‘Uncategorized’

Potno obračanje v postli prižiganje luči sredi noči in zalubljen pogled na njih,.. JAAA MENO si je kupu nove smučke 😀
V petek delam plane, premišljujem, kalkuliram in gledam debelino snežne odeje,.. FAaAAaK nooo, kje smucat, da ne bo takoj rajs 😉 . V zgodbo se takoj vključi še en turnaš? ne,ne.. freerider Grega 🙂 . Ker ima on očitno tudi isti problem, se takoj poklapava in si začrtava cilj pri naših sosedih, zadava si plan premučati skoraj tri tisočaka Geiselkopf (2974m). Medtem ko pripravljam opremo v soboto zvečer že rahlo vinjen se odločim, da sprobam kože, pri probavanju pa mi takoj postane jasno, da olfa nož, ki sem ga dubil pri kožah ni zgolj le darilo.

Pa je*emti , ker del besede niso razumeli “Please cut the skins according to the skies” .. pizdim, medtem, ko se igram likovni krožek. Pa vseeno…

V Nedeljo se odpraviva ob 6h zjutraj iz Zbilj, dvo urna vožnja naju pripelje do Mallnitza, kjer plačava rampo do parkirišča (4eur). Štiri korake od avta in že imava smuče na nogah. Ljudi je veliko, in hodiva za njimi, ki pa naju pripeljejo do sedla in bivaka “Weissgerberbiwak” . Odločiva se prečiti desno do Geiselkopfa, pristopiva mu iz JZ strani, kjer tudi zavijeva v grapo, ki jo kasneje smučava. Do vrha Geiselkopfa rabiva slabe 4 ure. Razmere za smučarijo so bile super, nekaj frišnega na dobri podlagi..

Fotke pa najdete v galeriji 😉

Akterja: Marko in Grega

Vzpon: Zimska smer

Spust: Italijanska smer

Vreme: Opekline na obrazu

Ocena ture: 10/10 🙂

GALERIJA

V nedeljo na sveti dan 😉 smo se tri peresna deteljica – Marko, Grega in jst, odpravili na pravo turno smučarsko izkušnjo.
Štartamo tako kot pravi arbeiterji, zgodaj, in že smo na parkirišču ob 7:30h. V avtu posedimo nekaj par minut, saj so razmere preprosto rečeno… za*ebane,.. megla in sneg, ampak še zdaleč nam ni narava pokazala svojih pravih zob. Ja nič, bejžmo.. soglasno zakljućimo se uštimamo in štartamo. Dolina ima svoje čare (slapove, grape, mostićke?) zato nam čas do Žleba Hudih polic hitro mine. V žlebu so razmere pravi MIKS COCKTAIL, spodaj plazovina, v sredi od 30-50cm napihanega, zgoraj pa beton in ekstremno moćen severnik !!! Z drugimi besedami, nohtal se nam je FUL.
Slavni prehod do »izpod slapov« smo nekako našli, fotke pa kot vedno v galeriji.

Zadnje čase se težko odtrgam iz pisarniškega stola,… no.. potem je bil pa še vikend frikovsko obarvan 🙂 , pa sem si kar danes vzel dopust in se odpeljal proti Medvedjem dolu (Bärental). V glavi sem si začrtal presmučati Janežev žleb.

Medvedji dol najdem brez problema, se pripravim in začnem s počasnim tempom, vmes mi v ušesih brni musika »Ja ja tole bo pravo…« in si naštimam neki super langzam lep ženski glas (London Grammar) … »da se ja ne boš prekuru, more bit v izi muska« si mislim. Ker sm v teh koncih prvič, gledam hribe, iščem grape in si mislim »Ja tmle bi se pa dal pelat«
Čez nekaj časa (cesta se je vlekla v p.m.) prispem pod pobočje Janeževega žleba,.. »Ja nč neki bl živahnga bo treba prklopt za v tale breg« in presaltam na Irski punk (The Mahones). Gledam v tla in si pojem;

I’m in the mood to hit the streets, that’s what I bloody said
I’m in the mood to hit the streets, and paint the f*ckers red

V času, ko si pojem, dohitim starejše avstrijske turno smučarje, ki me le prestrašeno pozdravljajo »Servus, servus« ,.. Tud teb Servus! jim odvrnem 🙂 in nadaljujem . Medtem, ko hodim po spodnjem delu žleba, se mi špura kar znova podira in podira, odločim se, da smučke vržem na hrbet in nadaljujem z derezami. Ko hodim po žlebu se mi nasmiha, saj vem da so razmere za smučat BOMBA, spodaj trda podlaga z nekaj več kot 15cm frišnega po vrhu. Na vrhu zavijem desno in nadaljujem v žleb, proti vrhu Stola pa se držim desne stani (ene špure sm tud vidu v položnem žlebu na levi). Po nekaj 15minutah prispem na vrh Stola, si naredim malico mal fotkam naokol se mal sam sabo pogovarjam, mal posedim nato pa se pripravim in odsmučam proti avtu.
Janežev žleb največijo strmino doseže prav pred vstopom v vrhnji del žleba. V Vrhnjem delu žleba strmina še kar drži v osrednjem in spodnjem pa pade. S turo sem zadovoljen oz vrjetno naboljša letos 😉 .. definitivno predlagam!

SLIKE!!

V četrtek, 19.3.  ob 19:30 bo v klubskih prostorih potekalo predavanje Nevarnosti v gorah. Obravnavali bomo tudi ukrepanje ob nesrečah in nekaj malega povedali še o GRS. Predavanje bo vodil Jože Celestina, dolgoletni član Vertikale in GRS.

Predavanje je obvezno za letošnje tečajnike in zelo zaželjeno za vse ostale aktivne člane. Tudi če ste zadeve že slišali, je osvežitev znanja pri takšni tematiki več kot dobrodošla!

V četrtek sva z Tončkom šla pod Prisojnik, splezala sva slap pod hudičevim žlebom in srednji oz. levi slap (še sama ne veva natančno katerega).  Led je bil odličen, vreme tudi, najlepše je bilo pa to, da razen ene naveze v centralnem slapu, ni bilo nikjer žive duše.

SLIKE

Še pred enim tednom so moji predhodniki uživali v Žlebu in vzklikali “POWDER” , danes na žalost ni bilo tako.
Zjutri se zbudim, nekaj malega pojem, spakiram opremo vzamem dve čokoladci in odhitim proti Bodentalu. Med vožnjo premišljujem na kakšne razmere znam naleteti in si sam pri sebi mislim.. zih bo trdo k beton, veter je bril zadnje par dni… Čez čas prispem v Podn (Bodental) parkiram in se odpravim proti Žlebu, ki leži med Palcem in Zelenjakom. Medtem, ko me veter nenormalno brije v lica previdno stopicam po že narejeni špuri in probavam teren s palico “ah ne no skorja….” višje pa trdo kot beton, kar me tudi posledično prisili v vrhnjem delu žleba, da nataknem dereze na noge.
Vse skozi je moj tempo bolj podoben lenuhu, ki se spravlja delat, ampak si sam pri sebi rečm “pa sej se ti nikamor ne mudi ?” .

Beri dalje »

V soboto sva z Tonetom šla pogledat, kako kaj kaže na Jezerskem. Sinji slap je bil totalka zaseden, zato sva šla v Teranovo. Za zlovešč občutek že takoj na začetku so poskrbeli pršni plazovi, ki so se valili direktno čez smer. Kjlub temu je bila plezarija čisti užitek, proti izstopu pa se nas je nagužvalo okoli 5 navez, vendar je šlo brez problemov.

Po Tončkovi strokovni oceni je smer težja kot običajno, ledu ni veliko in je treba tudi kje pohakljat. Izstopno prečko sva preplezala brez problemov.

Fotke

Prvotni plani so bili sicer bolj kondicijsko resni (iz Podna na Vrtačo po Centralni grapi) , ampak sva se zaradi slabega vremena (megla, dež, veter) odlocila, da zavijeva na naš poligon – Begunjščica. Po nekaj pol ure hoda sva zavila v Lenuhovo grapo.

Sama grapa je dokaj vredu narejena – plezljiva z izjemo nekaj skokov, ki pa sicer niso tehnično zahtevni saj ne zahtevajo nekega haklanja cepinov, zmeraj imaš možnost cepin kvalitetno zabiti v trd zbit sneg. Na grebenu sva bila bitke z vetrom (ekstremno mocn veter) tako, da je NAZALOST pricakovati (če se veter ne umiri) v prihodnosti kljub napovedanim padavinam še bolj golo Begunjščico,.. jap letos se bojim, da tm ne bomo smučal grap…
Kot sestop sva se odloćila za smuko iz Šentanskega plaza.

V nedeljo smo imeli v klubu organiziran tečaj lednega plezanja, ki so se ga udeležili letošnji in lanski tečajniki.

Ker smo v Tamar prišli dokaj pozno, so bili vsi slapovi že popolnoma zasedeni, vendar smo vseeno našli prostor v votlini pri Skritem slapu. Po začetnih težavah (zakrivanje nečednosti, ki so jih pustili predhodni plezalci), nam je Kruhi pokazal izdelavo sidrišč z lednimi vijaki, abalakova sidrišča, spust po vrvi z enim lednim vijakom ter tehniko lednega plezanja – to smo tudi praktično poiskusili na prečki z v naprej zabitimi cepini.

Za finale, ko se je gužva na ostalih slapovih malo umirila, pa smo preplezali še Desni in Skriti slap.

Slike