6 ur preklinjanja in nohtanja v NŠG

Z Rokom sva bila odločena, da greva za uvod v zimo na prvi decembrski dan nekaj splezat. Že poleti sem si zamislil splezat Košir-Brelih, pa sva takrat s soplezalcem zgrešila vstop in sva zarila v varianto Deržajeve. Ker tudi Rok še ni plezal te smeri, sva si rekla, »Ok, greva pogledat, bova že našla!«. Napoved je bila čudovito slaba. Vsaj do 11.00 naj ne bi snežilo, pa je nekako skoraj od začetka padalo po nama – če pa že ni snežil, pa so naju zalival pršni plazovi. In to čez glavo.

Pod steno se naveževa in Rok najprej poizkusi po desnem žlebu, kakor gre original, vendar po 5 metrih odneha. »Slabo zgleda«, pravi. (medtem prideta dva znanca iz AO Matice in je precej smeha…zakaj, pa rajše ne bi 😊) Ok, potem pa greva direkt naravnost gor. Rok hitro pride do štanta, jaz za njem. Kam naprej? Nekam levo in gor, pa potem proti stolpu. Nekje desno od stolpa zarinem v kamin, nad katerim štantam, pri čemer mi en klin odleti nekam v globino. »****, pa ne že spet!?«, si rečem (letos sem že preveč klinov pustil v stenah in pod njimi); »No, bom pa spomladi malo bolj zgodaj prišel z iskalcem kovin«, si mislim.

 

Pride Rok do mene, spleza sitno prečko do vstopa v kamin pod stolpom in štanta na vrhu stolpa. Meni medtem tako zanohta, da ko pridem na štant, se že pripravim, da izbruham ves zajtrk. Po par minutah segrevanja, nadaljujem v prečko in pridem do kamina, kjer je urejen štant na takem mestu, da sem bil v trenutku kot snežak, saj so neprestano iz vrha kamina leteli pršni plazovi. Rok v naslednjem raztežaju z nekaj težavami pri izstopu izpleza iz kamina, gre desno v sitno prečko in pred zadnjim kaminom uredi štant. Ko pridem do Roka, se ponovi zgodba izpred dveh raztežajev. Tako močno mi zanohta, da bi se že drugič skoraj poslovil od zajtrka. Nekako pridem k sebi, vendar niti slučajno se ne počutim, da bi šel naprej. Rok medtem preveri skico in zarine v kamin. V kotanji se ustavi, zatakne metulja in po polički pogleda okoli levega »vogala«. »Ne, po originalni ne bo šlo. Kar čez direkt čez streho kamina bo treba!« Obrne se, mi zakliče »Drži me!« in začne plezat. Nekako najde mini-stop za konico leve dereze, za desno pa manjšo poličko na drugi strani kamina, ki je neprijetno nagnjena nazaj in niti ne moreš dobro stati na njej. S cepini išče kakršno koli luknjo na vrhu, ker sneg ni in ni držal in je bilo kot, da bi zabijal v mivko. Nekako mu končno uspe zataknit cepina, se postavit in izpleza. Nadaljuje še nekaj 10m in naredi štant. Zdaj sem jaz na vrsti, da grem. Rok zategne »štrik« še preden mi uspe podreti štant in kljub temu, da se derem na ves glas, naj popusti, on še naprej zateguje in odnese mojo matičarko skupaj z bičevim vozlom. »Ok, bom že«, si mislim. Pridem do kotanje, iztaknem metulja, Rok pa ponovno zategne štrik, ki pa se je medtem lepo ujel za nekakšen ledni rogelj na vrhu kamina. »To pa ni dobro!« Na vse možne načine poizkušam podreti biča in iztaknit vrv, pa mi ne uspe. »****, ni druge kot, da ga pokličem!« Vzamem telefon in ga pokličem naj popusti za dober meter. »OK, super, rešeno!« Očitno je bilo v tem trenutku, da je Rok prijel telefon z zobmi in ker ga je tako zeblo, ni čutil, da ga je tako močno ugriznil, da je počil šipico (!opozorilo: ne se grizt z Rokom!). Nato se postavim z levo konico dereze, desno dam na poličko, nekako zataknem cepina za rob in hop! že visim na obeh rokah, z nogama v zraku – odneslo mi je desno nogo s tiste zoprne poličke! OK, z muko se potegnem navzgor in počasi priplezam do štanta. Rok čisto premražen: »*******, dosti imam že vsega, upam, da sva tamle ven!« Zagazim v sneg, vmes še zataknem enega metulja v edino skalo, ki se pogaže, in začnem »pikat« proti vršni opasti. »Pikanje« ni ravno primeren izraz, ker kadarkoli sem zapičil, je bil občutek kot, da bi zamahnil po zraku. Vseeno se nekako skobacam čez opast in si oddahnem, »Uf, na vrhu sva!«, in v naslednjem trenutku se zavem, da noro močno piha, sneži in je tako megleno, da komaj vidim, do svojih čevljev. Povarujem še Roka, da pride do vrha, si dava roki in začneva pospravljat opremo. Rok si hoče še zamenjat mokre rokavice s suhimi, pa ko ugrizne za prste rokavic, da bi jih potegnil dol, ugotovi, da grize svoje prste, ki jih ni čutil, ker je imel totalno premrzle. Opusti idejo o suhih rokavicah, do konca pospraviva opremo in se odpraviva v meglo nazaj proti Vršiču in na zasluženo kavo v Kočo na Gozdu.

Rok Einhauer in Jure Bukovec sva 1.12.2019 plezala Košir-Brelih, IV/III-IV (izstop iz zgornjega kamina mogoče IV+/V?), dobrih 6 ur. Razmere zelo slabe!

Odgovori

Vremenska napoved
Zadnji komentarji