Oča so pred 12 leti z Magijem in Matjažem smučali s Kleinglocknerja in približno v tistem času se mu je porodila želja še o grebenu Stüdlgrat.

Reci piši ducat let kasneje smo se v soboto zbobnali še z Anjo in Nejcem in v zgodnjih popoldanskih urah maširali proti Stüdlhütte, kjer smo v družbi treh Poljakov in dveh Hrvatov prespali zadimljeno noč v zimski sobi, ki smo jo, mimogrede, rešili pred požigom (Poljaki so ubrali zanimivo tehniko segrevanja kočice, drva za kurjavo so naložili v štrudlpečico…je*ote😂)

Zjutraj smo zarana vstopili v greben v družbi nekaj vodniških navez. Na zahodni strani grebena je bilo snega kar nekaj, od pršiča pa do ledu, na vzhodni pa je teh nekaj sončnih dni opravilo svoje in je skala suha, razmeroma topla.

Šajba do Tokia v brezvetrju nas je spremljala na sestopu do Adlersruhe in čez ledenik Ködnitzkees, kjer se je fotr odločil za ponoven vzpon na Erzherzog Johann Hütte, da je nabral dnevno dozo višincev😭 No, ko je našel pozabljeni cepin sva odracala za Anjo in Nejcem v dolino in do avta prisopihala v soju čelnih svetilk.

Lienz- Mek in neskončna debata o turnem smučanju sta nas držala pokonci do poznega prihoda domov.