‘Vzponi in ture’

Danes smo Jaka, Rok, Luka in jaz naredili (nenapovedano) skupno turo v Krnici, 2. slap. Spodaj je led ko beton, z višino pa so vedno boljše razmere, predvsem v zadnjem raztežaju se nam je vsem smejalo. Zavesa je zdaj dobro narejena, čeprav je kar vodnata in svečkasta. To je doprineslo, da so se nam vrvi spremenile v zajle in mi v ledene kocke, tako da so bili abseili sploh užitek, še posebej ker so trajali več kot samo plezanje:)

Ugotovili smo še, da še nismo na kupu videli toliko Nomicov, Osprey nahrbtnikov in BD Punisher rokavic 🙂

Dopoldne pred silvestrom sva z Andražem zlezla Desni slap pod Prisojnikom. Manjka mu sveča četrtega cuga, ki se jo da obvozit s prečko v levo v sosednji slap.

Zadnji cug sva izpustila. Že tako slab led je bil ob znatnem plusu na termometru in vodo, ki je žuborela na vse strani precej nevabljiv, zato sva ga pustila za drugič. Vseeno sva se dobro naplezala in mirne vesti oddrvela nasproti novoletnemu rajanju.

V četrtek sva šla s Klavžar Mihcem (AO Idrija) poravnat stare pufe in čez Amfiteater splezat na Široko peč. Že v sredo zvečer sva šla na bivak za Akom, kjer sva spoznala gostoljubna Radovljičana, ki sta pred tem že toplo zakurila. Naslednji dan sva startala še pred 7.uro, na poti do Amfiteatra splezala čez zagozden balvan, slap z zelo trdim ledom, kopen 30 metrski zadnji skok in že sva bila obdana s pobeljenim obzidjem.

Sledila je najprej strma, zasnežena rampa v desno, spust v kuloar, v tanek led oblečene plate, greben … in izjemni razgledi na vrhu. Še eden tistih dni, ko si hvaležen, da ti je dano to, kar je mnogim nedosegljivo … ali pa preprosto nerazumljivo.

Včasih sem iskreno vesel, da je alpinizem (velik) del mojega življenja. Tam zgoraj vse skupaj dobi smisel in potem je tudi življenje v tem direndaju, ki smo si ga naredili v dolini nekako – lepše.

P.s.: Tudi tokrat je Mihec posnel kratek filmček o vzponu 🙂

V soboto smo s Tedijem in Samotom plezali v Škrlatici. Dolg dostop in še daljši sestop je bil poplačan z odličnim plezalnim dnem v steni. Vstopili smo v Kugyjevo smer, po cca. 200m, ko originalna smer zavije desno na prostrana, položna snežišča, pa po sledeh predhodnikov, nadaljevali naravnost navzgor, kjer nas je čakal navpičen slap s precej tankim ledom. Razmere so še vedno izjemne, po skali skorajda ni bilo potrebno praskati. Isto smer je ta dan plezala tudi naveza iz Tržiča, s katero smo v Vratih skupaj poklicali Koflerjev pick-up, ki nas je zapeljal nazaj do 3. ovinka. Vzpon smo kasneje, kot se to spodibi, proslavili pri Aljažu. Bil je to še en izjemen dan v hribih!

V soboto smo se Maja, Samo, Kruhi in jaz v zgodnjih jutranjih urah podali proti bivaku II. Kruhi se je želel povzpeti na vrh kuloarja med Srednjim in Visokim Rokavom ter poleteti s padalom iz bivaka, medtem ko smo preostali trije nadaljevali proti vrhu Visokega Rokava. Rampe v desno žal nismo opazili, saj nas je zmotil tanek ledeni trak nad našimi glavami, v katerega smo zagnali kot otroci v božična darila. Običajni pristop na Rokav smo si tako nekoliko zabelili in ves čas plezali nekaj deset metrov levo od najlažje smeri. Vsekakor je bila to ena tistih napak, za katere si vesel, da si jih storil. Z napolnjenimi baterijami smo sestopili v dolino, kjer nas je že čakala božična večerja. No, Maja jo je morala še skuhati (Upam, da so bili njeni gostje zadovolni s Hallo Pizza storitvami) …

Danes sva z Tončkom končno po 2 tednih cincanja šla plezat led pod Prisojnik, in sicer v desni slap oziroma varianto. V spodnjih dveh raztežajih so bile razmere božanske, putrček pa to, pa okej nekaj trdega ledu. Spodnja sveča je tudi v celoti lepo narejena.

Zgornja sveča pa seveda ne, zato sva jo obvozila po slapu na levi, ki se je izkazal za orenk sitnega zaradih ekstra lomljivega ledu (odbiješ en talar – se naredi nov, še 1x večji). Morala sva pa žal izpustiti zadnji raztežaj, ker se nama ni zdel varen in sva prečila v desno do nekega grabna, kjer se lahko tudi sestopi (2x spust po vrvi).

Pri sestopu sta se nama pridružila dva ful kul modela iz Avstrije, tako da smo spuste po vrvi naredili skupaj. Kar je bilo pa sploh kul, je pa da sta nama zvila špage, ker sva očitno ratala totalna imbecila in ne znava več tega narediti 🙂

GALERIJA

Po celem tednu klicanja, pisanja SMSov, mailov in pošiljanja golobov v odročne kraje, se me je naposled usmilil Marjan (oz. njegov šef, ki mu je dal prosto soboto). Tokrat ne sprejemam predlogov in idej… Kratka nemška al pa nič!

Vstaneva zgodaj, v avtu spijeva kavo iz termoske, zagrizeva v klanec in ob 7h sva na vstopu. Lep, mrzel zimski dan. Spodnji del smeri je kopen in samo uro in pol kasneje pijeva čaj ledeno cedevito na nemškem turncu.

Obujeva dereze in pičiva dalje. Ob vstopu v grapo nerodna kloža, dalje razmere top. Kjer je sneg, si lahko miren, da bo držalo. Štrik razvijeva samo za izstopni raztežaj, vse ostalo je šlo brez. Midva pa polne ruzake robe. Ajajajaj… Na robu stene sva še pred poldnevom in zadovoljno odpujsava v dolino na pivo!

Ideja je bila, da bi z Lukatom doživela vsaj malo zimskega vzdušja, mogoče celo kakih 10m škripavca, pa bi bila čisto zadovoljna. Zapeljala sva se na Mangartsko sedlo, tam je vse zgledalo po pričakovanjih, par zaplat snega in to je to, tudi Mangart je zgledal čisto kopen na vzhodni strani, razen zadnjih 200m proti vrhu.

Vse se je spremenilo, ko sva čez eno uro bedasto gledala v Slovensko smer, ki je bila zalita skoraj do dna. Do začetka grape sva si še pomagala z zajlami, potem pa so le te izginile pod kupi pomrznjenega snega in tako sva do vrha pikala v popolnih razmerah.

Na 2/3, ko se smer obrne proti levi se je začela prava veselica. Najprej sva kar nekaj časa iskala nadaljevanje poti, nato sva našla bledo markacijo ki naju je usmerjala v nek zlovešč graben in proti na videz čisto neprehodnim prehodom. Po dolgi čik pavzi za živce sva rekla ajde kar bo pa bo. V zlovešč graben, pa potem malo navzdol, sledilo je par prečk in pa ultra izpostavljen prehod na snežišče, ki vodi do vrha. Vse to v takih razmerah, ki jih lahko samo sanjaš.

V nedeljo zelo zgodaj zjutraj smo Jaka, Kristian in jaz pohiteli v Krmo. Jutro v dolini je bilo zelo toplo.
Zaštartali smo s hitrim tempom…verjetno zato, ker smo se zamislili nad življenjem in gledali zgolj par korakov predse, v soju čelk. Ob vseh globokih debatah, smo na odcepu ugotovili, da ni nihče preveril kam moramo it ter smo tako, po pol ure, prišli do Planike.
Nekje na 2100m se začne omembne vreden sneg, torej smo si za prečenje nazaj proti poti do Kredarice že nataknili dereze za poledenel jutranji sneg. Kmalu smo že pili (odlično) kavo na Kredarici. Na poti smo debatirali, kaj lahko pričakujemo od razmer proti vrhu Triglava. Ugibali smo med zelo južnim ali pa napihanim snegom.

Meteorolog nam je povedal, (in tudi sami smo že od daleč videli) da proti vrhu, od zadnjega sneženja, ni šel še nihče.
Po kratkem zajtrku in kavi smo nato hitro zagrizli v stmino in bili takoj navdušeni nad razmerami. Naleteli smo na kompakten škripavec. Hitro smo napredovali in uživali (kljub napovedani slabši napovedi) v čudovitem vremenu in razgledih. Na vrhu nas je pričakal v ledeni oklep obdan Aljažev stolp.

 Po nekaj fotografijah smo sestopli, na prisojnih legah pa je bil sneg že ojužen.
Sestopili smo prav tako hitro in si na Kredarici privoščili pivo.
Na takšne razmere, vreme in nedotaknjenost na Triglavu res ne naletiš pogosto.
V dolini smo bili hitro, a se nam je ta zelo vlekla.

Veseli smo, da smo se odločli it.Tistim pa, ki ste ostali doma… zares vam je lahko žal.

“Tam nekje so Julijci. Tam je Triglav.” Vsem nam pa je bilo jasno, da le ugibamo kje v daljvi so naši domači hribi.
Gledali smo čez morje oblakov, ki je v soboto prekrivalo vse doline in vrhove daleč na okrog.

V petek smo se odpravili v Kals in po udobni stezi prispeli na kočo Stüdlhutte. Kjer so očitno navajeni na prihod Slovencev; smo razpoznavni…po čigavi zaslugi pa ne vemo =)
Opremljeni s čelkami smo v jutranji temi krenili na pot, ki se strmo dvigne za dobrih 200 m, preden stopimo na ledenik smo že na višini 3000 m. Vstop v greben Stüdlgrat  je še dobre pol ure stran, čez ledenik Teischnitzkees. Čez sam greben se vije dolga plezalna smer, ki je zaradi velike priljubljenosti dobro opremljena s svedrovci in jeklenicami, tam kjer je potrebno. Ne glede na to če te spremljajo oblaki ali plezaš pod soncem je scenarij prečudovit. Izrazito skalovje omogoča lepo plezarijo, tako za užitek. V dveh navezah smo čez nekaj ur dosegli vrh. Kot naročeno, v soncu. Iz te najvišje točke pogled potuje neprekinjeno. Vse kar je bilo nižje od nas pa je bilo zavito v oblake.

Občutek zmage je že prepojil naše misli, čakal pa nas je še dolg sestop po normalki. Po sončnem grebenu smo lahko proti severo-vzhodu gledali na to, kar ostaja ledenika Pasterze. Ponovno smo se spustili v meglice. Normalna smer je bila nasičena z obiskovalci, ki tako kot mi prej, so strmeli proti vrhu. Prav kmalu pa smo prišli do koče Erzherzog-Johann Hutte. Od tu je spust do ledenika Ködnitzkees hiter. Še sprehod čez sneg in prav kmalu se je okolje spet spremenilo. Mimo potokov in jezer smo prišli na ledeniško moreno, od tu pa spet do koče.

Zanimiv podatek je lahko ta, da imajo v koči Stüdlhutte opremljeno manjšo umetno plezalno stenco. Spet prilika, da si malo raztegnemo mišice pred večerjo.

Dan kasneje nas je čakal še ledeniški tečaj na bližnjem Teischnitzkees…