Na Korošico sem prišel sam, s kamniškega konca. Marjan in Edvin (AO Železničar) sta namreč že prejšnji dan v Vežici zlezla Akademsko. Ker reveža čaka še cel teden Paklenice, se je Edvin ta dan odločil za kondicijsko pohodno turo (relacija šank-klopce … in to večkrat), z Marjanom pa sva se podala v zloglasni Centralni steber – smer,  ki je v času, ko je bila prvič splezana, premaknila meje mogočega ter v generacijah povojnih alpinistov še dolgo zbujala strahospoštovanje.

Prva VI+ v naših koncih še danes, kljub skromni višini, predstavlja pošten zalogaj. Gre za strmo, zračno plezarijo, večkrat na konicah plezalk, ki pa je hkrati zelo varna. Klinov najrazličnejših oblik, zanesljivosti in starosti je v njej za izvoz. Po treh urah sva izplezala na rob stene impresionirana nad smerjo in še enkrat več začudena nad brezmejnim pogumom alpinistov klasične dobe. Na vrhu smo si čestitali z Matičarji, ki so ta dan v dveh navezah preplezali Levo smer.

Za konec super dne, sva si z Marjanom privoščila še orientacijski tek brez zemljevida in ostalih nepotrebnih pripomočkov, ki človeka samo zmedejo. Sestopila sva namreč proti Lučki Beli, kjer je Marjan pustil avto. Sestop bo tik-tak, tako bova hitreje … je dejal. Za zgodbo o sestopu bo potrebno prit na ferajn, če bi snemali napovednik, pa bi ta vključeval: tek po brezpotju, plezanje v strmih travah, skoke sredi gozda, lomastenje v kratkih hlačah po polju kopriv, dolge kolovoze, avtoštop in rally po makedamu z izposojeno(!) Renault petko. Skratka sestop za v učbenik!

Fotke v galeriji