‘Vzponi in ture’

V nedeljo smo se v dveh navezah podali v Novo centralno smer v Veliki Babi, Tonček/Luka/Polona in Andraž/Luka. Dostop je minil brez posebnosti, v grapi je sicer še ogromno snega, vendar se ga da obiti po desni strani. V sami smeri je bilo le nekaj zaplat snega, ki niso povzročale težave, je pa čez plato v sredini tekel tak lep potoček, tako da je bilo kar malo blesavo priti tam čez.

Po smeri se je sprehajal (dobesedno) še Samo, se pri vsakem plezalcu malo ustavil in ležerno pokramljal:)

V zadnjem raztežaju se je vreme nenadoma poslabšalo – kar zoprn občutek, ko čakaš zadnji na štantu, na vrhu bi pa Tonček delal fotoshooting:)

Sestop je bil naravnost božanski: po zajlah medtem ko okoli grmi, zaplate gnilega snega pomešanega s podrtijo, dež, superge…

PS: Cela tura nama je z Lukatom dosti bolje uspela kot lani, ko smo za uvod sfalili pot in šli najprej še na kondicijsko turo do Jenkove planine :D

Vsem, ki se prepirajo ali je bolje nabirat regrat ali gobe, bi rad sporočil, da se motijo. Najbolje je nabirat kondicijo. Po možnosti nekje v oblaku. Sam. Za izrazito terapevtski učinek takoj po šihtu.

Po Zeleniških špicah, ki smo jih prejšnji torek popoldne zlezli skupaj z Majo in Branko, sem se tokrat odpravil proti Kamniškem sedlu. Protiutež poletnemu vremenu v dolini je bil grozeče črn oblak, ki je objemal vršace Kamniških alp in iz katerega je vsake toliko malo pricurljalo. Že na poti proti sedlu sem srečal premražena planinca, ki ju je na vrhu Brane ujela sodra. No, pa saj ne bo padala dvakrat v istem popoldnevu … ?

Nadaljeval sem proti vstopu v Zgornji steber, nekje na pol poti vstopil v oblak,  po pol ure pa sem se priklopil na Šijo. Ne bo nevihte, a ne …  ? Ni je bilo in kmalu sem že sestopal po planinski poti z vrha Brane. Za celotno turo sem od avta do avta potreboval 3h in 10minut.

Nabrano kondicijo sem doma očistil, zložil na mizo in jo zaužil skupaj s prebrancem, svežo polnozrnato štručko in mešano solato. Drugače pa jo je v hribih še precej, leži vsepovsod! Poleg tega ‘Zakon o davku na prekomirno nabiranje’ menda kar še čaka na prvo parlamentarno obravnavo, tako da ni nobenih zavor. Navali narode!

Sumljiva vremenska napoved, južna stena, kratka ter poznana smer in frend, zagozden v poki zadnjega cuga. To so bili razlogi, da sva se v nedeljo (Maja drugič, jaz pa že četrtič) odpravila v Kogel splezat Zupanovo smer.

Ker je prejšnji dan večino dneva nalivalo, je bila smer seveda povsem mokra, kar pa ni bistveno zmanjšalo užitkov, ki jih nudi Zupanov bombonček. Da bo veselje popolno, je Maja iz poke izbezala frenda, ki ga je tam pustila lansko jesen, tako da smo sestopali v troje.

Prejšni vikend smo se vplezavali na Staničevem vrhu, kjer smo kot za šalo podelali tiste „šestice“. V nedeljo sva nato z Lukatom šla polna samozavesti in volje v Zajedo Brane.

Kjer sva se na hitro streznila – smer v spodnjem delu zgleda, kot da bi kdo par granat vrgel vanjo. Tudi opremljena ni praktično nič. Ampak vse tegobe so bile pozabljene, ko sva prišla do THE zajede (ki je v bistvu prečka, na ključnem mestu malo previsna) in izstopne plate. Noro plezanje v sicer kar malo zloveščem ambientu.

Še modrost ture:
Luka mi je za vmesno varovanje kljub obilici frendov raje inštaliral kline… baje da zato, ker se mu dopade zvok zabijanja :)

Ta vikend je potekalo pravo obleganje Staničevega vrha s strani Vertikale, kar 9 članov se je znašlo tam – Tonček celo v soboto in nedeljo 🙂

V dveh dneh se je preplezalo:

• Tonček & Polona: Labrador V-, Mrzlo postaja V/IV
• Jaka & Šiška: Klasična kuhinja VI-, Zvesta nevesta VI+
• Tonček & Luka: Šepetanje VI-, Labrador V-
• Luka & Andraž: Mrzlo postaja V/IV, Šepetanje VI-
• Tofsi & Ana: Epilog VI+

Oba Lukata sta prestala še ognjeni krst plezanja v vodstvu, slava jima!

Med prvomajskimi prazniki smo se, tokrat v skromnejši zasedbi, ponovno odpravili v toplejše kraje.

Anže, Marjan in Jaka smo s pridruženim članom (Kekec, AO Rašica) v različnih navezah, vremenskih pogojih in agregatnih stanjih zlezli in/ali potehničarili naslednje smeri: Dr. Frankenstiin, Kraški Slovenski Tržaški Sizbek, Spit Bull, Pero in Forma viva.

V Pakli sta bila med prazniki aktivna tudi Tofsi in Ana.

Beri dalje »

Akterji: Tonček, Luka, Andraž

Plusi:

• vreme na dostopu
• ninđa kozorogi
• plezarija v zadnjem raztežaju
• abseil brez problemov

Minusi:

• zoprn dostop čez spolske trave
• vreme v trenutku, ko smo vstopili v smer
• zoprn sestop čez spolske trave

FOTKE

Smo šli iskat sonce na Štajersko, v steno, ki jo avtohtoni prebivalci hvalijo sto na uro.

Od spodaj zgleda stena super! Kakšna skala! Ko si v steni ugotavljaš, da rote je že, wand pa bolj malo. No, zgodba se obrne, ko prideš na vrh, ker pač zgleda kot da bi jo lahko pokosil.

Nasončili smo se, naplezali pa tudi kar pošteno, saj smeri (bolj ali manj) spretno potekajo po čvrsti skali z malo travnatimi vstavki.  Zlezli smo dobro navrtane smeri: Serengeti (čudovita!), Hühnerleiter, Feuervogel, Waschrumpel  in Weg der alten Männer(ta se travi sploh ne poskuša izogniti).

Mi smo z njo za nekaj časa opravili, pravijo pa, da so sedmice zelo lepe.

Zeliščarji navalite!

Lepo nedeljo sva z Majo izkoristila za turo na Mangart. Štartala sva iz Plazja, kjer naju je 19. aprila na parkirišču presenetilo svežih -10 stopinj! Snega do pričetka plaznice ni nič, tudi v plaznici pa so dolgi skalni trakovi, tako da sva skoraj do sedla prepešačila v supergah. Držala sva se stare turno-smučarske modrosti, ki smo jo na Vertikali osvojili šele to zimo: Kdor ne zna hodit, naj gre peš!!!

Iz sedla sva nadaljevala proti vrhu. Smuči sva, zaradi pomanjkanja snega v zadnji škrbini na grebenu, pustila nekaj višinskih metrov pod vrhom, nazaj grede pa odsmučala po italijanski poti.

Na sedlu bodo počasi že zacvetele rožice, Plazje pa se, ob iskanju prehodov, zaenkrat da peljat vsaj do vstopa v Damokleja. Verjetno pa se bo ta teden za turne smučarje slika drastično poslabšala.

Aja, če vas zanima, kako je možno, da je bila Majina smučka v dolini kakšni 2 uri pred svojo lastnico, vabljeni na četrtkov sestanek, kjer bomo po predavanju iz vremenoslovja organizirali tudi kratko demonstracijo smučanja prečk po levi smučki, prikazali psihoterapevtske prijeme, s katerimi lahko preventivno vplivaš na samomorilska nagnjenja drage turne opreme, pogovorili se bomo pa tudi o tem, koliko udarcev po riti si (govorim čisto hipotetično) zasluži nekdo, ki letos dela izpit za alpinista in se mu tako zelo ne da smučat, da raje zabriše smučko čez 1000 metrsko steno.

P.s.: Če bo kdo hotel ta vikend plezat, sem na voljo, ker bo Maja po tej objavi najverjetneje prekinila stike z mano 😀

Eni so se šli afnat v Paklenico, midva z Tončkom sva se šla pa ‘pravi’ Alpinizem! 😉 Šla sva namreč plezat v Bele vode, konkretno Visoko polico. Že na daleč se je videlo, da čez Diretissimo, ki je bila prvotni plan, teče tak lep potoček, zato sva šla na Stolp po varianti JZ grape, čez greben. Verjetno sva bila tam med prvimi letos, dostop je dolg in naporen ker je vse podrto, snega pa začuda razen parih zaplat ni več nič.

Sama smer ima oceno III+, ne veva sicer iz kje, smer je namreč ves čas popolnoma navpična, je par res da težko najdeš kje toliko prijemov in tako dobro skalo.

Še par modrosti iz ture:

• smer ti mora vzeti 12.5% celotnega porabljenega časa (brez vožnje)

• vzeti moraš vso možno opremo, vključno z derezami in cepini, da na koncu uporabiš natanko 2 frenda, 5 kompletov in eno jebico

• “+” pri III+ pomeni, da moraš oceni prišteti poljubno število, večje od nič (verjetno neka interna fora starih mačkov)

• špaga se mora vsaj 2x zatakniti, tako da abseil delaš 1 uro več kot pa si plezal
  

Kljub vsem problemom je bila tole super uvodna tura v letošnjo sezono.

SLIKE