‘Vzponi in ture’

Dejstva

1. Igličeva smer v Mali Rinki sredi tedna s Tadejo
2. Vreme nama lepo služi
3. Kratek dostop iz Logarske doline prek Okrešlja
4. Prijetno plezanje in družba v smeri
5. Malica na vrhu smeri in pivo na Okrešlju

 

Oporne točke

1. Po dveh začetnih raztežajih (2 x 60 metrov) je potrebno zaviti v levo. Nikar previsoko proti rumeni steni! Na sidrišču je rdeč prusik!
2. Prečnica v levo je dolga kakšnih 40 – 50 metrov, potem pa je potrebno navzgor. Nikar preveč v levo! Klinov v prvi petici je v izobilju!
3. Druga petica, vzpenjajoča prečnica proti desni, je prava poslastica. Če vpneš vse kline, in potegneš celotno dolžino vrvi, ti lahko zmanjka kompletov.
4. Zgoraj nad prečnico je temačen, moker in masten kamin. Po zajedi plezaš do zapore in nato na desno v svetlejši svet. Lahko pa plezaš desno po ploščah (V).

Fotke so v galeriji.

Pred parimi meseci je nam, avantur lačnim tečajnikom, naš klubski starešina, Aleš Cvahte, vrgel kost z napisom Mont Blanc in rokom uporabe do sredine juija. Da seveda ta kost ne bi zgubila na okusu, se nas je 8 avanturistov 14. 7. ob devetih zvečer zbralo na parkirišču na Dolgem Mostu in se skupaj z nahrbtniki, šotori in pivom zbasalo v 2 avta in se podalo na pot proti Chamonixu.

Čez dobre 10 ur, 4 hamburgerje in par trenutkov spanja kasneje smo se končno znašli na francoski strani Mont Blanc predora ter avte zapeljali na precej drago parkirišče (€16/dan), kjer smo se po balkansko, kar zraven avta, preoblekli, si nadeli težke nahrbtnike in se odpravili do spodnje postaje žičnice, ki pelje iz Chamonixa (1035 m.n.v.) na Aiguille du Midi (3842 m.n.v.). Ta te v slabe pol ure dvigne za nadmorsko višino našega troglavega nacionalnega simbola na najvišjeležečo turistično teraso v Evropi (The “roof” of Western Europe), ki nudi tak razgled, da fotoaparat kar sam od sebe slika 360° panoramo. Odprejo se pogledi na Les Drus, Aiguille Verte, Les Dorites, Les Courtes, Grandes Jorasses in še bi lahko našteval …

Dovolj turizma! Nadeli smo si čelade, dereze in v roke prijeli cepine, ter se po ozkem zasneženem grebenu spustili na 200 m nižjeležeči ledeniški plato Glacier du Tacul. Tam smo videli marsikaterega gorskega vodnika, kako na štriku sprehaja svojo stranko.

Po dobri uri hoje smo našli pravo mesto za postavitev baznega tabora. 1, 2, 3 smo postavili šotore in se podali na aklimatizacijo na ca. 100 m višji bližnji vrh z imenom Pointe Lachenal (3613 m.n.v), od kjer smo debelo uro z očmi požirali mogočne stene Mont Blanc du Tacula (4248 m.n.v) in Aiguilles du Diable (4114 m.n.v.), ki se strmo v nebo dvigujeo nad ledenikom Glacier du Géant.

Po povratku v bazni tabor smo skovali bojni plan za naslednji dan in se zabubuli v spalne vreče. Spati v treh v šotoru, ki bi bil bolj primeren za dva, na ledeniku in na taki višini je dokaj zanimivo doživetje. Pomoje vam bo to najbolj nazorno znala razložiti kaka sardina, ki je noč prebila v konzervi  na zgornji polici hladilnika. Zdaj pa si predstavljajte, da soseda od te sardine sred noči navije na veliko potrebo … zna bit kar pestro 😀

00:00. iPhone spušča neke grozne zvoke in tresljaje …. jao … Spal sem vsega skupaj 3 slabe ure … Zunaj je leden mraz … A mi je res tega treba?! Vse te stvari so mi šle po glavi. Kot zombie sem si nadel obleke, odprl zadrgo na šotorskih vratih in podplate porinil v mrzle gojzarje. Jezus, ta mraz deluje bolje kot katerakoli jutranja kava!

Akcija! Čez približno 1 uro smo v 2 navezah po 4 krenili proti severozahodnemu pobočju Mont Blanc du Tacula. Nebo je bilo jasno, a kaj ko nas je na podlagi pričakalo okoli 30 cm pršiča. Vsi smo po tihem upali, da ga ja ne bo tudi na flanki Tacula … ampak očitno bi morali upati bolj na glas, saj ga je bilo tam ponekod tudi preko 40 cm, pa še veter je začel pihati s severozahoda. Po debelih 3 h smo svoja utrujena telesa le privlekli čez 40° flanko, polno razpok in serakov (čez enega od teh smo “pomotoma” tudi splezali), na vršnji greben Mont Blanc du Tacula. Ledeno hladen severozahodnik je tu s sunki okrog 100 km/h postal res neizprosen in v iskanju zavetja smo se bržkone spustili na sedlo Col Maudit (4035 m.n.v.) med Mont Blanc du Taculom in Mont Mauditem (4465 m.n.v.). Tam smo se ob 4:45 po krajšem bojnem posvetu odločili, da v teh razmerah nima smisla nadaljevati gaženja čez Mont Maudit. Še enkrat sem se uzrl na severno pobočje Mont Maudita (kar po naše pomeni “Prekleta gora”) in se z grenkim priokusom obrnil nazaj proti sončnemu vzhodu ter začel hoditi dolgo pot nazaj proti šotorom. Na poti nazaj smo srečali še par navez in vse razen ene, so obrnile na enakem mestu, kot mi, če ne že prej.

8:00. Končno sem se usedel pred šotor. Zagledal sem se v Triangle du Tacul in si natočil skodelico najboljšega drinka ever, toplega čaja z izotonikom.

Ko smo se vsi nabrali na kupu in končno … končno pospravili šotore, nas je čakalo pa še najhuje, 200 m vzpona do postaje žičnice na Aiguille du  Midi. “Merde!”, bi rekli Francozi. Da ne bi izgubil volje do življenja, sem ves čas vzpona imel v mislih pivo, ki me je čakalo v pritljažniku … hvala Bogu sem ga čez slabi 2 uri tudi dočakal. 😀

 

OSTALE SLIKE

 

P.S: Slika 1: Jan Foraus; slika 2: Erik Samsa, slika 3: Jan Foraus, slika 4: Klemen Tušar

V nedeljo sem si po raznih Planjavah, NŠGjih in Vežicah zaželel kaj bolj avanturističnega, alpinističnega … epskega 🙂 Pokličem še Branko, za katero sem vedel, da ne bo preveč spraševala kam greva in zakaj ravno tja in ob 5h zjutraj se iz Martuljka odpraviva Pod srce.

Od bivaka tokrat ne nadaljujeva proti Špiku, temveč se odpraviva proti bližnji sosedi, ki se prav tako bohoti z strmo in visoko steno, žal pa tudi z bistveno slabšo skalo.

Pod steno je še nekaj snega, ki pa ne predstavlja večjih težav z vstopom. Na vstopu se še dogovoriva, da bom smer plezal v vodstvu, Branka pa, da bo hitro pobirala komplete in res je šla čez smer kot raketa. Kapa dol!

Po prvem cugu zadovoljno ugotavljava o nadpričakovani opremljenosti ter niti ne tako slabi skali. Dve ugotovitvi, ki sva jih do vrha korenito spremenila. Večina štantov je sicer opremljena, vmesnega varovanja je pa v “lažjih”, a izjemno krušljivih delih zelo malo. Tudi možnosti za nameščanje so, zaradi narave skale precej slabe. Omenil bi še petico v platah, ki ima zelo težek detajl (po moji in oceni predhodnikov kar dobra VI) in pa zadnjo petico v strmem, rumenem, povsem razbitem stebru. Tu je treba povsem odklopit glavo, tiščati skalo v steno in upati na najboljše.

Kljub temu, da je plezanje potekalo tekoče in brez večjih zapletov, sva v kamnolomu preživela cel dan in se čudila nad Miheličevo časovnico.

Slabi skali navkljub, ali pa ravno zaradi nje, preplezana smer v Frdamanih policah prinaša precejšnje zadoščenje in jo velja uvrstiti na seznam želja, vseeno pa stena zahteva mirne živce in koncentracijo pri plezanju od vstopa do vrha.

Fotke!

Po mešanih občutkih, ki jih je na meni nepričakovano pustila Zupanova smer v Koglu pred štirinajstimi dnevi, je spet čas za kakšno prijaznejšo smer zmernih težavnosti, kakor Jubilejno smer v Dolgem hrbtu opiše Mihelič v Slovenskih stenah .

Andrej Škafar (AAO) je bil takoj za to, da se skupaj naveževa na vrv in splezava to klasiko, ki je delo treh mojstrov Franca Ekarja, Braneta Jakliča in Tomaža Jamnika iz leta 1967.

Pogled proti ostenju Dolgega hrbta iz Kranjske koče na ledinah je veličasten. Zmoti me samo precejšnje število navez, ki hitijo pod steno. Skeptično pogledam Andreja in predlagam, da se raje odpraviva v športno opremljeno Novo centralno smer v Veliki Babi. Noče me slišati!

Dostopiva pod smer in se naveževa nekje na sredini plošč prvega raztežaja leve varjante. Pred nama je ena naveza. Ko začnem s plezanjem, se glava uskladi z gibanjem telesa in plezanje postane pravi užitek. Sledi lepo in ne pretežko plezanje v suhi skali. Končno spet uživam! Smer vseskozi sledi zajedi ali pa pleza po ploščah levo, tam kjer previs onemogoči napredovanje. Vmes rešim še telefon, ki iz nenada prileti v sosednji graben, in ga kasneje vrnem hvaležni navezi pred nama. Kmalu se pojaviva pred prečnico v desno, ki je epično opremljena s številnimi klini. Če potegneš celoteno prečnico v enem kosu, priporočam vpenjanje vsakega drugega klina, sicer ti bo zmanjkalo sistemov. Znamenita prečnica v je zadnji težek raztežaj smeri. Pa vendar smeri tu še ni konec. Do vrha stene je še 200 metrov plezanja po skrotju, ki je lahko še kako zanimivo. Sploh če te zagrnejo meglice in rahel dež. Tako plezava nekaj metrov preveč v desno in iz smeri naju pospremi krušljiva rdeča preproga. Izplezava točno na vrh Dolgega hrbta, k vpisni knjigi, kjer se spet pokaže sonce.

Sledi samo še formalnost dneva. Dolg sestop proti Češki koči, in naprej v dolino, ter večerja pri Andrejevih. Hvala!

Fotografije so v galeriji.

Dostop: https://www.strava.com/activities/635649463

V petek po službi sva z Menotom odhitela na Vršič, kjer sva v steni NŠG splezala smer Grande finale, 250m, VI+/V.

Glede na to, da je smer stara šele 5 let, je očitno dobila že kar lepo število ponovitev, saj sva pričakovala, da bo precej slabše opremljena kot je dejansko bila. Zabijala nisva, kak metulj pa vseeno pride prav.

Skala niha od dobre do malo slabše, v celoti gledano pa je smer lepa, logična in plezljiva.

Popoldne je bilo torej super izkoriščeno, zadovoljstvo pa popolno, ko se je uscalo malo po tem, ko sva se usedla v avto. Spet!

Prvo pivo na pumpi v Kranjski gori in drugo na Jesenicah (3 minute pret deveto!), sta bila le še češnjica na sladki petkovi totici.

 

Ker sem mahnjen na štiritisočake, sem se v četrtek, 23. 6., z AO Kranj podal na še eno avanturo v Vališke Alpe.

S Kranja smo štartali kot predvideno ob 23:00 in se z avtobusom odpeljali v Švico. Tam smo se malo zgubljali po Mattertalu, dokler nismo našli majhne vasice z imenom Randa. Medtem, ko se je šofer pošteno matral parkirati ogromen avtobus, so nam gorjanom oči strmele v vzhodno pobočje mogočnega Weisshorna, čigar seraki so nenehno bobneli čez steno.

Nadeli smo si gojzarje in težke nahrbtnike in začeli hoditi navkreber do koče. Po dobrih 2h hoda se je na jugu izza Zinalrothorna le prikazal vrh Matterhorna, ki smo ga pred dobrim mesecem obsedeno fotografirali z italijanske strani. Še ene 2h smo se cmarili na soncu, dokler nismo na razbitih kosih gnajsa zagledali koče Domhütte (2940 mnv).

Razgled s koče je res nebeški, vendar so nas, žejne piva, švicarske cene pijače kaj kmalu prizemljile nazaj na tla. 6,50 CFH za piksno piva … pa niti 5% alkohola … pffff … sam smo ga vseeno pili 😀 😀

Med čakanjem na večerjo sem spregovoril par besed z očetom oskrbnika, ki me je vprašal, s kje smo. Ko sem mu povedal, da smo Slovenci, me je začuden vprašal, če nimamo doma hribov, da hodimo tako daleč se mučit nosit težke nahrbtnike v klanc. Ko sem mu razložil, da se pri nas hribi končajo, kjer se pri njih začnejo, mi je hudomušno namignil, da jih moramo napihniti. Švicarji … Medtem je ‘vodja puta’, Miha Marenče, skoval plan za vzpon na Dom naslednji dan.

Padla je komanda: ob 2:00 zajtrk, ob 3:00 marš. In smo šli spat.

Zjutraj nas je po ‘nočnem prigrizku’ presenetil veter, nato dež in na koncu še strele. Nevihta.

Plan B. “Danes naredimo tečaj. Druščina, se vidmo ob sedmih!”, je rekel Marenče in nas s polnimi trebuhi kruha, brusnične marmelade in instant kave poslal nazaj spat na pograde.

7:00. Ponovi vajo, a tokrat brez kruha in marmelade. 10 nas je šlo skupaj s štriki in inštruktorji opravljat ledeniški tečaj na ledenik Festigletscher, ostali pa so se povzpeli na bližnji tritisočak Hohgwächte, 3740 mnv. Po koncu tečaja so inštruktorji na istem mestu zakopali 5 štrikov in zaklad označili s sondo, kar nam je naslednji dan prišparalo še kako potrebnih kalorij. Kaj hitro smo se z ledenika pobrali v kočo, saj nam vreme v soboto ni bilo usojeno.

15 min pred prihodom v kočo me je pošteno stuširalo. Jeba … kje do naslednjega dne posušiti vse premočene cunje in opremo, ko pa v tej celi prenovljeni koči ni nobenega grelnega telesa. Švicarji … K sreči se je kmalu zjasnilo in začelo pihati, tako da sem oz. smo mokre cunje razobesili po ograji pred kočo.

Po večerji smo se posvetovali z oskrbnikom koče, lokalnim gorskim vodnikom, ki je nam ‘Yugovičem’ v danih razmerah dal dobesedno 0% šans, da zlezemo na vrh Doma. “Pa poglejte, kakšne so temperature. Sneg je še čisto zimski. Letos ga še ni bilo junaka, ki bi stal na vrhu.” Nekako tak bi bil prevod njegovega podcenjevanja. Oh, še kako se je zmotil … Sicer ne o snegu, ta je bil res grozen.

V nedeljo smo se zbudili pol ure prej, torej ob 1:30 in bili do 2:30 polni kruha, marmelade, pomarančnega soka, instant kave in mleka, pripravljeni za vzpon na Dom. Ocvirkov v Švici ne poznajo. 😛

Stopinje, ki smo jih prejšnji dan naredili po ledeniku, so nas, do mesta zakopanih štrikov, pohitrile za dobrih 15 min. Ko sem se še na pol matast ozrl v nebo sem videl zvezde in crkajočo luno. Glej ga ti zlomka, sej nam zna še ratat! Kranjski ‘stroji’ so nato do zore gazili naprej vse do stene pod Festijochom, 3723 mnv. 3 najbolj izkušeni alpinisti so se lotili plezat teh 120 m mešanega terena in kaj kmalu ugotovili, da je to za nas ostale pretežko. Nekaj jih je na tem mestu obupalo, drugi pa smo ubrali najbolj smiselno pot: kakšnih 250 m naravnost gor po približno 55° zahodni flanki do nadmorske višine 4000 m, kjer se začne znameniti domov severozahodni greben z imenom Festigrat. Razgled je bil fenomenalen. Na hitro smo spili par požirkov čaja, vase stlačili, kolikor je želodec dovolil in z vztrajnim korakom šli vrhu naproti. (Ves ta čas se mi je, nevem zakaj, po glavi rolal komad ‘Jolene’ ameriške country pevke Dolly Parton.)

Čez kakšnih 100 višincev je nekaterim konkretno ponagajala višina in par bolj izkušenih kranjčanov jih je požrtvovalno in brez pomislekov varno odpeljalo nazaj do koče. Kapo dol!!!! Bravo fantje!!!!

Komur pa je ostalo še par atomov energije, mu je bil čez debeeeeeeelo uro ves trud poplačan.

Med 9:00 in 10:00 se nas je preostalih 15 od 35 povzpelo na 4545 mnv. Vrh! Kakšen razgled, kakšen feeling. WAW!

Klasičen sestop sicer poteka po normalki čez severno pobočje, vendar smo se, zaradi objektivnih nevarnosti v teh razmerah, odločili za sestop po Festigratu (tudi to nam je oskrbnik močno odsvetoval). Čez najbolj težaven del, poledenel skok težavnosti II+, so fanjte napeljali vrv za abseil. Razen tega, je sestop do koče je potekal brez večjih problemov.

Po začudenju vseh, je postala skorja zahodne flanke, zaradi višje temperature ozračja, pri sestopu trša in nam s tem precej olajšala sestop čez tistih 250 m 55° snežišča. Ledenik pa je postal okrog poldneva precej odjužen in se je konkretno udiral pod nogami, vendar ni nobenega od nas požrl.

Ko smo prišli do koče, je oskrbnik pojedel svoje besede in vsakemu od nas dal roko in čestital za uspešen vzpon v teh razmerah. Enako so nam čestitali tudi njegova žena, oče in kuharica. Na koncu so nas pogostili še z domačim višnjevcem (vsaj tko je pisalo na nalepki), ki je imel bolj okus po razkužilu, kot po višnjah.

Vsak smo spili eno pivo, pojedli preostanek hrane, spakirali svoje stvari in okrog 15:00 zapustili kočo in se napotili na doooooooolgo pot v Rando (1406 mnv).

Matematika: 4545 – 1406 = 3139 mnv. Toliko višincev sestopa v 1 dnevu … naslednji dan pa ob 8:00 na šiht. Jeba … Ampak je blo vredno vsake kapljice švica … v Švici.

P.S.: Fotografiji št. 2 in 4: Marko Šink; fotografija št 3: Bine Žaloher; fotografija št. 5: Staša Destovnik (pot sem vrisal sam).

V nedeljo smo se Vertikalovci ponovno odpravili v Severno steno Triglava. Jaka je predlagal, da pelje tečajnike v Slovensko smer. Nič kaj boljšega, kot priložnost za znamenito smer v “Steni”, na katero smo vsi čakali.

V dolini Vrata se dan začenja počasi in tiho, le naša ekipa se z nahrbtniki na ramenih vzpenja do stene. Še s čelkami na glavi smo štirje tečajniki in trije alpinisti v zgodnjih jutranjih urah začeli z vzponom.

Do macesnov se je odvijalo vse kot predvideno. Glavni skoki so bili lepo zaliti in tako se je izkazalo tudi višje v smeri. Nekaj kopnega plezanja v skali in prečenje snežišča pod Belimi platmi so razvedrili naš vzpon. Temperatura je bila ves čas dokaj visoka – toliko, da smo napredovali le v kratkih rokavih. Spet smo prišli do snežišča. Bučarjeve stene so bile odkrite in prav zraven je žuborela voda, ki v majhnem slapu teče po steni. Še nekaj kamnitih skokov v grapi. Mimo Zlatorogovih polic smo se vzpenjali po dolgem snežišču. Pred oknom pa je vodja zavil v levo in po originalnem izstopu vse do grebena.

Medtem, ko so se na zahodu nabirali nevihtni oblaki, smo na vrhu smeri na soncu izvedli obvezno fotografiranje in se napotili proti naši sestopni poti. Pot čez Prag je na vrhu lepo zalita, tam kjer so nameščene jeklenice pa je pot kopna.

Na toplejšem zraku smo si oddahnili in pri potoku uživali še malo sonca.

 

še nekaj fotografij

“Jan, zbudi se…poglej ven, Matterhorn!”

V tem se je avtobus pripeljal na parkirišče v Cervinio ko je jutranja zora prebudila gore v jasnem dnevu, brez oblačka na nebu. Težke nahrbtnike smo dvignili na rame in se počasi odpravili skozi vas, ki je še spala. Prav kmalu smo bili na koči “Guide del Cervino” na 3.480 mnv, naša postojanka za naslednje dni.

Prejšnji konec tedna se nas je skupinica Vertikalovcev pridružila Tam-ovcem iz Maribora za ledeniški tečaj in vzpon na Breithorn. Ker so se obetale boljše razmere za soboto smo se odločili, da se bomo odpravili do koče in takoj na bližnji vrh Breithorna.

Pot se najprej vije čez urejena smučišča na Švicarski strani. Iz Plateau Rosa’ na Klein Matterhorn je za dobrih 40 minut hoje. Šele tu, na 3.888 m, smo se navezali in podali čez ledenik.

Odlične razmere v toplem soncu in dobro zalitimi ledeniškimi razpokami so omogočile prijeten in varen dostop do vznožja gore. Celo pot smo si želeli smuči, da bi nam šlo hitreje in z užitkom, vendar hoja je vseeno potekala gladko, ko smo stali v koloni te velike skupine. Vertikalovo navezo je vodil naš klubski inštruktor Marjan Kozole, ki z nasmeškom in resnim pristopom, kot se spodobi v takih primerih, nas je pripeljel do vrha na 4.164 mnv. Zahodni vrh Breithorna je tudi najvišji te grebenaste razčlembe, zato se je tu pogled odprl v vse smeri. Proti zahodu prevladuje bližnji Matterhorn z značilnimi strmimi pobočji. Pogled pa sega daleč na okrog, v vse smeri: Mont Blanc, Liskamm, Weisshorn, Dom in Allalinhorn, ki smo ga obiskali nazadnje letos v marcu. Kot vedno je za fotografiranje in užitek na vrhu premalo časa vendar smo odnesli lepe spomine.

Sestop je potekel brez nepredvidenih situacij vse do koče. Tu smo se sestali na sončni terasi koče in počakali še na sončni zahod. Ob večerni ohladitvi se je dvignil tudi hladni veter, ki je s sunki do 60 km/h (ocenjena vrednost) ustvaril manj prijetno okolje. V trenutku, ko se je naslednje jutri veter umiril smo se odpravili na gondolo in se spustili v dolino.

Breithorn uvrščamo med klasike štiritisočakov. Enako turo pa se večkrat priporoča za aklimatizacijo pred zahtevnejšim podvigom na Matterhorn. Za tak vzpon nam eni pravijo “turisti” vendar nam je všeč : )

Po sobotnem plezanju smo se Matevž, Erik in jaz dogovorili, da gremo danes v severno steno Storžiča. Z istim namenom se nam je pridružil tudi David Jereb. Za podvig smo izbrali klasiko zimskih vzponov, Kramarjevo smer. Razmere so preprosto rečeno idealne. Grapa je lepo zalita, skalni skoki pa so prekriti s trdim ledom.

Ker je včeraj že Aleš opravil ta vzpon, smo približno vedeli kaj nas čaka. 🙂 Dva stroja, čelada in dereze… gremo! Vendar ne prezgodaj, nikamor se nam ne mudi. In tako se je zgodilo, da se je tekom jutra redka oblačnost iz višine umaknila. Kapo in rokavice so na vrhu nadomestila sončna očala. Z nasmejanimi obazi smo si vzeli čas za malico, fotografiranje in užitek na soncu. 🙂

Sestop smo opravili po petem žrelu in tako v stilu s klasičnim vzponom tudi sestopili po klasični smeri poti Lomu.

Naj omenim, da je pod vrhom nastala opast, zato smer zavije levo, le nekaj metrov od zaledenelega križa.

Danes z Lukatom čez Teranovo, razmere odlične, razen v prečki, kjer je nepredelam sneg vendar nič drastičnega.

Za nama je bila samo ena naveza, tako da sva imela mir, edino Luka je dobil vse dobre raztežaje, to me malo jezi 🙂