Po eni uri čakanja na prvem štantu Teranove, štirimi navezami pred nama in še tremi na vstopu, sva z Lukatom zgubila vso voljo, odabzajlala dol in šla v Sinji slap, kjer sva, neverjetno, bila sama.

Graben spodaj je požlejen in dokaj siten, strmi raztežaji pa so zelo dobro narejeni, razen zavese čez katero teže hudournik. Vmesni položni deli so nama bili najbolj zoprni, led kot beton tako da sva se morala plaziti po tleh. Izstop je tudi dokaj ogaben, neka trohnoba pa led, pa vse razpada.

Ampak bolje kot gužvanje na štantih v Teranovi 🙂

Galerija