Moja poletna »odprava« v Romunijo je bila sicer službene narave, sem pa vseeno vmes našel nekaj časa za obisk tamkajšnjih bregov. Prvi obiski pogorja Bucegi so bili bolj v pohodniškem in tekaškem stilu. Za razliko od prašne tovarne so travniki na planoti Colţii lui Barbeş in gozdovi nad Sinaio pravi balzam za dušo.Moj pustolovski duh pa me ni dolgo pustil pri miru in kmalu sem začel raziskovati strme grape pogorja Caraiman. Hitro so me zasrbeli tudi prsti, željni potipati tamkajšnjo kamnino. Veliko je konglomerata, nekaj apnenca, čudne skalne tvorbe sredi planote pa že spominjajo na peščenjak. Ker sem na večino izletov odhajal sam, si kaj težjega od uživaških grebenčkov nisem privoščil.Zadnji teden sem si le vzel čas in kontaktiral nekaj lokalnih plezalcev. Dehidriranega od pravih plezalnih podvigov sta se me usmilila Vasile in Cristina. V soboto zvečer sem tako že ponoči dostopal do koče Refuge Coştila – zbirališče lokalnih plezalcev za plezanje v okoliških stenah. V nedeljo smo preživeli prekrasen dan v 350-metrski steni Peretele Văii Albe v gori Coştila. Splezali smo klasično smer Fisura Albastra, varianta Mosului. Prvi plezalci so smer plezali z dvema bivakoma, danes pa je pretežno opremljena s svedrovci in klini, ocena 7-/6+.Poletje je tako zame prehitro minilo, upam, da ujamem še kakšen lep dan v domačih gorah, preden pobegnem čez lužo na zaslužen dopust. To pa bo že druga zgodba.

Se vidimo na ferajnu!

Marjan