Ledno plezanje v Sappadi

Pretekli podaljšan konec tedna smo vertikalovci uživali v ledni plezariji v italijanski Sappadi. Zaradi dobrih razmer (putrčka) ter festivala lednega plezanja Icefest, se je izkazala kot obljudena lokacija ljubiteljev ledu.

Vikend so otvorili Maja, Nejc in Tadej, ki so v četrtek prepikali Lacrime Ibernate (WI 4, 200m). V petek se jim je pri osvajanju slapu Lo Specchio di Biancaneve (WI 3+, 240 m) pridružila Eva. Štafeto osvajanja »Sneguljčinega ogledala« smo v soboto prevzeli Jure, Rok ter tečajnik Matej:) Da ni bila gneča prevelika, so se ledolomilci (Maja, Nejc, Tadej) premaknili v sosednji hrib ter članstvu primerno splezali slap Vertical (WI 4+, 180m). Kot vedno je bil vikend prekratek za vse želene podvige. Maja in Nejc sta ga zaključila s preplezanima 60 (WI 4) ter 100 (WI 5) metrskima slapovoma, z Evo sva se učila »šraufanja« v Carpe diem (W, II 3+, 220m), Jure in Rok pa sta krotila štrik v Lacrime Ibernate.

Na poti proti domu so se že porajale ideje za nove podvige…od snega do skale…:)

 

Drugi slap v Krnici prvi slap

Po lednem tečaju je ostalo navdušenje po pikanju ledu, zato sva z Anjo pocukali Menota in Blaža, če bi naju peljala plezat kakšen slap.
Meno je izbral Drugi slap v Krnici, kar je odlična začetniška destinacija.
Že pristop do slapu je bil poledenel zato smo vedli, da nas sigurno čaka vsaj nekaj ledu. Razdelili smo se v naveze Meno in Anja, ter Blaž in jaz. Prvi cug (meni najljubši) je bil lepo narejen, malo bolj steklen led, vendar se je dobro plezalo.

V naslednjih cugih so bile malo mešane razmere. Čez en del grabna smo se sprehodili, ker je kopen, kjer pa je bil led, pa je bila dobra plezarija.

Nato pa že slavna zavesa, ki je lepo narejena (ampak najbrž ne bo več dolgo). Led je bil super (vsaj pomojem), lepo se je hakljalo in dobro držalo. Anji se je najbolj luštalo v tem cugu, ker je bil najbolj pokonci.

Splezali smo še en cug nato pa,smo se odločli da zaključimo, ker so se začeli delali talarji. Abzajlali smo se na malo bolj migajoče borovce (ki dokazano dobro držijo-Anja jim ni preveč zaupala). Za spust smo porabili malo več časa kot za samo plezarijo, zato pa sva se vmes še naučili zlagati štrik.
Za naju je bil tole prvi preplezan slap in odlična izkušnja, za kar sva hvaležni Menotu in Blažu 🙂

 

 

Zimska tura – Vrtača po Ipsilon grapi

V soboto, 25.1.2020, smo imeli tečajniki zimsko turo. Naš cilj je bila Vrtača, ki smo jo nameravali osvojiti po Y grapi. Vodila sta nas Maja in Nejc.

Zgodaj zjutraj smo se s popolno zimsko opremo odpravili proti Domu na Zelenici. Tam smo si nadeli plazovne žolne ter preverili sprejemanje in oddajanje signalov. Vse je štimalo in polni pričakovanj smo odkorakali naprej.

Na Suhem ruševju smo zagledali več skupin gorskih reševalcev, ki so imeli ravno tisti dan usklajevalni seminar. V eni izmed skupin, mimo katere smo šli, je veselo mahljal z repom prikupen labradorec.

Kmalu zatem smo se ustavili, se malo okrepčali, nato si je vsak oblekel plezalni pas, si nataknil dereze in vzel v roke cepin. Nejc nam je ponovno pokazal kako se stopa z derezami in rokuje s cepinom. Začel se je strm vzpon po pobočju. Ker nas je ovila megla, nismo mogli videti globine za seboj, a smo strmino terena čutili z vsakim korakom. Dereze so dobro prijemale in počasi smo prisopihali do vstopa v grapo. Začel se je »ta najboljši« del ture – vzpenjanje po grapi. Najprej z enim cepinom, potem z dvema. In tako smo, pod budnim očesom Maje in Nejca, ki sta nam ves čas dajala napotke, osvajali tehniko vzpenjanja po grapah. Nekateri smo se čez skalne skoke zaradi boljšega občutka navezali na vrv.

Zgoraj na sedelcu je precej pihalo. Ko smo se vsi zbrali, smo stopili na vrh Vrtače ter naredili skupinsko fotko. Tedaj so se meglice razmaknile in lahko smo videli Blejsko jezero. Sestopili smo po Južni grapi in uživali ob pogledu na Begunjščico, Roblekov dom, Srednji vrh in Dom pri izviru Završnice.

Na povratku smo nad Domom na Zelenici povadili še ustavljanje s cepinom. V načrtu smo imeli tudi »abzajlanje« s Spodnjega Plota a sta se naša vodja odločila, da si vajo prihranimo za drugič, kajti bila je že pozna ura.

Turo smo zaključili v Irish pubu v Tržiču, kjer smo zadovoljno trčili s kriglami radlerja in predebatirali turo. In imeli smo zares prelepo turo! Za mnoge od nas je bil to prvi vzpon po zasneženi grapi. Bili smo zelo dobre volje in le-ta se je nadaljevala med vožnjo domov – vsaj za naš avto lahko to potrdim : ). Mi smo se v Ljubljano pripeljali ob zvokih legendarnih Led Zeppelinov.

Maja K.

              

Skoraj Romatenspitze

Prejšnjo nedeljo smo se odpravili v lov za novim pršičem na Romatenspitze. Po poti navzgor so nas spremljale prijazne snežinke, v zgornjem delu pa nas je pričakal nič kaj prijazen veter. Nekje 200 višincev pod vrhom smo se odločili, da odsmučamo navzdol. Pri spustu smo bili nagrajeni z dobro mero suhega pršiča, ki je bil ponekod napihan in tako že dovolj globok za pravo “plavanje”. Naslednjič pa do vrha!

Smučali smo Maja, Nejc, Ana in Anja.

TEČAJ: ZALEDENELI SLAPOVI – LEDNA TEHNIKA

V soboto, 18.1.2020 smo izvedli tečaj v zaledenelih slapovih. Tokrat zdesetkana ekipa petih +1 tečajnikov (Thibaut, Matej, Anja, Maja, Meta, Anže), štirih pripravnikov (Jure, Ana, Jan, Jasmina,), ter Tone in Nejc, ki sta tečaj vodila, smo se odpravili na Jezersko in zajadrali pod Vikijevo svečo. Tam smo se udobno namestili in z Nejcem še enkrat predebatirali opremo za ledno plezanje ter način plezanja. Nato je besedo prevzel Tone in lotili smo se sidrišč v ledu. Najbolj fascinanten, je bil, kakopak, produkt sovjetskega uma izpred 90 let, sidrišče Abalakov in različne kombinacije povezav le tega v varno sidrišče. Nato smo se pod njunim nadzorom lotili same izdelave sidrišč. Nejc nam je pokazal tudi nameščanje vmesnih varovanj in gibanja med plezanjem, ko je napeljeval vrvi, ki smo jih kasneje uporabili za plezanje na top rope. Tone nam je prikazal izdelovanje sidrišč za spust po vrvi in po kolapsu v glavah, ki ga je povzročilo inženirsko zasnovano sidrišče za spust na ledenem vijaku, smo se te umetnosti lotili tudi sami. Za konec smo splezali še dve krajši liniji, ki nam jih je predhodno napeljal Nejc in se spoznavali s »talarji«, putrom in vsemi vrstami ledu, ki jih tokrat v spodnjem delu ponuja Vikijeva sveča. Tečaj smo s Tončkovo zaključno besedo in analizo sklenili pri Planšarskem jezeru v vedrem vzdušju.

V objektiv nas je ujel Jan.

Izognila sva se promenadi

Precej logična izbira v zadnjih tednih je debato zapeljala v Logarsko in na Jezersko, kjer škripa od podna do vrha.  Zimske klasike se ob vikendih spremenijo v promenado na Čopovi, in ker imava z Nejcem posrečene urnike, se za plezarijo zmeniva v četrtek, kraj zločina pa bo Vzhodna v Mali Rinki, ki je kot njene sosede menda super narejena.

Že med dostopom sva »uočila« bolj direkten vstop od originala, kjer sta se že gužvali dve navezi. Nejc je našel lušten, zalit prehod in po dveh raztežajih sva bila v ustaljenih tirnicah. Sama smer je bomba, ker se o njej širi dober glas, tudi že precej razorana in naluknjana, temperature so bile človeku prijazne, razmere pa že klišejsko idilične, je fino zalita, zato skalo le dvakrat pohodiš. V zadnjih raztežajih sva si jo popestrila z levo izstopno varianto čez plate, ki so prav tako dobro zalite, začnejo se v ledu, nadaljujejo s škripanjem, končajo pa na vršnjem grebenčku, ki ga čez dan dobi sonce in je zato nekoliko bolj gnilo, a nič drastičnega. So pa poletni klini pokriti in je malo manj možnosti varovanja kot v spodnjih raztežajih. Morda še komu pride prav kak ledni klin, nama je.

 

Nejc je celotno smer splezal v vodstvu in me, škorca, uvajal v užitke vibriranja cepinov.

Prednovoletno druženje

Za vikend smo se Vertikalci veselili v Koči na Gozdu.

Kot mali otroci veseli snega smo izkoristili sobotni dan. Nekateri so dan preživeli na tečaju zimske tehnike na Vršiču, drugi po okoliških strminah.

Zvečer smo se zbrali za mizo in po dobri večerji pregledali vzpone preteklega leta, najbolj aktivne člane pa tudi nagradili. Ančka in Rok sta dobila čestitke za napredovanje v statusu. Z batinami smo šparali.

Vsi smo nestrpno čakali Marjanovo in Špelino predavanje o plezalnem potovanju v ZDA s katerega sta se ravnokar vrnila. Doživeto predavanje, nešteto zgodb in norih dogodivščin… za kratek čas smo se skupaj preselili v topel svet ameriškega plezanja. Le kdo si ne bi želel (spet) tja?

Fotkal nas je Jan.

 

 

 

6 ur preklinjanja in nohtanja v NŠG

Z Rokom sva bila odločena, da greva za uvod v zimo na prvi decembrski dan nekaj splezat. Že poleti sem si zamislil splezat Košir-Brelih, pa sva takrat s soplezalcem zgrešila vstop in sva zarila v varianto Deržajeve. Ker tudi Rok še ni plezal te smeri, sva si rekla, »Ok, greva pogledat, bova že našla!«. Napoved je bila čudovito slaba. Vsaj do 11.00 naj ne bi snežilo, pa je nekako skoraj od začetka padalo po nama – če pa že ni snežil, pa so naju zalival pršni plazovi. In to čez glavo.

Pod steno se naveževa in Rok najprej poizkusi po desnem žlebu, kakor gre original, vendar po 5 metrih odneha. »Slabo zgleda«, pravi. (medtem prideta dva znanca iz AO Matice in je precej smeha…zakaj, pa rajše ne bi 😊) Ok, potem pa greva direkt naravnost gor. Rok hitro pride do štanta, jaz za njem. Kam naprej? Nekam levo in gor, pa potem proti stolpu. Nekje desno od stolpa zarinem v kamin, nad katerim štantam, pri čemer mi en klin odleti nekam v globino. »****, pa ne že spet!?«, si rečem (letos sem že preveč klinov pustil v stenah in pod njimi); »No, bom pa spomladi malo bolj zgodaj prišel z iskalcem kovin«, si mislim.

 

Pride Rok do mene, spleza sitno prečko do vstopa v kamin pod stolpom in štanta na vrhu stolpa. Meni medtem tako zanohta, da ko pridem na štant, se že pripravim, da izbruham ves zajtrk. Po par minutah segrevanja, nadaljujem v prečko in pridem do kamina, kjer je urejen štant na takem mestu, da sem bil v trenutku kot snežak, saj so neprestano iz vrha kamina leteli pršni plazovi. Rok v naslednjem raztežaju z nekaj težavami pri izstopu izpleza iz kamina, gre desno v sitno prečko in pred zadnjim kaminom uredi štant. Ko pridem do Roka, se ponovi zgodba izpred dveh raztežajev. Tako močno mi zanohta, da bi se že drugič skoraj poslovil od zajtrka. Nekako pridem k sebi, vendar niti slučajno se ne počutim, da bi šel naprej. Rok medtem preveri skico in zarine v kamin. V kotanji se ustavi, zatakne metulja in po polički pogleda okoli levega »vogala«. »Ne, po originalni ne bo šlo. Kar čez direkt čez streho kamina bo treba!« Obrne se, mi zakliče »Drži me!« in začne plezat. Nekako najde mini-stop za konico leve dereze, za desno pa manjšo poličko na drugi strani kamina, ki je neprijetno nagnjena nazaj in niti ne moreš dobro stati na njej. S cepini išče kakršno koli luknjo na vrhu, ker sneg ni in ni držal in je bilo kot, da bi zabijal v mivko. Nekako mu končno uspe zataknit cepina, se postavit in izpleza. Nadaljuje še nekaj 10m in naredi štant. Zdaj sem jaz na vrsti, da grem. Rok zategne »štrik« še preden mi uspe podreti štant in kljub temu, da se derem na ves glas, naj popusti, on še naprej zateguje in odnese mojo matičarko skupaj z bičevim vozlom. »Ok, bom že«, si mislim. Pridem do kotanje, iztaknem metulja, Rok pa ponovno zategne štrik, ki pa se je medtem lepo ujel za nekakšen ledni rogelj na vrhu kamina. »To pa ni dobro!« Na vse možne načine poizkušam podreti biča in iztaknit vrv, pa mi ne uspe. »****, ni druge kot, da ga pokličem!« Vzamem telefon in ga pokličem naj popusti za dober meter. »OK, super, rešeno!« Očitno je bilo v tem trenutku, da je Rok prijel telefon z zobmi in ker ga je tako zeblo, ni čutil, da ga je tako močno ugriznil, da je počil šipico (!opozorilo: ne se grizt z Rokom!). Nato se postavim z levo konico dereze, desno dam na poličko, nekako zataknem cepina za rob in hop! že visim na obeh rokah, z nogama v zraku – odneslo mi je desno nogo s tiste zoprne poličke! OK, z muko se potegnem navzgor in počasi priplezam do štanta. Rok čisto premražen: »*******, dosti imam že vsega, upam, da sva tamle ven!« Zagazim v sneg, vmes še zataknem enega metulja v edino skalo, ki se pogaže, in začnem »pikat« proti vršni opasti. »Pikanje« ni ravno primeren izraz, ker kadarkoli sem zapičil, je bil občutek kot, da bi zamahnil po zraku. Vseeno se nekako skobacam čez opast in si oddahnem, »Uf, na vrhu sva!«, in v naslednjem trenutku se zavem, da noro močno piha, sneži in je tako megleno, da komaj vidim, do svojih čevljev. Povarujem še Roka, da pride do vrha, si dava roki in začneva pospravljat opremo. Rok si hoče še zamenjat mokre rokavice s suhimi, pa ko ugrizne za prste rokavic, da bi jih potegnil dol, ugotovi, da grize svoje prste, ki jih ni čutil, ker je imel totalno premrzle. Opusti idejo o suhih rokavicah, do konca pospraviva opremo in se odpraviva v meglo nazaj proti Vršiču in na zasluženo kavo v Kočo na Gozdu.

Rok Einhauer in Jure Bukovec sva 1.12.2019 plezala Košir-Brelih, IV/III-IV (izstop iz zgornjega kamina mogoče IV+/V?), dobrih 6 ur. Razmere zelo slabe!

Zeleniške Špice

Izhodišče ture je bila Jermanca (skozi Repov kot). Štart je bil zgoden, da smo se skupaj z vzhajajočim soncem prebili skozi gozd in pod greben. Na začetku gozdne poti, ki se odcepi desno od Kamniškega sedla ni več velikega napisa »Pot ne vodi na K. sedlo«, posledično se nam je prilključil še planinec, ki je bil namenjen ravno tja. Jutranja svetloba in krasni razgledi na obsijane vrhove (ali pa je bila kriva zgolj zgodnja ura) so nas malo zamotili in smo zgrešili pot, ki se odcepi desno skozi tolmune. Grega je hitro začutil, da smo previsoko in nas usmeril nazaj na pravo pot. Po prečkanju tolmunov se pot vzpne po grapi, kjer se začne lažje plezanje. Nato smo si nadeli pasove in čelade ter začeli zabavni del poti. Za začetek je še nekaj trave med skalo in borovci, potem pa se začne gibanje po razgibanem grebenu s stolpa na stolp. Na Staničevem vrhu smo srečali skupino planincev, kateri so za spust uporabili abzajl. Mi smo se odločili, da bomo kar splezali, saj levi del ponuja lepo plezarijo (pa še vso kolono smo prehiteli).

Celotno prečenje smo se strogo držali grebena in nismo delali obvozov. Eden izmed težjih delov je bil kamin, ki stoji kar dobro pokonci, vendar je skala zelo kompaktna, kar ponuja odlično plezarijo.

V celotnem prečenju smo enkrat uporabili sput po vrvi in sicer s škrbine, kateremu se da tudi izogniti, če narediš obvoz po levi že pred vzponom.

Po slabih treh urah in pol smo bili na Srebnem sedlu, kjer smo si privoščili počitek in uživali na toplem soncu. Pot smo nadaljevali do Kamniškega sedla, kjer so nas čakale čisto drugačne razmere..megla, mraz,… (no vsaj puhovk nismo nosili zastonj celo pot) in nato sestop v dolino. Skozi celotno prečnje izpostavljenost grebena kar ne popušča, vendar dobra in kompaktna skala ponuja ogromno užitkov.

Po poteh finančnikov

Letos nama z Majo ne znese izpeljati toliko tur kot prejšna leta. Je pa zato bolj fajn, ko najdeš tak bonbonček.

Plezala sva Via dei Finanzieri v Rosskoflu. Gora se nahaja v Karnijskih Alpah  južno od Nassfelda. Dostop iz Nassfeldpassa je udoben in hiter. Stena je severovzhodna, tako da te zjutraj prijetno greje sonce, sredi dneva pa si v senci.

Sama smer je fenomenalna. Strma, kompaktna, dobre možnosti varovanja. Praktično po vsakem cugu sva si rekla: “tole je blo pa lepo.”

Sestop, ki je predlagan v vodničku poteka po Schiavijevi poti. Markirana je odlično, ni pa ravno pot. Mest II-III je kar nekaj in še rahlo vlažna so.

V te konce se sigurno še vrneva.

Vremenska napoved