Da se ne ponavljam, preberi še enkrat naslov.
Tako, sedaj pa zapri oči in ponovi 54x. Ne gre?
Še enkrat, preberi naslov!
Aaaa, sedaj pa gre, kajne 🙂

Ne nasedam pogosto na prvoaprilske šale. Pravzaprav se ne morem spomniti, da sem kdaj nasedel na katero posebej domiselno. Potem pa je prišel idrijski Miha. Ko sva se v ponedeljek dogovarjala za turo prihodnjega vikenda, je dejal, da ima za soboto, 1. aprila, odlično idejo! In jaz sem mu verjel…

K sreči nisem bil edini. Tako se nas je osem optimistov na dan norcev (kako prikladno) zapeljalo v Bohinj z namenom opraviti celotno zimsko triglavsko transverzalo. Štiridnevana tura v osrčju Julijcev? Sliši se super! Ampak v tem ni nobenega pravega trpljenja. Ne, mi jo bomo opravili v dveh dneh! Ha!

Smučarski bombonček prvega dne

Lep sončen dan smo pričeli na Voglu. Prva etapa odisejade nas je po 5 urah pripeljala na Komno. Namesto, da bi se odpravili k počitku, smo le pokrpali prve žulje, si privoščili malo daljšo malico in se odpravili proti sedmerim jezerom. Slabe tri ure kasneje smo ob koči ponovno z gorilnikom greli lepilo na razmočenih kožah in krpali zdaj že malo večje žulje. Nič zato, gremo dalje! Dan se je nagibal proti večeru, ko smo krenili proti bivaku na Prehodavcih. Prvi smo na cilj prispeli v izdihljajih dneva, drugi v čistem mraku. Ne, romantika ni poceni!

Jutro na Prehodavcih

Naslednji dan, takoj po krpanju zdaj že precej velikih žuljev in pitju kavice brez smetane, cimeta in sladkorja (odpravarski kuhar si je privoščil velik kiks), smo se odpravili proti Hribarici. Jaz, Miha in Mitja se odločimo še za vzpon na Kanjavec, ki ga uspešno presmučamo in se pridružimo ostali skupini pri smuki v Velsko dolino. Sledi vzpon proti Vodnikovem domu ter Bohinjskim vratcam in spust v Krmo. Kredarico smo tokrat izpustili. Uradno zaradi slabše napovedi popoldne. Neuradno, ker je bil dan norcev mimo.

Miha pod meglenim vrhom Kanjavca

Šalo na stran. Kljub naporom, neverjetnim razdaljam in višinskim metrom, je bila to ena velika avantura. Dovolj velika, da se na njej šestim članom AO Idrija (Miha, Zlato, Mitja, Mirjam, Metka in Manca) in dvema Vertikalcema (Anže in Jaka) lahko zgodijo številna presenečenja. Od popraskanih dil, uničenih kož, takšnih in drugačnih poškodb, preko odlomljenih klipsen na pancarjih, pa vse do metanja telefona v najlepšega od triglavskih jezer. Kljub vsem pripetljajem, ali pa ravno zaradi njih, sta bila oba dneva polna smeha, anekdot in zabave. Povedano drugače: imeli smo se super!

Fantastična smuka v zgornjem delu Krme

Kot pravi pesem v spodnjem filmčku, ki ga je zložil Miha: iz slabih idej se rodijo najboljše zgodbe – in mi jih imamo polno!

V soboto sva se z Kristianom odpravila pogledat razmere v Slovensko smer. Iz Vrat sva štartala še v trdi temi, prvi sončni žarki so naju pozdravili šele pri macesnih. Do tu je sneg moker in se mestoma vdira čez kolena. Bele plati so popolnoma kopne, skok pri Bučarjevi steni je vredu zalit za poplezati je samo par metrov. V grapi in v Prevčevem izstopu je sneg pomrznjen in nosi težo. Tu sva izbrala skrajno levo varianto, ki je ponudila še nekaj zabavnega plezanja. Sestop čez prag je bil hiter (dobro uro do vznožja), dosti se da krajšati zaradi zalitih grabnov. Do kosila sva že bila v Ljubljani.

Nedelja pa je bila namenjena kopni plezariji. Z Majo sva se odpravila v Klemenčo peč plezat direktno. Gre za zelo platasto smer z malo možnostmi nameščanja varovanja. Najdeš par dobrih dreves, nekaj grmovja in 2 stabilni poki za frenda. Skala je zelo krušljiva in nasuta z šodrom in zemljo. V prečki sva začela pogrešati opremo v obliki motik. Plezala sva nekje v območju direktne, saj sva vseskozi iskala logične in dobre prehode čez gladke platke in grmovje. Zadnji raztežaj, ki pa je ponudil tudi najlepšo plezarijo sva naredila v smeri Vesele nogice, po kateri sva se kasneje tudi spustila pod steno. Vseeno pa je bil prijeten dan na toplem soncu.

Preteklo nedeljo so se 4 nadebudni vertikalski plezalci: Samo, Filip, Hana in Matej, udeležili tekme na Zapotoku.

Nič za to, če tudi vi prvič slišite za ta kraj… visoko nad Igom, že v območju medveda, so lokalci v bivšem hlevu postavili kulturni dom, v nekaj udarniških akcijah pa je na podstrešju zrasla prav prijetna bolderca. Tekma, ki je bila zamišljena predvsem kot plezalno druženje začetnikov, je krasno uspela. Tokrat ni bilo prostora za običajno borbo za mesta, slabo voljo staršev otrok, ki so se ”preslabo” odrezali, ni bilo taktiziranja, ampak le navijanje in spodbujanje za plezalca. Na koncu so bili vsi zmagovalci in vsaka ekipa je dobila svoj pokal.

Čestitke organizatorjem za pozitivno energijo in za spodbujanje razvoja plezalne kulture. Še pridemo!

V soboto sva z Jakom cepine in dereze pustila doma in se odpravila na primorsko potipat skalo. Najprej sva se ustavila v Ospu, kjer sva splezala Medota. Pred nama je bila samo ena naveza treh, ki pa so naju spustili naprej na prvem štantu. Oba sva v smeri zelo uživala in po slabi uri in pol sva se že nastavljala soncu na vrhu Osapske stene.

Pot sva nadaljevala proti Ajdovščini oziroma Čavnu, kjer sva splezala Krvavo. Sicer kaskadasta smer, ki pa vseeno v par detaljih ponudi zabavno plezanje.

Uživala sva na toplem, na trenutke že vročem spomladanskem soncu in že nestrpno pričakujeva odprtje kopne sezone v hribih.

Preteklo soboto sta se dva fanta iz otroške plezalne šole, Matej in Filip, udeležila tekmovanja v Radovljici. Tokrat so tekmovali v  balvanih, ki so bili različno težki. Tekmovalcev je bilo zelo veliko in zato so morali na vsak poskus kar dolgo čakati, ampak so se kljub temu otroci v dveh urah pošteno navili. Čestitam Mateju za osvojeno 25.mesto na prvi bolderski tekmi in Filipu za 36.mesto na prvi tekmi sploh.

Pravita, da nej se pazjo, da zdej bomo šele začel zares trenirat 😉

Včeraj spet nad Vršičem, tokrat sva z Lukatom šla SZ grapo v Prisojniku.

SZ grapa

Vstop v grapo bi lahko imela enostaven, če bi šla po lepi flanki na desni strani, ampak ne, sva zarinila med borovce in nepredelan sneg, naporno in sitno, sva pa na koncu ugotovila, da je bil to še najzanimivejši del ture 🙂

Vstop prek borovcev

Zgornji del grape je potem “glavo dol in rinit, dokler se ne zaletiš v steno” (Kruhi™). Zalita je v celoti, sneg je v redu, le na izstopu je skrita velika razpoka, obvozila sva jo po skalah na desni strani. Sestopila sva po grabnu desno od grape, kar nama je občutno skrajšalo sestop.

V grapi

Na izstopu

Sestop po grabnu

Lepa vremenska napoved, jaz pa v rokah vikend dovolilnico od žene! To je seveda treba izkoristiti. Soboto sem preživel nad Vršičem. Najprej smo z Nejcem in Andražem zlezli Uroševo grapo. Razen nekaj metrskega tečnega skoka, smo bili hitro čez (več tukaj). Andraž je imel nujne opravke v dolini, z Nejcem pa sva se pri avtu preobula, nataknila smuči, popikala Butinarjevo in z vrha Male Mojstrovke odsmučala v dolino.

V nedeljo sem se odpravil proti Ljubelju. Na Begunjščico sem se povzpel čez Centralno grapo, ki sem jo nameraval tudi smučati, a sem se zaradi trde podlage in ozkih prehodov raje odločil za brezskrbno smuko čez Šentanski plaz. Tudi Šentanc ni bil v bistveno boljšem stanju: izstop je bil na pol kopen, plaz pa povsem leden. Vseeno sem preživel lepo dopoldne na snegu, doma pa sem bil ravno pravi čas za ogled plesnega prvenstva na Kodeljevem. O tem pa kdaj drugič…

Včeraj sem naredil en maraton po vseh grapah nad Vršičem, začel se v Butinarjevi, sestopil po Pripravniški nato prečil v Sestopno do vrha Mojstrovke in sestopil po Župančičevi. Vse grape so zalite do neprepoznavnosti in dokaj dolgočasne (v Butinarjevi se za spremembo celo nisem napsihiral;) ), edino Sestopna ima en zanimiv leden skok.

Butinarjeva grapa

Danes je šlo pa malo bolj zares: Jaka, Nejc in jaz smo nadaljevali nad Vršičem, šli smo Uroševo grapo. Balvan na vstopu je popolnoma zalit, v bistvu je cela grapa trivialna do zgornjega skoka, ki je seveda kopen. Previs smo podelali vsak po neki svoji tehniki, Jakatova (ki je skok napeljal) je vsebovala rahlo preklinjanje in sopihanje, moja neke totalno butaste poze, kot da še nikoli nisem plezal s cepini, Nejc pa je prišel čez elegantno kot da ni bilo nič – itak, če ima pa že samo noge dolge 2 metra 😛 Izstop iz smeri je potem spet enostaven.

Vstop v Uroševo grapo

Nejc občuduje previs

Jaka čez skok

Vršič je bil danes popolnoma nabit z ljudmi, GRS vaje, naveze v vseh možnih grapah, noro 🙂

GALERIJA

Vodja: Matej Balažic
Ostali člani: Blaž Gladek, Marjan Kozole
Čas trajanja: 24. december 2016–5. februar 2017

O lepotah patagonskih gora in neprijaznem vremenu ne bom izgubljal preveč besed. O tem je bilo že veliko napisanega in glede tega se ni kaj dosti spremenilo, razen vremenske napovedi, brez katere si moderni plezalci plezanja tukaj več ne znamo predstavljati.

Naša izkušnja je bila, tako kot vsaka, zgodba zase. V Argentino smo se odpravili z željo čim več plezati v granitnih stenah s prvovrstno skalo. Tamkajšnje gore so večino časa zavite v oblake, ko pa se veter umiri in oblaki razkadijo, jih obsije sonce. Takrat zažarijo, pokažejo prijaznejšo plat in privabljajo plezalce.

Člani odprave Patagonija 2016: Matej Balažic, Marjan Kozole in Blaž Gladek.

Beri dalje »