Rabeljski slap, 2. 3. 2018

V petek po šihtu smo se z Andražem in Gašperjem (oba ČAOčana) podali pogledat, kako se imajo kaj v mestu Gogi (uradno Rabelj/Cave del Predil). Bila sem skoraj prepričana, da ob treh popoldne ne bo nikogar, ker vsi normalni še delajo in imamo samo mi trije tako razumevajoče šefe/šefico. Seveda me je moj optimizem varal – pod slapom in v njem smo bile vsaj štiri naveze nenormalnežev. 😀 Pred slapovjem smo dobili listek, da smo drugi v vrsti. Andraž je napovedal čakanje eno uro in tako je tudi bilo. Vmes so prihajale nove in nove naveze, nekatere tudi odhajale. Najbolj oblegana je bila seveda naša desna varianta (4+). Ena naveza se je lotila leve variante (5+); mislila sem si, da če bosta preživela tisto padanje ledu od številnih navez nad nami, potem lahko splezata kar koli.

Zanimivo nam je bilo, da so se vse naveze abzajlale po smeri, ker smo vedeli, da obstaja tudi sestop po poti. Malce neprijetno, ko plezaš pa ti nekdo vrže vrv na glavo in se ti potem še spušča med nogami. Ampak ok. Ravno sta se spustila dva Italijana in sem izkoristila svoje znanje italijanščine ter ju vprašala, kako to, da sta abzajlala. Pa pravi eden, da je možen tudi spust po levi, ker je štant. Da pa je sigurno možno priti tudi okoli, ker je sigurno že gaz. No, ta zgodba bo dobila zanimiv epilog, ampak gremo po vrsti (quick flashforward: tudi to pot sem šla na led, namreč pozabila sem poleg znanja jezika uporabiti tudi znanje o družbi in kulturi – Italijani so ponavadi (precej) bolj optimistični kot naš previdnejši slovenski narod).

Sladkosti lednega plezanja sem se naučila, še preden sem zapičila dereze v led. En projektil sem dobila direkt na ustnico in to tako bliskovito hitro, da sem šele čez nekaj sekund dojela, kaj je bilo. Gašper se je, glede na to, da je bil to zanj prvi slap po tečaju (in moj tudi), kar dobro držal, ko je videl kri nad ustnico. Tako sem se naučila smotrnosti vezirja in iskanja lukenj za varovanje in nepotrebe plačevati za botoks – tri lekcije v eni. Hard way or the highway.

Led v slapu je bil v petek res učbeniško tečajniški. Vseh vrst ledu po malem.

Prvi raztežaj je bil v bistvu še najmanj sladek. Levi del se je že dodobra topil, bolj desno smo lahko samo zatikali. Led je bil zelo krušljiv. Sploh jaz sem imela kot zadnja v navezi to smolo, da sem res pobrala vse, kar se je dogajalo zgoraj – ena naveza je abzajlala in tako sem dobila najprej na glavo štrik, potem sem med njim plezala slalom, potem se je nad mano odlomila sveča, no, na koncu sta me fanta prijazno počakala na štantu, da sem se prepikala mimo.

Izvedeli smo, da vsi obračajo po drugem štantu, ker naj bi nas gori čakalo 20 m tankega ledu. Šele zdaj nam je bilo jasno, zakaj so vsi štantali. Kolega Italijan je to podrobnost pozabil povedati. 🙂

Drugi raztežaj je ponudil čudovit putrček in oh, kak užitek je bil zapikovati in zabijati vanj v primerjavi s prvim razrežajem in zloveščim zvokom vode pod nami.

Prišli smo do točke, kjer so vse naveze pred nami obračale oz. abzajlale. Andraževa odločitev, da gre pogledat, kaj nas čaka zgoraj, se je izkazala za drugo najboljšo odločitev dneva, prva odločitev petkovega popoldneva je seveda jasna.

Led je bil raznolik, ponekod so se delali talarji, ponekod je bil putrček, ponekod si zaslišal votel zvok in vodo pod sabo. Raztežaj je tudi dokaj pokončen, ampak naravnost čudovit. Tisti, ki so ga izpustili, bodo žal zdaj izvedeli, koliko lepih stvari so zamudili. 😛 Res bi nam bilo žal izpustiti tistih 60 m čistega užitka.

Mislim, da še nikoli nisem bila štantana na boljšem štantu.

Na izrazih na obrazu se nam po moje lepo vidi, kako zadovoljni smo bili s tem, kar nam je ta dan imel ponuditi Rabeljček.

No, zdaj pa pride na vrsto grenko sladko spoznanje, da je Italijan glede gazi globoko pretiraval. Ob prvem koraku, ko se je Andražu udrlo do popka in se nam je odstrl pogled naprej na kakih 100 cm lepega nepredelanega celca, pri čemer se je že mračilo, sem si samo rekla, da bo pač treba plačati ceno za tisti zadnji raztežaj.

Kdor se bo podal po naši gazi, bo dojel, da smo imeli kaj epopejsko popotovanje, od drytoolinga do toolinga po zamrznjeni travi in zemlji in zatikanja cepinov za veje (predpriprave na Loško steno?). Rečem lahko samo to, da še nikoli v življenju nisem gazila v tako globokem celcu.

Andražev dober notranji kompas nas je pripeljal v dolino, bilo je čudovito plezanje, prestreganje projektilov, gaženje in druženje, vse skupaj začinjeno z veliko mero smeha. Vreme, pojdi nam še na roko.

Odgovori

Vremenska napoved