Zajeda Travnika

Že lep čas sem si želel ponovnega obiska Travnika, a je vedno kaj prišlo vmes. V soboto pa se nama je z Menotom naposled izšlo.

Začelo se je z dolgim dostopom, ki sva ga pričela na Vršiču. Malo prezgodaj sva se iz PP zagnala proti steni in tako že na dostopu splezala dobro štirico. Eh, bova že! Pod smerjo si je Meno s cepinom (nisva vedela v kakšnem stanju je PP) nesrečno prebodel meh z vodo. Ok, imava še mojo, sicer imam samo liter … Mah, bova že! Končno se lotiva plezanja in furjast kot sem, se že v prvem cugu monolitnih plošč zaplezam nekam v PM iz smeri. Ej, brez panike Jaka, bova že!

V duhu “bova že”, se je tako nekako odvijal cel dan. Ko sva precej ur kasneje na pumpi v Kranjski gori zlivala vase na litre tekočine, pa se je medklic naposled spremenil v “Evo, sabla, pa sva!”

Smer sama je sicer dolga, resna, v spodnji polovici ves čas zelo strma, poleg tega pa te mestoma čaka tudi precej slaba skala. Se pa nekako ne strinjava z Miheličevo ugotovitvijo, da prekaša Ašota. Lahko mu morda konkurira po strmini, težavnosti, tudi izpostavljenosti … Ampak po lepoti plezanja pa, predvsem na račun slabše skale, po najino precej zaostaja za slavnejšim starejšim bratom. Sicer pa: pejte probat, pa boste vidl. Boste že! 😉

Dolomiti

Pretekli teden sva se z Nejcem udeležila tabora KA v Dolomitih. Vreme nas je končno uslišalo in nas nagradilo s čudovitim tednom.

S pisano druščino poznanih in novih obrazov, pod vodstvom Andreja Grmovška in Tjaše Jelovčan, smo se dobili v kampu v Colfoscu.

Prvo smer sva z Nejcem plezala skupaj. Odločila sva se za steno, ki smo jo ves čas gledali iz kampa:  smer Solarium v Sas Ciampacu. Odlično skalo krasijo naravni prehodi in dobra možnost varovanja. Nabiti so štanti, vmesno varovanje pa urediš s premičnimi varovali. Kljub južni steni, je smer bolj Knajpanje, kot Solarium… v senci se treseš, na soncu bi pa še kožo slekel.

Vremenska napoved je obetala velike stene, zato smo v torek počivali in jedli. Zvečer smo se zapeljali pod Marmolado in prespali na koči Falier. Večeren pristop do koče pod steno je zame vedno čaroben.

Skozi meglice smo si ogledali vstop v smer, navili budilko in šli spat. Velika pričakovanja tudi tokrat niso dala spati in že smo v soju čelnih svetilk rinili pod smer.

S Petrom Hrovatom iz Rašice sva si izbrala smer Schwalbenschwanz. Vstopi skupaj s smerjo Don Kihot, ki sta jo plezala Nejc in Žiga. Po treh lahkih skupnih cugih smo si zaželeli srečo in zavili vsak v svojo smer. Po nekaj lepih zajedah in kaminih sva s Petrom prišla pod veliko streho. Ni mi jasno, kaj so si prvi plezalci mislili, ko so stali spodaj. Jih je naraven prehod skozi preduh razveselil ali jim ukradel težko tehničarjenje? Midva sva preduh pričakovala, zato sva že dva dni prej jedla samo enkrat na dan in še to samo bučke, ki so jih babice iz cele Slovenije zvozile v Ljubljano.

Kljub temu sem morala s pasu skozi luknjo najprej zmetati vso robo, šele nato sem se lahko rodila skozi. Od preduha do velike police, ki deli steno na dva dela, plezaš še dva raztežaja v lahkem svetu.

Pogled na gornji del obeta težjo polovico smeri. Sprva je smer očitna, nato pa zaplezaš v plato velikosti fuzbalplaca. Varovanje je slabše, marsikje te čaka runout v sicer dobri skali.

Še dobro, da nama je Tanja dala nasvet… »veš, v teh platah v Marmoladi moraš včasih kar zarinit«. Orientacija postane zahtevnejša. Za uspešno iskanje prehodov, je potreben dober vris smeri. Midva sva plezala originalno, desno varianto. Ključ smeri je plata z oceno V+, kjer je treba kar globoko vdihniti in iti. Izstopni del smeri je Ata Kamin Dolomitov… 5 cugov kamina.

S Petrom sva izstopila, ko je sonce že zahajalo. Od veselja sva malo kričala na vrhu, nato pa abzajlala na ledenik in sestopila na sedlo Fedaia, kjer sta naju že čakala Nejc in Žiga.

Po dnevu počitka smo se v petek zjutraj odpeljali prek sedla Falzarego proti Cortini. Plezali smo v Col de Boisu. S Florjanom iz kamniškega odseka sva plezala Alvero. Smer s kratkim dostopom in sestopom, z vrhunsko skalo, dobro nabitim detajlom… skratka, za prste obliznit.

V soboto sva se na štrik zopet navezala z Nejcem. Izbrala sva hrib na nasprotni strani doline kot prvi dan, čisto malo nad kampom. Izrazit stolp Exnerturm je s sosednjo goro povezan z visečim mostom, zato ga oblegajo trume napaljenih feratarjev. Najina smer Zwei Generationen je potekala na drugi strani, zato o množici ne duha ne sluha. Smer poteka v krušljivi skali, ki je bila v spodnjem delu zaradi nočnih padavin še blatna. Ni uživaška, sva pa pribrcala čez.

Ob večerih smo se menili o svojih preplezanih smereh, izkušenejši pa so nas navdihovali z idejami kam vse je za iti. Plezalnim zgodbam ni bilo konca, večkrat pa je nanesla debata na aktualno temo vrtanja svedrov v hribih. Zavzemam konzervativno stališče in nasprotujem vrtanju svedrov v klasične smeri. Če bi na primer v Marmoladine plate zavrtali svedre, ki so včasih edino možno varovanje, bi ubili ves čar iskanja prehodov. Poleg tega ne bi bilo iziva, ker runouta ne bi bilo več. Če pogledamo iz ene strani, bi to res pomenilo večjo varnost, z druge strani bi pa navidezna varnost zagotovo pritegnila večje število ljudi, ki bi si upali v smer. Bojim se, da bi svedranje pomenilo razvrednotenje sten, gorski reševalci pa bi imeli več dela ali z obnemoglimi ali z v slabem vremenu ujetimi ali na sestopu izgubljenimi plezalci.

Menim, da je meja smotrnosti precej pred tem, da storimo vse, kar se trenutno da. Res je, da en sveder v prvem štantu Luciferja poveča varnost… ampak en sveder tu, pa en tam… pa ena navrtana klasika tu, druga tam… samo za varnost, nič drugega. Kje je meja med malo in še malo več? Po mojem je ni, je pa meja med vrtati in ne vrtati jasna. Če so mojstri v podkovanih gojzerjih zlezli klasike, jih lahko tudi mi z vso moderno in lahko robo. Vsa čast pa modernim mojstrom, ki nove smeri rišejo v do sedaj nepreplezane probleme in za svojo varnost in varnost ponavljalcev skrbijo s sprotnim vrtanjem.

Hvala vodjema tabora za organizacijo in Tanji za pomoč pri izbiri smeri ter vse ostale pametne nasvete, ki so med plezanjem marsikdaj prišli prav.

Pejte plezat!

Direktna zajeda v Turski gori

V soboto sva z Menotom nad Okrešljem zlezla Direktno zajedo v Turski gori (VI-/V+, IV) . Lepa, delno opremljena smer v svojih 300 metrih ponuja raznoliko plezanje. Od malo bolj podrtega dela nad vstopnim stolpom, prek čudovite monolitne zajede v osrednjem delu, do lepe poke s previsnim odlomom v nadaljevanju. Limono ture prejme dolg dostop po tečnem melišču, oskar pa vsekakor pripada strmi zajedi, kjer te vsak stop in grif čakata točno tam, kjer si želiš, da bi jih našel. Vsekakor resna, orientacijsko jasna smer, v katero se splača vzet kakega frenda več.

Meno v zajedi

Vris (vir: AO Kranj)

 

Brana – zgornji steber s Ferijem in Heleno

Zaradi slabeva vremena je odpadel je vzpon na Gran Paradiso in šli smo plezat zgornji steber v Kamniško Savinjske Alpe. Vreme se je iz minute v minuto spreminjalo, zato smo smer izbrali kar na licu mesta. Tisti trenutek sem imela v mislih besede izkušenega alpinista: “Pa kaj smo letos naredili, da imamo tako z vremenom?”

Potem pa 1, 2, 3 čez par grmičkov in že smo bili v smeri. Tam so nas pričakale tri kaplje dežja, ki nam niso prekrižale načtov. Feri je plezal naprej, s Heleno pa sva mu sledili.

 

Vreme se je še kar naprej kisalo, zato se nismo preveč obirali s sestopom. In imeli smo srečo, saj smo pod streho ob mrzli pijači opazovali kako izgleda, ko v hribih dežuje.

*Kratka statustika: Moja 1. alpinistična smer v Kamniško Savinjskih Alpah. Super družba. Super smer. Pa nič nismo bili mokri.

 

 

 

 

 

Čarovnik iz Oza

Ker so nam sončni dnevi zadnje časi strogo odmerjeni, sva v sredo z Menotom zagrabila ponujeno, vzela dopust in se zapeljala na Jezersko. Splezala sva Čarovnika iz Oza, zanimivo smer v stebru Grintovca. Smer se ne ponaša z najboljšo skalo, vsekakor pa ponuja nekaj zelo lepih prehodov v strmi steni. Klinov je bolj za vzorec, kar skupaj s slabšo skalo pripomore k temu, da gre kar za resno smer, ki v tebi predrami ‘hribovca’. Čarovnik se v zadnjem raztežaju priključi najlepšemu VI- cugu Tomaževega stebra, ki je češnjica na tortici preplezani smeri. Dejte nam več sonca!

Tržaška

Včeraj smo Jaka, Tomaž in jaz šli plezat Tržasko smer v Triglavski steni. Vreme je zjutraj bilo sončno in po dobri uri dostopa smo bili pod smerjo. Na srečo pod smerjo ni bilo snega, tako da smo lahko hitro začeli s plezanjem, naprej pa je plezal Jaka. Skala je večinoma dobra, le ponekod krušljiva. Smer gre čez razne previse, zajede, plate in kamine, tako da je plezanje zelo raznoliko in zanimivo. Zadnje tri raztežaje nas je vreme začelo opozarjati naj pohitimo, saj je na vsake pol ure malo škropilo, vendar ne dovolj da bi otežilo plezanje.

Po okoli 7ih urah smo bili na vrhu, nekoliko utrujeni, vendar bogatejši za en komplet, nekaj jebic in jebovadič. Varovali smo se še čez izstopne police, kar je vzelo še dodatno uro in pol. Sestopili pa smo po Bambergovi poti. Na luknji je začelo deževati, tako da nas je še malo opralo, smo pa zato bili nagrajeni z mavrico. Zame je bila to zagotovo ena izmed najboljših smeri 🙂

Tamaž je rekel naj se še napišem, da sem prvič malical šele v šestem raztežaju, kar je res svojevrsten dosežek.

Pride tako leto…

Malo dežja, malo snega, malo megle, malo vetra … in že smo sredi poletja s precej slabim izkupičkom preplezanih smeri. Kljub vremenskim tegobam in odpovedanim turam, vseeno malo brcamo. Po vikendu na Okrešlju in dveh vmesnih izletih v Paklenico, sva z Menotom obudila staro (ne zamešati z ostarelo!) navezo in med tednom zlezla Šentansko smer v Begunjščici (V+/IV, 150m) ter Vidovo v J steni NŠG (VI+/IV-V, 130m). Slednjo krasi izjemno lep in dobro varovan prvi cug v super skali. Priporočava!

V soboto sva ob relativno slabi napovedi zlezla še Juševo smer (VI/IV-V, 180m) s kompaktnimi in dokaj poceni šesticami ter vršiško klasiko Kamenkov kamin (VI-/IV-V, 150m). S plezanjem sva nadaljevala še v nedeljo, ko so se nama pridružili Blaž, Matevž in Eva. Po Petrol kavici, ki smo jo spili s Tončkom in Milanom (plezala sta v Brani), smo se odpravili proti mokri in megleni JV steni Planjave, kjer smo vstopili v Sobotno smer (V+/IV, 210m), v srednjem delu splezali najtežji cug smeri Sonček (VI+), izstopili pa po smeri Humar-Škarja. Na tem mestu bi pohvalil pripravnika Blaža, ki se ni izkazal zgolj s suverenim plezanjem, ampak tudi z jeklenimi živci, ko je poslušal nerganje in pripombe dveh starih.. khmmm, izkušenih… prdcev iz prvega odstavka.

V nadaljevanju še nekaj slikic, ki naj vam polepšajo čakanje na ponovno vremensko okno, ki ga po možnosti dočakamo še pred avgustom.

Jaka v lepi plati Juševe smeri

Meno prehiteva dež v prvem cugu Vidove (Bombonček! Mislim cug … ne Meno)

Meno v Juševi

 

Blaž v prvem cugu Sobotne

 

Meno v Šentanski smeri

Dolomiti- Moiazza / abzajl na lopato na velikem drevesu in Tofana di Rozes

Po napornih sprejemnih izpitih je bil že čas za prepotreben oddih: plezanje v Dolomitiskih Moiazzi in Civetti. Štiridnevno veselje je bilo v smereh Via Decima, Via Solda, Via Supersoro in Pilastro del Comedon. Skala je povsod trdna, smeri čiste, mostičkov veliko, sestopi zanimivi, še najbolj tisti, za katerega google translater iz italjanskega vodnička prevede: abzajlaj na lopato na velikem drevesu. Abzajlali smo potem raje na mostičke, saj niti drevesa, niti lopate nismo našli. (14-17.6)
Naslednji vikend, ker je bil ravno praznično podaljšan, se vaja ponovi. Zaradi slabega vremena sva pol zlezla samo Constantini Ghedina v Tofana di Roses. V steni je skoz nohtalo, večina smeri je lepa, zelo kompaktna, veliko šalc, zgornja tretjina pa ponuja več možnosti poplezavanja do vrha. Tam gori je malo bolj krušljivo, torej bolj po domače. (23.6.2018)
E in M

kompaktno v Via Solda

najde se tudi kaj položnega

v iskanju lopate na drevesu

ruševina

Okrešelj

Pretekli vikend smo zagnani Vertikalci preživeli na Okrešlju.

Z Nejcem sva že v petek splezala Direktno v Štajerski Rinki. Od daleč je smer izgledala zamočena, vendar se curkom lepo izogne povsod, razen v detajlu. Spremljal naju je tudi veter, na vrhu pa še gosta megla, tako da sva zimsko zadelana počasi napredovala. Smer krasita dobra skala in varovanje.

 

Zvečer so se nama pridružili še Jaka, Meno in Tomaž. Naredili smo plane za soboto, potem pa eni utrujeni pocepali v postelje, drugi so se pa malo poveselili.

V soboto so Nejc, Meno in Jaka splezali Debeljakovo varianto Igličeve smeri. Nad lepoto smeri, ki se le v prvih dveh cugih prekriva z originalom, so bili navdušeni. Priporočajo.

S Tomažem sva plezala Direktno v Mali Rinki. V spodnjem delu je skala slabše kvalitete. V Frančkovih trojkah sem kar čukasto gledala in se spraševala, če on to resno. Smer ni opremljena, ocena čisto pregovorno Frančkova, prehodi pa lepi. V zgornjem delu sva zaradi dežja iz smeri izstopila po Vzhodni.

Za vstop v smeri prek snežišča in sestop skozi Turski žleb je nujen vsaj cepin. Sneg je zbit in fino drsi. Zgornjo tretjino žleba  sestopiš po šodru, nato po malem obvozu po snegu vstopiš v robno zev, kjer so skrite zajle. Če najdeš tunelček, baje ni treba nič po snegu.

Zvečer smo bili enotni… jutri pa nekaj lahkega.

Nejc, Meno in Tomaž so v nedeljo spičili Vzhodno v Mali Rinki, jaz pa nisem mogla drugače, kot da nadaljujem svojo serijo Direktnih. Z Jakatom sva zlezla Direktno v Mrzli gori. Še ena Frančkova mojstrovina, ki je pravo nasprotje Direktne v Mali Rinki. Smer je realno ocenjena in dobro opremljena. Štiri cuge vriskaš v dobri skali in čudovitem plezanju, nato pa štantaš kot kralj na prestolu z božanskim razgledom. V dveh abzajlih si na vstopu, 15 min kasneje pa že na pivu.

Kapo dol oskrbnikoma Okrešlja za tako fino vzdušje in pasulj… pardon… Pasulj.

Mi smo se imel super.

Pejte plezat!

Skupna tura: Gran Paradiso

Tura na 4.061 m visoki Gran Paradiso v Savojskih Alpah bo potekala od sobote 21.7. do ponedeljka 23.7.

Gran Paradiso je tehnično nezahteven štiritisočak, ki leži v celoti v Italiji. Do izhodišča je cca 700 km poti, po avtocesti mimo Verone, Bergama, Milana in Aoste. Izhodišče za vzpon je vasica Pont 1.960 m, kjer je veliko parkirišče. Od tam se v približno 2 urah po zložni poti povzpemo do koče Vittorio Emanuele, ki je na višini 2.775 m. V koči bomo prespali, pred tem pa se bomo popoldan povzpeli za aklimatizacijo do višine cca 3.200 m ali 3.300 m.

Naslednjega dne sledi vzpon na vrh. Potrebna je zimska oprema – cepin, dereze, plezalni pas, čelada, 3 vponke z matico, 1 neskončna zanka 120 cm, 3 pomožne vrvice, čelna svetilka, rokavice, gamaše so priporočljive. Z vrha se spustimo mimo koče do vznožja – do parkirišča. Proti domu lahko krenemo zvečer in pridemo v jutranjih urah 21.7. v Ljubljano, sicer pa je 23.7. rezerven dan za primer slabega vremena.

Okvirni stroški so: soudeležba potnih stroškov (bencin in cestnine v obe strani – Monfalcone – Milano – Aosta) in prenočišče v koči, skupaj cca 120 € pri 4 osebah v avtu. Glede prevoza se bomo dogovorili, prav tako glede števila potrebnih vrvi.

Rok za prijave najkasneje do 10.7. pri vodji ture na naslov: cvahte.ales@gmail.com

 

Utrinek pomladanske smuke Gran Paradisa izpred dveh let:

Vremenska napoved