Dolomiti – plezalni tabor AK Vertikala 2023
O Dolomitih je bilo napisanega že veliko, a ta čudoviti kraj vedno znova preseneča in nikoli ne razočara. Tudi tokrat ni in ekipca – sestavljali smo jo Tadej, Urban, Helena, Damijan in jaz – smo ob povratku domov ugotavljali, kakšne pozitiven vpliv imajo Dolomiti na nas in da se jih človek resnično nikoli ne naveliča, med vrsticami pa smo že potiho načrtovali naš povratek.
Žal je tokratni tabor v Dolomitih trajal vsega le 3 dni, v petek smo se zbrali, v soboto in nedeljo pa plezali. Midva z Damijanom sva v Cortino d’Ampezzo prispela že v zgodnjih dopoldanskih urah, saj sva želela biti čim prej tam, rezervirala sva namestitev v kampu, kampi so avgusta namreč precej polni zaradi italijanskih počitnic. Druga skupinica pa je lepo počasi prišla popoldan, ko sva bila midva že lepo nameščena.
Tadej je razgrnil in na tla položil zemljevid, da smo se lažje orientirali in se si organizirali dva plezalna dneva, ki sta bila pred nami. Kasneje smo šli še v center Cortine, kjer smo se malo nagužvali in sprehodili po ulicah mesteca, ki je neke vrste stičišče vsega, kar je povezanega s hribi.

V severni steni slabih 2300 metrov visokega Torrione Marcella, v soboto smo splezali smer imenovano Paolo Amedeo (V+).
V soboto zjutraj sva midva z Damijanom šla s Tadejem plezat aplinistično smer v severni steni slabih 2300 metrov visokega Torrione Marcella, splezali smo smer imenovano Paolo Amedeo. Slabih 270 metrov dolga smer je ocenjena z oceno V+ in nudi resnično lepo plezanje, na zelo kakovostni skali. V smeri najdete platke in kamine, dva vmesna dela sta malenkost težja. Večino smeri smo odplezali v senci, sonček nas je dohitel šele v zadnji četrtini smeri. Kakšen užitek, a je lahko še bolje! To je eden tistih trenutkov, ko se vse vsi elementi sestavijo v eno prečudovito celoto, plezanje, vreme in seveda odlična družba.
Na drugi strani nas je med plezanjem pozdravila z jutranjimi sončnimi žarki obsijana velika stena Tofane di Rozes, znameniti stolpi Cinque Torri so izgledal majhni, a lepo prepoznavni po svoji obliki. Fotogenični razgledi kamor sega pogled, okoliški vrhovi so ob modrem nebu in zelenih pašnikih izgledali že kar malo kičasto, sonce pa jim je dajalo tisto pravo barvo, brez uporabe filtrov so vse naše fotografije spominjale na kakšne razglednice. Helena in Urban sta soboto izkoristila za plezanje v plezališče Landro – Classica ob istoimenskem jezeru.
V nedeljo smo se se vsi odpravili na prelaz Passo Falzarego, le da sta se Helena in Urban s Tadejem odpravila v zahodno steno Lagazuoi Piccolo, v smer Michela, ki je dolga dolga 242 metrov z oceno III-IV (detajl IV+). Do vrha zaradi gneče niso šli. Midva pa sva se odločala med dvema plezališčema (eno je bilo obrnjeno na vzhodno stran, drugo na južno, oba pa z relativno kratkim dostopom) in sva na koncu odločila za plezališče Piccolo Lagazuoi v južni steni gore. V steni so poleg kratkih opremljenih smeri, urejene tudi večraztežajne smeri in celo ferata – ki vodijo do vrha 2778 metrov visoke gore Lagazuoi Piccolo, ki se nahaja severno od alpskega prelaza Passo Falzarego, na vrh katere je speljala tudi žičnica, kar seveda pomeni precejšnjo gnečo in številne turiste, ki jim je vrh dosegljiv s precej malo truda.

Nedeljsko plezanje v zahodni steni Lagazuoi Piccolo, v smeri imenovani Michela, ki je dolga dolga 242 metrov z oceno III-IV (detajl IV+).
Ker je bila bila tudi tokrat kar precejšnja gneča, sva avto parkirala na plačljivem parkirišču tik ob postaji gondole, kjer je parkirnina 5 evrov za ves dan, ker ni prehudo.
Nedeljo smo zaključili v stilu kot se spodobi, na poti domov smo se ustavili v lokalu na razgledni točki na 3 Cime in si privoščili zaslužen radler z razgledom na znamenite 3 vrhove. Hvala Helena, ker si nas počastila.
Do naslednjič!
Tekst: Tadeja Magdič
Fotografije: Tadej Marolt, Helena Dolamič, Urban Muck, Damijan Kovač, Tadeja Magdič