Kljub občutku, da so zime vse krajše, vse bolj presušene in predvsem pretople, vedno znova v jeseni upam, da se bo ponovila vsaj nesrečna Covid – zima 2021, če že ne tista “2009” ali pa “2011”, ko so avtorji mnogih turnosmučarskih vodničkov v svoje knjige lepili fotografije, ki danes zgledajo nadrealistično, fotografije, kjer v Belih vodah ni ne duha ne sluha o borovcih, fotografije, kjer med Špranjama v Zajzeri ni kanjona ampak flanka.

Upanje je preraslo v veselje že oktobra s prvo pošiljko snega, a tokrat nisem navalil”kot svinja u buče”, pač pa sem počakal do novembrske osvežitve, ko sva se z Jero potikala po Soriški planini, v okolici Obertauerna ter, sedaj že klasično, nad Belopeškimi jezeri. Nato je sledilo 14 sušnih dni, ko naju je potrpljenje minilo in sva sredi decembra zaman iskala smuške užitke na južnotirolskem Rote Wandu (2818 m), kjer naju je upanje zapustilo že na prelazu Staller Sattel, na katerega od biatlonskega centra v Antholzu vodi lična 5- kilometrska cesta, ki je pozimi utrjena za sankače, pohodnike in verjetno tudi za turaše – ko je v gorah sneg. Tokrat ga ni bilo. Ob dnevu samostojnosti smo se vrnili pod Strug, kjer smo zaradi goste megle obrnili kakšnih 100 m pod zatrepom krnice. V tistih dneh je bil t.i. žleb pod Strugom kar vroča roba, a odlične razmere na Kotovem sedlu so nas prihodnjega dne zvabile v Tamar, kjer smo imeli generalno zelo dobre razmere, z nekaj zavoji po zjahanem terenu v Malem kotu. Še dan kasneje sva zaradi pomankanja snega obračala v Mrzlih vodah ter na novega leta dan iz istega razloga tudi v Plazju.

Pod Südwiener Hütte

Žleb pod Strugom

Kotovo sedlo

Po novem letu so se oblikovale zelo dobre ledne razmere. Potikal sem se pretežno po italijanskem delu Julijcev, kjer so se (tako kot pri nas) formirali slapovi, ki so plezljivi enkrat v olimpijskem ciklu. Fortina sva plezala z Matijo, slap nad Rabeljsko cesto (pod Rabeljskimi špicami) in slap pri kraju Plezzut (Pliči) z Jero, ter Rablja ponovno z Matijo.

Fortino

nad rabeljsko cesto

Plezzut

Rabelj

Proti koncu januarja sem ob bobnenju mokrih plazov z Grintovcev in Skutnika pobegnil izpod Vraške škrbine in doživel verjetno najslabše razmere. Ever. 40-70 cm popolnoma premočenega svežega snega. Zagotovo bi bil pri avtu prej peš. Nato je napočil čas da malce zamenjam klimo.

Visoke ture – ker so izhodišča višja in ker je zapadlo manj svežega snega. Na žalost je bil Sternspitze odpihnjen, zato sva alternativo iskala v Wandspitze. Klože v krnici Wandspitzkar so pihale in se posedale tekom celotnega vzpona, zato je smer na vrh (po nekoliko strmejšem žlebu) odpadla, zadovoljila sva se z vzponom po odpihnjenih travah na greben. Nato je sledil niz odličnih tur v eni izmed najplodnejših turnosmučarskih skupin Visokih tur – skupini Goldberg. Hochgrubenkopf je bil po napihanih kotanjah odličen, Trögereck se je izkazal kot fantastična alternativa bolj znanemu Stanziwurtnu.

Torscharte

–še z druge strani

Wandspitzkar

Klenitzenalm

Hochgrubenkopf

Klenitzenalm

Trögereck

Pogled proti skupini Schober

Trögereck

Leta 2019 sem popolnoma izmučen obračal na širnih poljanah Sandfeldkopfa, kar me je morilo naslednjih nekaj let, ko zverina ni bila dovolj zasnežena. Letos smo že s Hochgrubenkopfa videli zelo lepo zasneženo vršno flanko in po turi preverili še situacijo na izhodišču, ki v zadnjih letih ni omogočala smuke do podna, tokrat pa jo je krasila 40 cm debela snežna odeja. Kar smo doživeli na koroškem orjaku se nam je zasidralo v srce. 1400 višincev poezije, potovanje čez neskončne širjave Bogenitzna in Kleinfraganta, ki je ni pokvarilo niti 300 m najgrše skorje spodaj na cesti.

Poljane dom prelepih dni

pametni k sto mater 🙂

Rote Wand – ena izmed njih

vršna flanka

Špancir in pol

od leve proti desni: Sonnkopf, Rote Wand, Krahköpfe, Stellkopf

Tihožitje

Ekipca

Dopust v dolini reke Möll je minil kislo-sladko. Že nekaj časa sem imel zaznamek v Mitjinem vodničku pri turi št. 66. Sadnig je zanimiva turnosmučarska gora, ki je smučljiva s petih različnih izhodišč in Kolmitzental verjetno ni med najbolj priljubljenimi. Že cesta do izhodišča je obskurna. Celo za avstrijske razmere. Opravila sva 5 ur in pol gaženja, ter izžeta stala na razglednem vrhu, ki pa je bil ob spustu prava mala katastrofa. Senčne strmine so delovale super, a naju s pihanjem klož niso spustile blizu, tako sva se ukvarjala predvsem in samo z grdo skorjo. Naslednji dan na Teuchlspitze je bilo še slabše, zato sva obrnila sredi vršne flanke – ker to pač ni podobno ničemur, smučanju še najmanj. Tretjega dne sva šla na vse ali nič. Sadnighaus. A je bilo v Astentalu že kdaj slabo? Na pogled sicer klavrno zasneženo, a po kotanjah sva našla obilo mehkega snega in uživala s Hilmersberga in še nekoliko bolj s Kluidhöhe. V slabem vremenu sva trmarila proti Stubecku z Maltaberga, a naju je močan severni veter obrnil. V macesnovem gozdu nad planino Faschaun sva imela sicer vrhunskih 30 cm pršiča. Klinc, ko je bil zgoraj jugozahodni krak Stubecka zares jadan. Naslednjega dne sva bolna obležala doma.

Proti Sadnigu

Naposled – vrh

Edina spodobna zavoja ta dan

Teuchlspitze

Gratzeralm pod Hilmersbergom

Schobrova skupina, skrajno desno tudi Grossglockner

Beda na Stubecku

Proti Koku

Dol s Koka

Prejšnji vikend smo sopihali na Hochalmspitze po “zimski klasiki”, torej z vzhoda – izhodišče pri Gmünder Hütte. Celokupno vrhunska smučarija, preko neskončnih flank ledenika Hochalmkees smo smučali po zapihanih kložicah, ki niso grabile robnikov, nižje nas je ob vzponu skrbela morebitna skorja, ki je zaradi visokih temperatur popustila in omogočila prav zabavno smuko. Cesta je bila odlična, zasnežena do izhodišča. Škoda, da noge v tej fazi ture ne sodelujejo več.

Preteklo soboto sva z očetom smučala s “starodavnega veličanstva”, Großvenedigerja.  Turo na Benečana sva pričela ob 4.30 uri v Virgentalu in po 9-ih urah sezula pancarje z zmaličenih stopal. Razmere so bile ok, na ledenikih Rainerkees in zgoraj na Schlatenkees se pomlad še ni začela – torej smuka po raznih zastrugih. Med kočama Defregger Haus in Johannishütte sva imela lepe spomladanske razmere po opuščenem srencu, če sva se v dolinici potoka Zetallunitz le držala prisoj. Cesto večkrat presekajo plazovine, ki so pred zadnjimi serpentinami ob vzponu prav nadležne, ob spustu pa kar zabavne. Ta vikend se je dokaj nemoteno (kopnine so bile dvakrat po 3 metre in enkrat 20 metrov) prismučalo do parkirišča v dolini Dorfertal. Koča Johannishütte naj bi bila tekom tega vikenda še zaprta, a je bila kljub tej tezi nabito polna vodniških navez in drugih obiskovalcev. Ob povratku sva na njeni sončni terasi podrla dva štrudlja in odsmučala po cesti do avta.

Tale zima bila prav dobra!

Upam, da bo še kdaj takšna.

Upam, da še kdaj doživimo Sandfeldkopf.

Vedno znova upam, da bomo tako kot 2009 z Limbarske gore smučali mimo Vahtenberga v Moravče.

Vedno znova upam.

1 komentar na “Zimsko upanje”