Morm priznat, da me je malo skrbelo, da z plezarijo ne bo nič.

Vroč dostop. Smer je od daleč vseeno obetala.

Že prvi metri so pokazali, da ne bo slabo. Z višino se je kvaliteta snega in ledu samo izboljševala. Po Evinih kriterijih je bilo že za ledne vijake. Kmalu naju je zajela gosta megla. Dan se je iz prijetnega sončnega v trenutku spremenil v neprijetno zmrzovanje.

Prvi raztežaj

Mraz na štantu

Našla sva tudi stare svedre, ki so omenjeni v vodničku. Nad smerjo sva bila navdušena, lahko bi je bilo za kakšen raztežaj več. Razmere so bile z izjemo prvega raztežaja vrhunske. Sestopila sva po lovski poti proti Žagani peči. To pa je bila čisto posebna zgodba mogoče celo vredna svoje objave.

začetek enega lepših raztežajev

Plezala sva: Eva Ulčnik (AO Rašica) in Nejc Turnšek

na vrhu

Debela peč Jesih Potočnik

Kljub omejitvam sem tudi to zimo uspel nekaj splezati. Ta je bila že nekaj časa na seznamu želja in bila je res dobra. 6.3. je bil dan ko sva z Marjanom krenila proti Krmi. Zaradi zaprte ceste sva imela zjutraj prijetne ogrevalne metre po ravnini. Pod steno sva ugotovila, da sva na prvi pogled brez ključnega dela opreme, vendar sva ga z iznajdljivostjo nadomestila.

 

 

 

 

 

 

 

 

Spodnji del stene do kamina sva plezala nenavezana, sam kamin nama ni povzročal preglavic saj je bil dobro zasut.

Zgoraj v strmejših raztežajih pa sva porabila kar nekaj časa. Napredovala sva počasi zaradi neuporabnega snega. Izstopila sva v trdi temi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sestopila sva na Pokljuko kjer naju je čakal prevoz, večerja, voda in pivo. Slava in čast prevoznicam.

Nad prečko v zgornjem delu sva pustila BD ledni klin. Če ga kdo prinese v dolino menjam za pivo 🙂

Plezala sva Marjan Kozole in Nejc Turnšek.

Prontarska v Velikem vrhu Košute

Da greva Slovensko sem se upiral samo za to, ker sem vedel, da nama bo žal, če ne bova šla kej lepga 🙂

Na krasen dopustniški četrtek odpeljeva z Jako en avto pod Matizovec. Pogled na golo južno steno Košute je kazal, da bova nesla smuči gor in dol. Z drugim avto se odpeljeva na parkirišče za planino Korošico. Kot dva Čeha se v addidaskah odpraviva po suhi cesti a jih že po dveh ovinkih zamenjava za pancarje in smučke in se dvigneva pod smer. Snežni beton je že spodaj kazal, da bo plezanje v smeri prava poezija. Vsi skoki do vrha zaliti, kot tudi obvoz velikega balvana.

Po cca 1.45h pogledava proti Kofcam in vidiva, da smuka bo! Sicer sneg precej težek/južen ampak smuka zaradi tega nič slajša. Se mi zdi, da so naju štiri pupe na Kofcah slišale vriskat na poti navzdol. Ker je koča zaprta med tednom sva odsmučala naprej še cca 150 višincev v gozd in potem mimo Matizovca po cesti do parkirišča, kjer so naju čakali še vedno lepo ohlajeni čehi 🙂

 

 

AGT + priznajmo in obžalujmo svoje grehe

Da malo poživimo dogajanje na spletnem ferajnu (in ker mi je novopečeni 40-letnik obljubil batine na sprejemu, če ne bom začel pisat) sem spravil skupaj nekaj zimskega dogajanja izpod mojih, predvsem, smuči ter malo manj, orodij.

Sezona zimskih aktivnosti se je v resnici začela že oktobra ko sem naklofal nekaj trivialnih turnih smukov s »Šmergldilami«. Do danes se jih je nabralo cca 40 +/- 5, največ s fotrom (AO LJ Matica), sam ter z Matijo in Štulijem Jr. Na splošno je smučarska sezona bogata in kot kaže si lahko turnosmučarski sladokusci obetajo dobrih zavojev nekje do polovice junija… Ogromno je bilo pršiča, velikih količin snega in neko obdobje je bila vsaka naslednja tura »Najboljša do zdej«.  Vseh ne bom našteval, za izpostaviti je nekaj Tour de France-ov po Pokljuki v pravi powdermaniji

S Plesišča proti Konjščici

=

 

Kar nekajkrat sem bil v Tamarju in pod Kriško steno, Veliki Draški vrh, Mojstrovke… Največji presežek sta bila spusta s Curtissonsa in Vrha Strmali (Forca dei Diestis) v, zame, idealnih spomladanskih pogojih s 3.7cm odjenjano podlago. V alpinističnem smislu ni bilo prav veliko zahtevnih spustov. Še največji približek je bil Jalovčev ozebnik, Osrednja grapa v Begunjščici, Zahodna grapa v Begunjščici, Žleb med Palcem in Zelenjakom, Osrednja grapa v Viševniku…

S Petro, Galo in Anžetom smo ga nažgali s Trupejevega P.

S fotrom na Babi

Pa nizbrdo le-te

Na planino Rožca

Z vrha Curtissonsa

Štart pista v Osrednjo grapo Velikega vrha Begunjščice

In v njej

Zahodna v Begunjski Vrtači

 

Ker se je veliko smučalo, se je nekoliko manj plezalo a vseeno železnina ni čakala na Maj. Tako sva z Nejcem v januarju uživala v Logarski, kjer sva plezala Palenk in Slap pod Sušico. Nekaj dni za tem sva z Matijo odkrivala nižje slapove po Ljubljanski kotlini. Po priporočilu Vida, sva se odpravila v Gonte pod polhograjskim Toščem kjer sva splezala 1. in 3. slap, se spakirala v avto in po namigu fotra dirjala pod grad Turjak kjer sva v Bajdincu plezala 2. Bajdinški slap ter še njegov daljši levi pritok. Naslednji dan smo z Nejcem in Luko pošihtno leteli v Tamar in splezali Centralni slap. Nekaj dni za tem je Luko zamenjal Matija in v Tamarju smo splezali še Slap nad Votlino (Skriti) ter Desni slap, ki je bil v obupno rahitičnem stanju. Z Matijo sva plezala še Srednji slap pod Prisojnikom. S Štulijem in Matijo smo prek Lenuhove, ki je bila letos očigledno avtocesta, dostopili nad Zahodno grapo v Begunjski Vrtači, ki smo jo nato posmučali.

Nejc v Slapu pod Sušico

1. Slap v Gontah

Matija v 3. slapu v Gontah

Bajdinc

Nejc v Centralnem

Pa Skritem

Pa Desnem

BochkaBass bo ful na glas in klobase sam za nas.

Matija v Srednjem slapu

Javoršek v Srednjem slapu

Danes pa smo z Nejcem in Matijo zarinili v AGT, ki je letos v odličnem stanju. Spodnji strmejši raztežaji se bahajo s škripajočo podlago ter ledom, akoravno ključno mesto smeri v 3. raztežaju predstavlja oznaka M. Zaenkrat je treba haklat le na dveh mestih, a s Kamniško navezo, ki je bila danes pred nami v smeri, se strinjamo, da so temu detajlu šteti dnevi in bo M dobil še kako številko zraven. Ko se smer prelevi v grapo pa sledi še nekaj štepanja do vrha Begunjske Vrtače. Na strmejših delih je grapa čedno predelana, kjer pa so naklonine užitne za Elanke (in njim sorodne plohe), je sneg nepredelan. Za vmesna varovanja so nam močno prav prišli snežni klini, vijaki, katerih uporabna dolžina se bo verjetno počasi (beri hitro) skrajševala ter kak metulj v drugem raztežaju.

Nejc v vstopnem raztežaju AGT

V ključu smeri

Festival polke in valčka

Pejte plezat! Oziroma, pišite, fotkejte, pričajte o tem!

Jaka, vse najboljše in trdno sklenem da se bom poboljšal!

 

Prvič v skali

Piše tečajnica Anja:

V soboto, 10. oktobra 2020, smo ujeli verjetno enega izmed zadnjih letošnjih sončnih in toplih jesenskih dni za prikaz gibanja naveze v skali. Šli smo v Gradiško turo pri Vipavi. Na parkirišču v Vipavi smo se razdelili po navezah, tako, da je imel vsak alpinist v navezi po enega ali dva tečajnika. Tečajniki smo plezali kot drugi v navezi. Vsaka naveza je ubrala svojo smer glede na zahtevnost in izkušenost tečajnikov. Do vstopa v smeri smo hodili približno 15 min, potem pa se je začelo plezanje. Najprej smo plezali smer dolgo približno 100m, pri tem pa je alpinistka Maja, ki je bila v navezi z mano in Špelo, prikazovala izdelavo različnih sidrišč in nama pojasnjevala zakaj je v posameznih primerih izdelala tako sidrišče kot ga je, v katerih primerih je tako sidrišče dobro in v katerih primerih ni. Pri plezanju je nameščala vmesna varovanja, ki smo jih tečajnice med plezanjem odstranjevale. Izkušnja je bila super, saj nisem še nikoli plezala, pa sem dobila celotno sliko kako poteka samo plezanje in gibanje naveze, poleg tega pa sem lahko spraševala vse kar me je zanimalo. Me je popolnoma navdušilo in komaj čakam, da gremo spet 🙂

Planjava, Mali cekin (V,160m)

Tik pred napovedanim nedeljskim sneženjem sva s Heleno izkoristila še zelo toplo jesensko soboto in se odpravila v Planjavo.

V vodničku piše, da je to eno najmanj obiskanih skalnih področij zaradi dolgega pristopa, meni osebno pa je 2 uri pristopa bilo prav prijetnih na tak lep dan. Mogoče zato, ker vsako turo vzamem kot celoto in ne samo hitenje čez smer, da naredim kljukico. Iz Jermance v Repov kot, kjer sva “iskala” lovsko pogorišče, kjer se potka odcepi pod levi del JV stene. Pogorišče sicer ne vem kaj je, je pa sama stena že lepo vidna iz same poti.

Smer poteka čez celo ploščo do same grape, kjer preči desno še dva raztežaja.

Prvi raztežaj so prave Pakleniške plate z res malo varovanja. Skala je pa odlična tako, da večji težav to ne povzroča.

Drugi raztežaj nič posebnega, čeprav je v skici vrisana/opisana V plata, ki pa je gladka kot keramika z nič varovanja in dvomim, da gre kdorkoli čez njo. Levo mimo nje II do štanta.

V vodničku piše “vodoravno desno preko luske”. Tukaj sem ves čas, ko sem čakal Heleno, gledal to lusko, kako je izpostavljena in čedalje ožja do konca, če je prava ali ne.

Ko sem se že prepričal, da je tole prava pot in se skoraj spustil v njo, sem se spomnil, da v poplavi socialnih medijev nisem videl niti enega “selfija” v njej. Prečka je res fotogenična 🙂

Vzamem še enkrat telefon v roke in najdem “fotko iz detajla smeri”, da je prava luska 2 metra nad vstopom v njo… Od spodaj pač ni tolk očitna.

Mimo luske, na manjšo poličko za roke in čez. Sledi še zajeda, ki se lepo spleza po desni plati in ven.

Sestop je levo čez borovce cca 100 m nazaj dol do abzajla. Mimogrede za orientacijo: sam abzajl je cca 10 metrov nad sidriščem, preden se lotiš luske.

Še dobra urca sestopa do Jermance in letošnja vzponov kar bogata letna sezona se zdi pri koncu

 

Gregor

Spominska smer Janeza Robiča

Baje je indijansko poletje in ga je potrebno izkoristiti. Pa še dopust ostaja. Za četrtek je bil napovedan dež okrog 15.00, zato sva z Jernejem (AO Rašica) krenila v Malo Mojstrovko, kjer sta dostop in sestop kratka, pa še smeri ne preveč dolge. Izbral sem sem smer Spominsko Janeza Robiča, da ne bodo Rašičani plezali samo klasike 🙂

Smer takoj začini vstopna prečka, ki poteka mimo luske za katero se res nočeš z vso silo obesit. Za njo te zgoraj pričaka klin

Ko končaš prečko te čaka masten kaminček, nad njim pa nekaj lepega poplezavanja.

Sledi nekaj slabših metrov naložene trojke, kjer tudi varovanje ni ne vem kaj. Je pa precej široko območje, kar ti daje več možnosti za prehode.

Sledi res lep zaključek smeri, čez plošče v desno, kjer se priključi zahodni raz

In izstopni kamin

Smer bi odsvetoval za tečajnike, ki še nimajo izkušenj s prečkami in tipično slovensko podrto trojko 🙂

Sam sem užival 😉

Vzhodna v Mali Rinki

Ko je še stala stara koča na Okrešlju sva s Heleno tam prespala s planom splezati Vzhodno v Mali Rinki. Tabor ČAO na isti lokaciji naju je takrat preusmeril v Celjsko smer. V začetku septembra sva bila zgodnja in iz doline direktno pod steno v kateri sva bila sama kljub izredno lepi vremenski napovedi. Edino en vlak pohodnikov je šel mimo naju v Turški žleb medtem ko sva vlekla opremo nase. Vstop v smer je direktno iz pešpoti skozenj.

 

Začetna desna prečka okrog stebra je bila hitro za nama in potem se začne lepo poplezavanje naravnost gor do plošč. V planu sva sicer imela levo varianto izstopa ampak je bila na razcepu desna plošča ravno tako mamljiva in sva odcep dejansko spregledala, kar sva ugotovila, ko sva bila že ven iz smer in se čudno spogledala na vrhu stene.

 

Izredno lepa smer, kompaktna skala z narejenimi štanti in dovolj dobrim varovanjem.

 

Vremenska napoved