‘Vzponi in ture’

Med 9. in 13. aprilom, se nas je sedem vertikalcev odpravilo v Paklenico na ogrevanje pred začetkom sezone v kopni skali. Imeli smo se noro dobro: vreme nam je odlično služilo, vetra nobenega, stene povsem suhe, v kanjonu pa smo bili skoraj sami.

V štirih dneh smo v različnih kombinacijah in navezah tako splezali Mosoraško, Velebitaško, Kačo, Cirkus, Karabore, Piksi&Diksi, Kamasutro, Barba Antin, Levo Tržiško in menda celo nekaj prvenstvenih 😉

Kdor zamuja takšne akcije, je škoda, da zapravlja denar za plezalke, ker bolje od tega se redko poklopi!

FOTKE

V nedeljo smo Tonček, Luka in jaz šli na Vršič, prvotni plan preplezati Butinarjevo grapo smo opustili hmalu po vstopu zaradi slabih razmer, smo se pa potem odločili za Župančičevo grapo.

V spodnjem delu smo sledili skici, zgornji del smo pa šli malo po svoje kar čez steno, po najlažjih prehodih (ki so se potem izkazali da niso bili ravno lahki). V splošnem so bile razmere dobre, bilo je nekaj sumljivih skokov z razpadajočim ledom.

Sestopili smo po Pripravniški, potem pa je sledil ne ravno najbolj prijeten smuk po plazovini, ledu, kloži nazaj na Vrsič. Pihalo je pa ko ku*** ja.

SLIKE

V soboto smo se pošteno namučili v Jalovškem ozebniku. Cel dan je bilo eno samo veliko trpljenje. Jok in stok je odmeval daleč po dolini. Preko Tamarja in Planice vse do Kranjske gore, so lokalni prebivalci zmajevali z glavo in se čudili trpečim zvokom, ki so prihajali izpod najlepše izmed slovenskih gora. Ampak nekako smo preživeli, iztisnili iz sebe poslednji drobec mazohizma ter se oklenili volje preživeti ta dan. Na obrazih pa so nam ostale brazde trpljenja, ki jih tudi veter in dež verjetno nikoli več ne bosta sprala …

Z leve proti desni: Tinki-Binki, Dipsi & Po.

V soboto smo šli Marjan, Luka in jaz na Turško goro preko Bele piramide in Tschadove smeri. V Logarski dolini je bilo neverjetno število ljudi, do doma na Okrešlju in naprej po Turškem žlebu jih je bila prava avtocesta.

Smer ima prijeten dostop, od koče je samo 15 minut, na začetku je narejen celo mini slap. Nadaljevanje v dobrih razmerah po snežiščih, dokler nismo prišli na prisojno lego, kjer se je vse spremenilo – pregnit sneg. Posledično je bila prečka pod vrhom kar neprijetna, potrebno je bilo tudi praskati in zatikati za trave. Ključno mesto, kjer smo se varovali, pa je bilo enostavno zaradi narejene vrvne ograje. Sedilo je še 15 minut snežišča do vrha Turške gore.

Sestopili smo po Turškem žlebu, kjer so bile zgoraj idealne razmere, spodaj pa gnil sneg s skorjo, tako da je bilo smučanje orenk oteženo.

Na turi smo se še naučili:

• Marjan časti pivo, če zamudi
• ko je pijanka v Planici, grejo vsi v Logarsko dolino
• fotoaparat je dobro spraviti nazaj v žep, preden nadaljuješ s hojo
• kako dati „gurtno na pol“
• prečenje pod previsi z smučkami na hrbtu je zelo težavno
• če prečiš pod previsi z smučkami na hrbtu in z njimi butneš v skalo nad sabo, zaradi česar te vrže na hrbet in doživiš bližnje srečanje s prepadom spodaj, se ti bo Marjan smejal v glavo :)
• smučam tako dobro, da je bil Luka hitreje peš čez Turški žleb kot jaz na dilah
• v Logarsko dolino se pride preko Vršiča 🙂

SLIKE

Ker sem imel popoldne družinske obveznosti, je bilo treba danes izvesti eno gverilsko akcijo. Koga kličeš, ko je treba sredi noči vstat in oddelat eno hitro kondicijsko? Itak, Branka je bila takoj za. Poberem jo ob 4:30 in pičiva proti Kamniški bistrici.

V čudovitem jutru sva se pognala proti JV grebenu Grintovca in 3h in pol kasneje stala na vrhu KSA. Na grebenu je snega zelo malo, tu in tam je treba prijeti tudi skalo, ampak težavnost ostane na spodnjih stopnjah lestvice.

Na vrhu sva si nabrala lepih razgledov za prihajajoči teden in gasa v dolino. Sestopila sva po grapi čez Jame, na dnu pa prečila nazaj na greben. Razgledi tam so bili enostavno prelepi, da bi se držala območja letne poti. Grapa čez Jame je sicer zalita, mestoma ozka, vendar smučljiva. Razen v grapi in zgornjem delu strehe, je snega sicer zelo malo, tako da nama ni bilo niti malo žal, da so dile ostale doma.

Plan je bil tako dosežen, pri avtu sva bila še pred enajsto, doma pa ravno v trenutku, ko je familija opazila, da en član zasedbe manjka.

Misel na lepo nedeljsko regeneracijsko turno smuko je zbledela v trenutku, ko se je na telefonu izpisala Samotova številka:

– Greva kej jutri?
– Samo, full sem zmatran, jaz bi kej lahkega, nedeljskega, mal za noge raztegnit.
– Ok, Jaka, prav, greva Črni graben!
– Ooou keeeej … !?!

Pa sva šla. Na dostopu je rahlo snežilo, Storžič je bil v oblaku, ampak midva pičiva dalje. Pogoji v smeri so slabi, snega je malo pa še ta je sipek in povsem neuporaben. Vseeno zadovoljna izstopiva in sestopiva po petem žrelu. Zasluge za smer gredo Samotu, ki je mojstrsko pohakljal najtežje dele.

Sledi še zasluženo pivo v Tržiču, kjer srečava še Dejana Ogrinca, ki se je vračal iz Večerne smeri v Begunjščici. Dobro izkoriščen dan!

Za konec dopusta se me je boh usmilu (v obliki šefa kluba – slava mu!), in sva šla v pod Prisojnik v Centralni slap. Pri Koči na gozdu naju je zadela rahla kap nad količino avtomobilov, pa se je izkazalo da so imeli izpite iz zimske tehnike.

Pred nama je bila samo ena naveza, ki je sicer poskrbela za nekaj projektilov ampak je vse šlo gladko. Nad ključnim mestom je bil Jaka kar malo razočaran, je pa zato dobil svojo dozo plezanja v zadnjem cugu, ko sva preplezala izstopno svečo. Tam sem se tudi jaz orenk konkretno natresel in nadihal:)

Led je še vedno super in še nekaj časa bo, prav tako vreme in nobene gneče.

Danes je na Vršiču tako žgalo sonce, kot bi bil julija nekje na morju. V Butinarjevi grapi je bil že od daleč viden velik gol skok, zato sem se odločil za Pripravniško, ki je povsem zalita in zgažena.

V pol ure se je potem vreme spremenilo za 100%, na vrhu je bila totalna zima, sneg in veter. Vseeno sem potišal na vrh M. Mojstrovke in nato klel nad vidljivostjo 2m ko sem smučal nazaj dol.

Pri Plazu se je nato nenadoma spucalo, in ugotovil sem da je medtem nasulo 5cm pršiča na odjenjano trdo podlago, tako da je bila vožnja navzdol top!

V torek smo se Kruhi, Jaka, Tadeja in Andraž odpravili v Vrata z lepim načrtom preplezati Slovensko smer in nato po Millerjevem kaminu na vrh Triglava. Kjlub neprevozni cesti od Peričnika dalje (podrta smreka) je začetek izgledal obetaven, do vstopa smo imeli idealne razmere. Žal se je vse spremenilo že nekaj sto metrov višje, v grapi proti macesnom se nam je v popolnoma nepredelanem snegu začelo udirati do pasu, zato smo se odločili, da obrnemo. Spodaj pri koči smo pa že lahko poslušali grmenje, ko se je sonce uprlo v steno, tako da je bila odločitev pravilna.

Smo pa nato šli malo povadit dry tooling, tako da je bil dopust vseeno lepo izkoriščen.

Z Anjo & Klemnom smo se v nedeljo potepali v Vzhodni grapi Tosca. Sicer sončen dan je bil začinjen z majčkeno preveč vetra. Pogoji v grapi so vrhunski, sneg je predelan z derezami pa rabiš praskat po skali le v prvem skoku, katerega je pa le za vzorec.  Sestop na južno stran ni pretirano zoprn tako, da toplo priporočam to estetsko lepo turco.