‘Vzponi in ture’

Kamini in zajede…

V petek sva šla z Lukatom v Košir Brelih v NŠG. Smer se začne s kaminom, malo višje sledi zajeda na stolp, na to spet kamin (neka III+ podrtija), in nato za konec – kamin, kaj pa drugega. No v tem kaminu je bila dejansko hudo huda plezarija, najlepši raztežaj smeri.

Naslednji dan, v soboto, sva šla z Tončkom v Steber revežev v V. Mojstrovko. Smer se začne spet z dokaj težavnim kaminom, nato pa se položi in kar nekaj raztežajev je treba preplezati, da prideš do lepega dela smeri. Bleščeče bele plošče – našla sva mogoče dva klina, frende pa tudi ni tako enostavno inštalirati v platah, tako da sva ta del skoraj v celoti presolirala.

Nato sledi najlepši del smeri – THE zajeda. Čast pripade meni, in po nekaj 10m začnem premišljevati, zakaj ni nobenega klina, pa tudi težavnost je kar konkretna za oceno V- …no ni problema, se da lepo uporabljati metulje. Ko pridem na vrh, mi še bolj zlovešč občutek da že narejen štant za spust po vrvi. Nato po posvetu Menotom ugotoviva, zakaj je tam štant za spust po vrvi…

Potem sledi pač spust po vrvi, in za kazen, ker nisem hotel iti pogledati še bolj v desno v prečki, če je tam prava zajeda, moram preplezati še to, ta pravo zajedo.

Nato pride največji joke smeri, ko misliš da si iz hudega že ven: III+ žleb, za katerega je že Meno svoje povedal, potem pokončen IV kamin in za nakoncu dva raztežaja z oceno II, vse skupaj še okoli 150m. Pa prvič sem videl pokončen nabit kamin, z oceno II…

Lepi dve smeri, kar konkretno težki za svojo oceno (sploh steber). Samo kaminov in zajed imam pa za nekaj časa polhen kufer 🙂

FOTKE – Košir Brelih

FOTKE – Steber revežev

V soboto sva se z Tončkom končno odpravila plezat Bavarsko smer, priključil pa se nama je še commandos Meno! Štartali smo dokaj pozno, ker je Tone dan prej bil še na severu Evrope, v smer smo vstopili okoli 9.30.

Do Bavarskega turnca je plezal Meno, naprej jaz, izstop Zimmer-Jahn pa Tonček. Noro lepa in divja smer, v njej preplezaš vse živo, težavnost pa ne pojenja, razen v dveh prečkah. V težjih mestih je nabita kot v plezališču. Glede ocen težavnosti: vsaka trojka Bavarske je dvakrat težja od istopa Zimmer-Jahna (IV-).

Z orientacijo nismo imeli težav, samo slediti je treba opisu iz Slovensih sten (opomba glede skice: dolžine raztežajev niso sorazmerne med seboj). Malo smo samo mencali glede prečke iz Črnega grabna, ampak je enostavno: izbereš najlažjo in ji slediš do velike izpodjedene grede.

Vreme je bilo ves dan božansko, če hočete imeti tako vreme, morate nažicati Menota, on ima vedno srečo glede tega.

Za smer smo porabili debelih 7 ur, se pa s Tončkom strinjava, da je glavni krivec za to seveda Meno, ker enostavno prepočasi pleza! In še to, na najtežjem mestu v zgornji polovici, kjer sem varovanje vstavljal na pol metra, je samo za pospravljanje sistemov porabil 15 minut. Škoda, da je že alpinist… to bi bilo batin:)

GALERIJA

PS. Zadnji odstavek se seveda ne sme jemati resno:)

V nedeljo sva šla s Tončkom plezati na Vršič, začela sva z smerjo Kranjska poč. Moja ideja je sicer bila preplezati Albinco, pa bo morala še malo počakati, ker je bil Tonček četrti dan plezanja že kar malo podrt. Lepa smer, brez posebnosti.

Nadaljevala sva s spustom v Uroševo grapo, tam pa sva se odločila, da greva poiskusiti še smer “Leva varianta Uroševe grape”, ker jo Tone še ni plezal (celo :)). V vodničku piše ocena IV/III, 30 minut. Štartala sva en raztežaj nižje kot je na skici, v dokaj navpičen žleb/kamin – dejansko zelo lepo plezanje, tudi skala je dobra.

V nadaljevanju se je žal smer spremenila v največjo podrtijo, kar jo je Tone v vsej svoji plezalski karieri doživel. Opis v galeriji.

Ker je teden dni pred potjo v Kirgizijo smiselno razmišljat o aklimatizaciji, smo se Tomi, Branka in jaz pridružili zabavni ekipi AO Kranj, ki je v tem terminu razpisala ledeniški tečaj v Peninskih Alpah.

V četrtek smo pristopili do koče Rifugio Guide della Val Ayas (3420m), naslednji dan pa se podali na Castor (4226m). Z Branko sva iz Castorja turo nadaljevala proti sedlu Felikjoch, kjer sva si postavila šotor in se odpravila proti Zahodnem Lyskammu (4481m). Po sestopu z Lyskamma sva noč preživela na 4100m, naslednji dan pa ponovno čez Castor sestopila do koče in naprej proti dolini. Tomi je s prijateljem Klemenom drugi dan pristopil na Pollux (4092m), Kranjčani pa so se po Castorju prvega dne, v soboto posvetili ledeniškemu tečaju.

Omeniti velja še borderski spust s Castorja, ki je v odličnih snežnih pogojih uspel ‘Mesotu’ (AO Kranj).  Vse tri dni smo imeli sicer izvrstne razmere, katerih ni mogel skaziti niti močen veter na vršnih grebenih.

Kranjčani so se izkazali za odlično družbo in dobre organizatorje, zato hvala AO Kranj, super ste!

FOTOZGODBA

Šola dneva: ne hodi plezat v Geršak Grčar en dan po neurjih, ker je smer poplavljena.

In ob tem spoznanju smo Tone, Mitja in jaz šli plezat v Vršiče, Lukmanovo in Preložnikovo smer. Prva ima odlično skalo, druga malo manj, izstopni detajl v Preložnikovi je pa tudi kar konkreten. Razred zase je tudi sestop po grapi, kjer se vse podira.

Poiskusili smo tudi obvoz skoka/žleba na pol poti do Vežice, ki pa je bistveno težji in bolj nevaren, tako da ga ne priporočamo.

GALERIJA

Po vseh božanskih dostopih in sestopih, je bilo tole danes prava milina! S Tončkom sva šla danes na Begunjščico, Šentansko smer. Pripelješ se na Ljubelj, 20 minut hodiš po ravnem, sledi spust po melišču in že si v smeri.

Zanimiva smer s presenetljivo dobro skalo, je pa malo posiljena – na dveh mestih lahko narediš obvoz 1 meter od težavnih delov. Škoda, da je v celoti navrtana, možnosti za varovanje je veliko. V+ zajeda od spodaj zgleda kot mala malica, potem pa se nekje v sredi, ko visiš na hrbet zaveš, da dihaš kot pri norcih 🙂

Z vrha sledita še dva spusta po vrvi, in že si na poti in po 15 minutah pri avtu.

Po dolgem premisleku in dveh telefonskih pogovorih se z Lukatom odločiva, da opustiva prvotne plane in se v soboto odpraviva plezat na Jezersko. Tam, v desnem delu ostenja Dolške škrbine, najdemo zajedo, ki sta jo leta 1966 prva preplezala mojsta Franc Ekar in Tomaž Jamnik.

Do smeri dostopimo po Kremžarjevi poti od Češke koče na Spodnjih Ravneh, ki jo na melišču zapustimo v levo. V zadnjem delu dostopa lahko v desnem delu ostenja opazujemo dve skorajda vzporedni zajedi. Izbrati je potrebno tisto levo. Sama smer je zelo logična, saj ima logično linijo, kot bi se lahko kdo izrazil. S kratkimi umiki v desno vseskozi sledi zajedi. Skrbelo naju je le nekaj oblakov, ki so se podili sem ter tja, in snežišče na gredi, kjer se originalna smer šele začne.

Hitro se naveževa in Luka se izgubi za ovinkom prvega raztežaja. Medtem ko vrv tekoče drsi skozi varovalno ploščico, pogledujem proti Veliki Babi na prijetne plošče v Novi centralni smeri, ki so mi ostale v lepem spominu. Tekoče preplezava prve raztežaje, ki sledijo črnim kaminom in se pojaviva na gredi, pod precej velikim snežiščem. Tu se originalna smer šele začne, s slavno “živo lestvijo”. Snežišče obvoziva po levi. In nato… Kakšno presenečenje! Pod balvanskim problemom “Živa lestev”, ki bi ki bi si vrjetno zaslužil oceno V3 je skoraj dva metra snega. Tako je bil še najbolj siten prestop iz dostopnih čevljev v plezalke.

Sledita dva najtežja raztežaja ocenjena s VI- in V+. Prvi se drži zajede in se konča v votlini nad previsom. Drugi raztežaj pa je prečka v desno, ki ti omogoči pobeg v lažji svet.  Medtem veter razkadi oblake in do vrha stene splezava še nekaj raztežajev v lažjem toda zelo krušljivem svetu (III-IV). Zadnje sidrišče uredi Luka kar na markirani poti.

Celotno smer z vstopno varjanto sva v zmernem tempu plezala 5 ur.  Fotke so v galeriji.

V soboto sva se z Lukatom odpravila plezat v Košutnikov Turn. Odločila sva se za smer Östlicher Nordkantenpfeiler, kar bi lahko nekako prevedli v Vzhodni steber severnega raza. Smer je “pretežno” navrtana.

Dostop poteka po markirani poti in nato po zoprnem melišču do pod stene. Vstop v smer je označen z rdečo puščico in kratico UQ. Potem sledijo trije raztežaji prečke proti levi, in nato raztežaj navzgor, do severnega raza. Tam pa se loči več smeri. Desno po poči Jennyriss, levo Nordkante in v sredini najina. Sledijo trije raztežaji petice z odlično skalo, katero bi Mihelič označil kot polno dolomitskih prijemov. Sedaj spoznava, tudi kaj naj bi pomenila oznaka, da je smer “semialpin”. Sidrišča so sicer navrtana, toda v prvih dveh peticah razen dveh gurten in enega klina ni moč najti ničesar. Tako toplo priporočam, da imate seboj nekaj frendov. Po treh raztežajih petice sledita še dva lažja in 100 metrov lahkega terena do vrha Košutnikovega Turna. Skala v smeri je z izjemo kakšnega lažjega raztežaja odlična!

Na vrhu naju ujame še avtor smeri, ki jo je prvič plezal leta 1984, in nama za naslednjič priporočil smer Jennyriss.  Ko sestopava po ferati ÖTK Steig Neu se strinjava, da se bova sem še vrnila.

Fotke so v galeriji. Vse potrebne informacije o smeri pa najdete tukaj.

Na Korošico sem prišel sam, s kamniškega konca. Marjan in Edvin (AO Železničar) sta namreč že prejšnji dan v Vežici zlezla Akademsko. Ker reveža čaka še cel teden Paklenice, se je Edvin ta dan odločil za kondicijsko pohodno turo (relacija šank-klopce … in to večkrat), z Marjanom pa sva se podala v zloglasni Centralni steber – smer,  ki je v času, ko je bila prvič splezana, premaknila meje mogočega ter v generacijah povojnih alpinistov še dolgo zbujala strahospoštovanje.

Prva VI+ v naših koncih še danes, kljub skromni višini, predstavlja pošten zalogaj. Gre za strmo, zračno plezarijo, večkrat na konicah plezalk, ki pa je hkrati zelo varna. Klinov najrazličnejših oblik, zanesljivosti in starosti je v njej za izvoz. Po treh urah sva izplezala na rob stene impresionirana nad smerjo in še enkrat več začudena nad brezmejnim pogumom alpinistov klasične dobe. Na vrhu smo si čestitali z Matičarji, ki so ta dan v dveh navezah preplezali Levo smer.

Za konec super dne, sva si z Marjanom privoščila še orientacijski tek brez zemljevida in ostalih nepotrebnih pripomočkov, ki človeka samo zmedejo. Sestopila sva namreč proti Lučki Beli, kjer je Marjan pustil avto. Sestop bo tik-tak, tako bova hitreje … je dejal. Za zgodbo o sestopu bo potrebno prit na ferajn, če bi snemali napovednik, pa bi ta vključeval: tek po brezpotju, plezanje v strmih travah, skoke sredi gozda, lomastenje v kratkih hlačah po polju kopriv, dolge kolovoze, avtoštop in rally po makedamu z izposojeno(!) Renault petko. Skratka sestop za v učbenik!

Fotke v galeriji

Danes sva z Lukatom preplezala jugozahodni raz Mangarta, smer, ki je opevana kot uživancija od plezarije in da ima odlično skalo.

Dostop je kar težaven, nekaj je še flank snega, ostalo se pa vse podira (neznanka nama je tudi, kje hudiča se nahajo ostanki stare koče, kot je navedeno v opisu?)

No kompaktne skale tudi v smeri ni ravno v izobilju, je pa res da sva verjetno malo prezgodaj šla v to smer. Plezarija je res lepa, težavnih mest razen plate v predzadnjem raztežaju ni, si pa ta detajl definitivno zasluži oceno večjo od IV. Pa navrtana je v celoti, kar nisva pričakovala.

Sestop sva opravila po Slovenski poti, ki je v prilično katastrofičnem stanju – vse podrto, pretrgane zajle, čez pot teče hudournik, odsek poti sva morala abzajlati zaradi strme flanke snega.

Kot se spodobi je bil seveda prisoten tudi Tonček, vendar naju je opazoval od daleč, je imel danes druge obveznosti :)

Galerija