Sam že dolgo nisem plezal, saj sem se za nekaj mesecev posvečal turni smuki in pripravam na odpravo na Muztagh Ata. Ko se vrneš pa te takoj zagrabi spet volja po skali 🙂
S Tomijem sva se odločala kam bi šla; po tolikem času na snegu se nisem počutil suverenega za težjo skalno smer… Nakar se spomniva na dovolj dolgo in nam znano smer Najlon kratko.

Na praznični dan je bila pot do Kokrškega sedla precej obljudena s pohodniki na Grintovec. Pa sva si popestrila dostop v družbi različnih ljudi. Toplo sonce nam je tudi pomagalo, da naju ni preveč zeblo, vsaj ne do vstopa v smer, kjer je senca Kalške gore osvežila dušo in telo 🙂

Plezala sva izmenično, vse skupaj 3 raztežaje in pol. Priložnost je bila odlična, da spet preveriva znanje v zabijanju klinov, postavljanju metuljev in sidrišč 🙂 (malo za hec). Predvsem pa je bila skala hladna in kopna. Tokrat oprimkov ni prekrivala tanka skorja ledu in smo celo lahko videli kam stopamo, saj ni bilo snega kot pri zimski različici. 🙂

Plezanje je potekalo brez težav, kot se spodobi smeri; pod vrhom pa sva se ognila ostankom ferate, ki je včasih potekala v tej liniji pa sva raje plezala nekaj metrov bolj desno in levo, čez prijetno IV stopnjo.

Na vrhu sva seveda ugotovila, da bi lahko izbrala daljšo smer, saj sva plezala suvereno in z užitkom. Sva takoj vsaj spoznala smer v kopni skali 🙂