‘Uncategorized’

Zanimiv splet okoliščin (beri Vetrovna ujma), je zaprl določene ceste na Slovenskem in s tem nekoliko podrl Nejčeve zgodnjejutranje načrte in tako je ob uri nedeljskih turistov luč dneva ugledal plan B: “Pejva pogledat če je še kej ledu ostalo!” Pa sva zaružila proti Gozd Martuljku, kjer je misijo “Javorškove pozabljene dereze”, po ducat klicev v Zgornjesavske kraje, rešila Sandra??
Malo kasneje sva, kot nekaj navez pred nama, dolgih nosov ugotovila, da se je sveča v Centralnem pod Prisankom podrla. Zatorej sva se preusmerila v Desnega. Vstopila sva za trojico Britancev in ob Nejčevem vodstvu “Hey mate, you’re bloody fast!”, slednje tudi obšla in ostala v slapu bolj ali manj sama. Sveča/svečka je narejena, precej ozka in z nizkim podstavkom, tako da sledi nekaj metrov precej strmega plezanja. Izstopni raztežaj je bombastičen, ima celo nekaj putra! Škotski podaljšek sva si prihranila za drugič ? Glede na visoke temperature v dolinah, je bilo v slapu “Bloody cold mate!”, tako da bi se ob takem trendu znala sveča obdržati še nekaj časa.

V soboto, 25.1.2020, smo imeli tečajniki zimsko turo. Naš cilj je bila Vrtača, ki smo jo nameravali osvojiti po Y grapi. Vodila sta nas Maja in Nejc.

Zgodaj zjutraj smo se s popolno zimsko opremo odpravili proti Domu na Zelenici. Tam smo si nadeli plazovne žolne ter preverili sprejemanje in oddajanje signalov. Vse je štimalo in polni pričakovanj smo odkorakali naprej.

Na Suhem ruševju smo zagledali več skupin gorskih reševalcev, ki so imeli ravno tisti dan usklajevalni seminar. V eni izmed skupin, mimo katere smo šli, je veselo mahljal z repom prikupen labradorec.

Kmalu zatem smo se ustavili, se malo okrepčali, nato si je vsak oblekel plezalni pas, si nataknil dereze in vzel v roke cepin. Nejc nam je ponovno pokazal kako se stopa z derezami in rokuje s cepinom. Začel se je strm vzpon po pobočju. Ker nas je ovila megla, nismo mogli videti globine za seboj, a smo strmino terena čutili z vsakim korakom. Dereze so dobro prijemale in počasi smo prisopihali do vstopa v grapo. Začel se je »ta najboljši« del ture – vzpenjanje po grapi. Najprej z enim cepinom, potem z dvema. In tako smo, pod budnim očesom Maje in Nejca, ki sta nam ves čas dajala napotke, osvajali tehniko vzpenjanja po grapah. Nekateri smo se čez skalne skoke zaradi boljšega občutka navezali na vrv.

Zgoraj na sedelcu je precej pihalo. Ko smo se vsi zbrali, smo stopili na vrh Vrtače ter naredili skupinsko fotko. Tedaj so se meglice razmaknile in lahko smo videli Blejsko jezero. Sestopili smo po Južni grapi in uživali ob pogledu na Begunjščico, Roblekov dom, Srednji vrh in Dom pri izviru Završnice.

Na povratku smo nad Domom na Zelenici povadili še ustavljanje s cepinom. V načrtu smo imeli tudi »abzajlanje« s Spodnjega Plota a sta se naša vodja odločila, da si vajo prihranimo za drugič, kajti bila je že pozna ura.

Turo smo zaključili v Irish pubu v Tržiču, kjer smo zadovoljno trčili s kriglami radlerja in predebatirali turo. In imeli smo zares prelepo turo! Za mnoge od nas je bil to prvi vzpon po zasneženi grapi. Bili smo zelo dobre volje in le-ta se je nadaljevala med vožnjo domov – vsaj za naš avto lahko to potrdim : ). Mi smo se v Ljubljano pripeljali ob zvokih legendarnih Led Zeppelinov.

Maja K.

Prejšnjo nedeljo smo se odpravili v lov za novim pršičem na Romatenspitze. Po poti navzgor so nas spremljale prijazne snežinke, v zgornjem delu pa nas je pričakal nič kaj prijazen veter. Nekje 200 višincev pod vrhom smo se odločili, da odsmučamo navzdol. Pri spustu smo bili nagrajeni z dobro mero suhega pršiča, ki je bil ponekod napihan in tako že dovolj globok za pravo “plavanje”. Naslednjič pa do vrha!

Smučali smo Maja, Nejc, Ana in Anja.

V soboto, 18.1.2020 smo izvedli tečaj v zaledenelih slapovih. Tokrat zdesetkana ekipa petih +1 tečajnikov (Thibaut, Matej, Anja, Maja, Meta, Anže), štirih pripravnikov (Jure, Ana, Jan, Jasmina,), ter Tone in Nejc, ki sta tečaj vodila, smo se odpravili na Jezersko in zajadrali pod Vikijevo svečo. Tam smo se udobno namestili in z Nejcem še enkrat predebatirali opremo za ledno plezanje ter način plezanja. Nato je besedo prevzel Tone in lotili smo se sidrišč v ledu. Najbolj fascinanten, je bil, kakopak, produkt sovjetskega uma izpred 90 let, sidrišče Abalakov in različne kombinacije povezav le tega v varno sidrišče. Nato smo se pod njunim nadzorom lotili same izdelave sidrišč. Nejc nam je pokazal tudi nameščanje vmesnih varovanj in gibanja med plezanjem, ko je napeljeval vrvi, ki smo jih kasneje uporabili za plezanje na top rope. Tone nam je prikazal izdelovanje sidrišč za spust po vrvi in po kolapsu v glavah, ki ga je povzročilo inženirsko zasnovano sidrišče za spust na ledenem vijaku, smo se te umetnosti lotili tudi sami. Za konec smo splezali še dve krajši liniji, ki nam jih je predhodno napeljal Nejc in se spoznavali s »talarji«, putrom in vsemi vrstami ledu, ki jih tokrat v spodnjem delu ponuja Vikijeva sveča. Tečaj smo s Tončkovo zaključno besedo in analizo sklenili pri Planšarskem jezeru v vedrem vzdušju.

V objektiv nas je ujel Jan.

Precej logična izbira v zadnjih tednih je debato zapeljala v Logarsko in na Jezersko, kjer škripa od podna do vrha.  Zimske klasike se ob vikendih spremenijo v promenado na Čopovi, in ker imava z Nejcem posrečene urnike, se za plezarijo zmeniva v četrtek, kraj zločina pa bo Vzhodna v Mali Rinki, ki je kot njene sosede menda super narejena.

Že med dostopom sva »uočila« bolj direkten vstop od originala, kjer sta se že gužvali dve navezi. Nejc je našel lušten, zalit prehod in po dveh raztežajih sva bila v ustaljenih tirnicah. Sama smer je bomba, ker se o njej širi dober glas, tudi že precej razorana in naluknjana, temperature so bile človeku prijazne, razmere pa že klišejsko idilične, je fino zalita, zato skalo le dvakrat pohodiš. V zadnjih raztežajih sva si jo popestrila z levo izstopno varianto čez plate, ki so prav tako dobro zalite, začnejo se v ledu, nadaljujejo s škripanjem, končajo pa na vršnjem grebenčku, ki ga čez dan dobi sonce in je zato nekoliko bolj gnilo, a nič drastičnega. So pa poletni klini pokriti in je malo manj možnosti varovanja kot v spodnjih raztežajih. Morda še komu pride prav kak ledni klin, nama je.

Nejc je celotno smer splezal v vodstvu in me, škorca, uvajal v užitke vibriranja cepinov.

Za vikend smo se Vertikalci veselili v Koči na Gozdu.

Kot mali otroci veseli snega smo izkoristili sobotni dan. Nekateri so dan preživeli na tečaju zimske tehnike na Vršiču, drugi po okoliških strminah.

Zvečer smo se zbrali za mizo in po dobri večerji pregledali vzpone preteklega leta, najbolj aktivne člane pa tudi nagradili. Ančka in Rok sta dobila čestitke za napredovanje v statusu. Z batinami smo šparali.

Vsi smo nestrpno čakali Marjanovo in Špelino predavanje o plezalnem potovanju v ZDA s katerega sta se ravnokar vrnila. Doživeto predavanje, nešteto zgodb in norih dogodivščin… za kratek čas smo se skupaj preselili v topel svet ameriškega plezanja. Le kdo si ne bi želel (spet) tja?

Fotkal nas je Jan.

Letos nama z Majo ne znese izpeljati toliko tur kot prejšna leta. Je pa zato bolj fajn, ko najdeš tak bonbonček.

Plezala sva Via dei Finanzieri v Rosskoflu. Gora se nahaja v Karnijskih Alpah  južno od Nassfelda. Dostop iz Nassfeldpassa je udoben in hiter. Stena je severovzhodna, tako da te zjutraj prijetno greje sonce, sredi dneva pa si v senci.

Sama smer je fenomenalna. Strma, kompaktna, dobre možnosti varovanja. Praktično po vsakem cugu sva si rekla: “tole je blo pa lepo.”

Sestop, ki je predlagan v vodničku poteka po Schiavijevi poti. Markirana je odlično, ni pa ravno pot. Mest II-III je kar nekaj in še rahlo vlažna so.

V te konce se sigurno še vrneva.

… tja sem jo mahnila v nedeljo. Prvič sem opazila nekaj sprememb: najprej en abzajl na enem od manjših skokov, ker je bil očitno nekdo prelen, da bi poiskal pravi prehod. Potem dva zabita klina (v razmaku enega metra), ki jih prej nikoli ni bilo in je bil nekdo očitno prelen, da bi jih izbil ven (vsekakor nista bila zabita tako, da se to ne bi dalo). Kar pa je najbolj žalostno, je, da sem prvič – čeprav sem greben prečila že velikokrat – našla na njem smeti: prazno plastično steklenico. Predvidevam, da je bil nekdo prelen, da bi jo pobral, ko mu je padla na tla, čeprav je ležala praktično na poti ali pa mu je bila “pretežka” za nosit. Če bo šlo tako naprej, lahko predvidevam, da se bodo kmalu pojavile oznake, kje je potrebno plezati. V glavnem, sem brez nadaljnjih komentarjev …

V četrtek, 3.oktobra 2019 ob 19:00, bo v klubskih prostorih Alpinističnega kluba Vertikala v stavbi Četrtne skupnosti, uvodni sestanek, kjer boste lahko dobili vse informacije o poteku alpinistične šole, načrtu dela, spoznali pa boste tudi inštruktorje.

Informacije in prijave, alpinist inštruktor Matjaž Ferjančič:
ferjancicmatjaz@gmail.com ali 031 464 305.

Pogoj za vpis je dopolnjena starost 18 let.

Število udeležencev je omejeno.

Vabljeni!

Dodatne informacije o klubu in šoli lahko dobite vsak četrtek ob 19.30 uri v klubskih prostorih Alpinističnega kluba Vertikala.

Moja poletna »odprava« v Romunijo je bila sicer službene narave, sem pa vseeno vmes našel nekaj časa za obisk tamkajšnjih bregov. Prvi obiski pogorja Bucegi so bili bolj v pohodniškem in tekaškem stilu. Za razliko od prašne tovarne so travniki na planoti Colţii lui Barbeş in gozdovi nad Sinaio pravi balzam za dušo.Moj pustolovski duh pa me ni dolgo pustil pri miru in kmalu sem začel raziskovati strme grape pogorja Caraiman. Hitro so me zasrbeli tudi prsti, željni potipati tamkajšnjo kamnino. Veliko je konglomerata, nekaj apnenca, čudne skalne tvorbe sredi planote pa že spominjajo na peščenjak. Ker sem na večino izletov odhajal sam, si kaj težjega od uživaških grebenčkov nisem privoščil.Zadnji teden sem si le vzel čas in kontaktiral nekaj lokalnih plezalcev. Dehidriranega od pravih plezalnih podvigov sta se me usmilila Vasile in Cristina. V soboto zvečer sem tako že ponoči dostopal do koče Refuge Coştila – zbirališče lokalnih plezalcev za plezanje v okoliških stenah. V nedeljo smo preživeli prekrasen dan v 350-metrski steni Peretele Văii Albe v gori Coştila. Splezali smo klasično smer Fisura Albastra, varianta Mosului. Prvi plezalci so smer plezali z dvema bivakoma, danes pa je pretežno opremljena s svedrovci in klini, ocena 7-/6+.Poletje je tako zame prehitro minilo, upam, da ujamem še kakšen lep dan v domačih gorah, preden pobegnem čez lužo na zaslužen dopust. To pa bo že druga zgodba.

Se vidimo na ferajnu!

Marjan