‘Uncategorized’

Z BŠ sva se zapeljala v TNP zlezt DKV v VDV. S smerjo sva opravila BP in sestopila po PP do VD na VP, kjer sva si privoščila 5 DCL. Na poti domov sva zapeljala še na OMV po novih 5 DCL, poslala kolone turistov v 3PM in se odpeljala proti KR.

P.S.: Plezala sva BŠB in JKK (oba AKV). LP!

V nedeljo sva z Nejcem v Veliki Mojstrovki plezala smer, za katero Mihelič pravi, da v njej res nisi revež. Lahko pritrdiva. Vreme je bilo krasno, v steni pa prijetna senca. Steber revežev se začne z lepim kaminom, ki mu sledi 150m lažjega terena, po tem se šele začne prava plezarija. Z grede na gredo plezaš čez plošče, štanti so udobni, v smeri pa številni klini. Idilo so kvarile le občasne kanonade iz sosednje smeri. Večkrat se je zgodilo, da je smer potekala precej drugače, kot sem si predstavljala po skici, vendar so prehodi logični, ko malo pogledaš naokrog. Najlepši del smeri je dobro nabita zajeda z oceno V-. Sledi še nekaj cugov lepe lažje plezarije. Potem te na sestopu skuri, kot na žaru pozabljene bučke. Danes imam že rjave dokolenke, ki bodo krasno pasale k novi mornarski oblekici in poletnim čeveljcem.

Ampak to sploh ni tako hudo, kot gledati turiste, ki ne znajo niti hodit navzdol in se po riti drajsajo že po ploščah z Male Mojstrovke, ožgani do onemoglost, navzdol premikajoči se s hitrostjo 10 m na uro. Pa to sploh še ni bil prvi šok. Ob treh popoldan, v poletni vročini proti vrhu skupina turistov. Seveda brez ruzakov, zakaj neki bi si sabo nesel vodo?! Pogled z Vratc proti Vršiču je bil beden. Za neko skalo levo, tam kjer je teren najbolj zdrajsan in zoprn, je na skali slonelo dekle, ki je ihtelo od strahu, fant pa jo je miril. Čeladi sta viseli na ruzaku. Na desni strani je v čepe sestopala punčka. Ta je imela vsaj čelado na glavi. Malo nižje ista zgodba. Tudi meni je bil sestop z Vratc do melišča zelo zoprn, ker je fino zdrajsano. Ni mi jasno, kako je možno, da je ta pot brez kakršnega koli opozorila odprta za turiste, ki zgleda, da ne znajo presoditi svojih sposobnosti. Na srečo so vsi sestopili živi, ampak tole res ni zdravo.

V ponedeljek sva z Branko zlezli Igličevo v Mali Rinki, ki je zelo plezana in nabita smer. Seveda, saj je lepa in orientacijsko jasna. Plezali sva tekoče, štante pa iskali v senci. Nekje na polovici so že grozili črni oblaki in sva hiteli proti izstopu, vendar so se kasneje razkadili, da sva na vrhu uživali v lepem razgledu.

Pejte plezat 😉

Z Menotom sva sla vceraj Smer Debelakove v Veliki Mojstrovki.

Uro in pol dostopa dostopa hitro mine. Pod steno srecava Jakata in Nejca, ki se odpravljata v bliznjo Kaminsko smer. Kmalu padejo prve kaplje, ki naju potem spremljajo dobersen del smeri. Po petih urah sva na vrhu, “lahko bi bla pa tud prej, ce se ne bi tok ubirala”, pravi Meno.

Na koncu se strinjava, da je smer zelo lepa in z izjemo dveh vmesnih sprehodov kar konstantna. Trojke so strme, najtezji del pa je IV+, kjer sem se moral, vsaj jaz, kar malo napet. Z orientacijo nisva imela tezav. Frendi pridejo prav, klinov pa nisva zabijala, ker jih je v smeri ze dovolj.

Na vrhu izza skale spet pokukata Nejc in Jaka. Skupaj sestopimo in zakljucimo – kot se spodobi – v Dovjem pri Jakobu Aljazu.

Prvi cug

Prečka

Ta težek cug

Zadnji cug (po Miheliču poln dolomitskih prijemov – no ja..)

Gremo domov

Beri dalje »

Kaj vse beseda prečka ne naredi človeku. Jaketa si kar predstavljam kako na drugi strani FB messengerja skoči po koncu in predlaga Direktno v Štajerski Rinki.

Ampak napovedane popoldanske nevihte in dejstvo, da kot tečajnik nekako šestice še niso “na vrsti” to misel opustiva.

V sosednji Mali Rinki je Igličeva kot že večkrat povedano lepotica med peticami in zgodnji štart (ter seveda bližnjica iz Kamnika čez Vransko in Mozirje) nama omogočita uživaško plezarijo visoko nad Okrešljem

Sicer sem bolj začetnik ampak tale smer je trenutno pri meni na prvem mestu glede lepe plezarije. Videti je krušljivo ampak lepo drži. Skoraj nič ni letelo v dolino 🙂

Na vrhu prestrašiva še zajca in preko Žleba odsurfava na Okrešelj na štrudl.

Dežja pa ni bilo.

Gregor

Ker sem bil pretekla dva vikenda službeno odsoten, so mi dodelili nekaj prostih dni med tednom. Seveda sva se z Majo hitro zmenla, da greva kaj splezat.

Prvi cilj je bil Tržaška v severni steni Triglava. Zgoden odhod od doma in po 100m novica na radiju, da je cesta v Vrata zaprta. Takoj sva začela premlevati alternativne cilje, vendar se vseeno odločila, da greva preverit kakšno je stanje in se potem odločiva. Do parkirišča pred Aljaževim domom je cesta bolj spedenana kot v vsej moji zgodovini zahajanja v to lepo dolino.

Potek smeri vidiš že iz doline, tako, da tokrat nisva imela niti najmanjše težave z iskanjem vstopa. Smer poteka po logičnih prehodih ob in v ogromnem kaminu. Opremljena je za odtenek slabše kot sosednja Wisiakova, vendar se da še s kakšnim frendom varno plezat. Plezanje je konstantno z dva težjima prehodoma, ki sta bila za povrh še mokra. Raztežaj skozi preduh, bi si mogoče v danih razmerah zaslužil oceno več. Maja se ga je lotila kar na hrbet. Na vrhu naju je čakala še prečka, ki mi je lani povzročala rahlo neugodnje. Letos je bilo dosti boljše.

Ker Maja začenja svoje kuharsko službovanje na Kriških podih sva se iz Luknje odpravila čez Bovški Gamsovec proti bajti. Maja vsa zagreta, jst pa kot kup nesreče zarineva v strmino. Pot ponuja čudovite razglede na Steno in črede kozorogov ter gamsov. Vidla sva par res veličastnih primerkov. Nekje po 2h hoda sva že pila pivo in se krepčala z joto.

V petek bi sicer blo tut lepo kej splezat, vendar pa je padlo v vodo. V resnici nisem bil jezen. V prejšnih dneh sem naredil kar nekaj nočnih ur šravfanja, tko da mi je prijalo praktično cel dan spal na svežem gorskem zraku in vedno ko sem odpru oči je bil pred mano čudovit razgled. Tisti, ki imate čas in voljo pa le pejte probat, če Maja kuha za kej. Piva je pa tut preverjeno zadosti.

Noč na soboto sem preživel v Aljaževem domu, ker sva bila z Gregatom zaradi strahu pred nevihtami zmenjena za plezanje nad Vršičem. Kot se spodobi sva se dobila točno ob dogovornjeni uri in z enim avtom krenila na Vršič. Še predn sva se spakirala sta prišla še Meno in Jaka. Skupaj smo se odpravili pod severno steno NŠG. Najin cilj je bila Kranjska poč. Na vstopu sicer malo snega ki se ga da lepo obiti, drugače smer preseneti z lepo plezarijo, je pa tudi kar nekaj nasutega materiala. Še z nekaj rezerve pred dežjem sva okoli 12h že pila ječmenov zvarek pri Tonki.

Na še več tako aktivnih tednov!

… sestanki od zadnjega četrtka v juniju do zadnjega v avgustu ODPADEJO. Seveda se bomo dobivali po 20. uri v standardni birtiji, da se grla ne osušijo in gajstnost potencira.
Vsled nikakve bralne kulture mlajše generacije sem na ”Dokumenti AK Vertikala” obesil strip Gorska medicina za vsakogar, ki ga je izdal Résamont v sodelovanju s PZS. Poučno branje si naložite kot .pdf na mobi, da šok ne bo prevelik. Za nas starejše občane pa imam papirnato verzijo, ki bo krožila med interesenti.

V nedeljo smo imeli klubsko skupno turo.Najbolj naravno je, da se pred napovedano vročino zatečeš v hribe. Ture sta se udeležila dva tečajnika, starejša pripravnica in dva alpinista, vsi željni vertikale. Izbrali smo dve preverjeno lepi smeri:

Jaka in Blaž sta zlezla GG,

Gregor, Branka in Maja pa Črnolasko. Ves dan smo vriskali od veselja, le izjemna zračnost je tečajnikoma dala dihati. Z vrha smo abzajlali in se skupaj odpravili na zaslužen pir.

Pejte plezat! 🙂

Nejc pravi, da smo študentje sami luftarji.  Ko imaš frišno  štemplan indeks  v žepu,  je luftanje edina poštena reč.

Pa sva šla. Jaz pač na rajžo, kot se za študenta spodobi.

V petek zvečer sva s polnimi nahrbtniki robe zagrizla v klanec. Čez Žmavčarje sva hitro prišla do bivaka pod Skuto, kjer sva uživala v družbi mladih kozorogov.  Končno sva  spet v hribih, končno spet  v spalki.

V soboto sva šla plezat v Kogel. Najprej sva želela v Zupanovo, ki pa je bila že zasedena. Plan sva prilagodila in zarinla v Češnovar-Srakar.

V smeri sva napredovala tekoče, do štanta pred zadnjim cugom, kjer se je naredil zamašek. Na srečo je štant udoben in je čakanje zgodnejših navez hitro minilo. Na vrhu sva se sončila na travah in si ogledala steno Skute.

V nedeljo sva plezala v Skuti, smer Golo sonce. Po najini izkušnji, bi se smer sicer morala imenovati  Sama megla ali pa V detajlu curi muri. Na dostopu sva morala čez precej veliko snežišče. Poiskala sva del položne skale, kjer sva najlažje pristopila pod previse. Štartala sva malo bolj levo od originalnega vstopa v smer, vlekla dolge prečke desno,  se nekaj časa spraševala a je to to a ni to to, ampak bilo je res uživaško in nad detajlom sva vedela, da je to to.

Detajlu sledi eden lepših cugov: dolg, konstanten, uživaški cug v čvrsti skali. Težave se kmalu nehajo in po lažjem terenu naj bi izplezala na sedlce med Stolpom in Skuto. V tej grapi je še precej snega, zato sva se odločila, da se drživa desne in preko vrha Skute sestopiva na Pode. Na greben sva izplezala v območju smeri Polmesec. Sestopala sva v megli. Primerno opremljena sva vsaj 200 višinskih metrov štamfala po snegu.  Povezan jezik snega se vleče od melišča navzgor skoraj čez vse zajle. Še nekaj časa bo trajalo, preden bo pot primerna za planince.

Zelo sva bila vesela, da se je megla ravno pravi trenutek  razkadila, da nama ni bilo treba iskati bivaka. Sledila je še pot v dolino in konkretno zluftana sva si privoščila zasluženo hladno pivo v Bistrici.

Aja, pa še to… zakaj hudiča je v hribih več letečih žužkov, kot v tropski Afriki?

Da se ne ponavljam, preberi še enkrat naslov.
Tako, sedaj pa zapri oči in ponovi 54x. Ne gre?
Še enkrat, preberi naslov!
Aaaa, sedaj pa gre, kajne 🙂

Ne nasedam pogosto na prvoaprilske šale. Pravzaprav se ne morem spomniti, da sem kdaj nasedel na katero posebej domiselno. Potem pa je prišel idrijski Miha. Ko sva se v ponedeljek dogovarjala za turo prihodnjega vikenda, je dejal, da ima za soboto, 1. aprila, odlično idejo! In jaz sem mu verjel…

K sreči nisem bil edini. Tako se nas je osem optimistov na dan norcev (kako prikladno) zapeljalo v Bohinj z namenom opraviti celotno zimsko triglavsko transverzalo. Štiridnevana tura v osrčju Julijcev? Sliši se super! Ampak v tem ni nobenega pravega trpljenja. Ne, mi jo bomo opravili v dveh dneh! Ha!

Smučarski bombonček prvega dne

Lep sončen dan smo pričeli na Voglu. Prva etapa odisejade nas je po 5 urah pripeljala na Komno. Namesto, da bi se odpravili k počitku, smo le pokrpali prve žulje, si privoščili malo daljšo malico in se odpravili proti sedmerim jezerom. Slabe tri ure kasneje smo ob koči ponovno z gorilnikom greli lepilo na razmočenih kožah in krpali zdaj že malo večje žulje. Nič zato, gremo dalje! Dan se je nagibal proti večeru, ko smo krenili proti bivaku na Prehodavcih. Prvi smo na cilj prispeli v izdihljajih dneva, drugi v čistem mraku. Ne, romantika ni poceni!

Jutro na Prehodavcih

Naslednji dan, takoj po krpanju zdaj že precej velikih žuljev in pitju kavice brez smetane, cimeta in sladkorja (odpravarski kuhar si je privoščil velik kiks), smo se odpravili proti Hribarici. Jaz, Miha in Mitja se odločimo še za vzpon na Kanjavec, ki ga uspešno presmučamo in se pridružimo ostali skupini pri smuki v Velsko dolino. Sledi vzpon proti Vodnikovem domu ter Bohinjskim vratcam in spust v Krmo. Kredarico smo tokrat izpustili. Uradno zaradi slabše napovedi popoldne. Neuradno, ker je bil dan norcev mimo.

Miha pod meglenim vrhom Kanjavca

Šalo na stran. Kljub naporom, neverjetnim razdaljam in višinskim metrom, je bila to ena velika avantura. Dovolj velika, da se na njej šestim članom AO Idrija (Miha, Zlato, Mitja, Mirjam, Metka in Manca) in dvema Vertikalcema (Anže in Jaka) lahko zgodijo številna presenečenja. Od popraskanih dil, uničenih kož, takšnih in drugačnih poškodb, preko odlomljenih klipsen na pancarjih, pa vse do metanja telefona v najlepšega od triglavskih jezer. Kljub vsem pripetljajem, ali pa ravno zaradi njih, sta bila oba dneva polna smeha, anekdot in zabave. Povedano drugače: imeli smo se super!

Fantastična smuka v zgornjem delu Krme

Kot pravi pesem v spodnjem filmčku, ki ga je zložil Miha: iz slabih idej se rodijo najboljše zgodbe – in mi jih imamo polno!