‘Vzponi in ture’

S Samotom sva 13.3.2022 plezala Stirifobijo. Do zavese sva pridirkala zaradi pozne ure, pod zaveso pa sva se navezala. Od zavese že kar pošteno teče tako da moraš biti kar hiter če nočes biti moker. Dober dan z dobro družbo! Plezala: Samo in Meno.

 

“Zadnjič sem pod Dnino videl nek trakec ledu v neki grapi, mogoče se da priti čez, zna bit zabavno, greva to pogledat?”, se je glasil Marjanov predlog v ponedeljek in tako v torek zarana drviva proti 3. serpentini vršiške ceste. V Krnici se zidovje in stolpovje obarva rozasto in odpre se nama paleta idej, kje bi med Kriško steno in Rakovo Špico prišla čez in si turo začinila s poznim sestopom v Vrata. “Greva vseeno tist led pogledat pa če bova hitra…”

Če iz naslova objave nadaljujem v Miheličevem stilu, bom vstop opisal nekako takole: “…kjer se prostrani prodi zožijo v grapo Gruntovnico od desne zaslišiš šum skritega slapu.” Na desni se pokaže ozka grapa, kjer nad vstopnim kaminom razpneva vrv.

Grapa predstavlja kaskadast svet položnih kotanj, ki jih zapirajo strmi prehodi v obliki zaledenelih sveč in zaves ter tudi nekaj kombiniranega plezanja. 6 raztežajev nama je ponudilo pravo plezarijo do težavnosti WI4+ in M4, za približno 3 dolžine vrvi pa je bilo hoje po grabnih. Ključ je strma, ozka sveča precej sumljive kvalitete ledu v tretjem raztežaju. Šesti raztežaj naju je navdušil z manjšim amfiteatrom iz katerega izhod ponuja estetska sveča. Raztežaj za tem sledi prehod M z nekoliko nerodnim začetkom, pa zelo dobrimi hooki v nadaljevanju. Zadnji raztežaj predstavlja strma zavesa. Najtežje prehode je sprašil in pohaklal Marjan.

Ob 14.uri stojiva na vrhu grape, ki pada med Rakovo Špico in Rogljico, še precej daleč od njunih sten. To bo to za ta dnar, jutr je šiht, pa faks.

Sestopila sva z enim spustom po vrvi (urejen v skalah levo, moder prusik) čez zadnjo zaveso in se po grapi desno od le te (gledano v smeri navzgor) dvignila v labirint rušja in macesnov in grap skozi katere sva prečno proti jugozahodu sestopila nazaj v Gruntovnico.

Malo sva že povprašala naokoli o morebitnih vzponih po tej grapi, a zaenkrat še nimava informacij, da bi kdo kolovratil tod okrog. Je pa res, da je grapa v bogatejših zimah verjetno močno zasuta s snegom in kakega duha ter sluha o ledu ni in zna biti vzpon precej bolj trivialne narave. Če kdo ve za predhodno plezanje v grapi pod Rakovo Špico in Rogljico, naj naju pa le kontaktira, da ne bi odkrivala tople vode 🙂

Plezala in uživala Marjan Kozole in Anže Javoršek

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V soboto je Maja organizirala turo za vse v klubu, ki bi probali turno pa da se malo zberemo na kupu. Tura je bila primerna za vse, odšli smo na Struško v Karavankah. Vreme nam je ustreglo z sončkom, sneg pa je že pomrznil in zbil. Na zgornjem delu se je dalo narediti par dobrih zavojev, to je pa to. Na koči so se še eni lepo na sončili dva sva pa že prej odšla na južno.

Bilo je fino in sproščeno. Upam da se kmalu vidimo na Triglavu.

Bor Vidic

V sredo sva z Anžetom preplezala Severni raz, Visoke Bele Špice. Smer ponuja pravi užitek plezanja v kompaktni skali in kot pravi vodniček, vsi potrebni klini (maloštevilčni) tičijo v smeri. Ta ima skoraj vsa sidrišča navrtana razen enega, možnost vmesnega varovanja v sami smeri pa je prav tako dobra. Plezanje v tej smeri je, kot sem že omenil, pravi užitek, vsi potrebni klini so na pravem mestu tako, da je orientaciji v smeri kar dobra. Beri dalje »

Iz službenih navad ne ugašam sinhronzacije emailov na telefonu med dopustom in v inbox prileti mail od Matjaža za izpitno pripravniško turo. Le kdo bi ležal na plaži, če gre pa lahko plezat?!

“Z veseljem, sporoči smer!” na kratko odgovorim.

“Kačji stolp v VDV”

“?!?”

” Ne skrbi, nihče še ni slišal za to smer 🙂 Dobiš dodaten opis, skice ni.”

 

OK. Izpitna tura kot se spodobi si rečem. Brskam po netu in najdem en vris v Trapezu, zraven opis v dveh stavkih za smer, ki pa glede na vris že ne more biti pravi. Kasneje se je izkazalo, da je opis dokaj ok, medtem ko vris iz vodnička Mihe Zupana – Trapez (VDV) ni. Spremljam vreme in bolj ko se bliža sobota, slabša napoved. Nevihta ob 11.00. Se odločiva, da opraviva pristop s čelko in takoj ob svetlem vstopiva v smer, pa bi mogla biti pravi čas na varnem. Iz Ljubljane ob 3-h in vstop v steno ob 6ih. Začetek smeri dokaj jasen glede na vpis in vris. Hitro narediva prve tri cuge. Vris nato kaže naravnost gor v zajedo. Probam ene 15-20 metrov, ko me ustavi krušljiv previs, ki krepko presega oceno smeri (IV/III). Zato se vrnem in probam levo za vogal, kjer se najde res lep žleb, ki te pripelje po dveh raztežajih višje na konec smeri Kačji stolp in se nadaljuje kot Zimska smer do vrha Trapeza.

Ura cca 9.00, Matjaž vleče naslednji cug, ko se vse stemni, zagrmi in iz neba ulijeta dež in sodra. Pa sej še ni 11?! Midva dobra dva raztežaja pod vrhom.

Sledi kamenjada in slapovi vode po smeri. Matjaž potegne desno pod previsne odlome v zavetje, jaz gledam kako voda zaliva metulje v sidrišču. Plezalke postajajo plavutke. Matjaž postavi sidrišče, jaz na hitro poberem opremo in za njim na varno.

Na telefonu preverim radarsko sliko in vidim, da bo v roku 15 minut vse mimo. Mirno počakava, medtem ko se vse zliva mimo naju v dolino (filmček na voljo pri meni za interesente 😉 )

Res se vse hitro umiri in normalno splezava naprej in ven iz stene.

Sledi še precej dolg sestop mimo Vodnikovega doma in čez Bohinjska vratca nazaj v Krmo.

Zaključek?

Smer res ni najlepša, v njej je bil točno en klin, na katerega Matjaž ni upal niti ruzak obesit,  nima skice, ima napačen vris v vodničku, .. ampak za pokazat alpinistično znanje pa…

Izpit opravljen 😉

Gregor

Še ena iz (še vedno) aktualne zime. Na radar sem jo vzel že nekaj let nazaj kot udeleženec tabora v Kamniški Bistrici. Takrat zaradi velikih količin novozapadlega snega niti poizkušali nismo. Še peš do sedla ni šlo.

 

9.4. je bil dan z izjemno toplim jutrom. Že od avta v kratkih rokavih. Morm priznat, da me je malo skrbelo, da z plezarijo ne bo nič.

Že prvi metri so pokazali, da ne bo slabo. Z višino se je kvaliteta snega in ledu samo izboljševala. Po Evinih kriterijih je bilo že za ledne vijake. Kmalu naju je zajela gosta megla. Dan se je iz prijetnega sončnega v trenutku spremenil v neprijetno zmrzovanje.

Našla sva tudi stare svedre, ki so omenjeni v vodničku. Nad smerjo sva bila navdušena, lahko bi je bilo za kakšen raztežaj več. Razmere so bile z izjemo prvega raztežaja vrhunske. Sestopila sva po lovski poti proti Žagani peči. To pa je bila čisto posebna zgodba mogoče celo vredna svoje objave.

Plezala sva: Eva Ulčnik (AO Rašica) in Nejc Turnšek

Kljub omejitvam sem tudi to zimo uspel nekaj splezati. Ta je bila že nekaj časa na seznamu želja in bila je res dobra. 6.3. je bil dan ko sva z Marjanom krenila proti Krmi. Zaradi zaprte ceste sva imela zjutraj prijetne ogrevalne metre po ravnini. Pod steno sva ugotovila, da sva na prvi pogled brez ključnega dela opreme, vendar sva ga z iznajdljivostjo nadomestila.

 

 

 

 

 

 

 

 

Spodnji del stene do kamina sva plezala nenavezana, sam kamin nama ni povzročal preglavic saj je bil dobro zasut.

Zgoraj v strmejših raztežajih pa sva porabila kar nekaj časa. Napredovala sva počasi zaradi neuporabnega snega. Izstopila sva v trdi temi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sestopila sva na Pokljuko kjer naju je čakal prevoz, večerja, voda in pivo. Slava in čast prevoznicam.

Nad prečko v zgornjem delu sva pustila BD ledni klin. Če ga kdo prinese v dolino menjam za pivo 🙂

Plezala sva Marjan Kozole in Nejc Turnšek.

Da greva Slovensko sem se upiral samo za to, ker sem vedel, da nama bo žal, če ne bova šla kej lepga 🙂

Na krasen dopustniški četrtek odpeljeva z Jako en avto pod Matizovec. Pogled na golo južno steno Košute je kazal, da bova nesla smuči gor in dol. Z drugim avto se odpeljeva na parkirišče za planino Korošico. Kot dva Čeha se v addidaskah odpraviva po suhi cesti a jih že po dveh ovinkih zamenjava za pancarje in smučke in se dvigneva pod smer. Snežni beton je že spodaj kazal, da bo plezanje v smeri prava poezija. Vsi skoki do vrha zaliti, kot tudi obvoz velikega balvana.

Po cca 1.45h pogledava proti Kofcam in vidiva, da smuka bo! Sicer sneg precej težek/južen ampak smuka zaradi tega nič slajša. Se mi zdi, da so naju štiri pupe na Kofcah slišale vriskat na poti navzdol. Ker je koča zaprta med tednom sva odsmučala naprej še cca 150 višincev v gozd in potem mimo Matizovca po cesti do parkirišča, kjer so naju čakali še vedno lepo ohlajeni čehi 🙂

 

 

Tik pred napovedanim nedeljskim sneženjem sva s Heleno izkoristila še zelo toplo jesensko soboto in se odpravila v Planjavo.

V vodničku piše, da je to eno najmanj obiskanih skalnih področij zaradi dolgega pristopa, meni osebno pa je 2 uri pristopa bilo prav prijetnih na tak lep dan. Mogoče zato, ker vsako turo vzamem kot celoto in ne samo hitenje čez smer, da naredim kljukico. Iz Jermance v Repov kot, kjer sva “iskala” lovsko pogorišče, kjer se potka odcepi pod levi del JV stene. Pogorišče sicer ne vem kaj je, je pa sama stena že lepo vidna iz same poti.

Smer poteka čez celo ploščo do same grape, kjer preči desno še dva raztežaja.

Prvi raztežaj so prave Pakleniške plate z res malo varovanja. Skala je pa odlična tako, da večji težav to ne povzroča.

Drugi raztežaj nič posebnega, čeprav je v skici vrisana/opisana V plata, ki pa je gladka kot keramika z nič varovanja in dvomim, da gre kdorkoli čez njo. Levo mimo nje II do štanta.

V vodničku piše “vodoravno desno preko luske”. Tukaj sem ves čas, ko sem čakal Heleno, gledal to lusko, kako je izpostavljena in čedalje ožja do konca, če je prava ali ne.

Ko sem se že prepričal, da je tole prava pot in se skoraj spustil v njo, sem se spomnil, da v poplavi socialnih medijev nisem videl niti enega “selfija” v njej. Prečka je res fotogenična 🙂

Vzamem še enkrat telefon v roke in najdem “fotko iz detajla smeri”, da je prava luska 2 metra nad vstopom v njo… Od spodaj pač ni tolk očitna.

Mimo luske, na manjšo poličko za roke in čez. Sledi še zajeda, ki se lepo spleza po desni plati in ven.

Sestop je levo čez borovce cca 100 m nazaj dol do abzajla. Mimogrede za orientacijo: sam abzajl je cca 10 metrov nad sidriščem, preden se lotiš luske.

Še dobra urca sestopa do Jermance in letošnja vzponov kar bogata letna sezona se zdi pri koncu

 

Gregor

Baje je indijansko poletje in ga je potrebno izkoristiti. Pa še dopust ostaja. Za četrtek je bil napovedan dež okrog 15.00, zato sva z Jernejem (AO Rašica) krenila v Malo Mojstrovko, kjer sta dostop in sestop kratka, pa še smeri ne preveč dolge. Izbral sem sem smer Spominsko Janeza Robiča, da ne bodo Rašičani plezali samo klasike 🙂

Smer takoj začini vstopna prečka, ki poteka mimo luske za katero se res nočeš z vso silo obesit. Za njo te zgoraj pričaka klin

Ko končaš prečko te čaka masten kaminček, nad njim pa nekaj lepega poplezavanja.

Sledi nekaj slabših metrov naložene trojke, kjer tudi varovanje ni ne vem kaj. Je pa precej široko območje, kar ti daje več možnosti za prehode.

Sledi res lep zaključek smeri, čez plošče v desno, kjer se priključi zahodni raz

In izstopni kamin

Smer bi odsvetoval za tečajnike, ki še nimajo izkušenj s prečkami in tipično slovensko podrto trojko 🙂

Sam sem užival 😉