V sredo 20. septembra končno prvi dan brez dežja po več dneh. Hkrati je jutro pokazalo bele vrhove gora. Celo Zvoh je bil zasnežen. S kolesom v službo in cel čas obračanje gleve proti goram. Ne moreš nehat gledat.

Na spletu preletim socialne medije in prve objave ljudi že celo iz smučk. Na kosilo gremo navadno okrog 11.00 in čezdalje bolj me je vleklo od bližje it pogledat tja gor. Sredi kosila sem odločen, da je to to kar se tiče službe zame za ta dan 🙂

Po kosilu šibam domov po opremo in že se peljem proti Valvazorju. Parkiram, se preobujem in šiba protu Stolu. Malce pod Prižnico se sneg začne dejansko pojavljati tudi ob poti.

Prižnica

Z vsakim višinskim metrom je več snega in že pod grebenom ga je bilo nekje 40-50cm.

Še za Božič ni tako lepo

V grabnu med Stolom in Prešernovo kočo je pihalo. Nekaj časa šibam po njemu po skalah, ker se zaradi napihanega snega zelo vdira. Veter me je dvakrat celo iz ravnotežja vrgel – rezultat: skrivljena palica.

Nekje na sredini grabna vidim, da po tej poti, predvsem v zgornjem delu ne bo šlo zaradi vetra in napihanega snega zato palice zamenjam za cepin in pičim levo v skalni greben in hitro čez njega in ob njem napredujem direktno do Avstrijskega vrha.

Vrh je bil razpihan in hkrati zameden. Ali si stal na goli skali ali pa čez pas v snegu. Odvisno kam si stopil. Skupna točka je bil le močen veter.

Sestop proti koči je pokazal, da sem se pravilno odoloči za pot pristopa saj po tej strani bi ga naj…. do konca. Pred kočo srečam še tri mlade Nemke z željo, da bi šle na vrh ampak sem jih kasneje srečal na pol poti do doline, kjer so raje postavile snežaka 🙂

Ni od muh tale september. Indijanci napovedujejo, da bo to zimo veliko snega in zgodaj smo začeli.

Živela zima!