‘Vzponi in ture’

Ta vikend sva z Lukatom pohajkovala nad Ljubeljem. Začela sva v soboto, ko sva šla čez Suho Ruševje v Osrednjo grapo v Vrtači. Razmere zelo dobre, mi je bilo potem žal, da sem se sprpil in sem šel peš gor in dol.

Tukaj je treba omeniti še, da je Luka prvič po osnovni šoli smučal, tako da sem po okoli 10 padcih (tudi na ravnem) nehal šteti 🙂  Sem se pa zabaval, ko je vse, razen snega letel od njega 🙂

Osrednja grapa v Vrtači

Danes zjutraj je Luka šel še posolirati Rožičevo grapo (mene je včeraj zvečer začelo nekaj kuhati). Ko sem to slišal, me je ego popolnoma pozdravil, in sem popoldne skočil spet nad Zelenico in čez isto grapo 🙂 . Detajl na začetku smeri je kar siten, sploh s smučmi na hrbtu, pa led je že kar v slabem stanju.

Smučal sem čez Centralno grapo, in v takem stanju kot je, upam da nikoli več – očitno je v teh dveh dneh 5000 ljudi gazilo gor in dol.

Začetni skok Rožičeve grape

GALERIJA

V soboto 12. marca smo se Jan, Erik, Klemen in Tomi odpravili v Švico na štiritisočak. Ker je bila za nekatere to prva izkušnja, smo se odločili za bolj enostaven vrh in izbrali Allalinhorn. V zimskem času je primerna le normalna smer po severnem pobočju, na katero smo se podali s krpljami in smučmi. Pod jasnim nebom in žarki toplega sonca smo se aklimatizirali na višini cca 3.500 m. Pot se začne na urejenem smučišču in se nato nadaljuje s prečenjem proti desni mimo visokih serakov in ledeniških pok. Kot najbolj izkušen je vzpon vodil Tomi. Na višini cca 3.800 m, ko smo dosegli sedlo, se je pogled odprl proti jugu in zahodu. Naenkrat se pred nami pojavi Matterhorn; v daljavi pa še Mont Blanc in drugi prepoznavni vrhovi Alp.

Sipek sneg na višini nas je prisilil, da smo smuči zmanjali z derezami, ki so bile nujne za dostop do grebena preko zaledenele prečke med skalovjem in zadnjih 30 višinskih metrov. Ozki greben se zaključi s kamnitimi špicami na katerih je postavljen križ na višini 4.027 m.

Po obveznem 🙂 fotografiranju in čestitkam smo v soncu sestopili do doline proti Saas feeju. Erik in jaz sva izkoristila priložnost, da sva posmučala po svežem snegu ob normalki.

vzpon

prečenje

pogled proti cilju

greben

na vrhu

razgled z vrha

Danes sva z Tončkom preplezala Meniskusov žleb. Tradicionalno sva si pristop (cesta je zaprta od drugega ovinka dalje) podaljšala še za kaki dve uri, ker sva šla pogledat še slapove pod Prisojnikom. In če bi slučajno kak slap bil narejen, sva seveda imela še vso opremo s sabo. No teoretično je desni slap narejen v celoti, ampak tanka sveča naju je odvrnila od vzpona, tukaj je potrebno najdi kakega psihopata, da bi napeljal …. Samo? Jaka? 🙂

Sledil je rezervni načrt, Meniskusov žleb, ki je pa tako dobro narejen, da je bilo že kar brezveze ;). Večinoma sva se vzpenjala po zbiti plazovini, na parih mestih se je malo ugrezalo, ampak nič drastičnega. Snega je pa neverjetno veliko.

GALERIJA

V tej čudni zimi je treba iti kdaj z glavo skozi zid, in tako smo v soboto šli Jaka, Luka in Andraž pogledat na Kamniško sedlo, kjer je začelo snežiti in je pihal svinjsko mrzel veter. Vseeno smo šli pogledati še razmere pod Brano, in potem v grapo in se tako znašli na drugem štantu stebra Brane, kjer smo si rekli klinc gremo poiskusiti:)

Razmere v stebru so bile presenetljivo dobre, glavni problem je bila skoraj nična vidljivost. Brez drytooling-a seveda ni šlo. Stolp smo obvozili po lušni prečki v levo, ki se je izkazala za verjetno še težjo varianto (štant v prečki je bil še posebej prijeten). Oba detajla v zadnjem raztežaju sta bila kar sitna, posebej 3m plezanje navzdol iz zglajenega balvana. Vse raztežaje je napeljal Jaka.

Na vrhu smo doživeli totalni “whiteout” in orkanski veter s snegom, nekako smo našli prehode do sedla, nato pa še pol ure iskali kočo in pot navzdol. Vmes je zapadlo do 20cm novega snega. Prvo resno pavzo smo imeli na Pastircih.

Na vožnji domov smo srečali še lovce iz Italije (!?), ki so se ravnokar parkirali kar sredi ceste (?!). Kaj bi bilo, če bi prišli 5 minut kasneje, noben ne ve.

GALERIJA

Ko nam je vreme prestreglo plane za Gran Paradiso smo se znašli v stiski kam naj se podamo ta konec tedna. Napoved je bila jasna in odpravili smo se na Kokrško sedlo s ciljem, da nekaj preplezamo na Kalškem grebenu.

Odločitev je padla za “grapo” v Kalški gori, skalna smer Najlon kratka IV/III. V smer smo se podali v dveh navezah. Sicer smo uživali v mešanem plezanju v relativno dobrih razmerah. Dobili smo skalo, prekrito z nekaj ledu in snega. V smeri smo napredovali razmeroma počasi in poskrbeli za varnost med vzponom. Po 145 m smo prešli iz sence na sončni greben Kalške gore.

Doživeli smo enkraten razgled na Slovenijo in se podali na “epski” sestop z gore. Po zaledenelem pobočju smo opravili dvoje abseil spustov in varno sestopili po zasneženi prečki do Cojzove koče. Zadovoljni smo si skuhali čaj, se ponovno nahranili in sestopili.

Plezali smo 4 vertikalci, Tomi, Erik, Klemen in Jan

http://www.plezanje.net/climbing/db/showRoute.asp?route=24427

Po eni uri čakanja na prvem štantu Teranove, štirimi navezami pred nama in še tremi na vstopu, sva z Lukatom zgubila vso voljo, odabzajlala dol in šla v Sinji slap, kjer sva, neverjetno, bila sama.

Graben spodaj je požlejen in dokaj siten, strmi raztežaji pa so zelo dobro narejeni, razen zavese čez katero teže hudournik. Vmesni položni deli so nama bili najbolj zoprni, led kot beton tako da sva se morala plaziti po tleh. Izstop je tudi dokaj ogaben, neka trohnoba pa led, pa vse razpada.

Ampak bolje kot gužvanje na štantih v Teranovi 🙂

Galerija

Danes se je končno zgodil dan, da je tudi Meno poslal vse skupaj v 3pm, si vzel dopust, in se pridružil tistim 99% folka, ki odmarajo in gre zato vse v k. In sva preplezala Drugi slap v Krnici.

Prvi raztežaj je najbolj problematičen s steklenim ledom, ostalo postreže z vsem možnim: talarji, putr, plundra, potočki. Zavesa je tudi poglavje zase – krhek svečkast led, cepinov se ne da zabijati ker se vse takoj podre, tako da je bil tam bolj drytooling.

Po treh raztežajih se nama je vrv spremenila v zajlo, kar je vse skupaj še bolj popestrilo. Posebej sva uživala v 2 urnem spustu po tej jeklenici in njeni neverjetni tendenci, da se zamrznjena še bolj vztrajno zapleta kot če je suha 🙂

Galerija

V nedeljo sva z Lukatom (+ še okoli 10 navez:) ) preplezala Butinarjevo grapo. Spodaj in zgoraj stiropor, pri skoku pa zelo neugodna skorja, ki ni zdržala teže. Tam sva obrnila nazaj, in nadaljevala po levem žlebu, kjer se je po zamrzjnenih travah dalo lepo preplezati do vrha.

Dostopila sva z bivaka Gorizia v Belih vodah. Namesto stare podrte poti čez Trbiško škrbino je sedaj odprta nova, ki poteka en graben bolj vzhodno. Je označena in lepo prehodna, terja pa veliko pozornosti, ker je enostavno zdrsnit na strmem, zbitem šodru.

Vstop v smer je jasen: levo od najnižje točke stene, malo pod velikim balvanom. Jasen je tudi potek. Edino… ko sva prišla na polico pod strme zajede/kamine (približno polovica smeri), so izgledali strašljivo pokonci in gladki, na desno pa te vabi polica, ki je kot pločnik. Skušnjavi se moraš upreti in pogumno zalezti navzgor. Po prvih par metrih krušljive skale se začne pa taprava uživancija. V najtežjem cugu sem jaz našla 3 kline, Dolfa pa bolje vidi in jih je naštel 5. Vse ostalo nabiješ sam. Razpoke so, vendar so kar prevečkrat slepe, kjer pa ni čvrsto, je pa šoder. Skratka… včasih nabijaš in samo čakaš, da bo nafta začela špricat.

Na turi sva uživala v toplem jesenskem soncu in občudovala prostrano gorovje Viševe skupine, pa čez dolino vse od Kanina do Rombona, pa zavidala kozlom, ki so se sončili, kot da je cel svet njihov… Po preplezani smeri sva se vrnila na bivak Gorizia.

Če bo kdo zašel v tiste konce, priporočam tole stran z informacijami: www.quartogrado.com

V soboto smo v dveh navezah šli plezat v Prisojnik, Ferenc in Polona sta šla v južno steno, jaz in Meno pa v zahodno, ker nama paše plezati v mrazu in vetru. Da nebi slučajno imela kaj sonca, sva štartala še zgodaj zjutraj, tako da sva celo smer plezala v senci. Logično ane 🙂

Začela sva v smeri Čez plati, V+/IV, prvi trije raztežaji – sploh vstop v smer, ponujajo zelo lepo plezanje. Nato sva prišla do famozne plate, ki se jo verjetno vidi že iz Trente, od katere pa nimaš kaj dosti, ker jo preplezaš po kaminu na sredini. Sam kamin bi bil zelo lep, če nebi bil naložen z velikimi majavimi balvani, dva sveža podora kažeta na to, da bojo verjetno v kratkem vsi odleteli dol. Ključno mesto smeri je v desno nagnjen previsen prehod v kaminu, ki je bolj šestica kot V+. Možnosti za varovanje ni. Izstop iz smeri je v obliki popolnoma razsute prečke, nad katero grozijo nestabilne luske. Z eno od teh 200kg lusk je Meno doživel bližnje srečanje, hvala bogu brez posledic.

Na vrhu smeri sva potem prečila daleč v desno, čez travnike in grape, do smeri Deržaj-Šlibar, ki se začne kot dokaj dolgovezen vzpon po lahki grapi, je pa tam zanimiv in divji ambient.

Navezala sva se samo v zadnjih dveh raztežajih, za katera pa sva porabila skoraj toliko časa, kot za celo prejšnjo smer. Plezanje poteka po platah levo od zajede, zgledajo pa kot mozaik – od plat odstopa 10cm zgornji sloj, klina se ne da zabiti, frendi so neuporabni. Prvi raztežaj je ocenjen kot IV-V, vendar petice tam nisem zaznal :). Izstop v obliki IV zajede je očitno odletel v dolino, tako da sva po kaki uri blodenja in iskanja prehodov izplezala levo na greben in na vrh.

Z izjemo prvega raztežaja Čez plati, sta obe smeri popolnoma neopremljeni. V kaminu je en štant in en slab klin 5m pred ključnim mestom, v platah Deržaj-Šlibar pa sva našla samo en klin.

PS. Ferenc svetuje, da vsi morebitni interesenti vzamejo s seboj metlo ali lopato, da lahko skidajo mozaik iz plat. Na voljo je v Tičarjevem domu 😉

GALERIJA