Ama Dablam 2017

P.S. **Poobjava iz revije Komunikator**

»Petar, kje si?« Glas se izgubi  v redkem zraku, veter ga odnese daleč na vzhod. »Petaaar!« Gledam proti veliki ledeni gobi pod mano. Soplezalec je ostal nekje spodaj. V orkanskem vetru sva izgubila stik. Hitro izgubljava toploto in ne moreva čakati eden drugega. Odkar sva izplezala na greben, ki se izteče na plato pod lažjim vršnim delom gore, plezava vsak v svojem ritmu. Bila sva pripravljena na mraz. Ko se je temperaturam okoli 25 stopinj pod ničlo pridružil močen veter pa so se sanje o vrhu začele razblinjati kot milni mehurčki. Slaba napoved se je uresničila.

Štirinajst dni je minilo odkar smo pristali v Lukli, skromnem letališču na višini Triglava. To žepno letališče, znano po svoji kratki in strmi pisti, predstavlja izhodišče za mnoge pohodnike in alpiniste, ki v Nepalsko Himalajo prihajajo po nove zgodbe. Dva tedna. Zdi se kot večnost. V ekipi za vzpon na Ama Dablam smo bili štirje. Poleg mene še Anže Derlink, s katerim sva pred leti prvič skupaj vstopila v svet vertikale, Petar Pećanac, alpinist iz Drvarja, ki je kot prvi bosanski državljan osvojil kak osemtisočak (Cho Oyu), leto dni kasneje pa kot prvi iz te države stal na vrhu Mont Everesta ter Aleksandra Nemeth, ambiciozna avanturistka iz Velike Britanije. Skupaj smo se podali na treking proti baznem taboru, ki smo ga dosegli šesti dan po pristanku.

Ne morem, ne smem več čakati na mestu. Takoj, ko se ustavim, mraz prodre do kosti. Odločim se v trenutku, očitno se mu je nekje zataknilo. Pripravim se za spust ob vrvi in pričnem spuščati čez ledeno gmoto pod menoj. Kmalu pod ledeno gobo v zavetju opazim Petra; skriva se v luknji, ki jo je izoblikoval veter. Pogleda me in se na široko nasmeji: »Jaka, ovo je ludnica!!!«

Medtem, ko se boriva z vetrom, daleč pod steno, tri dni plezanja nižje, v soncu leži bazni tabor. Ko smo zakorakali vanj, polni pozitivne energije in optimizma, smo doživeli prvi šok. V bližini šotorov je pristajal helikopter. Zagotovo so turisti. Anže, Peter in Aleksandra stečejo proti improvizirani pisti. Nekaj minut kasneje se vrnejo bledi, s sklonjenimi glavami. Pilot je iz kabine stresel mrtvo telo. Golo in okrvavljeno. Telo plezalca, na katerem so bile poškodbe padca čez poldrugi kilometer visoko steno. Preostanek dneva smo preživeli bolj kot ne v tišini, vsak s svojimi mislimi. Nesreča je kot temen oblak visela nad taborom. Žal pa ni bila zadnja. Reševanja iz stene so se v prihajajočih dneh vrstila eno za drugim. Neizkušenost nekaterih plezalcev v kombinaciji z mrazom in višino je tokrat terjala visok davek. Nekaj odprav je pospravilo šotore, mi smo vztrajali, a dogajanje je pustilo sledi tudi na naši ekipi.

»Kaj praviš, poizkusiva še malo?«
»Dajva, morda se veter umiri. Če ne bo bolje, se še vedno lahko vrneva.«

Težko se je odreči vrhu, ko ga imaš na dlani. Ponoči sva preplezala vse tehnično zahtevne dele in ostalo nama je samo še snežno pobočje, ki ne preseže 70 stopinj. Ne moreva kar tako odnehati, požrlo bi me, če ne bi gori dal vsega, kar imam v sebi.

Odločitev, da se poizkusim na Ama Dablam sem sprejel dve leti prej v Kirgiziji, ko sem sestopal z vrha gore Peak Lenin, ki se dviga več kot sedemtisoč metrov nad morjem. Spoznal sem, da te višine niso nedosegljive in se želel preizkusiti na tehnično zahtevnejšem hribu. Dve leti! Varčeval sem denar, zbiral opremo, računal na podporo tako doma kot v službi in jo dobil. Treniral. Treniral. Treniral… In zdaj veter… Ta prekleti veter…

Vremensko napoved smo dobili med večerjo v skupnem šotoru baznega tabora. Do koder je segla napoved je bil napovedan veter med 80 in 100 km/h. Naslednji dan se je Anže odločil, da opusti svoj poizkus na vrh. V takšnih razmerah in ob zavedanju, da v vetru ni možnosti reševanja, je sprejel težko, a razumno odločitev. Aleksandra je z zabuhlim obrazom sestopila v Pengboche, vasico pod baznim taborom. Prestajala je blažjo obliko višinske bolezni in morala je sestopiti. Morda se vrne kasneje, morda je že zaključila z vzponom. Ostala sva Petar in jaz.

Korak je vse težji in počasnejši. Sunki so tako močni, da se večkrat opotečeva in z vsemi štirimi vkopljeva v sneg. »Petar, ali čutiš prste?« Kislo se mi nasmehne. Tudi sam že dolgo ne čutim več prstov na nogah. Veter v sunkih po pobočju nosi sneg in biča redke izpostavljene dele obraza. Sonce se je že zdavnaj dvignilo, vendar je prešibko, da bi naju segrelo. Izgubljava bitko…

Z zaključnim vzponom sva pričela relativno pozno, ob 2h zjutraj. Stalila sva sneg, na silo spravila po grlu nekaj žlic juhe, napolnila termovke in zapustila zavetje šotora tabora 2. Za pozen start sva se odločila, da bi bila čim manj časa izpostavljena mrazu, ki je ponoči neizprosen. Ko bo vzšlo sonce, nama bo lažje. Plezala sva hitro in tekoče. Hrib je povsem opremljen in kot tak v alpinističnem smislu ne predstavlja večjega izziva. Do sončnega vzhoda se nisva ustavila niti za hip in ure izgubljene zaradi poznega starta hitro nadoknadila. Tik pred zoro sva se ustavila v snežni luknji na začetku t.i. »mushroom ridga« (grebena ledenih gob, op.a.). Zmasirala sva prezeble noge, spila čaj in počakala nekaj trenutkov na sončen vzhod. Spogledala sva se in nisva mogla skriti navdušenja. Še tale greben in vrh imava v žepu! Zgodilo se je nasprotno. Z vsakim naslednjim metrom je veter vse bolj divjal…

Bila sva uničena in prezebla. Vse težje je bilo ravnati z vrvmi in tehnično opremo. Ustavila sva se. Nad sabo sva videla vrh ovit v vrtinec snega. Tako blizu. Spogledala sva se in za trenutek čakala, kdo bo prvi spregovoril. »Petar, morava dol … « Pokimal je.

Sestop je minil na pol v transu. Malo sva plezala, malo spuščala ob vrvi, le govorila sva bolj malo. Popoldne sva dosegla višinski šotor tabora 2. Ustavila sva se za nekaj deset minut, skuhala juho. Izčrpana in naveličana. Dve leti sem sanjal to goro, sedaj pa na njej nisem želel prespati še ene noči. Želel sem nazaj v življenje. Vedel sem, da spodaj Anžeta in doma družino razganja od skrbi. Že prvi dan sva zaradi nizkih temperatur in odpovedi baterije ostala brez zveze z baznim taborom. Ob dogovorjenih urah so tri dni vzpona klicali v prazno. Moram sestopiti. In sem. Najprej do tabora 1 in potem, že v trdi noči, sem se s težkim nahrbtnikom opotekel vse do vznožja gore, kjer se me je Anže razveselil, kot bi našel izgubljenega brata. Osebno mi je bil to eden lepših trenutkov na odpravi.

Odločitev opustiti vrh, ki si mu podredil toliko časa, sredstev in volje, je vedno težka, vendar ko veš, da je to edina možna izbira, je lažje. V takšnih okoliščinah človek bolj kot okolico, novo pokrajino, kulturo ali steno spozna – sebe. Tudi sam sem spoznal nekaj pomembnih lekcij. Prva med njimi je povsem športna: sposoben sem tehničnega plezanja in razumnega odločanja na višini. Drugi zaključek je, da na odpravi vedno uživam toliko kot uživam v družbi ljudi, s katerimi plezam. Najpomembnejše spoznanje pa je, da karkoli v življenju počneš, ni vredno prav nič, dokler se ne vrneš domov, v objem tistih, ki jih imaš rad, jih spoštuješ in s katerimi lahko deliš svojo zgodbo.

 

Odgovori

Vremenska napoved
Zadnji komentarji