Kljub občutku, da so zime vse krajše, vse bolj presušene in predvsem pretople, vedno znova v jeseni upam, da se bo ponovila vsaj nesrečna Covid – zima 2021, če že ne tista “2009” ali pa “2011”, ko so avtorji mnogih turnosmučarskih vodničkov v svoje knjige lepili fotografije, ki danes zgledajo nadrealistično, fotografije, kjer v Belih vodah ni ne duha ne sluha o borovcih, fotografije, kjer med Špranjama v Zajzeri ni kanjona ampak flanka.

Upanje je preraslo v veselje že oktobra s prvo pošiljko snega, a tokrat nisem navalil”kot svinja u buče”, pač pa sem počakal do novembrske osvežitve, ko sva se z Jero potikala po Soriški planini, v okolici Obertauerna ter, sedaj že klasično, nad Belopeškimi jezeri. Nato je sledilo 14 sušnih dni, ko naju je potrpljenje minilo in sva sredi decembra zaman iskala smuške užitke na južnotirolskem Rote Wandu (2818 m), kjer naju je upanje zapustilo že na prelazu Staller Sattel, na katerega od biatlonskega centra v Antholzu vodi lična 5- kilometrska cesta, ki je pozimi utrjena za sankače, pohodnike in verjetno tudi za turaše – ko je v gorah sneg. Tokrat ga ni bilo. Ob dnevu samostojnosti smo se vrnili pod Strug, kjer smo zaradi goste megle obrnili kakšnih 100 m pod zatrepom krnice. V tistih dneh je bil t.i. žleb pod Strugom kar vroča roba, a odlične razmere na Kotovem sedlu so nas prihodnjega dne zvabile v Tamar, kjer smo imeli generalno zelo dobre razmere, z nekaj zavoji po zjahanem terenu v Malem kotu. Še dan kasneje sva zaradi pomankanja snega obračala v Mrzlih vodah ter na novega leta dan iz istega razloga tudi v Plazju.

Po novem letu so se oblikovale zelo dobre ledne razmere. Potikal sem se pretežno po italijanskem delu Julijcev, kjer so se (tako kot pri nas) formirali slapovi, ki so plezljivi enkrat v olimpijskem ciklu. Fortina sva plezala z Matijo, slap nad Rabeljsko cesto (pod Rabeljskimi špicami) in slap pri kraju Plezzut (Pliči) z Jero, ter Rablja ponovno z Matijo.

Proti koncu januarja sem ob bobnenju mokrih plazov z Grintovcev in Skutnika pobegnil izpod Vraške škrbine in doživel verjetno najslabše razmere. Ever. 40-70 cm popolnoma premočenega svežega snega. Zagotovo bi bil pri avtu prej peš. Nato je napočil čas da malce zamenjam klimo.

Visoke ture – ker so izhodišča višja in ker je zapadlo manj svežega snega. Na žalost je bil Sternspitze odpihnjen, zato sva alternativo iskala v Wandspitze. Klože v krnici Wandspitzkar so pihale in se posedale tekom celotnega vzpona, zato je smer na vrh (po nekoliko strmejšem žlebu) odpadla, zadovoljila sva se z vzponom po odpihnjenih travah na greben. Nato je sledil niz odličnih tur v eni izmed najplodnejših turnosmučarskih skupin Visokih tur – skupini Goldberg. Hochgrubenkopf je bil po napihanih kotanjah odličen, Trögereck se je izkazal kot fantastična alternativa bolj znanemu Stanziwurtnu.

Leta 2019 sem popolnoma izmučen obračal na širnih poljanah Sandfeldkopfa, kar me je morilo naslednjih nekaj let, ko zverina ni bila dovolj zasnežena. Letos smo že s Hochgrubenkopfa videli zelo lepo zasneženo vršno flanko in po turi preverili še situacijo na izhodišču, ki v zadnjih letih ni omogočala smuke do podna, tokrat pa jo je krasila 40 cm debela snežna odeja. Kar smo doživeli na koroškem orjaku se nam je zasidralo v srce. 1400 višincev poezije, potovanje čez neskončne širjave Bogenitzna in Kleinfraganta, ki je ni pokvarilo niti 300 m najgrše skorje spodaj na cesti.

Dopust v dolini reke Möll je minil kislo-sladko. Že nekaj časa sem imel zaznamek v Mitjinem vodničku pri turi št. 66. Sadnig je zanimiva turnosmučarska gora, ki je smučljiva s petih različnih izhodišč in Kolmitzental verjetno ni med najbolj priljubljenimi. Že cesta do izhodišča je obskurna. Celo za avstrijske razmere. Opravila sva 5 ur in pol gaženja, ter izžeta stala na razglednem vrhu, ki pa je bil ob spustu prava mala katastrofa. Senčne strmine so delovale super, a naju s pihanjem klož niso spustile blizu, tako sva se ukvarjala predvsem in samo z grdo skorjo. Naslednji dan na Teuchlspitze je bilo še slabše, zato sva obrnila sredi vršne flanke – ker to pač ni podobno ničemur, smučanju še najmanj. Tretjega dne sva šla na vse ali nič. Sadnighaus. A je bilo v Astentalu že kdaj slabo? Na pogled sicer klavrno zasneženo, a po kotanjah sva našla obilo mehkega snega in uživala s Hilmersberga in še nekoliko bolj s Kluidhöhe. V slabem vremenu sva trmarila proti Stubecku z Maltaberga, a naju je močan severni veter obrnil. V macesnovem gozdu nad planino Faschaun sva imela sicer vrhunskih 30 cm pršiča. Klinc, ko je bil zgoraj jugozahodni krak Stubecka zares jadan. Naslednjega dne sva bolna obležala doma.

Prejšnji vikend smo sopihali na Hochalmspitze po “zimski klasiki”, torej z vzhoda – izhodišče pri Gmünder Hütte. Celokupno vrhunska smučarija, preko neskončnih flank ledenika Hochalmkees smo smučali po zapihanih kložicah, ki niso grabile robnikov, nižje nas je ob vzponu skrbela morebitna skorja, ki je zaradi visokih temperatur popustila in omogočila prav zabavno smuko. Cesta je bila odlična, zasnežena do izhodišča. Škoda, da noge v tej fazi ture ne sodelujejo več.

Preteklo soboto sva z očetom smučala s “starodavnega veličanstva”, Großvenedigerja.  Turo na Benečana sva pričela ob 4.30 uri v Virgentalu in po 9-ih urah sezula pancarje z zmaličenih stopal. Razmere so bile ok, na ledenikih Rainerkees in zgoraj na Schlatenkees se pomlad še ni začela – torej smuka po raznih zastrugih. Med kočama Defregger Haus in Johannishütte sva imela lepe spomladanske razmere po opuščenem srencu, če sva se v dolinici potoka Zetallunitz le držala prisoj. Cesto večkrat presekajo plazovine, ki so pred zadnjimi serpentinami ob vzponu prav nadležne, ob spustu pa kar zabavne. Ta vikend se je dokaj nemoteno (kopnine so bile dvakrat po 3 metre in enkrat 20 metrov) prismučalo do parkirišča v dolini Dorfertal. Koča Johannishütte naj bi bila tekom tega vikenda še zaprta, a je bila kljub tej tezi nabito polna vodniških navez in drugih obiskovalcev. Ob povratku sva na njeni sončni terasi podrla dva štrudlja in odsmučala po cesti do avta.

Tale zima bila prav dobra!

Upam, da bo še kdaj takšna.

Upam, da še kdaj doživimo Sandfeldkopf.

Vedno znova upam, da bomo tako kot 2009 z Limbarske gore smučali mimo Vahtenberga v Moravče.

Vedno znova upam.

V nedeljo smo se 4-je tečajniki z Gregorjem odpeljali plezat v Vipavo. V planu smo imeli plezati lažje 2-raztežajne smeri, kjer bomo tečajniki prvič plezali tudi kot prvi v navezi.

Ob 7:00 (skoraj) smo štartali iz Ljubljane in parkirali v megli pri kampu Tura. Kljub temu, da so bile zadnje dni že kar spomladanske temperature, smo hitro ugotovili, da temu danes ne bo tako. Vseeno smo se med hojo do stene hitro segreli. Hodili smo do sektorja J/I plošča, kjer je kar nekaj navrtanih 2-raztežajnih smeri. Gregor je šel naokrog peš do vrha in si pripravil vrv po kateri se je spustil in iz katere je tekom našega plezanja budno spremljal naše manevre in nas spodbujal, ko je bilo to potrebno.

Oblikovali smo dve navezi Zala-Ana in Luka-Anže. Razdelili smo si opremo in se navezali na vrv. Plan je bil, da čim več postavljamo tudi premična varovala.

  

Začela sta Zala (smer Šmarna hrušica 4b, 65 m) in Anže (smer Vinska rutica 4b, 70 m). Na štantu smo se obrnili in naprej sva plezala z Luko, vsak v svoji smeri. Na vrhu smo prišli ven iz megle in končno zagledali sonce. Z vrha smo se spustili po vrvi in se odločili, da splezamo še eno smer. Luka in Anže sta plezala Šmarno hrušico, midve z Zalo pa smer Preizkušnja (4c, 65 m).  Gregor je za prvi “malo težji” del pripravil še dodatno backup vrv, s katere je varoval od zgoraj, kar je bilo zelo dobrodošlo.

                   

Malo pod vrhom smeri se je čisto do stene pripeljal policijski helikopter in kar nekajkrat čisto od blizu preletel območje, kar je poskrbelo za dodatno atrakcijo. Tudi megla se je že čisto razkadila, postalo je prijetno toplo. Zadovoljni smo priplezali do vrha in se pripravili za spust po vrvi.

Plezanje je bilo lepo, skala zelo lepo razčlenjena, tako da se je vedno našlo kaj za prijet. Zjutraj, ko je bila še megla, je bila skala kar hladna, tako da je malo zeblo v prste. Za obe smeri smo rabili cca 6 h.

Pri parkirišču smo šli še na pijačo, nato pa na pot proti Ljubljani. Nazaj grede smo se žal ulovili v prometni kolaps (asfaltiranje ceste + prometna nesreča), tako da se je naše druženje malo podaljšalo. Bil je en res super dan! ☀

 

 

Tradicionalna nočna pleža po ledenem smrklju se spet zgodi. Odprem dnevnik vzponov in počasi štejem: v mrzli Krnici, v Drugem slapu v Prednji glavi … dvanajstkrat. Dvanajst srečanj z istim ledom vendar zmeraj malo drugače.

Solo.

Kot prvi.

Kot drugi.

Po operaciji.

Bolan.

Smrk je letos lepo narejen, očitno dobro obiskan – v prvem raztežaju so skoraj že štenge. Včeraj je bila inverzija izrazita: spodaj mraz, zgoraj toplota, led pa že govori, se mehča, teče in  diha.

Spodaj prilagam fotografije skozi čas.

Ker led ni nikoli isti.In tudi mi ne.

P.S: Nočno solo plezanje in nočno plezanje nasploh ostaja osebna odločitev in ga ne priporočam manj izkušenim.

Nekajdnevno mrzlo vreme in informacije od T. Cudra, ki je splezal ta slap tekom tedna,  naju je z Jacquesom pripeljalo pod Damokleja. Mislila sva, da bova sama, zato sva ga izbrala za najin današnji cilj. Čista iluzija, v slapu nas je bilo 6 navez, midva pa predzadnja. Dostop s smučkami je priporočljiv, ne glede na sestop, kjer  te v zgornjem delu zaradi pomanjkanja snega čakajo nadležne kamnite mine. V slap sva vstopila šele ob poldnevu. Slap je solidno narejen, vendar je ledu bistveno manj, kot ga je videti na fotografiji, ki jo je objavil Jaka v zadnjem klubskem prispevku na spletni strani pred leti.

Plezanje je bilo tekoče in uživajoče. »Tuširanja« je bilo malo, razen v zadnjem raztežaju, kjer ga je bilo res preveč. Naveza, ki je plezala pred nama, se je mimo naju spuščala totalno premočena. Zaradi tega in tudi časovne stiske se odločiva za sestop. Jacques je v ledu suveren, saj je v zadnji sezonah opravil veliko dobrih vzponov. Jaz sem bil po treh letih ledne abstinence pred prvo navpično vertikalo  malo negotov. Že po nekaj splezanih metrih je trema minila. Navkljub utrujenosti je ostalo zadovoljstvo po opravljenem vzponu in čudovito preživetem dnevu v hribih.

Tonček

Letos je moje plezalno leto minilo v duhu raziskovanja zahodnih Julijcev pri naših sosedih. Ni kaj reči – res so lepi in divji kraji. Nekega večera, ko ležim v postelji in listam Miheličev vodniček ter malo obujam spomine, naletim na majhen listič, ki označuje stran, kjer je vrisana smer Bučer & Kristan v Malem oltarju. Listič je tam mirno počival več let, saj sem na smer že čisto pozabil.

Kliknem prijatelja Primoža aka Gojc (to je tisti model, kateri je najino zadnjo turo izgubil ključe od avta) in mu omenim, da bi midva ta vikend lahko kaj splezala. Pravi, da je isto on razmišljal – super, vse je zmenjeno! Vmes dobim še povabilo za plezanje v Travnik-u, ampak sem že zmenjen in te smeri sem si res želel in nanjo ne mislim že spet pozabit.

V soboto zjutraj sopihava po strmi poti proti Ak-u, te konce imam sam za izredno lepe in divje, Gojc pa je tu prvič in je prav tako navdušen (sploh ko se odpre pogled in pred sabo zagledaš verigo hribov). Počasi kreneva proti trem macesnom, kjer se vpiševa v vpisno knjigo (nekaj ljudi je šlo tod mimo). Dostop do smeri malo sfaliva, a hitro popraviva – orientacija naj ti bo ogromna votlina, ki se vidi iz melišča.

Smer je izredno lepa, odprta – zračna, skala je čvrsta, opremljenost smeri je skopa, občutki ob taki divjini pa veličastni. Na vrhu Malega oltarja (deset metrov od vpisne knjige) je sidrišče za spust po vrvi. Midva nadaljujeva po grapi desno (če si obrnjen proti steni). Tam zagledaš pripravljene prusike od predhodnikov. Zadnja dva spusta sta strma: prvi je približno 40 metrov po strmi zajedi, drugi pa 60 m. Po spustu sledi melišče proti vstopu v Jugovo grapo, tam pa obideš sprane pragove po levi strani, kjer se ujame potka.

Tine je v svojem vodničku lepo opisal smer. Priporočal bi jo vsem izkušenim plezalcem/alpinistom, tistim, ki šele štartate v svet alpinizma, pa bi rekel, da še malo počakajte. Ocene po skici ne izgledajo nič kaj grozljivo, vseeno – tam, kjer se pleza, se pleza (primer; Mala Mojstrovka – Debelakova) dostop in sestop pa tudi zahtevata previdnost in predvsem izkušnje.

Včasih sem na karabinčku sabo nosil fotoaparat, sedaj pa sem nesel kamero in tudi nekaj posnel – jap časi se spreminjajo.

https://www.youtube.com/shorts/nBpNNJEU-6Y

 

 

 

Tekočega meseca sem se, v družbi različnih soplezalcev, potikal po hribih med Trbižem in Corvaro in plezal nekaj luštnih, sončnih zadevščin v čvrsti kamenini.

Z Andrejem sva plezala neko kombinacijo smeri Ardizzon in Giordano nad Valparolo. V tem, skrajno desnem, delu trapeza se vije kar nekaj smeri, vrvice pa visijo iz ušes dva metra levo in desno ne glede na to kje se znajdeš.

Z Javorškom Sr. sva se znašla nad Viško planino, z namenom preplezat nekaj res lepega, kar je precej primeren opis smeri Weiss v Beljaškem stolpu.

S Špelo in Marjanom smo plezali via Pesamosca v zanimivi severni steni Crete di Pricot.

Z Žakom sva se potikala v Remšendolu in dolgih opremljenih smereh, ki krasijo dolino.

Z Matijo pa sva iskala fino plezarijo v Mali špici nad kočo Corsi in jo tudi našla v klasiki Donda-Rossi-Steffe. Skala v smeri je super, sploh čez strmo pečevje v začetku smeri (ki od daleč zgleda kot črno-siva plošča), v grande kaminu je treba mestoma preveriti, kaj drži in kaj leti.  Na vrhu sva mojstrsko spregledala sidrišče za spust po SV razu in že skoraj pričela s spusti po Zlatem prstanu (ki ima takisto navrtano vršno sidrišče) čez 900-metrsko steno – v Žabnice. K sreči je Matiji kliknilo, da “tole ne bo neki OK”, zato sva skočila nazaj na vrh in 3 m pod možicem “uočila pisto” (kasneje sva jo našla tudi na selfiju z vrha), ki naju je vodila do poti Anite Goitan.

Zdej bo pa menda nehal deževat al kaj?

S prijateljem Primožem (a.k.a. Gojc) se zadnje leto vidiva približno tako pogosto kot Halleyjev komet.. A glej ga zlomka – ratalo nama je! Načrt: ena lahka, sproščena popoldanska smerca, za dušo in nostalgične debate. Po 17 letih alpinizma človek začne cenit tudi sonček, suhe noge in plezanje brez psihiranja.

Zmeniva se za Pstuh v Mali Mojstrovki, po službi. Dobiva se ob 15:20 na Kranj-Zahod. Sam pridem 10 minut prej (kar je popolnoma netipično zame), Gojc pa 20 minut kasnej (kar je popolnoma netipično za njega). Ko se usedem v avto, pravi:

“Stari, en pir mi je padel po tleh… greva še enega kupit.” Seveda greva.

Ko končno prideva na Vršič, naju najprej pozdravita veter in mraz. Gojc se le nasmehne in izstreli:

“Stari… dolge hlače sm pozabu.”

Ampak nič hudega – to bova midva na hitrco. Vzameva 4 komplete, brez kladiva, ker saj bo to “čist izi”. Smeri sicer ne najdeva takoj – namesto v Pstuh zarineva v neko podrto vertikalo levo od nje. Po gredi se končno priključiva pravi smeri, ampak do takrat sva že zanohtana, kar vsako prijemanje takoj prestavi vsaj za eno oceno višje.

Kljub temu prideva na vrh –  prepihana in nasmejana. Gojc reče:

“Ej stari, sam pir bova pa v dolini pila.”

Plan ostaja. Lavfava dol, čez vratca, kjer zagledam majhnega otroka, ki se joka na strmini, ker se je zaplezal izven poti, oče pod njim panično išče rešitev. Ni časa za razmišljanje – lavfam dol, poba primem in ga herojsko prenesem do očeta. Oba si oddahneta.

Prideva do avta. Tam pa plot twist:

“Ej… nimam ključa.”

Jaz: “Aha.”

On: “Mislim resno.”

Jaz: “Aha.”

Še en tek pod steno, nič. Srečava znova isto družino (ja, Gojc je kondicijska pošast), ampak ključa še vedno ni. Začneva štopat. Ustavi nama Berlingo s portugalskimi tablicami – notri dve punci, govorita slovensko.

Rečeta:

“Ej, midve bi vaju peljali, ampak nimava sedežev…”

Pogled mi uide na dve poročni obleki zadaj. Ravnokar sta se poročili in sta na poročnem potovanju. Ena od njiju predlaga, naj vprašava dva fanta na parkirišču z registracijo KR. Lavfam do njiju – eden ravno govori z vlečno službo, ker jima je crknil avto. Nevermind. Lavfam nazaj. Punci se zasmejeta in rečeta:

“Dej, midve se bova ulegle zadaj na posteljo, vidva pa naprej – naj eden pelje.”

Rešena. Z njuno pomočjo prideva do Kranjske Gore, direktno na avtobusno. In glej ga zlomka – ravno se pripelje avtobus, ki gre proti Ljubljani. Gojca pelje v LJ, mene pa v Naklo. Ko hodim proti avtu po temi, kot kak šolarček po nočni straži, si rečem:

“To so tiste dogodivščine, zaradi katerih se sploh splača živet.”

Zapis našega člana Urbana: 

 

Prišel je konec junija in s tem tudi tabor v Dolomitih, ki ga organizira AO TAM in s tem tudi njihovo povabilo, da se pridružimo tudi Vertikalci. Jaz sem štartal že v petek po šihtu, in seveda padel v gužvo okoli Šentviškega predora, Tadej pa se je pridružil v nedeljo popoldan. V soboto sem vstal bolj pozno, ker sem prejšnji dan ob 11 zvečer šele postavljal šotor, in se odpravil na kolo, ker je bilo cca 50km ceste zaprte samo za kolesarje in mi drugega praktično ni preostalo. V soboto je potekal DOLOMITES BIKE DAY 2025.

Nedelja 22.6.

SMER: Sudkante V, 270m, južna stena Punta Alpini

V nedeljo sva se s Špelo (AO TAM) odpravila v južno steno gore Punta Alpini, plezati smer Sudkante z oceno V. Ker je Špela letos že kar nekaj plezala v hribih, moja pa je bila prva letošnja smer sem dal pobudo, da jaz začnem. Prvi raztežaj sem splezal brez problema in tako je šlo izmenično tudi do vrha smeri. Smer je bila lepa s solidno skalo, malo me je pa vseeno zmotilo ker je bila praktično cela smer markirana z rdečimi oznakami. Kratek sestop in zaslužena pijača v koči Strobel.

 

Ponedeljek 23.6.

SMER: Dibona V+, 350m, južna stena Großer Falzaregoturm

V ponedeljek sva se s Tadejem odpravila plezati praktično sosednjo smer od včerajšnje, če odmislimo eno navrtano smer vmes, in sicer smer Dibona v južni steni Großer Falzaregoturm-a, ki je sosednji vrh proti zahodu od Punte Alpini. Smer poteka od vznožja stene do vrha, kjer nas pričaka prečudovito plezanje v razkoraku med stebrom in steno, ter detajl smeri kjer moraš prestopiti iz stebra na steno. Plezarija je potekala gladko in posledično sva bila na vrhu smeri po 3 urah.

 

Torek 24.6.

SMER: Sperone Ghedina VI-, 220m,
zahodna stena Castelletto, gruppo
Tofane.

Za zadnji dan najine skupne plezarije sva si s Tadejem izbrala smer Sperone Ghedina, malo krajša smer ampak zato kar resna za svojo oceno. Malo sva se lovila glede orientacije, in previdno plezala detajl smeri, ki je praktično pol raztežaja zelo krušljive skale. Ampak tudi to smer sva preplezala brez omembe vrednih zapletov, abzajlala v strelsko luknjo iz prve svetovne vojne in po 10 metrih predora nadaljevala po markirani planinski poti do avta.

 

Ker je bil torek zadnji dan plezanja za praktično vse udeležence tabora, smo večer zaključili ob klepetu, kakšnem kozarčku in turnirju balinčkov, kjer sva s Tadejem ubranila lanskoletno zmago. V sredo smo se spakirali, večina jih je krenila direktno proti Sloveniji, sam pa sem skočil s kolesom še do Cinque Torri in se nato odpravil proti domu.

V soboto smo se skupaj s tečajniki odpravili plezat v severno steno Nad Šitom Glave. Prvotni plan je bil preplezati  Kranjsko poč in Severni raz, a nas je pod smerjo presenetilo ogromno snežišče, ki je spremenilo naš načrt.

Namesto da bi se borili s snegom, smo se vsi odločili zaplezati kar v Kranjsko poč, ki je tudi sicer klasična in čudovita smer. Sam sem prečil snežišče nekoliko desno, splezal v robno zev in štartal v smer Tandara-Mandara, saj se je pod vstop v Kranjsko poč skorajda nemogoče prebiti. Z police sem nato prestopil nazaj v izvirno smer.

Tadej pa je ubrano potegnil levo, z nekaj svoje improvizacije, in se nato elegantno priklopil nazaj v Kranjsko poč. Smer je bila odlična (tako kot vedno), kamin v zgornjem delu je še vedno kompakten, ponuja lepo plezanje v razkorak (Tečajniki so se naučili kako je treba dat noge narazen 🙂 ).

Med vzponom pa so imeli tudi priložnost videti kako se pravilno zatakne frend (oz. zatič), pa tudi kako se učinkovito zabije klin. Učenje v praksi, torej!

Dan smo zaključili z nasmehi in mrzlim pivom v Erjavčevi koči, kjer smo še enkrat obujali detajle iz stene in delili vtise. Super dan v super družbi!