‘Vzponi in ture’

Lepa vremenska napoved, jaz pa v rokah vikend dovolilnico od žene! To je seveda treba izkoristiti. Soboto sem preživel nad Vršičem. Najprej smo z Nejcem in Andražem zlezli Uroševo grapo. Razen nekaj metrskega tečnega skoka, smo bili hitro čez (več tukaj). Andraž je imel nujne opravke v dolini, z Nejcem pa sva se pri avtu preobula, nataknila smuči, popikala Butinarjevo in z vrha Male Mojstrovke odsmučala v dolino.

V nedeljo sem se odpravil proti Ljubelju. Na Begunjščico sem se povzpel čez Centralno grapo, ki sem jo nameraval tudi smučati, a sem se zaradi trde podlage in ozkih prehodov raje odločil za brezskrbno smuko čez Šentanski plaz. Tudi Šentanc ni bil v bistveno boljšem stanju: izstop je bil na pol kopen, plaz pa povsem leden. Vseeno sem preživel lepo dopoldne na snegu, doma pa sem bil ravno pravi čas za ogled plesnega prvenstva na Kodeljevem. O tem pa kdaj drugič…

Včeraj sem naredil en maraton po vseh grapah nad Vršičem, začel se v Butinarjevi, sestopil po Pripravniški nato prečil v Sestopno do vrha Mojstrovke in sestopil po Župančičevi. Vse grape so zalite do neprepoznavnosti in dokaj dolgočasne (v Butinarjevi se za spremembo celo nisem napsihiral;) ), edino Sestopna ima en zanimiv leden skok.

Danes je šlo pa malo bolj zares: Jaka, Nejc in jaz smo nadaljevali nad Vršičem, šli smo Uroševo grapo. Balvan na vstopu je popolnoma zalit, v bistvu je cela grapa trivialna do zgornjega skoka, ki je seveda kopen. Previs smo podelali vsak po neki svoji tehniki, Jakatova (ki je skok napeljal) je vsebovala rahlo preklinjanje in sopihanje, moja neke totalno butaste poze, kot da še nikoli nisem plezal s cepini, Nejc pa je prišel čez elegantno kot da ni bilo nič – itak, če ima pa že samo noge dolge 2 metra 😛 Izstop iz smeri je potem spet enostaven.

 

Vršič je bil danes popolnoma nabit z ljudmi, GRS vaje, naveze v vseh možnih grapah, noro 🙂

GALERIJA

Vodja: Matej Balažic
Ostali člani: Blaž Gladek, Marjan Kozole
Čas trajanja: 24. december 2016–5. februar 2017

O lepotah patagonskih gora in neprijaznem vremenu ne bom izgubljal preveč besed. O tem je bilo že veliko napisanega in glede tega se ni kaj dosti spremenilo, razen vremenske napovedi, brez katere si moderni plezalci plezanja tukaj več ne znamo predstavljati.

Naša izkušnja je bila, tako kot vsaka, zgodba zase. V Argentino smo se odpravili z željo čim več plezati v granitnih stenah s prvovrstno skalo. Tamkajšnje gore so večino časa zavite v oblake, ko pa se veter umiri in oblaki razkadijo, jih obsije sonce. Takrat zažarijo, pokažejo prijaznejšo plat in privabljajo plezalce.

Beri dalje »

Sončni dnevi, visoke temperature mi pa hočemo v led…in smo ga našli. Drugi slap v Krnici je bil v soboto 18.2.2017 še super narejen. Z Andražem in Nino (iz ČAO) smo se dobili ob 9ih pri jezeru Jasna in počasi smo se zapeljali do našega izhodišča. Zaradi velikega števila turnih smučarjev smo parkirali malce dlje, ampak ob tako kratkem dostopu se človek ne sme pritoževat. S soncem obsijano jutro nam je postreglo s super pogledom na naš slap, kar nas je sicer malce skrbelo, ampak smo v prvem cugu vse skrbi pozabili in samo še uživali v plezanju.

Plezali smo sami in Andraž naju je čez cca. 200m pripeljal hitro in tekoče, midve pa sva se kot začetnici trudili čim hitreje slediti, tako da smo si čestitali na vrhu po dveh urah in pol. Topel čaj, potem pa serija abzajlov…in kmalu smo sedeli v Koči na gozdu na zasluženem pivu oz. kavi.

Meni je bil še najtežji del v drugem cugu, kjer je bilo malo bolj položno z veliko snega in je bilo treba skoraj malo gaziti 🙂 Dobra družba in lep vzpon…

Teja

Danes sva z Tončkom šla v zimsko idilo in neverjeten mir pod Prisojnik. Najprej sva šla pogledat, kako zgleda zavesa v Centralnem slapu, pa sva ugotovila, da suh, votel in svečkast led brez neke možnosti varovanja ni za take šalabajzerje kot sva midva, zato sva se spustila nazaj dol in šla iskat srečo v druge slapove.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Recimo da sva jo našla v Srednjem slapu, ki se začne z kar konkretno zaveso, ki v levem delu celo ni svečkasta – ker jih prekriva gnila plast snega in ledu. Nisva lihk nevem kolk uživala, ampak pokonc je pa blo. Stvari se obrnejo na slabše v zgornjih raztežajih, kjer je led totalno suh in krušljiv, delajo se nenormalni talarji, tako da sva še najbolj uživala na čik pavzah na štantih in ob opazovanju plazov, ki so grmeli iz Goličice. Sva pa enkrat za spremembo abzailala precej manj časa kot sva plezala, tudi to je nekaj vredno.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Modelu, ki mu je uspelo posrati cel raztežaj pod zaveso v Centralcu (dejansko je drek povsod!), pa poklanjam tole:

Včeraj sva z Tončkom verjetno za rep ujela Luciferja, spodnji del je sicer fantastičen (moti samo odtok sredi slapu, ki zaliva cel spodnji del), zgornji del pa je že v slabem stanju. Sveča je votla pa tudi graben zgoraj je ves razjeden, tako da sva se varovala še celotni zgornji del.

Danes pa smo šli Luka, Rok in jaz v Tamar z velikimi načrti. Narejeni so bili vsi slapovi razen Sveče in Rastlince, vendar je vsak slap imel že svojo navezo, tako da smo šli na “ogrevanje” v Desni slap, tam dobili tako po pi***, da smo opustili vse nadaljne plane in šli na per v kočo 🙂

Trije Vertikalci smo se v nedeljo odpravili plezat v Zajzero. Ker smo o dolini in njenih slapovih slišali že marsikaj lepega, smo se tja odpravili z visokimi pričakovanji.

  Zgodnji štart iz Ljubljane nam je omogočil, da smo prvi vstopili v slap Piccolo Nabois (WI4+). Plezanje naprej je prevzela Maja in že po nekaj metrih smo vedeli, da se je splačalo priti sem. Dober, mestoma odličen led, čudoviti razgledi, ravno pravšnja težavnost za uživanje nam je privabilo nasmeške na obraz. Plezarija je konstantna in dolga 5 cugov. Spust po vrvi ima sveže navrtana sidrišča in skupaj z Jakatovo novo vrvjo je to pravi užitek. Že po prvem raztežaju smo opazili večjo skupino ljudi, ki je korakala proti slapu. Italjanski gorski reševalci so imeli vajo, skupaj smo si delili eno sidrišče. Mi pri spustu oni pa pri vzponu. Bili smo priča zanimivemu varovanju soplezalca, (ne)privezovanju v sidrišče in podobnim manevrom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker smo bili razmeroma zgodnji smo vstopili še v slap La Bella Furlana (WI4+). Tale je pa res lepa Furlanka. Štart in ozkega grabna po svečkastem ledu, lušna sveča in cukerček plezarije v zadnjem cugu je samo nekaj highlightov slapu, ki se ga res splača it plezat. Led vseskozi poezija, dovolj možnosti za nameščanje varovanja in spet težavnost za uživanje. V slapu smo bili praktično sami, le ena naveza dosti pred nami. Sestop je trije spusti po vrvi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Imeli smo čudovit plezalni dan. Kdor ni šel, mu je lahko žal. Mi se bomo sigurno še vrnili sem.

Plezali smo: Maja, Jaka, Nejc.

Ko sem lani poleti falil pot na Bavški Grintavec in odkril enega najlepših koncev v Sloveniji, Zapotoške slapove, sem si rekel, da tole mora pa noro izgledati pozimi. In tako sem v soboto zvlekel Menota in Roka na turo, in res, že dostop je bil božanski – hoja po zamrznjeni strugi (opazili smo sledove drsalk, kaj pa to?), prek tolmunov in čez par skokov do končnega cilja, kjer pa nas je (res presenetljivo) pričakalo že par čakajočih navez…

Po kaki uri čakanja, ki je ob Menotovih nebulozah zelo hitro minila:), smo štartali v desni krak (levi krak NI narejen).Prvi raztežaj je bil kar zahteven, veliko svečk in steklen led, v drugem in tretjem raztežaju pa smo potem naleteli na odlične razmere. Na izstopu pa nas je pričakal bonus celotne ture, rahlo previsna zavesa, ki je sicer svinjsko donela, ampak jo je Meno mojstrsko preplezal.

Meno je tudi izkusil, kako je plezati z malo večjim številom lednih svedrov, in je bil kar presenečen, kako prijetna izkušnja je to lahko 🙂 Pa važno, da se me je oskrbnik Koče na gozdu zapomnil, ne ker bi bil tako kul, ampak po številu batin ki sem jih dobil lani na žurki 😛

GALERIJA

Danes smo se Jaka, Jurij (AOO) in jaz odpravili v dolino Belega potoka.

Najprej smo splezali Katarzo, ki je odličopuno narejena, vendar kratka. Ko prideš čez si želiš še tega.

Po kratkem sestopu smo se odpravili naprej po dolino pogledat Skočnike. Kar naenkrat se pred teboj sredi gozda odpre atraktivna globel iz katere v dveh izrazitih grabinih potekajo iskani slapovi. Žal pa niso narejeni.

Odločili smo se, da gremo pogledat še bližnjo Striofobijo, čeprav jo je Jurij pred kratkim že plezal. Od daleč vidimo 2 navezi ki sta obrači pod svečo. Vseeno smo se odločili, da malo poplezamo in se sami prepričamo o razmerah. V njej je veliko svečk in kar dobro šprica voda. Enako kot predhodniki smo ocenili, da nameščanje vmesnega varovanja ne bo možno. Po nekaj 10 minutnem razmisleku smo sklenili, da rajši varno sestopimo v dolino in upamo na več plazanja jutri. 🙂

Ne ni še dost 🙂 Danes sva z Tončkom plezala v Trenti, najprej sva preplezala Juliano, ki je baje primorska specialiteta, ki se naredi 1x na 100 let – vsaj tako sta nam povedala dva soplezalca iz Nove Gorice. In se strinjava, najlepši slap te sezone, led fantastičen, naklonina v zgornjem delu pa tudi fantazija.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nato sva šla še v Kuklo, ki sicer ni tako lep slap, je bolj položen, se pa vseeno da potegnit malo težje linije.