‘Vzponi in ture’

V soboto sva z Menotom zlezla Desno v Ojstrici. Nad smerjo sva oba navdušena – ponuja izredno lep prehod čez steno v dobri, mestoma odlični skali. Težave so enakomerno razporejene, vendar nikjer ni treba švicat. Vse petice (in teh je kar precej!) so za vriskat in če se ne bi nekje na sredini stene dva cuga po smeri sprehajala kralja skrotja, Modec in Režek, bi lahko zaključil, da so prav vsi raztežaji smeri nadpovprečno lepi. Tudi opremljenost smeri je, v nasprotju z nekaterimi zapisi, povsem klasična. V smeri sva zabila vsega en klin na štantu, pridejo pa prav frendi.

Sicer je smer, zaradi vsega cigu-miguja po steni, precej daljša od ostalih v ostenju, kar ji da dodano vrednost. Od vstopa do vrha sva tako porabila slabih 7 ur in glede na to, da sva lezla zelo tekoče in brez zastojev, da sva cel podstavek zlezla nenavezana, dvakrat vlekla štajerca in večino cugov do konca štrika, vsem, ki pišejo o “petih urah čez smer” poklanjava -20% kuponček pri Urarstvu Neseduvat 🙂

Lepa smer, pejte jo lezt!

 

Ker je bil vikend za ene deloven, drugi so uživali na mravljici Uli je bil ponedeljek primeren dan, da se kej spleza. S Tadejem sva se odločila da greva pogledat kaj ima za ponudit smer GG o kateri sva slišala že marsikaj lepega, plezal je pa ni še nihče od naju.

Štartala sva z težkimi nogami, vendar vseeno bila pri steni v zadovoljivem času. Najprej sva si ogledovala mogočno steno Vežice, Tedi pa je razlagal in kazal kje potekajo linije smeri, ki so zdaj na dolgoročnem seznamu.

Smer GG poteka po lepih naravnih prehodih, izpostavljenost in odlična skala naredita smer bombonček. Vzpon je potekal gladko, razen enega manjšega zajeba, kjer sva se lotila napačne prečnice. Zaradi močnega sonca sva se odločila, da izpustiva epsko grmovje na vrhu in se spustiva pod steno. Seveda se nama je pri predzadnjem spustu zataknila vrv in to v edinem delu kjer sva spustila za 60m. Tedi je pripravil vse za vzpenjanje  po vrvi in čez kakšno urco sva se že spuščala dalje.

Zaradi hude vročine pri sestopu, kar je vodilo v pregrevanje sistema sva si privoščila osvežitev v tolmunčku pri slapu Orglice. Slikala nisva bohve kaj, imela pa sva se odlično.

Prišlo bo poletje, 
kondicija v cvetje
treba po plezat,
ne preveč se naprezat.

Stena kar čaka,
je naša napaka
da vanjo ne gremo?
pa tja sploh smemo?

Jaka ne zanika,
Bohinjska ga mika
jaz sem jo zlezu,
še kaj bi preplezu.

Po Mojstranški izstop,
če najdeš pravi stop
če klin boš zabil,
okoli strehe zavil.

Je Stena b’la vesela,
midva sva pela
ko najde se smer,
ki ne pleza se zmer!

V soboto se nas je 6 komadov (Maja, Jaka, Meno, Blaž, Matevž Gulič, Nejc) odpravilo v južno steno Rušice. Štart iz Ljubljane je bil zaradi napovedanih popoldanskih neviht razmeroma zgoden. Z dostopom smo hitro opravili in že malo pred osmo bili pri bivaku pod Srcem.

Jaka in Meno sta si izbrala Lijak s Kuštrasto, Blaž in Matevž pa Kuštrasto. Obe smeri sta baje vredni obiska, tako, da še pridemo.

Z Majo sva vstopila v Ago. Čez smer sva tekoče napredovala. Plezanje je skozi celo smer konstantno, vmes je par detajlov, ki začinijo vzpon. Smer poteka po izraziti zajedi, vmesnega varovanja se da dati dosti. Pod steno sva se vrnila s tremi spusti po vrvi. Ker pa fantov še ni bilo na spregled sva se kljub parim kapljam dežja sklenila da greva splezat še Zahodno Zajedo. Sej je IV, to bi mogla bit hitr čez. Vstopila sva na stebru desno od originalnega vstopa zaradi robne zevi. Vsi cugi so bili kar dobra IV celo z nekaj detajli, kjer je bilo potrebno malo podihat. Pa še skala je bistveno bolj krušljiva kot v prejšni smeri.

Z ostalima nevezama smo se srečali malo pred vrhom najine smeri na sidrišču za spust. Hitro smo bili pri bivaku, kjer smo uživali v razgledih, malici in pivu, ki ga je Blaž kot dober tečajnik tovoril gor za vse. Hvala Blaž 🙂

Del ekipe smo se odpravili proti dolini drugim obveznostim naproti, Maja in Jaka pa sta ostala na bivaku. V nedeljo sta splezala še Diretktno. Kolikor sem slišal doma je lepa smer, mestoma s slabšim varovanjem. Za kej več pa njiju vprašajte.

Že dolgo sva imela z Mihatom (AO Idrija) namen preplezati Mayerlrampo, ki naj bi veljala za najlepšo ledno smer vzhodnih Alp in preizkusni kamen za generacije avstrijskih vodnikov. Končno se nama je poklopilo in v petek po šihtu sva se odpeljala proti ‘garažam’ ter pozno zvečer dosegla nabito poln bivak. V njem sva si izborila kvadratni meter prostora, pod rit vrgla štrik in prečepela eno izmed daljših noči v življenju.

Zgodaj zjutraj sva (popolnoma spočita in naspana) vstopila v smer, ki se je res izkazala za lepotico. Rampa je bila praktično brez snega, v njej naju je po vstopnem snežišču čakalo 5 polnih raztežajev zelo trdega in lomljivega ledu, tako da je bilo treba za napredovanje pošteno delat, vseeno pa je noro dobro plezati toliko ledu v kosu – brez vmesnih grap, polic in šodra. Ko sva preborbala čez led, naju je čakal še čudovit in razgleden vršni greben v skali in snegu. Za prste obliznit! 

Od avta naju je ločil samo še dolg sestop v povsem ojuženem snegu, ki se je velik del poti vdiral do riti, povsem na koncu pa še bombonček v obliki 300 višincev nazaj do garaž. Na kratko: gre za izredno lepo, a tehnično in kondicijsko kar zahtevno turo. Spodnji filmček je, kot vedno, sproduciral  Mihec ‘GoPro’ Klavžar.

Nejc je reku, da vreme bo in je bilo. Čeprav je še ob 3.30 zjutraj v Ljubljani močno deževalo. Ko sva z Gašperjev pobrala Blaža v Vodicah je še rosilo in celo pot do Kamniške Bistrice je kazalo, da gremo samo na zelo zgodnjo kavo. Dva kilometra pred parkiriščem v Kamniški Bistrici pa se je vse skupaj obrnilo v »šajbo« nad dvatisočaki v zatrepu doline. Napoved je bila, da bo deževalo med 12.00 in 13.00.

Ni bilo pet minut, ko se pripeljeta še Nejc in Matjaž, ter zategnemo z avti do Jermance. Razdelimo… no… tečajniki poberemo štrike .. in pihnemo proti Kamniškemu sedlu. Vmes Matjaž preverja naše poznavanje ključnih odsekov in točk (V klinu, Pri Pastirjih, … ) ter okoliških vrhov.

Malo pred vrhom Kamniškega sedla pičimo čez melišče v steno in v dve smeri: Matjaž z Blažem in Gašperjem v Svetelove, »samoštonije« starejši pripravnik Nejc (ali pa je že, odvisno kdaj tole bereš) pa z menoj v Smer X.

Iz oči tečajnika je Smer X lepa, na parih koncih mokra, predvsem pa krušljiva. V drugem raztežaju prva izpostavljena zajeda lepo sega v zgornjo štirico in pa v zadnjem, če izbere sosedno zajedo, tudi J . Vmes pa en kup lepe plezarije. Bombonček na vse skupaj pa je 50 metrski abzajl v »prazno«. Res ga je škoda izpustiti.

Naju z Nejcem je dež ujel 100 metrov pred kočo na Kamniškem sedlu, medtem ko so se trojica en mal stuširali med abzajlom. Deževalo je točno eno uro med 12.10 in 13.10 nad Kamniškim sedlom, medtem ko sta bili Brana in Planjava iz strani očividke od daleč videti v soncu.

Še šprint po melišču in pivo v Kamniški Bistrici.

Še gremo!

 

 

V petek sva se z Jakom namenila proti Pakli. Trofla sva seveda vikend poostrenega nadzora na mejnih prehodih in posledično nama je to podaljšalo pot za kakšno uro. No, pot nama je podaljšal tudi pripetljaj vreden kakšnega piva. O tem kdaj drugič. 🙂

Kanjon v soboto praktično sameval. Izbrala sva si Kačo v Aniča kuku. Lepa smer s konstantno plezarijo in zabavnimi težavami. Zabava se je zame končala sredi dolge zajede, kjer sem malo dobil po p****. Situacijo sva spretno rešila in splezala do vrha.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Oba dneva sva si privoščila malo daljše poležavanje, da se ozračje ogreje. 🙂 Kot se za nedeljo sposdobi sva šla v (nedeljsko) Juho. Zopet odlična smer, ki ponudi, nekaj platk, previsov, “radiator”, vse težave pa so pravi bombonček.

Kanjon je bil malce boljše obiskan, srečala sva tudi nekaj znanih obrazov. Imela sva super vikend. Vse od plezarije do gurmanskih užitkov. Kila njokov in prebranac naju spremlja še danes. 🙂

 

V soboto sva se z Kristianom odpravila pogledat razmere v Slovensko smer. Iz Vrat sva štartala še v trdi temi, prvi sončni žarki so naju pozdravili šele pri macesnih. Do tu je sneg moker in se mestoma vdira čez kolena. Bele plati so popolnoma kopne, skok pri Bučarjevi steni je vredu zalit za poplezati je samo par metrov. V grapi in v Prevčevem izstopu je sneg pomrznjen in nosi težo. Tu sva izbrala skrajno levo varianto, ki je ponudila še nekaj zabavnega plezanja. Sestop čez prag je bil hiter (dobro uro do vznožja), dosti se da krajšati zaradi zalitih grabnov. Do kosila sva že bila v Ljubljani.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nedelja pa je bila namenjena kopni plezariji. Z Majo sva se odpravila v Klemenčo peč plezat direktno. Gre za zelo platasto smer z malo možnostmi nameščanja varovanja. Najdeš par dobrih dreves, nekaj grmovja in 2 stabilni poki za frenda. Skala je zelo krušljiva in nasuta z šodrom in zemljo. V prečki sva začela pogrešati opremo v obliki motik. Plezala sva nekje v območju direktne, saj sva vseskozi iskala logične in dobre prehode čez gladke platke in grmovje. Zadnji raztežaj, ki pa je ponudil tudi najlepšo plezarijo sva naredila v smeri Vesele nogice, po kateri sva se kasneje tudi spustila pod steno. Vseeno pa je bil prijeten dan na toplem soncu.

 

V soboto sva z Jakom cepine in dereze pustila doma in se odpravila na primorsko potipat skalo. Najprej sva se ustavila v Ospu, kjer sva splezala Medota. Pred nama je bila samo ena naveza treh, ki pa so naju spustili naprej na prvem štantu. Oba sva v smeri zelo uživala in po slabi uri in pol sva se že nastavljala soncu na vrhu Osapske stene.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pot sva nadaljevala proti Ajdovščini oziroma Čavnu, kjer sva splezala Krvavo. Sicer kaskadasta smer, ki pa vseeno v par detaljih ponudi zabavno plezanje.

 

Uživala sva na toplem, na trenutke že vročem spomladanskem soncu in že nestrpno pričakujeva odprtje kopne sezone v hribih.

Včeraj spet nad Vršičem, tokrat sva z Lukatom šla SZ grapo v Prisojniku.

Vstop v grapo bi lahko imela enostaven, če bi šla po lepi flanki na desni strani, ampak ne, sva zarinila med borovce in nepredelan sneg, naporno in sitno, sva pa na koncu ugotovila, da je bil to še najzanimivejši del ture 🙂

Zgornji del grape je potem “glavo dol in rinit, dokler se ne zaletiš v steno” (Kruhi™). Zalita je v celoti, sneg je v redu, le na izstopu je skrita velika razpoka, obvozila sva jo po skalah na desni strani. Sestopila sva po grabnu desno od grape, kar nama je občutno skrajšalo sestop.