Prejšnjo nedeljo smo se odpravili v lov za novim pršičem na Romatenspitze. Po poti navzgor so nas spremljale prijazne snežinke, v zgornjem delu pa nas je pričakal nič kaj prijazen veter. Nekje 200 višincev pod vrhom smo se odločili, da odsmučamo navzdol. Pri spustu smo bili nagrajeni z dobro mero suhega pršiča, ki je bil ponekod napihan in tako že dovolj globok za pravo “plavanje”. Naslednjič pa do vrha!

Smučali smo Maja, Nejc, Ana in Anja.

V soboto, 18.1.2020 smo izvedli tečaj v zaledenelih slapovih. Tokrat zdesetkana ekipa petih +1 tečajnikov (Thibaut, Matej, Anja, Maja, Meta, Anže), štirih pripravnikov (Jure, Ana, Jan, Jasmina,), ter Tone in Nejc, ki sta tečaj vodila, smo se odpravili na Jezersko in zajadrali pod Vikijevo svečo. Tam smo se udobno namestili in z Nejcem še enkrat predebatirali opremo za ledno plezanje ter način plezanja. Nato je besedo prevzel Tone in lotili smo se sidrišč v ledu. Najbolj fascinanten, je bil, kakopak, produkt sovjetskega uma izpred 90 let, sidrišče Abalakov in različne kombinacije povezav le tega v varno sidrišče. Nato smo se pod njunim nadzorom lotili same izdelave sidrišč. Nejc nam je pokazal tudi nameščanje vmesnih varovanj in gibanja med plezanjem, ko je napeljeval vrvi, ki smo jih kasneje uporabili za plezanje na top rope. Tone nam je prikazal izdelovanje sidrišč za spust po vrvi in po kolapsu v glavah, ki ga je povzročilo inženirsko zasnovano sidrišče za spust na ledenem vijaku, smo se te umetnosti lotili tudi sami. Za konec smo splezali še dve krajši liniji, ki nam jih je predhodno napeljal Nejc in se spoznavali s »talarji«, putrom in vsemi vrstami ledu, ki jih tokrat v spodnjem delu ponuja Vikijeva sveča. Tečaj smo s Tončkovo zaključno besedo in analizo sklenili pri Planšarskem jezeru v vedrem vzdušju.

V objektiv nas je ujel Jan.

Precej logična izbira v zadnjih tednih je debato zapeljala v Logarsko in na Jezersko, kjer škripa od podna do vrha.  Zimske klasike se ob vikendih spremenijo v promenado na Čopovi, in ker imava z Nejcem posrečene urnike, se za plezarijo zmeniva v četrtek, kraj zločina pa bo Vzhodna v Mali Rinki, ki je kot njene sosede menda super narejena.

Že med dostopom sva »uočila« bolj direkten vstop od originala, kjer sta se že gužvali dve navezi. Nejc je našel lušten, zalit prehod in po dveh raztežajih sva bila v ustaljenih tirnicah. Sama smer je bomba, ker se o njej širi dober glas, tudi že precej razorana in naluknjana, temperature so bile človeku prijazne, razmere pa že klišejsko idilične, je fino zalita, zato skalo le dvakrat pohodiš. V zadnjih raztežajih sva si jo popestrila z levo izstopno varianto čez plate, ki so prav tako dobro zalite, začnejo se v ledu, nadaljujejo s škripanjem, končajo pa na vršnjem grebenčku, ki ga čez dan dobi sonce in je zato nekoliko bolj gnilo, a nič drastičnega. So pa poletni klini pokriti in je malo manj možnosti varovanja kot v spodnjih raztežajih. Morda še komu pride prav kak ledni klin, nama je.

Nejc je celotno smer splezal v vodstvu in me, škorca, uvajal v užitke vibriranja cepinov.

Za vikend smo se Vertikalci veselili v Koči na Gozdu.

Kot mali otroci veseli snega smo izkoristili sobotni dan. Nekateri so dan preživeli na tečaju zimske tehnike na Vršiču, drugi po okoliških strminah.

Zvečer smo se zbrali za mizo in po dobri večerji pregledali vzpone preteklega leta, najbolj aktivne člane pa tudi nagradili. Ančka in Rok sta dobila čestitke za napredovanje v statusu. Z batinami smo šparali.

Vsi smo nestrpno čakali Marjanovo in Špelino predavanje o plezalnem potovanju v ZDA s katerega sta se ravnokar vrnila. Doživeto predavanje, nešteto zgodb in norih dogodivščin… za kratek čas smo se skupaj preselili v topel svet ameriškega plezanja. Le kdo si ne bi želel (spet) tja?

Fotkal nas je Jan.

Z Rokom sva bila odločena, da greva za uvod v zimo na prvi decembrski dan nekaj splezat. Že poleti sem si zamislil splezat Košir-Brelih, pa sva takrat s soplezalcem zgrešila vstop in sva zarila v varianto Deržajeve. Ker tudi Rok še ni plezal te smeri, sva si rekla, »Ok, greva pogledat, bova že našla!«. Napoved je bila čudovito slaba. Vsaj do 11.00 naj ne bi snežilo, pa je nekako skoraj od začetka padalo po nama – če pa že ni snežil, pa so naju zalival pršni plazovi. In to čez glavo.

Pod steno se naveževa in Rok najprej poizkusi po desnem žlebu, kakor gre original, vendar po 5 metrih odneha. »Slabo zgleda«, pravi. (medtem prideta dva znanca iz AO Matice in je precej smeha…zakaj, pa rajše ne bi ?) Ok, potem pa greva direkt naravnost gor. Rok hitro pride do štanta, jaz za njem. Kam naprej? Nekam levo in gor, pa potem proti stolpu. Nekje desno od stolpa zarinem v kamin, nad katerim štantam, pri čemer mi en klin odleti nekam v globino. »****, pa ne že spet!?«, si rečem (letos sem že preveč klinov pustil v stenah in pod njimi); »No, bom pa spomladi malo bolj zgodaj prišel z iskalcem kovin«, si mislim.

Pride Rok do mene, spleza sitno prečko do vstopa v kamin pod stolpom in štanta na vrhu stolpa. Meni medtem tako zanohta, da ko pridem na štant, se že pripravim, da izbruham ves zajtrk. Po par minutah segrevanja, nadaljujem v prečko in pridem do kamina, kjer je urejen štant na takem mestu, da sem bil v trenutku kot snežak, saj so neprestano iz vrha kamina leteli pršni plazovi. Rok v naslednjem raztežaju z nekaj težavami pri izstopu izpleza iz kamina, gre desno v sitno prečko in pred zadnjim kaminom uredi štant. Ko pridem do Roka, se ponovi zgodba izpred dveh raztežajev. Tako močno mi zanohta, da bi se že drugič skoraj poslovil od zajtrka. Nekako pridem k sebi, vendar niti slučajno se ne počutim, da bi šel naprej. Rok medtem preveri skico in zarine v kamin. V kotanji se ustavi, zatakne metulja in po polički pogleda okoli levega »vogala«. »Ne, po originalni ne bo šlo. Kar čez direkt čez streho kamina bo treba!« Obrne se, mi zakliče »Drži me!« in začne plezat. Nekako najde mini-stop za konico leve dereze, za desno pa manjšo poličko na drugi strani kamina, ki je neprijetno nagnjena nazaj in niti ne moreš dobro stati na njej. S cepini išče kakršno koli luknjo na vrhu, ker sneg ni in ni držal in je bilo kot, da bi zabijal v mivko. Nekako mu končno uspe zataknit cepina, se postavit in izpleza. Nadaljuje še nekaj 10m in naredi štant. Zdaj sem jaz na vrsti, da grem. Rok zategne »štrik« še preden mi uspe podreti štant in kljub temu, da se derem na ves glas, naj popusti, on še naprej zateguje in odnese mojo matičarko skupaj z bičevim vozlom. »Ok, bom že«, si mislim. Pridem do kotanje, iztaknem metulja, Rok pa ponovno zategne štrik, ki pa se je medtem lepo ujel za nekakšen ledni rogelj na vrhu kamina. »To pa ni dobro!« Na vse možne načine poizkušam podreti biča in iztaknit vrv, pa mi ne uspe. »****, ni druge kot, da ga pokličem!« Vzamem telefon in ga pokličem naj popusti za dober meter. »OK, super, rešeno!« Očitno je bilo v tem trenutku, da je Rok prijel telefon z zobmi in ker ga je tako zeblo, ni čutil, da ga je tako močno ugriznil, da je počil šipico (!opozorilo: ne se grizt z Rokom!). Nato se postavim z levo konico dereze, desno dam na poličko, nekako zataknem cepina za rob in hop! že visim na obeh rokah, z nogama v zraku – odneslo mi je desno nogo s tiste zoprne poličke! OK, z muko se potegnem navzgor in počasi priplezam do štanta. Rok čisto premražen: »*******, dosti imam že vsega, upam, da sva tamle ven!« Zagazim v sneg, vmes še zataknem enega metulja v edino skalo, ki se pogaže, in začnem »pikat« proti vršni opasti. »Pikanje« ni ravno primeren izraz, ker kadarkoli sem zapičil, je bil občutek kot, da bi zamahnil po zraku. Vseeno se nekako skobacam čez opast in si oddahnem, »Uf, na vrhu sva!«, in v naslednjem trenutku se zavem, da noro močno piha, sneži in je tako megleno, da komaj vidim, do svojih čevljev. Povarujem še Roka, da pride do vrha, si dava roki in začneva pospravljat opremo. Rok si hoče še zamenjat mokre rokavice s suhimi, pa ko ugrizne za prste rokavic, da bi jih potegnil dol, ugotovi, da grize svoje prste, ki jih ni čutil, ker je imel totalno premrzle. Opusti idejo o suhih rokavicah, do konca pospraviva opremo in se odpraviva v meglo nazaj proti Vršiču in na zasluženo kavo v Kočo na Gozdu.

Rok Einhauer in Jure Bukovec sva 1.12.2019 plezala Košir-Brelih, IV/III-IV (izstop iz zgornjega kamina mogoče IV+/V?), dobrih 6 ur. Razmere zelo slabe!

Izhodišče ture je bila Jermanca (skozi Repov kot). Štart je bil zgoden, da smo se skupaj z vzhajajočim soncem prebili skozi gozd in pod greben. Na začetku gozdne poti, ki se odcepi desno od Kamniškega sedla ni več velikega napisa »Pot ne vodi na K. sedlo«, posledično se nam je prilključil še planinec, ki je bil namenjen ravno tja. Jutranja svetloba in krasni razgledi na obsijane vrhove (ali pa je bila kriva zgolj zgodnja ura) so nas malo zamotili in smo zgrešili pot, ki se odcepi desno skozi tolmune. Grega je hitro začutil, da smo previsoko in nas usmeril nazaj na pravo pot. Po prečkanju tolmunov se pot vzpne po grapi, kjer se začne lažje plezanje. Nato smo si nadeli pasove in čelade ter začeli zabavni del poti. Za začetek je še nekaj trave med skalo in borovci, potem pa se začne gibanje po razgibanem grebenu s stolpa na stolp. Na Staničevem vrhu smo srečali skupino planincev, kateri so za spust uporabili abzajl. Mi smo se odločili, da bomo kar splezali, saj levi del ponuja lepo plezarijo (pa še vso kolono smo prehiteli).

Celotno prečenje smo se strogo držali grebena in nismo delali obvozov. Eden izmed težjih delov je bil kamin, ki stoji kar dobro pokonci, vendar je skala zelo kompaktna, kar ponuja odlično plezarijo.

V celotnem prečenju smo enkrat uporabili sput po vrvi in sicer s škrbine, kateremu se da tudi izogniti, če narediš obvoz po levi že pred vzponom.

Po slabih treh urah in pol smo bili na Srebnem sedlu, kjer smo si privoščili počitek in uživali na toplem soncu. Pot smo nadaljevali do Kamniškega sedla, kjer so nas čakale čisto drugačne razmere..megla, mraz,… (no vsaj puhovk nismo nosili zastonj celo pot) in nato sestop v dolino. Skozi celotno prečnje izpostavljenost grebena kar ne popušča, vendar dobra in kompaktna skala ponuja ogromno užitkov.

Letos nama z Majo ne znese izpeljati toliko tur kot prejšna leta. Je pa zato bolj fajn, ko najdeš tak bonbonček.

Plezala sva Via dei Finanzieri v Rosskoflu. Gora se nahaja v Karnijskih Alpah  južno od Nassfelda. Dostop iz Nassfeldpassa je udoben in hiter. Stena je severovzhodna, tako da te zjutraj prijetno greje sonce, sredi dneva pa si v senci.

Sama smer je fenomenalna. Strma, kompaktna, dobre možnosti varovanja. Praktično po vsakem cugu sva si rekla: “tole je blo pa lepo.”

Sestop, ki je predlagan v vodničku poteka po Schiavijevi poti. Markirana je odlično, ni pa ravno pot. Mest II-III je kar nekaj in še rahlo vlažna so.

V te konce se sigurno še vrneva.

Vreme čez vikend je obetalo in že dolgo časa sem se spogledoval z Vzhodno smerjo v Mali Rinki. Pokličem Heleno, če je za plezarijo v soboto in dobim nazaj njen klasičen »Kdaj je treba vstat? ?«

Za vsak slučaj izberem še dve rezervni smeri : Steber Štajerske Rinke in pa smer, ki je poleti malo plezanja – Celjska smer v Mali Rinki.

Da ne bo prezgodaj vse skupaj predlagam, da greva na Okrešelj prespat že v petek. Ko prideva na Okrešelj vidiva, da ima ČAO tabor in da bo veselo v vseh smereh okrog Okrešlja. Sprašujeva kdo bo kam šel in vmes se omenita tudi Vzhodna in Steber. Na izbiro imava zgodnje vstajanje in prva naveza pod steno ali Celjska smer. Po približno 10 sekundah pade odločitev za Celjsko – varianta čez plošče

Vstop ni bilo težko najti, saj je grapa med Rinkama dobro vidna, levo od nje za stebrom pa očitna smer Skozi žrelo. Sledi lepo poplezavanje do velikega kamina, kateremu se izogneš po desni strani. Takoj nad njim je razcep, kjer je normalna smer, ki se večinoma pleza po zimi naravnost gor po grapi. Midva se odločiva za levo varianto čez plošče, ki je kljub občasni megli bila videti res lepa. Prvi del plošč je zelo dobra skala, ki se slabša do samega raza. Raz je zelo krušljiv in deloma skoraj steber in glede na trojko po skici sva bila prepričana, da sva zgrešila smer. Na trenutek bi ji dal vsaj IV+, če ne V. Zabijanje klinov in dodatna ura, da sva prišla čez smotan del in pokazal se nama je vrh.

Sledilo je še krajše iskanje markacij planinske poti v megli za sestop skozi Turski žleb do Okrešlja in naprej v dolino.

Naslednji dan sem na netu našel staro sliko iz Planinskega vestnika (št.23-A), ki je potrdila, da nisva falila. Mogoče zadnji del za kakšen ovinek… ?

lp, Gregor

… tja sem jo mahnila v nedeljo. Prvič sem opazila nekaj sprememb: najprej en abzajl na enem od manjših skokov, ker je bil očitno nekdo prelen, da bi poiskal pravi prehod. Potem dva zabita klina (v razmaku enega metra), ki jih prej nikoli ni bilo in je bil nekdo očitno prelen, da bi jih izbil ven (vsekakor nista bila zabita tako, da se to ne bi dalo). Kar pa je najbolj žalostno, je, da sem prvič – čeprav sem greben prečila že velikokrat – našla na njem smeti: prazno plastično steklenico. Predvidevam, da je bil nekdo prelen, da bi jo pobral, ko mu je padla na tla, čeprav je ležala praktično na poti ali pa mu je bila “pretežka” za nosit. Če bo šlo tako naprej, lahko predvidevam, da se bodo kmalu pojavile oznake, kje je potrebno plezati. V glavnem, sem brez nadaljnjih komentarjev …

V četrtek, 3.oktobra 2019 ob 19:00, bo v klubskih prostorih Alpinističnega kluba Vertikala v stavbi Četrtne skupnosti, uvodni sestanek, kjer boste lahko dobili vse informacije o poteku alpinistične šole, načrtu dela, spoznali pa boste tudi inštruktorje.

Informacije in prijave, alpinist inštruktor Matjaž Ferjančič:
ferjancicmatjaz@gmail.com ali 031 464 305.

Pogoj za vpis je dopolnjena starost 18 let.

Število udeležencev je omejeno.

Vabljeni!

Dodatne informacije o klubu in šoli lahko dobite vsak četrtek ob 19.30 uri v klubskih prostorih Alpinističnega kluba Vertikala.