Igličeva, Košutova spominska in Grintovčev steber

Z Marjanom iz APD Kozjak in našim predsednikom Ferijem sem v sedmih dneh preplezala kar tri smeri. A preden kar koli opišem, svarilo: ker sem na fb dobila hudomušen namig, da nekateri ob mojih člankih doživijo božjastni napad, bralce s kroničnimi težavami pozivam, da pred nadaljevanjem vzamejo zdravila oz. se posvetujejo z zdravnikom. :)

V nedeljo sva torej z Marjanom preplezala Igličevo smer v Mali Rinki V+ (V-, A0)/IV. Ker je Logarska daleč tudi za dva Štajerca in ker je bila vremenska napoved ugodna, z uro odhoda nisva pretiravala. Tempo od Koče pri slapu Rinka sem narekovala jaz in kar godilo mi je, da mi poleg pljuč ni bilo treba dihati še na zakrnele škrge. Končno sva prispela do Okrešlja, kjer naju je spomenik žrtvam nesreče gorskih reševalcev spomnil na žalostni dogodek pred točno 20 leti. Taisti dan je bil hkrati tudi moj prvi stik z gorami, saj smo bili takrat šolarji na pohodu na Okrešelj in smo bili nesreči tudi priča. Po 20 letih sem se vrnila v želji po drugačnih izkušnjah. Z Marjanom se poznava že par let in sva imela že veliko plezalnih debat, še preden sem se sploh odločila stopiti med alpinistične vrste. Morda so k moji odločitvi delno prispevala tudi njegova doživetja. Pred dvema letoma si vseeno ne bi mislila, da bom kdaj tu, s takšnimi cilji.

Letošnja zima je bila s snegom prav po gorenjsko vohrna, kajti od vstopa v smer naju je ločilo le majhno snežišče. Palice sva pustila kar pod smerjo in jo mahnila v skalo.

IMG_1499

Če ne upoštevam smeri Križaj-Rupar, ki naj bi bila dolga 500 m, je bila Igličeva s svojimi 350 m moja najdaljša smer do tedaj. Vsekakor pa je najbolj konstantna IV, kar sem jih do tedaj preplezala, in upam si trditi, da je to smer, v katero se zaljubi vsak tečajnik. Ponuja resnično vse: od previsov, kaminov, minimalističnih oprimkov in podprijemov do prečk in prečudovite plate, ki ima prav šolsko “nanizane” oprimke in stope.

Plezanje prvih štirih raztežajev je bolj ogrevanje za “the real deal” (začetno IV- imam v spominu kot precej milo štirico). Četrti štant je pod previsom (V), ki ga je Marjan, ko je našel idealno smer bolj v levo, splezal lepo šolsko. Jaz sem se najprej seveda navila in ker mi zračni svet na levi ni prav nič dišal, desno pa so se mi oprimki in stopi zdeli preveč 8-ajevski, sem se raje poslužila tehnike in se s prav tako nekaj potrebne moči dvignila na komplet. Oprimki nad previsom so jasno daleč od tistih v vrtcih. Previsu sledi plata, po kateri tudi ne moreš ravno priteči do štanta kot v filmu K2 iz leta 1991. Naslednji raztežaj s platami in zajedo je bil priprava za prečko (V), ki ponuja lepe stope, edino oprimki so precej minimalistični, tako da vsekakor pomaga vežbanje na rimcu.

IMG_1535
Naslednji raztežaj je za spočiti svoje misli (II) in pripravo na čisti užitek. Midva sva izbrala levo varianto skozi rahlo previsen kamin (na Miheličevi skici je označena plata), v katerem sem jaz, ki obožujem kamine, neskončno uživala. Bil je nekoliko moker in skala vprašljive kakovosti, vendar je bilo mogoče najti lepe stope in če uživate v kaminih, vam bo tale pravi cukrček. Po kaminu sledijo krajše plošče, kjer lahko najdeš neudobno mesto za sidrišče, nato pa smer zavije levo v prečudovito plato, ki jo ves čas plezaš rahlo diagonalno v levo.

IMG_20170618_153929086_HDR

IMG_20170618_154602930_HDR

Neverjetno, kako je narava izdolbla vsak stop in oprimek, ravno pravšnje za plezanje po njej. Osebno nisem ljubiteljica plat in če že lahko izbiram med plato ali previsom, imam raje slednjega. Ampak po preplezani Igličevi ne moreš več ne imeti rad plat.

IMG_1563

Sledil je za oba najtežji in najbolj zoprn del smeri in to je skrotje (zadnji raztežaj), zaradi katerega nama je hrvaški kolega v Vzhodni glasno godrnjal, kajti najina vrv jima je prožila kamenčke vseh oblik in velikosti, čeprav sva hodila skoraj po prstih.

Smer je praktično v celoti opremljena s klini.

Imela sva tudi specialen ultralight izginjajoči dvojni štrik, lahko bi ga poimenovali Invisible (glej sliko). ZATO med nošnjo nisem skoraj nič čutila na hrbtu!!

IMG_20170618_162837278_HDR

Sestop do označene poti in ferate čez Turski žleb je bil zaradi prejšnjega razgibanega plezanja neboleč, vsaj zame, ki me je Marjan tako gentlemansko odrešil nošnje vrvi. Čvekajoč sva jo pozno popoldne odšibala proti koči na zasluženo malico. Ravno ko sva se pogovarjala, komu sva povedala za današnje plezanje in sem omenila kolega iz kluba, me je na Okrešlju pozdravil njegov sms z vprašanjem, ali sva zunaj. Zdela se mi je res lepa gesta, da sredi prostega dne misli na podmladek kluba. Z veseljem sva posnela (avto)portret in poročala o zadovoljstvu po uspešnem vzponu.

IMG_20170618_172358273_HDR

Kdor me pozna (ali bere), ve, da se mi v glavi vsako milisekundo pojavi okoli 20 misli. In tako sem po plezanju z Marjanom razmišljala, da je alpinistom po eni strani plezanje z začetniki dolgčas, saj smeri, ki za nas niso mačji kašelj, oni preplezajo z levo roko. Po drugi strani pa takšna naveza predstavlja tudi faktor negotovosti in to zaradi začetnika. Zaradi številnih izkušenj alpinist precej dobro pozna sebe in skalo, razmere, vreme in še veliko drugih dejavnikov. Ne pa tudi nujno tečajnika. Nikoli ne ve, ali bo začetnik en detajl splezal ali ne, ali bo tam spodaj videl, da se luska maje, ali bo prebavil izpostavljeno prečko ali pa bo povsem zamrznil in se bo izkušenejši moral poslužiti macgyverskih manevrov in prepričevalnega govora, da ga bo spravil do sebe. Res ste face. Upam in se veselim, da tudi jaz enkrat takole peljem nekoga v svet, ki ga bo šele odkrival.

IMG_1503

Nekaj dni pozneje me Feri na mojo željo preplezati kako smer preseneti z idejo, da za kar dva dni odpujsava (no, govorim bolj zase kot zanj) na Češko kočo in plezava v Grintovcu. Marjan me je že pred dnevi učil minimalizma, kajti priznam, da me ob pripravi nahrbtnika za turo popade hrčkov sindrom. Na tej turi sem se dokončno naučila kozjih molitvic, kajti če sem za Igličevo omenjala, da nisem rabila dihati na pljuča in škrge, sem za dihanje do Češke koče in vznožja Grintovca uporabila vsa razpoložljiva sredstva. S Ferijem sva se že na sestanku ferajna strinjala, da bi preplezala Košutovo spominsko smer (IV+/IV, 350 m) in Grintovčev steber (V/IV, 250 m). Optimistično idejo o dveh preplezanih smereh v petek, ko sva krenila iz Ljubljane in so bile za ta dan napovedane popoldanske nevihte, sva po mojem kondicijskem mrku opustila.

Pod Grintovčevo “es steno” je še nekaj snežišč in za prestop s snežišča na vstop v Košutovo je fino imeti dolge noge. Vsi ostali si pomagamo s pravilno plezalno tehniko. ;) Smer se začne dokaj vertikalno, kar je za nas Vertikalce ravno prav, da si ogrejemo prste. Drugače pa smer spominja na bežanje nekoga pred strelami – levo, naravnost, levo, naravnost, desno, prečka, desno … Bila sva sama in tudi ni zgledalo, da bi smer pred nama to sezono že kdo plezal. Z izjemo začetka so raztežaji konstantna IV vse do vrha, v najdaljši prečki in kaminih proti vrhu smeri je plezanje tudi kar konkretno in na moč. Skala je zelo kompaktna in ponuja nekaj pravih cukrčkov, posebej bi izpostavila najdaljšo zajedo (3. in 4. raztežaj) s počjo.
IMG_20170623_100417761_HDR

Tudi ta smer podobno kot Igličeva ponuja malo vsega: kaminov, grap, plezanja v razkoraku, plezanja z nagibom v levo ali desno in par krajših prečk. Edina razlika je v – vrtičkanju. Nekje na polovici smeri pridemo do mahovja, prepojenega z vodo, kjer sem že opravila prve priprave za ledno plezanje enkrat čez sedem mesecev, ko sem sredi plate izbijala klin na dveh 7a stopkah. Klin je bil zvit in nikakor ni popustil, jaz se mu pa tudi nisem pustila, sploh ker ni bil moj!

IMG_20170623_111614259_HDR

Poseben izziv mi je predstavljalo podajanje dvojne vrvi, glede na to, da je praktično vse raztežaje plezal naprej Feri. To je pomenilo, da se je vrv na izpostavljenih štantih špagetala in zgodilo se je, da se je kakšen klobčič tako gordijsko zamotal, da mi je bilo hudo, da se ne morem poslužiti briljantne tehnike Aleksandra Velikega. Če je treba, Feri na srečo na še tako nemogočem mestu uredi popoln štant.

IMG_20170623_121915791_HDR

Smer se mi je malček vlekla. Že ko sem imela občutek, da plezava celo večnost in da sva na ¾, šokirana izvem, da sva nekje na polovici. Na koncu sva porabila kakšnih šest ali sedem ur, ravno prav, da sva preko mestoma trdega snežišča s kladivom v roki odpeketala do označene poti na Grintovec in nato v polteku (govorim o sebi) do koče.

Verjamem, da bo smer všeč vsakomur, ki ima rad razgibano plezanje z ravno pravo mero izzivov. Meni je bila super.

IMG_20170623_121611123_HDR

IMG_20170623_160449430_HDR

Prve kapljice so naju pozdravile tik pred kočo in zmagoslavno sva se zapodila vanjo, čakajoč nalive. Zares ulilo, pobliskalo in zameglilo se je šele čez nekaj deset minut, nato pa se čez par minut tudi zjasnilo, kot da ni bilo nič. Ob študiranju zemljevida in skic opravljenih poti in smeri sva dan zaključila s poučnimi zgodbami, ki jih alpinisti kar stresajo iz rokava.

Naslednje jutro sva jo krenila okoli pol sedme, v meni prilagojenem tempu, da je še ostalo kaj moči za Grintovčev steber (V/IV, 250 m).

IMG_20170624_063843611_HDR

Nekoliko levo od naju se je na snežišču pripravljala še ena naveza in upala sem, da ne gremo v isto, ker katapultiranje kamnov in skal komu na glavo res ni prijetno. In vendarle sta prihajala do naju. O, kakšno naključje, isto smer gremo plezat. :) Odločila sta se, da gresta Zgrešeno smer, tako da smo se srečali šele zgoraj, pri zadnjem raztežaju. In se potem še podružili na vrhu.

Grintovčev steber se začne s kar solidno IV. Raztežaj sva potegnila karseda daleč, da sva čim prej zunaj zaradi morebitnih napovedanih neviht, tako da sva začetno poč in žleb preplezala v enem raztežaju.

IMG_20170624_093534842_HDR

Sledila je zajeda (IV) v pravem pomenu besede, na trenutke mogoče malo preveč pokroviteljsko ocenjena. Uredila sva varovališče in drugi del zajede (V) je bil to, čemur jaz pravim cukrček. Cukrček je detajl, ki je zame zahteven do te mere, da ga je bolje opisati skromno in vse skupaj obrniti na smeh kakor pa se zaradi njega tresti kot šiba na vodi.

Ko izplezaš iz zajede, te čaka krušljiv del rahle previsne plošče, kamor sem se kot tresajoča šiba odpravila po svojega novega “prijatelja”. Če ne bi bil nov … Ko sem prišla k sebi, sem bila spet polna energije in Ferija vprašam, če sva pa tokrat že na polovici. Pa izvem, da samo še en raztežaj. Včasih se ti vleče, včasih je prehitro konec. Nadaljevala sem po lahkem skrotju, ki na skici niti nima omembe vredne ocene. Tu sem srečala sosednjega iz naveze, nato pa mi je pot ustavil previsni kamin. Na pogled se mi je zdel kar malo absurdno težek za eno IV, tako da sem nekaj časa pred delanjem štanta pogledovala okoli, če je to morda fora. :) A ni bila. Desno je bila zgolj luknja, edina možna pot naprej je bil torej moj prijatelj – krušljiv kamin.
IMG_20170624_105958237_HDRIMG_20170624_110008521_HDR

Zdaj gledam slike in vidim, da niso ravno zveste pokazateljice situacije.

Skratka, uredim varovališče, s Ferijem ga še podebatirava, nato se odločiva spustiti navezo naprej, mogoče bom rabila več časa. Drugi v navezi je kamin splezal prav po šolsko, njegovo gibanje se je zdelo lahkotno. Čestitam mu. Naslednji na vrsti je Feri. Vedno mi je najhuje, kadar vem, da mene nekaj še čaka, sploh če vidim, da detajl ne bo možno splezati kot za šalo. In ko te zapusti še tvoj soplezalec, si tam sam s sabo. A druge poti kot navzgor ni in – prej opraviš, prej bo konec. Ugotovila sem, da skala niti ni tako krušljiva, kot se mi je še pred nekaj trenutki zdela. Po drugi strani pa JE bila … Lepo je treba stopati, optimistično zreti navzgor in imeti nekaj sreče. Ko sem bila enkrat v kaminu, sem videla, da previsni začetek v primerjavi s tem niti ni bil kaj posebnega. Kamin je bil še moker in spolzek, kar mu zagotovo malce zviša oceno, ampak jaz najbrž še nisem kompetentna za debate o tem. Vsekakor je bil najbolj zanimiv kamin v moji kratki alpinistični karieri.

Ker se nama je mudilo v vroči kotel, Ljubljano, sva 1200 višincev z 12 kg na sebi premagala v uri in 20 minutah.

Če strnem. Mislim, da opisanih treh smeri, zlasti pa zadnje, ne bom pozabila nikoli v življenju. Vsekakor upam, da boste v njih uživali tudi vi, če se odpravljate v njih.

2 Komentarjev na “Igličeva, Košutova spominska in Grintovčev steber”

  • Ferenc:

    Ko Andreja se razpiše,
    urca branja hitro gre,
    plezanje v detajlu opiše,
    bralec v živo v poko zre.

    Vendar Andreja naša vsega le ne izda,
    ko plezalec v kaminu butne, o ti pizda,
    ko stop se odlomi, štrik napne,
    Andreja v roko pljune, dlan zapre.

    Na levi roki prst je zlomljen, kaj čmo zdej?
    Malo čudno zgleda, bo treba lest naprej,
    za alpinista star’ga tu ni meja,
    če varuje tečajnica ga Andreja.

    Po plezanju pijača sede prav na koncu,
    alkoholik Nejc omenja vedno pir na soncu,
    tokrat bo treba kar na urgenco,
    da alpinista star’ga postavijo v senco!

  • Andreja:

    Ostala sem brez besed … :)

Odgovori

Vremenska napoved
Zadnji komentarji