Sezona poletne plezarije se bliža koncu in danes zopet zajadram v Bele vode. Z menoj je Matija in v izogib gneči, ki jo zagotavljajo tiste dve ali tri pogosteje plezane smeri, odpreva Buscainijev vodniček.

Informacije o Južnem razu Stolpa Visoke Police (Spigolo sud, Torre delle Cenge) obetajo prijetno plezarijo na soncu v divjem ambientu, so pa dokaj skope: Buscaini opiše vstop in prvih 12m smeri, Mihelič pravi da je smer lepa, skala kompaktna…, na spletu pa informacij v bistvu ni.

Smer naj bi se začela zelo visoko v pečeh Visoke Police, na kosmati gredi s katere, nekoliko levo od Razu, štarta precej bolj znana in plezana smer Carratu-Perissutti in tudi stara Klugova smer, ki pelje po grapi, ki ločuje osrednjo steno Visoke Police in njen Stolp. No z Matijo sva si nekako zamislila da bi s plezanjem začela kakih 100m pod gredo, v vpadnici razu in višje nadaljevala po njem. To sva tudi storila in v 6 raztežajih splezala 240m izredno lepe, direktne linije na vrh Stolpa Visoke Police. Nekatera sidrišča so narejena, nekatera si pa urejaš sam- pri tem so ti v izdatno pomoč ušesa in metulji, do klinov pa ni skala nič kaj prijazna (opis smeri dopišem pod fotografijami).

Zaključek: Zelo elegantna, že iz doline očesu mamljiva linija v divjem ambientu. Lepa plezarija, ki niti najmanj ne zaostaja za svojo slavno sosedo v osrednjem delu stene ali pa Severnim razom Visoke Bele Špice.

(Zelo malo verjetno, da tudi v spodnjem delu te smeri še niso plezali, če nič drugega sva tik pod gredo našla sidrišče za spust po vrvi, ki je nemara koriščen pri alternativnem sestopu z Visoke Police čez Klugovo smer…No, ta vstopna varianta se začne 20m levo od Diretissime s črno ploščo in manjšim previsom ter nadaljuje po razčlenjenem pečevju do strmejših črnih plošč s katerimi imaš opravka v drugem raztežaju, ki te pripelje do urejenega sidrišča (en klin je precej labav), na katerega naletiš, če ciljaš na borovce levo od rumenih previsov. S sidrišča na juriš čez lusko (edini malce krušljiv del smeri) in do sidrišča 10m levo od same kante Stolpa. Če želiš plezati original te čaka črna položna plošča v desno in obvoz strehe po desni. Midva sva se  “iskanja najlažjega prehoda” lotila neuspešno in plezala od sidrišča po poševni razčlembi 10m v levo in nato strmo navzgor proti prvi strehi, ki sva jo pustila na desni, takoj zatem še manjša strešica v kateri naju nasmeje klin. Prestop pod njo v levo, nad njo rahlo proti desni in že sva na stiku z originalom. Po 15m sledi previs, ki ga tik pred zdajci prelisiči prehod okrog vogala na senčno stran stebra. Od tod še točno raztežaj poplesavanja do vrha stolpa.)

Dolžina smeri: 120m do grede+ 120m od grede do vrha= 240m

Težave: do IV+

Roccia: Ottima

…kar sva z Jero želela, v ponedeljek, izkoristiti za kakšno prijetno plezarijo. Brskanje po domišljiji in prelet južnih sten z dobro skalo me kar nekako vedno pripelje do Belih voda. Od Visoke police do Trbiške Krniške špice se vije cela paleta smeri, ki ponujajo prijetno plezanje na soncu.

Plezala sva smer Rampa Est. Takoimenovanih “Ramp” je v ostenju kar nekaj, vse pa so orientirane približno na jugovzhod. Poimenovane so glede na orientiranost neba, zato so imena malodane brezpredmetna 😀 No, midva sva plezala dokaj položno rampo, ki vstopi 20m levo od vstopa smeri Picilli-Cignacco v steni Punta Carlo Catinelli (V vodničku Giulie Verticali je umeščena v steno Male Lojtrice, v vodničku Alpi Giulie e Carniche Orientali pa v steno Velike Lojtrice). Plezala sva zelo lepo, lahko smer z odlično skalo, nekatera sidrišča so nabita spet druga povezana z ušesi in klini. V smeri tičijo tudi 2-3 klini za vmesno varovanje, ostala se da urediti na ušesa ali kak metulj. Sestopila sva s štirimi spusti po smeri.

Navzlic visokim temperaturam in Trubarjevem prazniku, so stene nad bivakoma samevale, z izjemo ene naveze, ki je iskala prehode nekoliko levo od smeri Piemontese- Ive v Mali Lojtrici.

 

 

S Tratarjem iz AAO sva splezala Sobotno smer v Planjavi.

Alpinistična duša ne pozabi kje se polni, tudi če ji je to v nekem obdobju redko dano. Domačnost stare naveze, zven dobro zabitega klina in topla skala jo spomnijo kaj v resnici je: srečna. Kljub temu da v življenju… zmeri neki je.

Pejte plezat!

Prejšnji četrtek sva se z Matijo mudila na Vršiču, kjer sva v Nad Šitom glavi plezala Rdečo pentljo, ki ponuja zelo lepo plezanje, v zelo lično opremljeni liniji, na nekaj delih se kakšen zobček še odkruši, ampak nič drastičnega. Sestopila sva z dvema spustoma po vrvi.

Včeraj pa sva se z Jero, ob spremljavi slovenskih šlager-pjevačev, klavirjev in ostalih grotesknih scen, sončila v Zgornjem stebru Brane.

Dolomiti so vsako leto na seznamu letnih dopustov, če se le da. Včasih sicer samo za podaljšan vikend, če pa je dobro leto, tako kot letošnje, pa za teden ali dva. Nikoli se jih ne naveličam. Vedno znova se rad vračam na lokacije, ki so me navdušile že v prejšnjih letih, če pa odkrijem še kakšno novo področje, sem pa sploh zadovoljen. Tako se je letos ponudila priložnost za obisk Brente. AO TAM je razpisal tabor in z veseljem sem se jim pridružil. Na koncu je bila udeležba zaradi različnih razlogov bolj okrnjena, kvaliteta družbe pa zaradi tega nič slabša. Špela, Marjeta, Matej in moja malenkost smo sestavljali bolj ali manj zagnane naveze.

Ker sta imeli punci čas samo do ponedeljka, smo prve tri dni plezali v bližnjih stenah v okolici Cortine in Falzarega. Prvi dan v plezališču Landro, naslednja dva dni pa v stenah Col de Bois, Cinque Torri in Laguzoi Piccolo. O plezalnih manevrih v kaminih Via Alvere je že Špela nekaj napisala, v ponedeljek pa sva se navduševala nad razčlenjenostjo skale v Via Ardizzon.

Špela in Marjeta sta se v ponedeljek vrnili domov, z Matejem pa sva se odpeljala do San Lorenza, kjer je izhodišče za Val d’Ambiez v skupini Brenta. Odločila sva se, da preostanek tedna preživiva na eni lokaciji, da ne izgubljava več časa za premike in spakirala nahrbtnike za pet dni. Ker v hoji po dolgi strmi betonski cesti s takšnimi prasicami na hrbtu nisva videla pretiranega užitka, sva si dostop skrajšala s taksi džipom, kar je sicer kar praksa v teh koncih.

Prvi dan sva splezala smer Armani v steni Cima Susat in smer Pfleger-Schmitt v steni Cima d’Agola, obakrat sva sestopila po ferati Castiglioni. Naslednji dan sva plezala v kraljici doline – Cima d’Ambiez, smer Linea Nera. Vrhunsko plezanje v strmi steni.

Raziskovanje doline sva nadaljevala in tretji dan dostopila pod JV steber Cime Tosa, kjer je še nekaj ostankov ledenika, se prekobacala mimo krajne zevi in vstopila v smer Alfonzo Zanetti, edino znano smer v steni. Po dveh raztežajih sva zavila desno in nadaljevala v iskanju najboljših prehodov proti vrhu. Za sestop s Cime Tosa je potrebno malce več smisla pri iskanju prehodov, ko pa enkrat prideš na pot, te ta elegantno pripelje nazaj na izhodišče.

Na koči sva se pozanimala o liniji, ki sva jo plezala, pa niso imeli nobenih podatkov. Menda stena ni preveč priljubljena. Zadnji znani vzpon v steni je oskrbnik zabeležil pred tremi leti. Verjetno zaradi slabše kakovosti skale v srednjem delu, ki sva jo midva precej zvito pregoljufala s prečenjem po polici v desno, do kamina, nato pa po poči 5 m navzgor do naslednje police, 10 m nazaj proti levi in navzgor v kot, do previsnega kamina s krasno razčlenjeno in kvalitetno skalo. No, neka elegantna linija ravno ni, je bila pa dobra avantura.

Za zadnji dan sva si izbrala nekaj krajšega, a nič manj slajšega. Smer Silvio Chini v Torre d’Ambiez ponuja strmo plezanje v dokaj dobro razčlenjeni skali. Ne vem, če je bila to posledica utrujenosti preteklega tedna, plohe sredi smeri ali grmenja med žimarjenjem po zataknjeni vrvi na sestopu, ampak obema se je zdelo, da naju je smer prelisičila tako s težavnostjo kot z dolžino, ki jo navaja vodniček. No, iz tistega grmenja potem k sreči ni bilo nič resnega. Zapel sem si tisto znano: “Čau sonček, kot si hodil do zdaj, sem se že vprašal, če te ne bo več nazaj …”

Z zadovoljstvom sva se silila še z zadnjimi konzervami in spakirala opremo za odhod v dolino. Sestopila sva peš (brez taksija), za kar nama je bila hvaležna denarnica, malo manj pa kolena. Sva si pa za nagrado privoščila osvežujočo kopel v tolmunih potoka, ki teče po dolini – neprecenljivo.

P. S. Ko tole pišem komaj dober teden dni kasneje, nedaleč stran od prestolnice evropskega alpinizma na improviziranem ležišču svojega avtomobila, s svojo boljšo polovico na drugi strani, pomislim: sej mi pa ni tko hudo… 🙂

LP, Marjan

12.7. Madona v NŠG

V torek dopoldne (12.7.) sva se z Jakobom Skvarča odpravila v NŠG in splezala smer Madonna (300m V, IV+/IV). Smer ponuja lepo plezarijo v kompaktni skali z veliko možnostmi varovanja (še vedno prav pride kakšen metulj). Na mestu kjer je v skici narisan detajl (VI) naj ta ne bi bil težji od V+ (po mnenju Jakoba), je pa kar fajn izpostavljen :). V smeri sva plezala izmenično.

 

20.7. Kratka nemška v Severni triglavski steni s Zimmer Jahn

Po krajšem plezalnem premoru z Anžetom, sva splanirala malo daljšo plezarijo v severni triglavski steni, da stestirava dinamiko naveze ter sva se odpravila v zgoraj omenjeno znano klasiko. V smeri sta bile še 2 navezi, ena tuja pred nama in ena vodniška naveza (oče in sin), ki sta naju prehitela brez težav (lajt end fest):). Izmenična plezarija je bila obema zelo všeč, kompaktna skala, dobra orientacija in tako sva kar hitro prišla na vrh stene.

Ugotovitev: Naveza deluje ko šus.

 

1.8. Severni raz v Mojstrovki

Ponedeljek, frej dan, gremo plezat! Z Anžetom sva spet v navezi, zaradi malo slabše napovedi in previdnosti, da naju nevihta ne ujame v steni, sva se odpovedala daljši turi (mogoče bo pa to naslednja objava) in se odpravila v lažjo in krajšo smer. Navrtano (škoda) smer sva splezala izmenično, na mestih sva jo malo falila ampak nič kaj strašnega, kmalu prišla na pravo linijo in splezala suvereno do vrha. V smeri je bila še ena naveza za nama. Smer ponuja kompaktno skalo, na mestih tudi malo manj, odvisno koga vprašaš.

To je za enkrat to, akcija plezat!!

Spodaj pa je še nekaj slikovnega gradiva 😀

Prve petice v Madonni

  Jakob direkt nad detajlom v Madonni

Lepa pleza u Madoni

Js in Jakob

 

Kratka Nemška

Zimmer-Jahn

 

Vstop v Severni raz Mojstrovke

J.Lo in Mengy v ozadju

Js in Anže (AnĐe)

Alpinistična šola je imela 25.-26.06 ledeniški tečaj pod Grossglocknerjem. Nočitev je bila organizirana na Erzherzog Johann Hütte s pristopom na vrh v nedeljo. Nekaj pridruženih članov, ki smo imeli v planu “le” Studlgrat in vrh smo se zaradi potrebnega sestopa pod greben in pa tudi ne najboljše vremenske napovedi odločili, da to izvedemo en teden kasneje.

Popoldanska vožnja do parkirišča, “spanje” v avtu do 2-h zjutraj, ko smo Lucija, Mitja in Gregor krenili proti Studlgratu. Ob cca 5ih smo vstopili na greben in ob 9.45 stali na vrhu v brezvetrju in brez oblačka. Sestop po normalki, preko  ledenika do avta in po 16ih urah krenili nazaj domov.

 

 

V torek po službi smo s Perotom in Arsenom šli na Kamniško sedlo in v večernih urah upali na pogled na skoraj polno luno in tako potegnili čez Šijo na Brano. Na vrhu smo bili sicer ob sončnem zahodu ampak je bila kar gosta oblačnost. Smo pa imeli vmes nekaj res lepih pogledov na okolico.

 

Po vrnitvi iz Brane smo na Kamniškem sedlu tudi prespali in se naslednji dan podali proti vrhu vrhu Planjave. Veter na sedlu je sicer kazal na to, da se ne bo dalo ampak smo vsi trije uživali v smeri Sivo upanje, ki te pripelje na zahodni vrh Planjave. Reljine platke in žlebovi so kar za dobre živce. Sicer zadnji raztežaj bi vsak alpinist speljal levo po kaminu, ampak cca 10 centimeterska poč čez res dobro skalo tudi ni bila slaba 😉

 

 

Že vmes med plezanjem v Planjavi dobim sporočilo, če imam naslednji dan po službi voljo še za na Vršič. Neke hude utrujenosti res ni bilo tko, da sem bil za. Ajda si je izbrala Košir – Brelih v NŠG, ki se je izkazala za precej lepo smer (minus nekaj krušljivih odsekov) in idealno za “after work”.

 

 

 

S Tratarjem (Akademski) sva v sredo zarana vedrila pod vsako drugo smreko. Po kavi na Češki koči sva šla za trening pošlatati skalo, ki je bila bolj suha, kot sva pričakovala. Za Grintovčev steber dovolj suha.

V soboto sva s Tedijem splezala Kaminsko v Zadnji Mojstrovki. Nimajo vsi take sreče, da bi jih med vročinskim valom nohtalo in treslo. Hladilnik dela! V spodnjem delu lahka plezarija, zgoraj lepi kamini, ampak ‘ni da’b kr letu’.

V nedeljo s Ferijem Belač Zupan. Vrhunska izbira za prekrasen dan. Vedno znova se čudim kako lahko kup kamenja človeku da občutek, da je natanko tam, kamor spada in da bo, nekako že, vse v redu.

Pejte plezat!

Nižja težavnost, krajši dostop, enostaven sestop, brez gužve, lahka orientacija, kul skala.

Po teh smernicah sva se včeraj z Matijo nekako znašla pod Poševno zajedo v Velikem Draškem vrhu. Hmm, no karakteristikam dostopa, sestopa in gostote množic plezalcev sva pripisala kljukico.

Težavnost je sicer nižja, sva pa plezala že kako lažjo IV-…pa tudi kako lažjo V- haha.

V osrednjem delu smeri, ki ga tvori “zajeda” (bolj kamin) je plezanje dokaj konstantno. Raztežaja, ki izstopata po težavnosti sta vstopni (kjer nisva izbrala najlažje variante- le teh je v levi vstopni varianti kar nekaj) in raztežaj, ki te iz osrednjega dela smeri pripelje na grede v zgornji tretjini stene. Raztežaj pod tem, kjer je v Slovenskih stenah narisana zajeda s previsom in obvoz le-te po levi čez “ozek kamin”, sva šla raje desno po razu, ki tudi ni bil sprehod, poleg tega pa izredno podrt. Malce hecna je skica in opis v tem delu smeri; na licu mesta je lepa, pravilna zajeda levo, previsen kamin pa desno, ampak kakorkoli že. Klini in narejena sidrišča se najdejo v radiju 15m levo in desno, kjerkoli, v območju te skalne tvorbe, se že giblješ. So redki, a jih najdeš ravno vsaketoliko, da veš, da nisi skrenil s puta. Skala načeloma ni gostoljubna do klinov, tudi že obstoječi so zabiti na 3/4 – dokaj plitve razpoke. Metulji so nama pa prišli zelo prav.

Orientacija ni zelo zahtevna, kamorkoli levo-desno bi skrenil v spodnjih etažah, bi pač zaružil v neprimerno bolj strmo steno. V zgornjem delu je pa zelo dober orientir kamin, ki ga “pustiš na levi”, seveda si moraš najprej predstavljati, kje bi lahko bil, preden ga zagledaš.

Skala se mi je na nekaj mestih zdela res klavrna, pač Julijci 🙂  Matiji pa nekoliko manj kot meni 😀 “Jaaavoršk, to kiblo tuki ane, te pa ne pipaj, pihneš pa gre u maline”

Sestop je sila enostaven in sila dolg, šla sva na Bohinjska vratca in nazaj v Krmo. Nemih pogledov sva ob spremljavi Dire Straitsov potamanila pršut in se odpeljala domov.

u lužo boš stopu!

Tako se je začel dopust s Špelo iz AO TAM.

 

Sredino jutro sva izkoristili na Vršiču. Imeli sva to čast, da sva v družbi avtorjev smeri splezali Intenzivko in Bitko. Smeri sta zelo lepi in zgledno navrtani. Debelim kapljam sva za las pobegnili in se v dežju odpeljali proti pogorju Wilder Kaiser.

Po zabavnem sosledju dogodkov sva spali na parkingu. Luž za Ferdota je bilo nešteto, napoved pa je obetala lep četrtek. Odločili sva se za Kraxengrat v Kraxenkopfu. Greben je krasen, primeren za dan po obilnem deževju, ambient poboža dušo.

V petek nama je napoved zrihtala pavzo, zato sva se razgledali naokrog in naredili plan za vikend. Tudi napenjanje tende s pravim padcem, da voda dovolj hitro odteka, je veščina.

Sobotno jutro je bilo hladno, stene nad Gaudeamushütte pa namočene. Izbrali sva smer Jakobsweg v Vordere Karlspitze. Ko se je pokazalo sonce, sva se pred abzajlom še poigrali v raztežajih nad polico, ki preči steno.

Spali sva v kampu ob jezeru Tiersee. Kamp ima lasten dostop do jezera, kar je velika prednost. Mnogo jezer v Avstriji je ograjenih, ker je obala privatna lastnina.

V nedeljo sva si izbrali smer König der Löwen v gori Treffauer. Le spretno premišljeni taktiki se lahko zahvaliva, da sva iz smeri izstopili prvi. Eni so nama rekli “crazy girls from East”, drugi so nama peli “wild thing, you make my heart sing”… Ob sestopu sva opazovali vlakec desetih navez, ki so se drenjale v steni. Smer je čudovito speljana po čvrsti skali. Priporočava obisk med tednom.

Celo področje, ki sva ga raziskali, je lepo opisano v novem vodničku Wilder Kaiser avtorja Marcusa Stadlerja. Za večino smeri avtor priporoča 10 hitrih šling ter osnovni set oreščkov in prijateljev. Pogorje Wilder Kaiser ponuja boljšo kvaliteto skale, kot smo je vajeni, urejena sidrišča za spuste in uhojene poti.  Zdi se mi škoda, da so svedrovci posejani precej na gosto ob neštetih možnostih za nameščanje premičnih varoval. Nezaslišano se nama je zdelo, da so ponekod v steno zavrtane luknje in skoznje napeljane vrvi, kot navadno skozi naravna ušesa.

Navdušeni sva bili nad lepoto gora, ne pa nad pretirano opremljenostjo in neštetimi opozorilnimi tablami, ki jih Tirolci radi nabijajo na vse, kar zdrži list papirja in 4 rajsnedlne. Mojstrsko sva izkoristili sončna obdobja in se precej zabavali, ko je padal dež.

Ponovno sem spoznala, da štantmuhce brenčijo pesem mojega srca.

Pejte plezat!