Ena orientacijska za tečajnike

V četrtek, 1. junija, smo se tečajniki, po abecednem redu Andreja, Blaž in Gašper, skupaj z Majo dobili na velikem parkirišču pod Šmarno, da jo mahnemo sprobat orientacijske sposobnosti v praksi. Sprobat zato, ker smo imeli dva tedna pred tem teoretično uverturo v čudoviti svet orientacije. Ker je Šmarna gora verjetno eden izmed hribčkov, ki ga zelo dobro poznamo tako domačini kot priseljenci, smo bili seveda prepričani, da bomo poznali vsak njen kotiček. A vse to ti prav nič ne pomaga, če si med topografsko manj pismenimi, navodila pa dobiš prav preko medija, ki se mu reče zemljevid! :)

Najprej smo se skušali na zemljevidu najti. Potem smo si pobliže pogledali vse funkcije kompasa. Jaz sem uporabljala Majinega, ki je klasika med kompasi in zelo enostaven za uporabo. Blaž je prinesel svojega – preden ga je sploh lahko začel uporabljati, se je moral precej namučiti, pa še takrat je ugotovil, da moj sever in njegov sever nista na isti valovni dolžini. Najbolj legendarni kompas daleč naokoli pa je prinesel s sabo Gašper, in sicer pomorskega! Z njim si ni mogel pomagati praktično nič, če izvzamem določanje strani neba. Po tehničnem uvodu in spoznavanju z napravami smo se zasidrali na klopci pred parkiriščem, kjer smo izmerili azimut med dvema točkama, šteli plastnice in računali višinske metre, za konec pa uprizorili še gibanje ledeniške naveze s pomočjo kompasa. Jaz sem imela nalogo iti v smeri azimuta 80 stopinj. Ker smo izbrali dokaj nesrečen kraj za urjenje tovrstnih veščin, namreč križišče Tacenske in Kajakaške ceste, je to seveda pomenilo, da bi morala hoditi po Kajakaški cesti in misel na to, kako bi tavala s kompasom v roki sredi ceste, me je strašno zabavala. Svojega navdušenja nisem skrivala, to bi bilo vendar sebično, in tako smo se ob ideji smejali in zabavali vsi, vključno z vodnico.

Nato je bil na vrsti eden glavnih delov naloge. Najti smo morali hišo, ki nam jo je Maja obkrožila na zemljevidu. Ob začudenih pogledih mimoidočih v najnovejših vibram čevljih in z urami za merjenje utripa, izgube maščobe, naklonine in premaganih višincev, smo zakorakali za njimi s karto v rokah in kompasi okoli vratu. Pogledi teh ljubiteljev Šmarne gore, ki so nas najbrž imeli za kakšne zemljemerce, so seveda dodatno prilili olja na moje ognjišče domišljije in ob najmanj primernem trenutku – koncentriranju na dano nalogo – sem dobila idejo, da bi se začeli predstavljati za Čehe, ki iščejo pot do Šmarne gore. Blaž je imel še boljšo: kaj če bi jih spraševali, če je tisto zgoraj Ljubljanski grad?! Ha ha ha ha ha. Vsi vključno z vodnico smo se ob ideji režali kot tapravi Čehi! Zaključili smo, da nam fora vseeno ne bi uspela – smo bili le obuti v predobre čevlje, da bi nam kdo nasedel. Nauk dneva: naslednjič prinesti s sabo japonke!

Prva točka, hiša, ki smo jo morali najti, se je seveda izkazala za gostilno. Opažam, da je moški del ekipe hitro prevzel klubske navade in že navijal, da si za nagrado gremo privoščit pir, a Maja še ni želela, da vstopimo. Na srečo je imel Gašper kot nalašč s sabo priboljšek, neke vrste indijančke (govora je o pecivu). Pomislila sem na Marshmallow experiment in se zavedla, da mi je v tistem trenutku indijanček tako zapasal, da za nič na svetu ne bi počakala 15 minut, četudi bi vedela, da bi po 15 minutah lahko dobila dva. Kdor ne ve, o kakšnem eksperimentu neki govorim, si lahko pogleda: https://www.youtube.com/watch?v=QX_oy9614HQ.

Hišo smo torej nekako soglasno našli, nato pa strumno in pogumno naprej. No, seveda stezice, po kateri smo šli, na zemljevidu še ni bilo, in tako smo bili sredi razpotja v resni dilemi, kam naprej. Z Majino pomočjo smo šli po poti, po kateri hodimo večkrat tedensko, a takrat brez kart. Ker smo se preveč časa zamudili z umerjanjem kompasov, smo se odločili, da ne gremo do vrha Šmarne, ampak nekaj sto višinskih metrov, nato pa zavijemo desno. Na moje veliko presenečenje je meni najbližji hrib eden najbolj žilastih (žilavih?) hribov naokrog – mreža, ki smo jo stkali pešpotniki, je hujša od pajkove. Če bi zemljevidi vsebovali vse poti, bi bili verjetno še bolj zmedeni kot sicer. A prevelikih težav z iskanjem prave poti vendarle nismo imeli, saj so nam bili v veliko pomoč na zemljevidu označene cerkve, ki jih ima Slovenija v izobilju. Tako smo opravili krožno turo, ki se je zaključila kje drugje kot pri Medotu. Tam smo družno sklenili, da je bila ta orientacijska turica prav fletna in da bi bilo vsekakor zabavno večkrat takole s karto naokrog.

Odgovori

Vremenska napoved
Zadnji komentarji