Čakajoč nevihto

Okno med izpiti je končno dopustilo tisti znani stavek “A si kej frej proti koncu tedna? Ubistvu mi je vseen kam, sam fino bi blo kej zlezt počas…”. V tem stilu smo se z Nejcem in Jako domenili za preizkušeno spomladansko klasiko v Martuljku in sicer Kuštrasto v Rušici, ker je napoved za petek popoldan bolj kilava in bomo hitr pod steno če bo situacija užasna, in pa ker sva jo z Nejcem plezala prvič.

Pri Ingotu pustimo avto in med strastno debato po polurnem dostopanju ugotovimo, da mogoče tokrat nebi šli na ogled zgornjega Martuljškega slapu in bi bilo fajn zaružit Pod Srce. Levo krog pajdo.

O Kuštrasti povedati kaj novega bi bilo brezpredmetno, včasih je bilo iz mojih ust slišati “kdo se je spomnil da je tole IV-?”, sicer pa je smer zelo lepa, težavnost z izjemo spodnjih polic konstantna, vse skupaj pa začini znani preduh, ki je bil glede na pričanja predhodnikov, tokrat zanemarljivo namočen. (Na tem mestu velja zahvala dobrotniku, ki je v njem pustil prusik 😀 Naslednjič bo šlo brez. Majkemi.)

Imeli smo se fajn, na štantih je bilo prešerno vzdušje, akoravno so se sosednji nebotičniki sinusoidno zapirali in zopet pokazali. Cel dan smo kot v Beckettovi tragikomediji Čakali Godota (beri “Nevihto”), a ta nikakor ni prišla, tako da smo “Za dan zabit” odlično izkoristili.

 

Odgovori

Vremenska napoved