Zapis našega člana Urbana: 

 

Prišel je konec junija in s tem tudi tabor v Dolomitih, ki ga organizira AO TAM in s tem tudi njihovo povabilo, da se pridružimo tudi Vertikalci. Jaz sem štartal že v petek po šihtu, in seveda padel v gužvo okoli Šentviškega predora, Tadej pa se je pridružil v nedeljo popoldan. V soboto sem vstal bolj pozno, ker sem prejšnji dan ob 11 zvečer šele postavljal šotor, in se odpravil na kolo, ker je bilo cca 50km ceste zaprte samo za kolesarje in mi drugega praktično ni preostalo. V soboto je potekal DOLOMITES BIKE DAY 2025.

Nedelja 22.6.

SMER: Sudkante V, 270m, južna stena Punta Alpini

V nedeljo sva se s Špelo (AO TAM) odpravila v južno steno gore Punta Alpini, plezati smer Sudkante z oceno V. Ker je Špela letos že kar nekaj plezala v hribih, moja pa je bila prva letošnja smer sem dal pobudo, da jaz začnem. Prvi raztežaj sem splezal brez problema in tako je šlo izmenično tudi do vrha smeri. Smer je bila lepa s solidno skalo, malo me je pa vseeno zmotilo ker je bila praktično cela smer markirana z rdečimi oznakami. Kratek sestop in zaslužena pijača v koči Strobel.

 

Ponedeljek 23.6.

SMER: Dibona V+, 350m, južna stena Großer Falzaregoturm

V ponedeljek sva se s Tadejem odpravila plezati praktično sosednjo smer od včerajšnje, če odmislimo eno navrtano smer vmes, in sicer smer Dibona v južni steni Großer Falzaregoturm-a, ki je sosednji vrh proti zahodu od Punte Alpini. Smer poteka od vznožja stene do vrha, kjer nas pričaka prečudovito plezanje v razkoraku med stebrom in steno, ter detajl smeri kjer moraš prestopiti iz stebra na steno. Plezarija je potekala gladko in posledično sva bila na vrhu smeri po 3 urah.

 

Torek 24.6.

SMER: Sperone Ghedina VI-, 220m,
zahodna stena Castelletto, gruppo
Tofane.

Za zadnji dan najine skupne plezarije sva si s Tadejem izbrala smer Sperone Ghedina, malo krajša smer ampak zato kar resna za svojo oceno. Malo sva se lovila glede orientacije, in previdno plezala detajl smeri, ki je praktično pol raztežaja zelo krušljive skale. Ampak tudi to smer sva preplezala brez omembe vrednih zapletov, abzajlala v strelsko luknjo iz prve svetovne vojne in po 10 metrih predora nadaljevala po markirani planinski poti do avta.

 

Ker je bil torek zadnji dan plezanja za praktično vse udeležence tabora, smo večer zaključili ob klepetu, kakšnem kozarčku in turnirju balinčkov, kjer sva s Tadejem ubranila lanskoletno zmago. V sredo smo se spakirali, večina jih je krenila direktno proti Sloveniji, sam pa sem skočil s kolesom še do Cinque Torri in se nato odpravil proti domu.

V soboto smo se skupaj s tečajniki odpravili plezat v severno steno Nad Šitom Glave. Prvotni plan je bil preplezati  Kranjsko poč in Severni raz, a nas je pod smerjo presenetilo ogromno snežišče, ki je spremenilo naš načrt.

Namesto da bi se borili s snegom, smo se vsi odločili zaplezati kar v Kranjsko poč, ki je tudi sicer klasična in čudovita smer. Sam sem prečil snežišče nekoliko desno, splezal v robno zev in štartal v smer Tandara-Mandara, saj se je pod vstop v Kranjsko poč skorajda nemogoče prebiti. Z police sem nato prestopil nazaj v izvirno smer.

Tadej pa je ubrano potegnil levo, z nekaj svoje improvizacije, in se nato elegantno priklopil nazaj v Kranjsko poč. Smer je bila odlična (tako kot vedno), kamin v zgornjem delu je še vedno kompakten, ponuja lepo plezanje v razkorak (Tečajniki so se naučili kako je treba dat noge narazen 🙂 ).

Med vzponom pa so imeli tudi priložnost videti kako se pravilno zatakne frend (oz. zatič), pa tudi kako se učinkovito zabije klin. Učenje v praksi, torej!

Dan smo zaključili z nasmehi in mrzlim pivom v Erjavčevi koči, kjer smo še enkrat obujali detajle iz stene in delili vtise. Super dan v super družbi!

 

Predzadnji vikend v maju, 23.-25. 5., smo se tečajniki AŠ in drugi člani odpravili na plezalni vikend v Vipavo. Nekateri bolj zgodnji, so prišli postavit tabor in pripravit vse potrebno za prijeten vikend že v petek, večina pa se nas je zbrala v soboto zjutraj. Pregledali smo potrebno opremo in za tem odšli proti plezališču. Sprva je bilo predstavljeno nekaj teorije glede postavljanja in podiranja premičnih varoval v steni, podane so bili tudi primerne demonstracije, predstavljeni različni tipi metuljev in napotki, kam in kako jih postavljati. Kaj kmalu pa smo se razdelili v trojice in to sami preizkusili v praksi. Pričeli smo s plezanjem v navezi, ter ob tem preizkusili novo pridobljeno znanje postavljanja premičnih varoval, potrenirali pa smo tudi ostale veščine, postavljanje sidrišč in varovanje. Ni manjkalo ne dobre energije, ne zagona, le en par superg je ostal nekje v steni, katerega je šla dvojica proti koncu vaj tudi iskat.

 

Popoldanskem delu je v kampu sledil skupinski piknik, dan pa se je zaključil v skandinavskem stilu, in sicer smo se preizkusili v družabni igri Kubb, pri kateri se meče lesene valje z namenom zbijanja trdnjav nasprotnika. Bilo je ravno prav za ogret, kljub majskemu času je bila namreč noč za kampiranje še dokaj sveža.

 

V nedeljo zjutraj smo pripravili vso potrebno opremo in odšli ponovit vajo. Razdelili smo se in v trojicah preplezali različne poti do skupne točke Nikolajevi smeri, kjer smo se skupaj zbrali. Plezanje je bilo prijetno in razgledi sredi Vipavskih sten čudoviti. Na zbirni točki smo podelili vtise in nekaj šal, se naužili razgledov, se podkrepili in kmalu za tem vrnili v tabor. Vikend smo zaključili z deljnjem izkušenj, pozitivnih stvari in morebitnih težav, ter področij, na katerih bi se želeli izboljšati. Odnesli smo nove izkušnje, nekaj dokazov cvetenja navadnega jesenčka, predvsem pa se je vikend zaključil poln novih doživetij.

 

 

Konec marca do začetka aprila smo se člani alpinističnega kluba podali na sever Evrope – na čarobno, surovo in vetrovno Islandijo. Naš cilj: en teden turnega smučanja v divjini med fjordi severno od Dalvíka. In kot se za pravo ekspedicijo spodobi, se je vse začelo že precej prej – s skrbnim načrtovanjem. Prva avantura je bila iskanje najcenejših letalskih kart, ki ne vključujejo postanka na Grenlandiji, sledil pa je še logistični podvig – kako spraviti 13 ljudi in tono opreme 500 km proti severu.

Rešitev: dva kombija, optimizem in molitev, da bosta kombija zdržala.

Na poti nismo pozabili na nujne zaloge – »nekaj«  alkohola iz letališča, »nekaj« iz islandske alkoholne trgovine Vinbuđin, hrana pa iz nizkocenovnih trgovin, ki jih krasi logotip pujska. Na parkirišču pred trgovino v Reykjaviku smo našemu predsedniku kluba pripravili rojstnodnevno presenečenje, kot se spodobi – s torto, svečkami in smehom.

Po dolgi poti sta nas pričakali dve idilični leseni hiški tik ob morju, ki sta postale naš dom za naslednjih nekaj dni. Že naslednji dan smo zagrizli v prve zimske vzpone v okolici Dalvíka, vsak dan pa nas je pot vodila dlje proti severu – v iskanju pršiča in dobrih linij. Snežne razmere so bile sicer skope, a zagnanost ekipe in širina islandske pokrajine sta odtehtali vse. Smučali smo cel teden.

Islandija pa ni ponudila le turnih smukov – raziskovali smo slapove, gejzirje, vroče vrelce, lavino jamo z vrocim izvirom – Grjotagja (Snemalni prizor Ygritte, Game of Thrones, you know nothing Jon Snow), vulkane in naravne terme, kjer te v kopalkah obliva para, okoli pa piha veter, ki te z lahkoto dvigne s tal.

Videli smo tudi severni sij. Medtem ko drugi dan za dnem lovijo severni sij in se vračajo z ledenimi prsti in praznimi spomini, smo ga mi gledali kar dva večera zapored – iz jacuzzija, s pirom v roki 🙂

Obiskali smo tudi mesto Húsavík in tamkajšnji muzej z okostjem kita, ki je bilo tako ogromno, da si dvakrat premislil pred skokom v morje (ja, tudi v morju smo se kopali). Med kulinarične podvige ekspedicije pa sodi pokušina fermentiranega morskega psa – tradicionalne islandske specialitete. Težko opišemo okus… ampak, če si kdaj jedel gumo, ki je 6 mesecev ležala v amonijaku – potem si blizu. Obrazi so govorili več kot besede. Nekateri celo več kot glasne kletvice.

Večere smo preživljali v lokalnem pubu v Dalvíku, vsakič, ko smo naročili pivo, so nas vprašali, od kod smo – kot da bi govorili starodavni jezik izgubljene civilizacije.

Na koncu lahko rečemo samo: Islandijo smo premešali kot pravi avanturisti. Smučali, se smejali, prepotovali pol otoka, jedli eksotične zverine in preživeli. Misija več kot uspešna. Če nas kdo vpraša, če bi šli še enkrat – samo recite kdaj.

Pozdravljeni,

v četrtek 6.03.2025 vas vabimo na predstavitev alpinistične šole, ki se bo začela s spoznavnim plezanjem v vikendu 15. ali 16. marec nekje na Primorskem ali v Istri!

Nekoliko več si lahko preberete na https://www.vertikala.com/alpinisticna-sola-2025/

Vse informacije pa v klubskih prostorih v Tacnu!

Z Jero sva na božični dan iskala sneg, in ga (kot večja masa turnih smučarjev) našla na severni strani Visokih Tur. V širšem izboru izhodišč (Obertauern z okolico, Zauchental, Flachauer Tal, Kleinarltal, Grossarltal, Gasteinertal, Ruarisertal) se odločiva za Grossarl, kjer smo 4 dni smučali v prav nadpovprečno dobrih razmerah, s tem da smo morali zadnji dan že nekoliko tuhtati, kje najti čim manj zorane terene. Tako smo v dolini, ki poteka v smeri sever – jug (zahodna veriga spada v skupino Ankogla v Visoke Ture, vzhodna pa je uvrščena v Radstadske Ture – skrajno zahodno skupino Nizkih Tur), smučali s Filzmooshörndla, Loosbühla, Schöderhorna, Heidentempla, Schönweidkogla ter Kreuzecka.

Z vrha Heidentempla smo opazovali še kar komadne slapove v dolini Kötschachtal in tako sva ob prihodu domov že menjala opremo v nahrbtnikih in šla pogledat, če je v Mallnitzu kaj ledu. Našla sva ga v slapu Kritzbrunn v dolini Dösner Tal. Naslednjega dne sva z Nejcem plezala še pod Prisankom in sicer slap, o katerem glas sega tako daleč, da sva bila v poplavi germanskih, romanskih in vzhodnoslovanskih govoric, prav vesela klene slovenske besede.

 

Podaljšani vikend 11.4. – 14.4.2024 smo izkoristili za izvedbo ledeniškega tečaja v prelepem prostranstvu Monte Rose.

Skupaj nas je šlo 7 – dva profija in 5 neznalčkov : Tonček in Tadej, pa peterica Urban, Rok, Jure, Jan in Helena. Z najetim kombijem smo se okoli 1ih zjutraj odpeljali iz Slovenije. Po 8ih urah vožnje (šoferji Jure, Rok in Urban) smo prispeli v Alagna Valsesia (1191 m), se pripravili na dostop do koče Gnifetti (3647 m) in s težkimi ruzaki startali.

Uporabili smo tri žičniške povezave ( prva Alagna 1191m – Pianalunga 2050 m, druga naprej do Passo dei Salati 2961 m in tretja do Punta Indren 3275 m) – povratna karta za vse tri je bila 45€.

Okoli pol sedmih zvečer smo se vselili v sobo in odšli na super večerjo (gosta juha iz rdečega zelja, testenine z mesom, pečen piščanec s pečenim krompirjem in sladica). Po večerji smo utrujeni odšli spat. Hoja je bila naporna, saj je bil pred kratkim zapadli sneg nepredelan in smo celo pot od Punta Indren do koče Gnifetti gazili, večinoma Tadej – hvala Tedi. Tonček in Jan sta se vzpenjala s turnimi smučmi in je bilo zanju to precej lažje. Nenavajeni takih višin, smo si lajšali glavobole z aspirini.

Drugi dan smo se po zajtrku opremili z lavinskimi žolnami in opremo za ledeniško navezo. Navezali smo se v dve ledeniški navezi, ena s tremi in druga s štirimi udeleženci.

Vzpenjali smo se nad kočo ob/po ledeniku Lys v smeri sedla pod Lyskammom. Na višini cca 4050 metrov smo se obrnili in sestopili do bližine koče, kjer smo imeli najprej praktičen prikaz:

in nato sami vadili več vrst reševanja padlega v ledeniško razpoko – padli je/ni pri zavesti, padli je/ni poškodovan.

Ves čas nas je spremljalo res izredno lepo vreme in kar pretoplo – sonce je žgalo močno in krema s faktorjem 50 (namazana večkrat čez dan) nam je komaj zadoščala.

Tretji dan se je ekipa hrabrih in močnih povzpela na vrh Vincent Pyramide 4215 m.

Z Janom sva ostala v okolici koče, naju je premagala višina. Fantje pa so v naskoku zavzeli vrh v cca 2 urah in pol, 650 višincev in cca 4 km. Tonček je turo opravil s smučmi. Medtem si je Jan privoščil smučanje po bližnji flanki nad kočo, sama pa sem si vzela počitek – spanje in sončenje, a ga je kmalu prekinil Tonček, ki je prismučal s piramide, prav kmalu za njim pa so pripešačili še fanje. Navdušeni so bili nad vzponom, saj so ga izvedli v mnogo boljših razmerah – sneg je bil že precej predelan in tudi jutranje temperature so bile nižje, kar je pripomoglo k hitrejšemu in lažjemu napredovanju v hrib.

Razgled z vrha 🙂

Popoldan je minil ob počivanju/spanju/kartanju – pred in po zopet dobri večerji.

Četrti dan smo se po zajtrku  počasi odpravili v dolino. Tudi tokrat je bila hoja precej lažja kot prvi dan in z derezami na nogah smo se hitro spustili do žičnic.

Na parkirišču smo z olajšanjem ugotovili, da nismo dobili kazni za parkiranje (Easy park je štel le en sam dan, ostalo smo se švercali). Odpeljali smo se domov in v večernih urah prispeli v Slovenijo – le rdeča lučka na armaturi nas je ustavila, da smo dolili olje 🙂

Ta podaljšan vikend smo imeli res enkratno vreme, sončno, brez oblakov. Razmere za hojo sicer niso bile najboljše zaradi predirajočega snega, vendar pa je bil tečaj izpeljan skoraj po planu – v boljših razmerah bi se vzpeli še na kak štiritisočak. Imeli smo tudi srečo z žičnicami, ki so nekatere delovale le še ta vikend.

Še nekaj utrinkov

Letošnja zima je že zgodaj prinesla dobre razmere za plezanje. Tako smo se tudi tisti že rahlo zarjaveli zbrcali iz zimskega spanja in se odpravili po svojo dozo.

Dvakratno orodjarjenje v zasavskih drajtuliščih je zadostovalo, da sem si povrnil samozavest in željo po bregih. Po nekaj bolj ali manj lažjih sprehodih sva se z Matejem Balažicem (AO TAM) dogovorila za plezarijo 16.–17. decembra. Ker sva prvo bojno vrsto že zamudila (no, ja, Matej se je že dobro ogreval v Raduhi), se nama je zdela severna stena Špika dovolj spodoben cilj. Z leti se vedno bolj oddaljujem od pretiranega prostovoljnega matranja, zato sva šla po ključ od bivaka Pod Srcem večer pred vzponom, turo pa planirala za dva dni, ker (vsaj zase lahko rečem) raje dvakrat dolgo spim, kot pa enkrat zgodaj vstanem.

Kljub dobro načrtovani turi na vrhu Zelene glave obrneva zaradi pršnih plazov. Med premlevanjem, ali sva se odločila prav ali pa sva samo rahleca, na hitro pregledava novice in opaziva, da so v Mojstrovkah menda v redu razmere. Odpraviva se v dolino, prespiva na Erjavčevi koči in zjutraj (ne ravno prva) pristopiva pod Mojstrovke. Ker je v Debelakovi že gneča, zgaziva še tistih nekaj metrov do Stebra revežev (III/M5, 85°, 60°–70°, 500 m). V smeri so odlične razmere. Z sončnim zahodom sva na vrhu.

23. decembra se me usmili Maja Jereb. Kraj sten v Prisojniku se zdi primeren cilj. Zjutraj najprej opaziva, da je stena precej spihana – kopna. Na desni pa zagledava lepo zalito Severozahodno grapo (M5, II–III, 40°–60°, 400 m). Da ne bo prelahko, vseeno vstopiva direktno v vpadnici. V prvem raztežaju je sneg zanič, zato je potrebne nekaj iznajdljivosti (muke), da se prebijeva čez. Potem se naklonina položi in do vrha škripava po zbitem snegu.

28. decembra ima Matej spet čas za drugi poskus. Zaradi moje pozabljivosti gre kratek jutranji dostop iz bivaka k vragu (podrobnosti razložim ob pivu), zato štartava direktno iz Ljubljane ob 6h zjutraj. Spet vzameva s seboj opremo za bivak, tako da se nama nikamor ne mudi. Nekaj čez deveto vstopiva v žleb ob Zeleni glavi in ga po približno 100 metrih zapustiva levo v manjšo grapo in plezava nenavezana do zapore, ki jo obideva desno, se naveževa in preko krušljive police prestopiva nazaj levo v grapo. Nadaljujeva proti desni po povezanih snežnih trakovih z odličnim snegom čez Dibonovo polico proti Direktni smeri.

Pred temo splezam še en strmejši raztežaj pod zajedo, fiksiram vrv in se spustim nazaj do sidrišča. V iskanju boljšega prostora za bivak fiksirava še drugo vrv in se spustiva še dodatnega pol raztežaja, kjer si pod previsno zaporo izkopljeva zadovoljivo polico za spanje.

Po zajtrku se ogrejeva z žimarjenjem do zadnjega sidrišča, potem pa gre bolj ali manj tekoče naprej. Vsi raztežaji so lepo zaliti. Tako lepo, da se ne posluživa niti leve izstopne variante, ampak nadaljujeva naravnost po žlebovih. Ob 16h sva na vrhu (III/AI5, 90°/60°–80°, 900 m). Sestop čez Kačji graben pa nama vzame še dodatni dve uri.

Kot je napisal Matej, hvala bogovom za razmere in vreme ter Perotu in Katji za prevoz in pogostitev.

#šebrcamo #vikendbojevniki

LP, Marjan

Z Jero, Aljažem in Matijo smo se na Božič, navzlic premočno prizanesljivi zimi v Južnih apneniških Alpah, zapeljali proti Cortini z namenom raziskovanja turnih terenov Dolomitov.

Prvega dne smo se “uz put” ustavili v Sextenu in se skozi Val Fiscalino / Fischleintal namenili proti koči Locatelli s katere, skozi omenjeno dolino, poteka klasičen turni smuk. Nekje na polovici ture smo, v izogib uničevanju lastne samopodobe s pridihom Avsenikove legendarne viže “Dilce se lomijo”, obrnili in se pretolkli nazaj do izhodišča. Nadalje smo se ustavili na Misurini in nagledali še kar dostojno zasnežene severne krnice Rinbianco, Neve in Nevaio v Cadinih di Misurina. Pogled proti koči Auronzo in škrbinama Col di Mezzo in Lavaredo pa je v oči priklical solzice.

 

Naslednjega jutra smo se zapeljali proti prelazu Giau in parkirali na cca 27. serpentini (približno 1960 m.n.m) in ob pogledu na škrbino Giau (2360 m), ki nas je razveselila z debelejšo snežno odejo, veselo odcepetali proti še eni klasiki, Monte Mondevàl / Corvo Alto (2455 m). V-SV flanka je predstavljala pobočje predirajoče se kložice in perfektnega grifika, ki smo ga dokaj uspešno sprašili do planine Mondevàl de sora (2158 m). Sledil je povratek na škrbino Giau in nekoliko strmejši spust skozi njen severni žlebek proti krnici Pènes v kateri smo, začudenih pogledov in bizarnih krikov, nabasali celo na nekaj metrov suhega nesprijetega snega✔️.

Plan igre za prihodnje tople dni: Visoko izhodišče + južne flanke.

Dolomiti so, zahvaljujoč dogodku med letoma 1915 in 1918 (ironično), zakladnica visokih izhodišč, žal pa je južnih flank, ki se na teh izhodiščih pričnejo, nekoliko manj.

Panoramska vožnja čez Passo Falzarego in pod “steno vseh sten” nas je prihodnjega dne vodila na prelaz San Pellegrino od koder smo se namenili proti Cima Cadine. Izpostavljen prehod iz kotanje Busc da la Tascia  proti pobočju pod prelazom Cirele nas je odvrnil od prvotnega plana in nam ponudil možnost atake ene izmed škrbin nad krnico Val da la Tascia / Val Tasca. V njej je bilo v severnih legah do 170 cm napihanega snega, zato smo, nekoliko za vajo, nekoliko pa za res, pregledali prerez snežne odeje in nekaj različnih metod preizkusa stabilnosti le te v severni legi na višini 2500 m (norveška: > 20daN, ECT 21/np@25, PST 100/100 Arr down 25cm on 271223 on 30°) ter dokaj zadovoljni nadaljevali proti zatrepu krnice.

Več škrbin ponuja izhod iz krnice, mi smo se zagledali v ožji žleb Forcelle Val Tasca (cca 2730 m), s katere smo v nikakvih (beri Valovit beton) razmerah odsmučali /se spustili skozi žleb ter nadalje po trdih obronkih krnice, do njenega roba ter nato po JV-J flankah do pravljične koče Fuciade na istoimenski planini (kjer je Aljaž opravil medijske obveznosti do italijanske televizije s področja plazovne varnosti) in nato po fenomenalni cesti (v stilu proge Stelvio v Bormiu) do avta. Ker smo bili prepozni in je mraz stisnil odjenjano podlago je bila smuka v srednjem delu ture slaba, v spodnjem pa katastrofalna, ker je 10 cm snežne odeje odjenjalo do podna (Album: Srebrne smučine; Dilce se lomijo).

Zadnjega dne smo se namenili v skupino Braies, kjer smo se povzpeli proti “The Klasiki” Dolomitov, Picco di Vallandro / Dürrenstein. Breg je prvovrsten razglednik na severni del skupine Dolomiti d’Ampezzo, Sextenske Dolomite, skupino Dolomiti di Braies, celotne garniture avstrijskih hribov od tirolske pa vse do koroške prvakinje Hochalmspitze. Spust z vrha predstavlja 500-600 višinskih metrov valovite flanke z nakloni 25°- 35°. Na predvrhu smo nekoliko zabušavali in čakali, da sonce opravi svoje. Do višine 2650 m smo se mučili z grdo skorjo, nižje pa smo do višine 2100 m smučali po lepo odjenjani podlagi in se počasi odsvaljkali proti domu.

Ko smo prišli v Dolomite, nismo od turne smuke tam vedeli ničesar, sedaj vemo nekaj malega in komaj čakamo da se vrnemo,…ker bo eno življenje krepko premalo za vse, kar tam je.

Med 21. in 29. oktobrom je potekal 9-dnevni plezalni tabor na Azurni obali v nacionalnem parku Parc national des Calanques. Park je bil ustanovljen leta 2012. Razteza se med mesti Marseille, Cassis in La Ciotat ter obsega čez 520 km². Kalanka (calanque) sicer je ozka dolina s strmimi stenami podobna fjordom, kar je za nas plezalce zelo privlačno in tu je za >400 strani vodnička plezalnih smeri, večinoma večraztežajnih, nekatere navrtane, nekatere ne.

V soboto smo se četverica hrabrih (Maja Jereb, Tadej Marolt, Urban Muck in Helena Dolamič), podali na dolgo pot in v večernih urah prispeli v mesto Cassis, kjer nas je čakal apartma. Ob večerji smo zavzeto pregledovali vodniček in se dogovarjali za plezanje v naslednjih dneh.

Nacionalni park nas je res očaral s prelepo naravo:

z zanimivo plezarijo v apnencu:

in peščenjaku (Cap Canaille):

s prihodom do začetkov plezalnih smeri s spusti po vrvi:

s plezanjem skozi luknje:

čudovitimi razgledi naokoli:

in z razgledi v dno plezalnih smeri, kjer je bučalo in se penilo morje:

in ne nazadnje tudi s plavanjem v še vedno toplem morju (tudi med meduzami). Žal sem tretji dan obležala z vročino in glavobolom, a so se ostali trije člani naše ekipce uspešno spopadali s skalo vse naslednje dni.

VZPONI:

Nedelja 22.10.

Maja in Tedi

Sektor: Gardiole

Podsektor: Dents de la mer

Smer: La promesse des profondeurs

Težavnost: 6b/6a 140m

Urban in Helena

Sektor: En vau

Podsektor: Sirenes

Smer: Moitie-moitie

Tezavnost: 5c/5b 100m

Ponedeljek 23.10.

Maja in Helena

Gora: Cap canaille

Sektor: Ouvreur de bouse

Smer: Au gre du gres

Težavnost: 5c 100m

Urban in Tedi

Gora: Cap canaille

Sektor: Ouvreur de bouse

Smer: Le Bitard a Rudiste

Težavnost: 6a+/6a 110m

Torek 24.10.

Maja in Urban

Gora: Cap canaille

Sektor: Ouvreur de bouse

Smer: Au milieu de nulle part

Težavnost: 6a 90m

Sreda 25.10.

Maja, Urban in Tedi

Gora: Val vierge – concave

Sektor: Futurs croulants

Smer: Pepita

Težavnost: 6b+/ 6a 120m

Četrtek 26.10.

Maja in Tedi

Gora: Val vierge – concave

Sektor: Arete du diable

Smer: Requiem pour un con

Težavnost: 6b/ 6a+ 125m

Petek 27.10.

Frikanje v Sormiou, sektor Pouce

Sobota 28.10.

Maja, Tedi in Urban

Sektor: Castelvieil

Smer: La promesse des profondeurs

Težavnost: 6b 140m