‘Vzponi in ture’

Filmček je skupaj zložil Miha. Hvala!

V soboto sva s Ferijem zlezla Frančkovo Direktno v Mrzli gori (VI-/IV-V). Gre za lepo smer v dobri skali in zanimivim, solidno opremljenim detajlom. Kljub jutranji svežini je v steno že na vstopu posvetilo sonce, tako da so rokavice in kape k sreči ostale v nahrbtniku. Za smer oz. krajšo različico z izstopom v Avrikelj sva potrebovala 3 ure.

V detajlu…

Ker sva hitro opravila, sva želela vstopiti še v Sinjebradca (VI-) v Frenkovih ploščah. Optimistično sva od centralnega dela stene do platk želela dostopit kar s prečenjem nad vznožnim podstavkom. Žal pa sva ugotovila, da je stena tik pred ploščami razbita s širokim kuloarjem, ki ga več 10m nad potjo nisva mogla prečiti.

Feri v zanimivem kaminu zadnjega cuga smeri.

Ko sva pretehtala vse možnosti, je pretehtala tista, ki je vključevala pivo več na Okrešlju. V času kosila sva se tako že nastavljala soncu in ugotavljala, da ima tudi dopoldanski alpinizem svoje prednosti. Sestop, ki ga spremlja množica pohodnikov vseh sort in obvezen vonj Chanela No 5 žal ni med njimi.

Našemu Nejcu že lep čas obljubljam Skalaško v Steni, a vedno pride kaj vmes. Pretekli vikend je to uspelo Marjanu, ki se je v soboto zvečer pridružil nedeljski navezi.

Sicer res vstopimo v Skalaško, vendar s ciljem prečiti v Amfiteater in ponoviti Zlatoroga, novo Smer Balažica in Gladkega v Barieri. Na poti iz Skalaške do Amfiteatra smo tu in tam plezali težje od pričakovanega, sploh previsna prečka, v kateri smo našli staro vrvno ograjo na majavih klinih, je bila doživetje samo po sebi.

Ker smo bili pod Zlatorogom kasneje, kot smo želili, hkrati pa je začelo okoli nas vse bolj in vse bližje grmeti, smo se odločili za izstop po Prusik-Szalay, za katerega, jasno, nismo imeli skice, tako da smo tudi tukaj lezli neke variante, ki pa so bile vse po vrsti izredno lepe. Nevihta nas je k sreči obšla, bili pa smo lep čas v oblaku.

V Steni smo tako preživeli cel dan, plezali lepo kombinacijo smeri in čeprav nismo lezli po planu, imeli super turo, ki običajno da plezalcu bogatejšo izkušnjo kot plezanje z nosom globoko v Miheličevi skici.

FOTOGRAFIJE

Ta vikend smo na Majino povabilo plezali v okolici Kriških podov. Stari maček Feri in perspektivec Nejc sta se šla v odličnost Majine kuhinje prepričat že v petek popoldne. Prespala sta na Pogačnikovem domu, v soboto pa splezala lepo naravno smer Meglena Tinkara (V-, 250m) v bližini koče. Sestopila sta čez Sovatno, Nejc pa se je zvečer na kočo vrnil s prijateljem.

Medtem sva s Tedijem plezala v Stenarjevi Zajedi spominov (VI, 600m). Iz vstopa je večji del zajede izgledal moker, ker pa smer večino časa beži iz dna zajede, sva vseeno vstopila, kar se je izkazalo za pravo odločitev. Zajeda spominov je resna, strma smer in kljub Miheličevem opisu, da v njej najdeš skalo vseh vrst, sva ugotavljala, da ponuja predvsem dva tipa: slabega in še malo slabšega. Tudi opremljenost je skopa, zlasti v lažjih raztežajih, ki pa zaradi naklonine in podrtosti ne prinašajo oddiha. Izplezala sva pozno popoldne, na meglenem vrhu padla na izpitu orientacije, vseeno pa zvečer že podoživljala vzpon ob Majini joti oz. golažu ter ugotavljala, da je naša Maja absolutna kraljica štrudljev!

Naslednji dan je Nejc s prijateljem pristopil na Škrlatico, s Tedijem pa sva na njegovo priporočilo na poti domov ponovila Megleno Tinkaro. Lažja in kompaktna smer je bila po kamnolomu prejšnjega dne čisti užitek. Plezala sva hitro in tekoče ter si opoldne že čestitala na vrhu Bovškega Gamsovca.

Bil je odličen plezalni vikend v dobri družbi, žal mi je le, da se plezalno-kulinaričnega povabila ni odzval širši krog Vertikalcev. Zamujate, kolegi!

FOTOGRAFIJE

Vremensko najlepši teden v tej sezoni je privabil na plano številne plezalce, tudi nas seniorje.

V četrtek popoldne sva s Polono zlezla Vito v NŠG (IV). Za ogrevanje lepa smerca. V petek popoldne sva šla malo pofrikat v Turnc, ki je začuda sameval. Zato sva mirno lahko izbrala želeno stenco za dvigovanje forme. Kakorkoli že, prvotni plan plezanja v Lepem Špičju sva
zadnji hip spremenila in se odločila za plezanje pri naših severnih sosedih.

Izbrala sva senčno in navrtano Kaminsko smer v Celovški špici (IV+). Nepoznavanje terena nama je sicer malo podaljšal vstop, kar pa ni
oviralo zagnanosti. Na vstopu v direktno varianto (označena z rdečimi svedrovci) naju čaka malo presenečenje. Skala je bila mokra in spolzka. Očitno je ta del stene stalno v senci. Zato zavijeva v varianto vstopa, prva dva cuga, označena z rumenimi svedrovci. Varianta se na vstopu 2. Cuga izkaže za prav žleht. Čaka te izdaten (tokrat tudi spolzek) previs, ki zgleda težko plezljiv. Predhodniki so si olajšali delo z dodatnim prusikom, ki tudi nama malo pomaga premagati težavo. Ocena te variante je 3 (!?)..no comment, sicer ne bo slišati lepo..

Nadaljevanje smeri je tipično kaminsko, kar pokonci, vendar povečini, ne povsod, lepo zavarovano s svedrovci. Presenetijo sicer kar pogosta krušljiva mesta, ki jih običajno v navrtanih smereh ni veliko. Plezalna lepotica je tako ponudila zaradi razmer na momente kar napeto plezanje.

V nedeljo je Polona malo utrujena odstopila od trojne naveze. Zato se s prijateljem Janijem, našim bivšim članom, odpraviva v Malo Mojstrovko, v redkeje plezano smer Zahodni raz. Prvo tretjino smeri, čez žleb, ki je tipična šodrovska plezarija, opraviva nenavezana. Kasneje mi je postalo jasno, zakaj se večina navez tukaj deloma varuje. Prideva na raz, se naveževa, hočem začeti plezati in ugotoviva, da ima Jani samo eno matičarko. Kaj sedaj? Midva imava dolgo in zelo pestro plezalsko zgodovino. Po moje sva že izkoristila najin fond sreče, zato se odločim za sestop. Čudna odločitev, vendar tudi to se mora navezi zgoditi, da se lahko preizkusi v pravilnih odločitvah. Dol odplezava in 2x odabzajlava ter greva na pomalicat na Sleme.

Res zanimiv, razgiban in plezalsko poln konec tedna v hribih. Ko bi le bilo še veliko takih..

Tonček

GALERIJA

je nama z Branko naklonil 350 m zanimivega plezanja. Vstopni R so sicer lažji in krušljivi, z višino pa raste težavnost (IV-V / II-III) in kvaliteta skale. V smeri tiči en klin in še eden podoben povoženi glisti, ampak ni problema, fino se zabija, pa tudi metulji so uporabni. Če bi se tole malo več plezalo, bi postala klasika v steni. Na koncu se sprehodiš po gredi do Slovenske in po njen kamor hočeš. Midva sva hotela Freliha, ampak j.g., že v tretje mi ga ni uspelo najti, tako da sva na koncu za par metrov zopet vlekla ven štrik. Bo treba še enkrat, mogoče ob preverbi kakšna je situacija v Varianti Raza Slovenskega stolpa. Priporočam tudi obisk te lepote, če ste že siti ponavljanja vedno iste mantre »100 – najlepših«.

Nekega sončnega dopoldneva sem se na sprehodu po Krmi zagledal v na pogled prijetno debeluško, ki se strmo dviga nad dolino. Čez teden dni me je poklicala k sebi. Na južni strani je Debela Peč poraščena s travami in pohodnikom ter turnim smučarjem ponuja lepe nedeljske izlete. Severna stena nad Krmo pa je rezervirana predvsem za plezalce. Ker se zadnje čase odlično počutim v lažjih smereh četrte in pete stopnje, se zdi smer Jesih – Potočnik prava izbira. Ko o smeri povprašam našega predsednika Jakata, mi ta predlaga, naj se raje preizkusim v Sekločevi smeri, ki jo je pred kratkim plezal s soferajnovci. V Miheličevih Slovenskih stenah piše: “Za plezalca, ki obvlada vsaj peto stopnjo je to zelo priporočljiva tura…”. Na koncu me prepriča dejstvo, da se Sekloča (kakor ji ljubkovalno rečejo) pridruži smeri Jesih – Potočnik ravno tam, kjer te čakajo najlepši raztežaji štiric.

Pogled na severno steno Debele Peči, kjer poteka Sekločeva smer

Do pod stene naju z Andrejem (AAO) v dobri uri pripelje lovska pot. Sledi orientacijsko zapleten pristop do gruščnate kotanje, ob vznožju velike zajede, kjer se začne najina smer. Teh 100 višinskih metrov preplezava nekako po svoje. Pod veliko zajedo se naveževa. Prvi raztežaj začnem preveč levo in plezam prvo petico. V drugem raztežaju želi Andrej popraviti mojo napako in pleza preveč desno, kjer tudi diši po petici. V tretjem in četrtem raztežaju sledi napeto in zanimivo plezanje pete stopnje. V šestem raztežaju se sprehodim okoli ovinka navzgor, ter desno po poraščeni polici do stika s smerjo Jesih – Potočnik. Do vrha plezava še štiri lepe raztežaje (III-IV), kjer izbereva levo izstopno varijanto, preko belih s travo prepredenih plati, in se pojaviva na vršnjih mehkih travah.

Ker ne poznava sestopa po grapi, izbereva daljšo a prijetnejšo varijanto po zavarovani Kovinarski poti v Krmo.

Fotke so v galeriji.

V soboto bo v S stenah zeblo, greva rajši na sonce … In pametno se odločiva za Rušico. Pri bivaku na vročem soncu pa nama J stena ne diši kaj preveč. Halo, Rada … Halo, Katja … In 10 minut kasneje imava na telefonih skico Špikovih smeri. Meno še ni plezal Direktne, odločitev je lahka.

Pozno vstajanje in še poznejši vstop kompenzirava z dirko do Dibonove police, pod njo se naveževa, potegneva par  cugov do konca štrika in še malo čez … in že sva pod glavno zajedo, kjer ujameva zabavno navezo iz Matice (hvala za piškote!) ter oddrviva proti vrhu. Tam naju že čaka  Brvar, ki je ta dan lezel Direttissimo. Včasih je igra naklučij res neverjetna. Pred dvemi leti smo se prav tako srečali v Špiku, le da sva takrat z Menotom lezla Direttissimo, Grega in Samo pa Direktno.

Še dolg sestop, sreča s štopom (takoj nama ustavi planinka, ki naju zapelje vse do zgornjega parkirišča pri Ingotu) in zasluženo pivo Pri Firerju, kjer nazdravijo vse tri naveze, ki so ta dan plezale  Špiku.

Po več kot pol-letni pavzi končno spet v hribih, in to z legendo podrtih smeri Tončkom!

Po tako dolgi pavzi in z očitno sesutim kolkom sem hotel iti nekaj preprostega in lepega, a me je Tone zvlekel v Kraj sten, seveda v nekaj podrtega, kot se spodobi. Plezala sva baje Potepinko, čeprav ko zdaj gledam niti en del smeri ni ustrezal skici. Našla sva mogoče dva klina, o kakšnih štantih ni ne duha ne sluha. Izstopila sva po žlebu levo od Deržaj Šlibar, ki je sicer tudi neka smer, nekaj v zvezi s Kozorogi…

Kljub podrtosti je bila kar lepa izkušnja, v smeri je veliko zanimivih prehodov in pa tudi par delov z odlično skalo. Pa še pravi alpinizem je bil tole (beri: če pade eden, pade cela naveza).

PS. Priznam, v bistvu sem jaz navijal za to smer, tako da Tonček ni nič kriv glede izbire 😉

Galerija

Ker sva z Nejcem hotela preplezati res lepo, zmerno težko smer, sva jo ubrala k Vzhodni smeri v Mali Rinki. Smer odlikuje predvsem lahek in hiter dostop, zanimiv sestop ter bližina piva na Okrešlju. Navsezadnje pa je tudi plezanje po “prvovrstni beli skali, polni zanesljivih prijemov”, kot našo smer opiše Mihelič, prijetna dogodivščina. Sicer pa je bila to tudi moja prva hribovska smer, v katero me je peljal naš, zdaj že bivši predsednik Kruhi. Po štirih letih pa se vendarle spodobi, da se v njej ponovno preizkusim.

Leva izstopna varianta Vzhodne smeri v Mali Rinki

Prvi raztežaj smeri začnemo malo nad vstopom zavarovane planinske poti v Turski žleb, kjer na desni opazimo sidrišče. Sedaj pa pozor! Če pogledaš naravnost navzgor opaziš klin. Tokrat je v njem visel DMM-ov sistem, ki je nakazoval na epske boje navez, ki so zaplezale naravnost navzgor. Sistem lahko lastnik pri meni zamenja za pivo. Lagodnejša varianta smeri pelje desno, okoli roba in navzgor v lahek svet. Potem sva z Nejcem preplezala dva raztežaja lažjega sveta in ulovila desno gor usmerjen žleb z belimi ploščami na njegovi desni strani. Ob njem sva plezala kakšne tri raztežaje. Sledila sta dva raztežaja po nekakšni grapi, ki jo prekine meni grd, neestetski kamin. Kmalu sva se spet razveselila, ko sva 100 metrov pod robom stene zagledala lepe bele plošče, ki jih na levi omejuje raz. Klinom sva kakšnih 20 metrov sledila v levo, nato pa nekako po sredini plošč proti vrhu. Tukaj sva se še zadnjič zamenjala v vodstvu in Nejc je po parih metrih krušljivega sveta, in treh urah lepega plezanja, izplezal.

Po štirih letih so stopi v smeri postali mnogo bolj zanesljivi, oprimki pa so se namnožili. Čeprav smer sodi v spodnjo četrto stopnjo, pa sta veselje in nasmeh na ustnicah še vedno tu. Sledil je le še sestop skozi Turski žleb, izogibanje letečim kamnom in skalam, ter pivo na Okrešlju.

P.S. Priporočam vsem alpinistom in tečajnicam.

Fotke so v galeriji.