‘Vzponi in ture’

“Kaj delaš v petek?”
“Nehi. Karkoli imaš v mislih nimam časa, ker pelem tamalo na trening.”
“Kaj pa če greva nad Okrešelj pogledat Vzhodno?”
“Te pokličem nazaj…”

… in tako sva šla z Nejcem v petek zvečer na Okrešelj na pir in pasulj (hvala žena). Naslednje jutro sva se podala pod steno in do nje pošteno gazila po napihanem snegu, ki ni obetal nič dobrega. Vseeno sva vstopila v smer in bila nagrajena. Napredovala sva hitro, bila ves čas navezana, vendar veliko časa plezala tudi simultano. V smeri sva našla vsega en klin, ob dobrih razmerah pa nisva izgubljala veliko časa za nameščanje svojih in pičila dalje.

Izplezala sva le štiri ure po vstopu, seveda z nasmeški do ušes. Ura pa šele poldne… Kaj zdaj, splezava še eno? Naredila sva edino pametno stvar in odhitela v kočo na pir… Pa potem še na pumpo na pir… Pa domov na pir… V bistvu sva pila pir skoraj dlje kot plezala, ampak tako to je, ko se ti vse poklopi 🙂

P.S. **Poobjava iz revije Komunikator**

»Petar, kje si?« Glas se izgubi  v redkem zraku, veter ga odnese daleč na vzhod. »Petaaar!« Gledam proti veliki ledeni gobi pod mano. Soplezalec je ostal nekje spodaj. V orkanskem vetru sva izgubila stik. Hitro izgubljava toploto in ne moreva čakati eden drugega. Odkar sva izplezala na greben, ki se izteče na plato pod lažjim vršnim delom gore, plezava vsak v svojem ritmu. Bila sva pripravljena na mraz. Ko se je temperaturam okoli 25 stopinj pod ničlo pridružil močen veter pa so se sanje o vrhu začele razblinjati kot milni mehurčki. Slaba napoved se je uresničila.

Štirinajst dni je minilo odkar smo pristali v Lukli, skromnem letališču na višini Triglava. To žepno letališče, znano po svoji kratki in strmi pisti, predstavlja izhodišče za mnoge pohodnike in alpiniste, ki v Nepalsko Himalajo prihajajo po nove zgodbe. Dva tedna. Zdi se kot večnost. V ekipi za vzpon na Ama Dablam smo bili štirje. Poleg mene še Anže Derlink, s katerim sva pred leti prvič skupaj vstopila v svet vertikale, Petar Pećanac, alpinist iz Drvarja, ki je kot prvi bosanski državljan osvojil kak osemtisočak (Cho Oyu), leto dni kasneje pa kot prvi iz te države stal na vrhu Mont Everesta ter Aleksandra Nemeth, ambiciozna avanturistka iz Velike Britanije. Skupaj smo se podali na treking proti baznem taboru, ki smo ga dosegli šesti dan po pristanku.

Ne morem, ne smem več čakati na mestu. Takoj, ko se ustavim, mraz prodre do kosti. Odločim se v trenutku, očitno se mu je nekje zataknilo. Pripravim se za spust ob vrvi in pričnem spuščati čez ledeno gmoto pod menoj. Kmalu pod ledeno gobo v zavetju opazim Petra; skriva se v luknji, ki jo je izoblikoval veter. Pogleda me in se na široko nasmeji: »Jaka, ovo je ludnica!!!«

Medtem, ko se boriva z vetrom, daleč pod steno, tri dni plezanja nižje, v soncu leži bazni tabor. Ko smo zakorakali vanj, polni pozitivne energije in optimizma, smo doživeli prvi šok. V bližini šotorov je pristajal helikopter. Zagotovo so turisti. Anže, Peter in Aleksandra stečejo proti improvizirani pisti. Nekaj minut kasneje se vrnejo bledi, s sklonjenimi glavami. Pilot je iz kabine stresel mrtvo telo. Golo in okrvavljeno. Telo plezalca, na katerem so bile poškodbe padca čez poldrugi kilometer visoko steno. Preostanek dneva smo preživeli bolj kot ne v tišini, vsak s svojimi mislimi. Nesreča je kot temen oblak visela nad taborom. Žal pa ni bila zadnja. Reševanja iz stene so se v prihajajočih dneh vrstila eno za drugim. Neizkušenost nekaterih plezalcev v kombinaciji z mrazom in višino je tokrat terjala visok davek. Nekaj odprav je pospravilo šotore, mi smo vztrajali, a dogajanje je pustilo sledi tudi na naši ekipi.

»Kaj praviš, poizkusiva še malo?«
»Dajva, morda se veter umiri. Če ne bo bolje, se še vedno lahko vrneva.«

Težko se je odreči vrhu, ko ga imaš na dlani. Ponoči sva preplezala vse tehnično zahtevne dele in ostalo nama je samo še snežno pobočje, ki ne preseže 70 stopinj. Ne moreva kar tako odnehati, požrlo bi me, če ne bi gori dal vsega, kar imam v sebi.

Odločitev, da se poizkusim na Ama Dablam sem sprejel dve leti prej v Kirgiziji, ko sem sestopal z vrha gore Peak Lenin, ki se dviga več kot sedemtisoč metrov nad morjem. Spoznal sem, da te višine niso nedosegljive in se želel preizkusiti na tehnično zahtevnejšem hribu. Dve leti! Varčeval sem denar, zbiral opremo, računal na podporo tako doma kot v službi in jo dobil. Treniral. Treniral. Treniral… In zdaj veter… Ta prekleti veter…

Vremensko napoved smo dobili med večerjo v skupnem šotoru baznega tabora. Do koder je segla napoved je bil napovedan veter med 80 in 100 km/h. Naslednji dan se je Anže odločil, da opusti svoj poizkus na vrh. V takšnih razmerah in ob zavedanju, da v vetru ni možnosti reševanja, je sprejel težko, a razumno odločitev. Aleksandra je z zabuhlim obrazom sestopila v Pengboche, vasico pod baznim taborom. Prestajala je blažjo obliko višinske bolezni in morala je sestopiti. Morda se vrne kasneje, morda je že zaključila z vzponom. Ostala sva Petar in jaz.

Korak je vse težji in počasnejši. Sunki so tako močni, da se večkrat opotečeva in z vsemi štirimi vkopljeva v sneg. »Petar, ali čutiš prste?« Kislo se mi nasmehne. Tudi sam že dolgo ne čutim več prstov na nogah. Veter v sunkih po pobočju nosi sneg in biča redke izpostavljene dele obraza. Sonce se je že zdavnaj dvignilo, vendar je prešibko, da bi naju segrelo. Izgubljava bitko…

Z zaključnim vzponom sva pričela relativno pozno, ob 2h zjutraj. Stalila sva sneg, na silo spravila po grlu nekaj žlic juhe, napolnila termovke in zapustila zavetje šotora tabora 2. Za pozen start sva se odločila, da bi bila čim manj časa izpostavljena mrazu, ki je ponoči neizprosen. Ko bo vzšlo sonce, nama bo lažje. Plezala sva hitro in tekoče. Hrib je povsem opremljen in kot tak v alpinističnem smislu ne predstavlja večjega izziva. Do sončnega vzhoda se nisva ustavila niti za hip in ure izgubljene zaradi poznega starta hitro nadoknadila. Tik pred zoro sva se ustavila v snežni luknji na začetku t.i. »mushroom ridga« (grebena ledenih gob, op.a.). Zmasirala sva prezeble noge, spila čaj in počakala nekaj trenutkov na sončen vzhod. Spogledala sva se in nisva mogla skriti navdušenja. Še tale greben in vrh imava v žepu! Zgodilo se je nasprotno. Z vsakim naslednjim metrom je veter vse bolj divjal…

Bila sva uničena in prezebla. Vse težje je bilo ravnati z vrvmi in tehnično opremo. Ustavila sva se. Nad sabo sva videla vrh ovit v vrtinec snega. Tako blizu. Spogledala sva se in za trenutek čakala, kdo bo prvi spregovoril. »Petar, morava dol … « Pokimal je.

Sestop je minil na pol v transu. Malo sva plezala, malo spuščala ob vrvi, le govorila sva bolj malo. Popoldne sva dosegla višinski šotor tabora 2. Ustavila sva se za nekaj deset minut, skuhala juho. Izčrpana in naveličana. Dve leti sem sanjal to goro, sedaj pa na njej nisem želel prespati še ene noči. Želel sem nazaj v življenje. Vedel sem, da spodaj Anžeta in doma družino razganja od skrbi. Že prvi dan sva zaradi nizkih temperatur in odpovedi baterije ostala brez zveze z baznim taborom. Ob dogovorjenih urah so tri dni vzpona klicali v prazno. Moram sestopiti. In sem. Najprej do tabora 1 in potem, že v trdi noči, sem se s težkim nahrbtnikom opotekel vse do vznožja gore, kjer se me je Anže razveselil, kot bi našel izgubljenega brata. Osebno mi je bil to eden lepših trenutkov na odpravi.

Odločitev opustiti vrh, ki si mu podredil toliko časa, sredstev in volje, je vedno težka, vendar ko veš, da je to edina možna izbira, je lažje. V takšnih okoliščinah človek bolj kot okolico, novo pokrajino, kulturo ali steno spozna – sebe. Tudi sam sem spoznal nekaj pomembnih lekcij. Prva med njimi je povsem športna: sposoben sem tehničnega plezanja in razumnega odločanja na višini. Drugi zaključek je, da na odpravi vedno uživam toliko kot uživam v družbi ljudi, s katerimi plezam. Najpomembnejše spoznanje pa je, da karkoli v življenju počneš, ni vredno prav nič, dokler se ne vrneš domov, v objem tistih, ki jih imaš rad, jih spoštuješ in s katerimi lahko deliš svojo zgodbo.

 

V petek po službi sva Mihcem oddrvela v vrata in se zakadila proti Bivaku II. Po mrzli in vetrovni noči sva se zbudila v čudovito jutro in se podala proti Dovškem križu. Po osvojenem vrhu sva v lažjem plezanju in čudovitem ambientu nadaljevala turo po grebenu proti Škrnatarici. Na grebenu je precej pihalo, iz severa, kjer se je globoko pod nama odpiral pogled proti Amfiteatru, so se neumorno valile mase ledenega zraka. Na sedlo proti Kukovi špici sva sestopila po strmem kuloarju, v katerem sva naletela na pomrznjen sneg, ki je zahteval polno zimsko opremo. Za finiš sva odtekla še na vrh Kukove špice in nato v dolino, kjer sva si privoščila zasluženo pivo!

Aja, Miha je poskrbel za izjemne fotografije in to samo zato, da vam ne bi bilo treba hodit v te čudovite konce 🙂

 

V sredo 20. septembra končno prvi dan brez dežja po več dneh. Hkrati je jutro pokazalo bele vrhove gora. Celo Zvoh je bil zasnežen. S kolesom v službo in cel čas obračanje gleve proti goram. Ne moreš nehat gledat.

Na spletu preletim socialne medije in prve objave ljudi že celo iz smučk. Na kosilo gremo navadno okrog 11.00 in čezdalje bolj me je vleklo od bližje it pogledat tja gor. Sredi kosila sem odločen, da je to to kar se tiče službe zame za ta dan 🙂

Po kosilu šibam domov po opremo in že se peljem proti Valvazorju. Parkiram, se preobujem in šiba protu Stolu. Malce pod Prižnico se sneg začne dejansko pojavljati tudi ob poti.

Z vsakim višinskim metrom je več snega in že pod grebenom ga je bilo nekje 40-50cm.

V grabnu med Stolom in Prešernovo kočo je pihalo. Nekaj časa šibam po njemu po skalah, ker se zaradi napihanega snega zelo vdira. Veter me je dvakrat celo iz ravnotežja vrgel – rezultat: skrivljena palica.

Nekje na sredini grabna vidim, da po tej poti, predvsem v zgornjem delu ne bo šlo zaradi vetra in napihanega snega zato palice zamenjam za cepin in pičim levo v skalni greben in hitro čez njega in ob njem napredujem direktno do Avstrijskega vrha.

 

 

Vrh je bil razpihan in hkrati zameden. Ali si stal na goli skali ali pa čez pas v snegu. Odvisno kam si stopil. Skupna točka je bil le močen veter.

 

Sestop proti koči je pokazal, da sem se pravilno odoloči za pot pristopa saj po tej strani bi ga naj…. do konca. Pred kočo srečam še tri mlade Nemke z željo, da bi šle na vrh ampak sem jih kasneje srečal na pol poti do doline, kjer so raje postavile snežaka 🙂

Ni od muh tale september. Indijanci napovedujejo, da bo to zimo veliko snega in zgodaj smo začeli.

Živela zima!

 

Konec letošnjega meseca junija se je naša 9 članska ekipa odpravila proti vzhodu, na odpravo, ki jo je koordiniral izkušeni Iztok Cukjati, med udeleženci sva bila tudi vertikalovca Tomi in jaz. Letalska povezava je res udobna, zvečer startaš z Ljubljane, zjutraj pa si v Biškeku. Čeprav smo prileteli v Kirgizijo je bil naš cilj na Kitaskem, v regiji Sinkiang. Prvih nekaj dni smo tako preživeli na poti. Izmenično z vožnjo v kombiju ali na turi po neimenovanih tritisočakih, po zelenih, s cvetjem prekritimi dolinami. Že samo prečenje mejnega prehoda na prelazu Torugart je izkušnja 🙂 da o številnih vojaško/policijkih kontrolah sploh ne govorimo. Ob prihodu v Ujgursko mesto Kašgar pa doživimo še novi kulturni šok… policija, Kitajci, Ujguri, hrana… meni je bilo všeč 🙂 (več o tem kdaj drugič)

Pa smo že spet na poti, po cesti, ki pelje v Tadžikistan in dlje v Pakistan. Spet policijska kontrola (same dogodivščine :)). Manjši avtobus nas pripelje do avtomobilske baze. Že isti dan opravimo še eno aklimatizacijsko turo na bližnji “kucelj”, tisti domači štiritisočak, ki ga ima vsak za svojo jurto 🙂 Naslednji dan pa se odpravimo proti baznemu taboru. Zaradi slabega vremena našega cilja, Muztagh Ate, nismo še videli. Ledeni Oče Gora je zavit v oblake.

BT je postavljen na plato pod moreno, med dvema ledenikoma na 4.400 mnv. Kot je že zapisal soudeleženec, še dobro, da smo se aklimatizirali v Kirgiziji, kajti preživet 2 tedna na taki višini bi bilo sicer težje. Prva noč v bazi hitro mine, jutro bo sončno in primerno, da se končno soočimo s pobočjem nad nami. Tokrat smo morali napredovati počasi; morena se dviga za dobrih 700 metrov, pot pa se vije čez celo širino ogromnega pobočja. Opremo pustimo tam, kjer bo nastal naš “ABC” na cca 5.100 mnv. Isti dan se vrnemo v BT. Po povratku sva oba z Matejo že kazala znake slabega počutja. Morda zaradi višine, utrujenosti potovanja, ali sva kaj “staknila” na poti… Naslednji dan jih gre na goro le 7. Najprej ABC, potem pa s smučmi ali krpljami na višji T1 (5.550 mnv cca). Verjamem, da so se imeli lepo.

Pride jutro in še v temi se odpravim, tokrat sam, po sledeh sovrstnikov. Dan počitka mi je dobro del, še preden bi postal lačen za kosilo sem na ABC, tu preživim popoldan tako, da talim sneg za vodo. Razen nekaj mimoidočih prevladuje tišina. Proti večeru spet pada zaledeneli dež. Jutro pride počasi, zame je to prva izkušnja na taki višini. Ko posije sonce pa sem že na smučeh. Na poti navzgor srečam celo mojo ekipo, ki se spušča proti BT. Izmenjamo nekaj besed in se pozdarvimo, se vidimo naslednji dan.

Zgornji T1 leži takoj pod seraki, tu je postavljenih dobrih 40 šotorov komercialnih odprav. Danes so vsi prazni. Da mi ne bo dolgčas grem še malo naprej pogledat kakšna je pot. Pridem do začetka ledeniških razpok, dalje ne grem, ker sem sam. Uživam v razgledu in gledam kako se približuje nevihta. Razen hladnega vetra mi ni slabo 🙂 odsmučam do šotora in sem že spet v spalki. Snežilo je celo noč. Zjutraj pa sem bil za zajtrk v BT. Take smuke nisem še doživel. Celo zahodno pobočje je bilo na razpolago le meni. Trda podlaga z dobrimi 15 cm svežega snega 🙂 En sam užitek.

Nekaj dni počitka v BT pa smo spet na poti navzgor. Tokrat je cilj T1. Ne hitimo. Smuči imamo že pripravljene v ABC-ju. Dan je dober. Višje gremo bolj piha. Meni pa se spet pokažejo simptomi neke bolezni. Malo pod T1 sem prisiljen obrniti. Zavedam se, da predstavlja to zame konec preizkusa na gori. Na poti navzdol srečam Tomija, se objameva in pozdraviva, srečno! Nekako pridem v BT, se zbašem v šotor in spalko. Ostalim zaželim vso srečo, mi ne preostane drugega. Bosanska naveza je imela tudi zdravnika, ta mi pomaga z diagnozo okužbe in primernimi tableti proti virusu, ki me je onesposobil…

Z Matejo si delava družbo medtem ko so ostali na gori, res ne bi kartal sam. Višje nad T1 je ekipa vztrajala še za en dan. Ni bilo razmer. Zapadel je novi sneg in so morali obrniti. Na koncu nam je zmanjkalo časa za še en poskus. Kitajska meja ne dopušča odlašanj terminov za prehod 🙂

Po dveh tednih smo spet v mestu, med avtomobili, na poti v zeleno Kirgizijo in domov. Še kratek postanek za kavo v Carigradu in smo spet v objemu domačih.

Kdaj gremo spet? 🙂

V petek popoldne sva z Jakatom obiskala enega izmed lepsih in bolj prakticnih grebenov na soncni strani Alp. Zeleniske spice seveda. Ko sva se v hitrem tempu vzpenjala proti Stanicevemu vrhu, sva ze videla da bova imela opravka z gosto meglo, tako za z nozem rezat. Po tem ko sva precila prvih nekaj spic, sva v nekem trenutku izgubila obcutek za orientacijo. “Caki od kod sva ze prisla?” Kmalu za tem se je megla razkadila in presenecena sva se znasla pod jasnim nebom, nad morjem megle. Postalo je prijetno toplo in uzivasko sva poplezala cez Nebeske lojtre do Srebrnega sedla, kjer sva se poslovila od zadnjih zarkov dneva. Potem pa nazaj v mracno dolino… Fajn je blo.

Prejšnjo nedeljo smo šli v Logarsko plezat smer v kateri je leta 1941 prvič v slovenskih hribih zapel sveder. Plezali smo Meno, Miha Vidic, Luka Murn, Primož Goršič in jaz. Smer je več kot vredna obiska!

Zvečer so v sosednjem Zmaju zagorele bakle,  pred Kočo na Klemenči jami pa je igrala živa glasba. Skratka bilo je fajn, več pa na Lukovem blogu zluftan.si.

 

 

V soboto sva šla s Tedijem v Špik. Ker sem jaz v Špiku že splezal vse tri ‘Miheličeve klasike’, sva se odločila za precej manj plezano Mariborsko smer. Do Dibonove police sva jo udela, naprej pa sva se zagnala v lepo zajedo in potem praktično ves čas plezala po svoje, sprva po zajedi spodnje slike in naprej po kaminu ter krušljivih ploščah ves čas nekje levo od SZ raza. Glede na to, da sva plezala v eni izmed lepših sten pri nas,  naju je presenetila izredno slaba skala, sploh v strmejših odsekih.

Od Dibonove police do vršnega, lažjega dela nisva našla sledi predhodnikov, sva pa pod prvim kočljivim raztežajem, kmalu nad polico, našla star in poln ruzak, v njem pa poleg oblačil tudi muzejski fotoaparat, zemljo v vrečki (nekdaj verjetno malica), ključe od stanovanja, orglice, PZS knjižico iz leta 1974… Najverjetneje je šlo za ponesrečen poizkus prvenstvene smeri ali pa zgrešeno ponovitev, ki se je zaključila v krušljivih platah nad polico. Tudi sam priznam, da ob slabi skali, že dolgo časa nisem lezel cuga (ali dveh) s tako posranmi gatami kot v soboto.

Vseeno sva preživela super dan v resni steni in čudovitem okolju, naslednjič pa ponovno v kakšno preverjeno klasiko, kjer je največja skrb, katerega od številnih klinov boš vpel, da ne bo prehitro zmanjkalo kompletov za pasom 🙂

Na koncu še zahvala Andražu, ki naju je pobral v Kranjski gori in zapeljal na izhodišče, ob čemer nama je dostavil tudi mrzlo pivo. Večna čast in slava mu!

Slaba napoved za vikend ni obetala plezarije v visokih stenah. Z Jakom pa sva vseeno hotela plezat. Izbirala sva med krajšimi smermi z hitro možnostjo umika in da je težavnosti, katero zmoreva kljub kakšni kaplji dežja. Zgrešena in Grintovčev steber za rezervo se je slišalo kot odličen plan.

V petek popoldan sva jo mahnila proti Češki koči. Hitro sva opravila z dostopom in bila presenečena, da sva na koči praktično sama. Po obdelavi vseh aktualnih tem sva se razmeroma hitro odpravila spat. Z zgodnjim vstajanjem sva si hotela zagotoviti vsaj eno preplezano smer.

Zbudila sva se v oblačno in nenavadno toplo jutro. Najprej sva se lotila Zgrešene. Potek smeri nama je bil jasen ob pogledu na steno in smer je obetala. Izkazalo se je, da sva dobro predvidevala. Lepa konstantna plezarija, čez čudovite zajede in kamine. Plezala sva hitro in tekoče, tako, da sva bila v dobrih 2 urah že na vrhu kamina, ki je smeri skupen z Grintavčevim stebrom. Ker podatki in okolica še niso kazali da bo zdaj zdaj začelo deževati sva se lotila še stebra.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Abzajl pod smer je udoben, saj so v smeri navrtana sidrišča. Edino našodrane police so neugodne ob potegu vrvi. Tudi ta je lepa in se jo splača it. Sledil je ponovni abzajl pod steno in ravno ko sva začela zlagati vrvi so se pojavile prve kaplje. V dežju sva odhitela v zavetje Češke koče in si privoščila eno pivo. V tem času se je tudi dež malo umiril in čez pol ure sva že bila pri avtu niti ne preveč premočena.

 

Iz vikenda sva iztisnila kar 2 lepi smeri in midva sva zadovoljna. 🙂