‘Vzponi in ture’

V četrtek, 10.9. ob 20:00 bo v klubskih prostorih potekalo predavanje z odprave Peak Lenin 2015. Pogledali bomo par fotk in filmčkov, kakšno pivo prinesem jaz, malico pa vi. Deal?

Vabljeni v čim večjem številu!

Polovica Maje binglja iz preduha, druga polovica pa maha nekam v prazno…

V soboto sva z Majo zlezla Centralno v Draškem vrhu. Smer je precej do zelo podrta, orientacija pa tudi ni od muh.

Zagotovo ne spada med smeri, ki bi jih priporočil prijatelju, še manj pa med smeri, v katere bi vstopil z navezo nad glavo. V srednjem, težjem delu smeri sva mestoma podoživljala otroške dni in igranje v peskovniku. Ko sva bila ravno v tem delu, je pod nama vstopila naveza, ki se je po prvem cugu spustila v dolino, sklepam da zaradi padajočega kamenja. Če se še tako trudiš, se namreč takšne smeri ne da splezati brez proženja kamenja, vrv, ki jo vlečeš za sabo žal naredi svoje.

Vseeno pa sva v smeri tako uživala, da sva naredila dva krajša izleta v prazno in v steni preživela cel dan. Na sestopu sva tako ujela še sončni zahod in sij polne lune. Da bo tura res popolna, sva se še enkrat sprehodila do vstopa, kjer sva pobrala frenda, ki se mi je odpel med guzenjem skozi ozek preduh in padel točno pod prvi cug.

Spoznanje dneva: Jesihova je bla res baba in pol!

Francija niso samo Centralne Alpe, kanjon Verdona, balvani v Fontainebleau …, vzponi se lahko najdejo tudi druga vrste. Npr. kolesarsko obarvani, sicer ne strmi in dolgi, ampak tako številčni, da je to že za rubriko u p…. m….
Tako je bilo:

FLIRT
Kolesarska dirka Pariz-Brest-Pariz (PBP) se je prvič odvila daljnega 1891, kar 12 let pred prvim Tour de Francem. 1.200 km dolga dirka je najstarejša kolesarska prireditev, ki se še danes vedno odvija v rednih intervalih – vsaka štiri leta. V drugi izvedbi PBP so poleg profijev lahko štartali tudi rekreativci. Le tem so 1931 prepovedali start, zato je tu vstopil Audax Club Parisien – ACP, ki od 1934 dalje organizira dirko oz. pravilneje rečeno »randonneursko« preizkušnjo za nas, navadne smrtnike. Leta 1951 je bila izvedena zadnja dirka PBP za profesionalce, od takrat dalje se izvaja vsaka štiri leta samo »randonneur«. V drugi polovici ’70 se je zaradi smrtnih nesreč trasa PBP premaknila na bolj mirne podeželske cestah, posledično pa je bolj hribovita.
Kaj alpinisti, vas je zrajcalo, kaj? No mene je, zato sledi… Beri dalje »

V soboto sva z Majo zlezla Milijardo v Rjavini. Na dostopu sva prehitevala dolge kolone vriskajočih pohodnikov, kar je napovedovalo dolg dan, vendar v steni sva bila na srečo povsem sama.

Čeprav plezalno smer ne sodi med težje, gre za resno turo. Smer je slabo opremljena, za uspešno plezanje pa je dobrodošel tudi ščepec občutka za orientacijo.

Poleg dolgega dostopa ter zgoščenih težav v osrednjem delu stene, te na koncu smeri čaka še kar nekaj poplezavanja do vrha Rjavine in seveda dolg sestop v Kot.

Če se ti dan kljub temu ne zdi povsem doživet, si ga lahko popestriš tako, da med lulanjem v grmovju odložiš telefon in se v Mojstrani sprašuješ, kam za vraga se je skrila vsa ta pametna tehnologija … ampak to je samo ena od možnosti.

Resnično se včasih sprašujem, kako zelo tepena bi bila rada Maja na letošnjem sprejemu …

V drugem tednu avgusta smo se odpravili na Pelješac, bolj natančno v Viganj, Eva in jaz z namenom, da se naučiva surfat, Simona in Luka pa to že obvladata. Za vsak slučaj, če ne bi bilo vetra, smo si prej na »plezanje.net« pogledali, če je v bližini kakšno plezališče in seveda smo imeli srečo.

Malo nad Orebićom sta dva sektorja Pržun in Hrid, idealna za popoldansko počitniško razgibavanje prstov. Sektor Pržun vsebuje daljše in težje smeri, ima kratek dostop. V sektor Hrid pa se z avtom lahko pripelješ čisto pod steno, pričaka te viseča mreža s čudovitim razgledom, smeri pa so lepe petice, z eno besedo-odlično. Smeri so v splošnem raznolike, skala pa odlična, tako, da smo se skoraj vsako popoldne po surfanju še odpravili napasti kakšno smer.

Spoznali smo tudi idejnega očeta tega plezališča, ki je nad sektorjem Hrid z lastnimi rokami zgradil idilično gostilnico z odlično hrano in romantičnim razgledom.

V kolikor boste kdaj v teh koncih absolutno priporočam vse zgoraj omenjeno. 😉
Slike so v galeriji

Teja

Danes sva z Lukatom (ta drugi Luka, vojak 🙂 ) preplezala Vzhodno smer v Mali Rinki. Zelo lepa in netežavna smer, malo za sprostitev.

Plusi:

• zelo lepa plezarija
• zanimivi prehodi, sploh kamin pred izstopno prečko
• kompaktna skala
• sploh ni bilo tako vroče, kot sva pričakovala
• Luka se je končno nehal samo sprehajati po hribih, in začel spet plezati 😉
• gobova juha in ajdovi žganci v Domu planincev

Minusi:

• dolgovezen dostop po žgočem soncu
• neverjetno težaven in nevaren sestop po Turškem žlebu, vse se je valilo navzdol, tudi klade ogromnih dimenzij
• kamin v 3. raztežaju, ki sem ga seveda spet jaz trofnil

Fotke

V petek sva z Lukatom splezala smer Beli trikotnik v Prisojniku, ki jo očitno noben ne pleza, zato tudi v njej ni praktično nič. Ko prideš čez spodnji del Kopiščarjeve poti, ki ti že kar da vetra, bi najraje šel kar naprej skozi okno in najhitreje na per, mogoče je v tem vzrok.

V smeri je skala neverjetno kompaktna, pleza se večinoma po platah, v sredini je pa še en dokaj brutalen kamin. Problem teh plat pa je v tem, da je nemogoče vstaviti zanesljivo varovanje, klinov v smeri praktično ni, tako da sva celo smer v glavi bolj solirala kot karkoli.

Žal pa se proti vrhu nahaja zelo krušljiv previs (v njem je sicer en sumljiv klin), tam sem imel kar nekaj težav priti čez, odlomljen stop je še dodatno pripomorel k čustvenim problemom.

V smer sva štartala dokaj pozno, tako da sva sestopila po Grebenski poti v temi.

Aja pa neizmerno sva uživala ob zvokih prdenja debelih nemcev na motorjih na cesti čez Vršič, ki so naju spremljali čez celo smer do vrha… prava gorska idila.

GALERIJA

Še ena tura z Tončkom, in kot se za najine podvige spodobi, morajo trajati vsaj 12ur. Tokrat na Jalovec po Hornovi smeri. Dolg dostop nama je čudežno minil kot nič, ob 10h sva že štartala v smer. Prvotni plan, da spodnji del smeri presolirava se je hitro sfižil, ko se je Tonetu že takoj na začetku odtrgala metrska skala, na srečo brez resnih poškodb. Tako da sva nadaljevala navezana (kar je čas plezanja podaljšalo za kako uro).

Spodnji del je šel hitro mimo, nato se je malo ustavilo v ključnem mestu, v Hornovem kaminu. Previs sva malo pogoljufala, čeprav nevem zakaj, ker sploh ni tako grozen. Zgornja polovica zajede je pripadla meni, se mi je pa zdela težja od vstopa zaradi neverjetne podrtosti (v najtežjem delu se mi je odlomil stop), možnosti za varovanje pa praktično nobene.

Sledil je še neverjetno dolg vzpon po strehi, na vrhu sva bila po 5 urah plezanja.

Seveda s Tonetom nebi bila dream team, če se nebi na turi vsaj enkrat zgubila, tokrat na sestopu do Jalovčeve škrbine, ko sva falila pot in kako uro blodila gor in dol po JV steni Goličice:)

Ampak ne glede na vse, je bila lepa in divja tura.

PS. Ne razumem osebkov, ki se ti grejo posrati direkt na štant?!

GALERIJA

Spodobi se, da po skoraj dveh letih v klubu tudi jaz prispevam kakšen prispevek in glede na letošnje super vreme ni izgovorov, da se ne bi plezalo. 🙂

Zaradi zdravstvenih razlogov sem se prvič v tem letu spet podala v hribe prejšnji vikend v soboto, ko se mi je moj novopečeni mož pridružil v Kranjski poči (IV/II-IV, 250m). Na najino veliko presenečenje sva bila (ob ne ravno zgodnji uri) edina naveza v severni steni NŠG, medtem ko so se valile trume na Mojstrovko. Zato je plezanje lahko potekalo sproščeno in kljub majhnim ženskim težavam z orientacijo, je šlo vse tekoče, skala pa je solidna. Ko sva bila v tretjem raztežaju se je na vstop le pripravljala še ena naveza, ampak se nismo srečali.

Naslednji dan sta se Luka in Rok odpravila v Košutnikov turen v smer Jennyriss (V+/V, 300m), midve s Simono pa sva si izbrale nekaj krajšega z udobnim dostopom, logična izbira je bila Veliki vrh nad Jezerskim, plezali sva smer Valček (VI-, 150m), bili sva ves čas v senci, potrenirali spust po vrvi, ko pa se je pokazalo sonce sva se raje podali na kosilo ob hladno reko Savo.

Ta vikend pa sva z Lukatom na mojo željo splezala Novo Centralno v Velki Babi (IV+, 700m), res je super plezarija. Bila sva dokaj hitra dokler ni spet, nekje v devetem cugu, ženski del naveze zavedel potek plezanja desno, kjer sva potem s pomočjo vseh klinov in štantov pripravljenih za abzajl odabzajlala nazaj do zadnjega svedra in se le podala za vogal levo (očitno nisem edina, ki jo je ta del zavedel), kjer pa se je odprl pogled na čudovite plate. Nauk te napake je: vedno, vedno vzemi s seboj svojo kopijo skice in jo v dolgi smeri vsaj enkrat poglej ali pa vodenje naveze v celoti prepusti možu. 🙂 Ves čas sva občudovala kompaktnost skale smeri v primerjavi s šodrom vse naokoli. Razen nekaj vrhnjih cugov, sva plezala ves čas v senci. Ob vpisni knjigi sva se razvezala in poiskala markirano pot, sestopila pa sva po zavarovani plezalni poti in si v pravi poletni vročini privoščila radler na Ledinah…zasluženo 🙂

Teja

Danes smo Tone, Meno in jaz preplezali “prijazno alpsko presenečenje”, Kovinarsko v Veliki Mojstrovki.

No presenečenje čaka čisto na vrhu, prej pa smer ni nič kaj pretirano prijazna. Vse se začne z brutalnim previsom (ocena IV+, tukaj je moral odleteti kak kubični meter skale, mogoče je pred tem to res bila prava ocena), sledijo pa še trije raztežaji težavnih podrtih kaminov, podrtija pa vztraja vse do gruščnate kotanje.

V drugi polovici se skala presenetljivo spremeni na bolje, in sledijo raztežaji noro dobrega plezanja, najlepše pa so seveda navpične plataste petice. Izstopno prečko smo po nekaj minutnem pregovarjanju seveda sfalili, in šli po spodnji polici. Najtežji del je dolg približno 2m, ko zmanjka stopov za noge, in jo preplezaš v razkoraku na minimalcih. Tukaj je bilo kar veselo, no razgled pa fenomenalem – 300m navpične stene pod nogami.

Smer se splača iti plezat zaradi petic v zgornjem delu in te, ta hude prečke, spodnji del pa tudi če ga nebi bilo.

PS. Po vstopnem previsu sva z Tončkom ugotovila, da Meno tako dobro pleza, da sva mu pustila da napelje celo smer (sicer mu nebi, če si nebi res tako zelo želel :)).

FOTKE