V nedeljo 22. 1. smo odprli prvo skupno plezanje v letu 2017. Zbralo se nas je deset članov in odpravili smo se v dolino Kokre plezat slapove. Plezalo se je lažje slapove tako, da je bilo plezanje primerno za vse, tudi za tečajnike. Preplezali smo vse markantne slapove v koritnici. Zahvaljujem se vsem, ki ste v vodstvu popeljali čez slapove tečajnike in pa malo manj sigurne člane tako, da smo v poplezavanju lahko uživali prav vsi.

Za današnji dan pa bo Nejc kaj napisal.

Tečajnika prosim za kakšen komentar in slikco.

Lep pozdrav Tadej.

Včeraj sva z Tončkom preplezala slap Fortino (Bunker) ob Rabeljskem jezeru. Sestavljen je iz dveh delov, spodnji se nahaja direkt za bunkerjem, do zgornjih raztežajev pa je treba še kar nekaj časa hoditi po enem grabnu s parimi skoki, nato se postavi kar pokonci . Zanimiv slap oziroma grapa, lažje težavnosti. Led je bil vrhunski, le v enem prehodu sem se spraševal, kako nama s Tončkom uspe še v ledu plezati podrte trojke:)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PS. V Kresalovem vodniku je slap napačno označen na zemljevidu.

GALERIJA

Po vsem draženju z omenjenim slapom, sva se tudi midva odločila, da ga splezava. Odpravila, sva se dovolj zgodaj popoldne, tako, da sva računala tudi na kakšen cug ali dva po svetlem. Na vstopu naju je pričakala naveza treh, ki so ravno pričeli z vzponom. Čakati sva morala tako dolgo, da je Maja že v temi izdelovala prvi štant.

Tudi sicer je bila nenavadna gneča se sredo tedna. Na uč bi rekel, da nas je bilo 6 navez, ki pa smo se vredu razporedili po slapu, da se nismo ogrožali.  Slap je fajn naluknan in ponekod se že delajo stopničke, drugače pa je bil led ravno prav trd in vodnat. Sestopa v danih razmerah ne moreš falit, ker je že prava avtocesta proti dolini. Pivce sva zamudila za pičle 3 minute. 😉

Danes sem bil v Peklu pri Borovnici. Pravilo rana ura-zlata ura se je obrestovalo. Bil sem sam, spremljalo me je belo tihožitje, mir, led, žuborenje vode in uživancija. Na koncu, že v sestopu,  me je doletelo nepričakovano, vendar za Pekel skoraj že običajno kopanje v hladni »peklenski« vodi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ledolom v Peklu je pogost in neprijeten, mestoma celo nevaren. Nekateri tolmuni v Peklu niso ravno plitki, zato pozor prihajajočim plezalcem!? To velja tistim, ki gredo po pekelski strugi direktno navzgor…

V sestopu sem srečal dve navezi, simpatična dolenjca Anjo in Andraža ter dva plezalca iz našega konca.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pekel je bil danes res zakon. Nič mraza, nič vetra in zadosti pravega-mehkega J ledu. Kaj še hočemo plezalci v januarskem času. Dosti je bilo za danes, jutri pa spet na led…

Tone

Narodni šport Slovencev je pretentati oblast in opraviti nekaj na črno. Zavezništva na tem področju so razvejana, zato ne čudi, da sta se naš Jaka in Miha Klavžar (AO Idrija) namenila ponoči preplezati Luciferja. S to namero se je preko zvitih, vendar popolnoma zakonitih metod seznanila oblast v vlogi načelnika AKV. Kot je za oblast značilno, sem plezal čisto zadaj, nekajkrat tudi v popolni temi – s cepinom sem si med obupnim nekontroliranim mahanjem v srditem boju večkrat ugasnil čelko.

Kvaliteta ledu je bila čista poezija, tudi tema presenetljivo ni preveč moteča oz. sploh ni, ko se navadiš! Smo pa opazili, da se širijo na spletnih straneh debele laži o množičnem obisku Luciferja. V njem smo bili popolnoma sami!!!

Edina slaba stran poznega plezanja je ta, da na pumpah ne prodajajo več določenih artiklov. Tako smo bili prisiljeni popiti nekaj, kar običajno kupujemo otrokom. Zato lahko zaključimo, da smo bili pri polnočni vrnitvi v Ljubljano bogatejši še za eno nealpinistično izkušnjo.

Glede na naraščajoče število vzponov na ferajnu se pojavlja dvom o resničnosti samih izvedb. Zatorej ne bodite presenečeni, ko boste naslednjič na prvem štantu s težavo vlekli vrv. Prvo boste zagledali izbuljene oči in čez 5 minut še preostali del mojega telesa. To je nenapovedana kontrola, ki jo izvaja oblast!

Matjaž

Slap, ki iz ceste zgleda brutalno, potem ko ga gledaš iz strani si misliš “sej to pa sploh ni tolk pokonc”, potem ko pa si pod njem te pa spet mal srat prime 🙂

Tri ure smo danes Meno, Luka in jaz ob konstantni kanoniadi od zgoraj ne ravno potrpežljivo čakali na vstopu, da smo končno lahko pričeli z plezanjem, ampak se je splačalo. V luknji nismo štantali ampak smo potegnili kar direkt (je dobro imeti 70m štrik), narejen je zelo dobro, zgornja sveča tudi in ni videti da bi se kdaj hmalu lahko podrla. Pot za sestop je shojena, tako da ne moreš falit. Koliko pa je bilo danes tam navez smo pa nehali šteti 🙂

GALERIJA

Danes spet v ledu, z Jakatom sva šla v Tamar, kjer sva najprej preplezala Skriti slap nato pa še Centralnega.

Spodnji del Skritega slapu je svečast in dokaj siten (kako presenetljivo), zgoraj pa putr!

Centralni slap iz strani sploh ne zgleda tako grozno, no ko si enkrat pod zaveso ti je jasno. Spet svečke in gobice, varovanje za posrat, Jaka jo je preplezal po neki “zajedi” med dvema stebroma, slava mu! – letošnji hit je očitno kaminsko plezanje slapov 🙂 Je bilo kar napeto, pa tudi nadaljevanje slapu ni da bi kar čez letu.

PS. Nejca se danes začuda ni dalo nikjer videt… Nejc, si v redu!? 🙂

 GALERIJA

Danes se nas je kar 6 navez nagnetlo v Luševem grabnu. S Tončkom sva imela srečo, da sva imela samo eno navezo pred nama, pa še ta je odnehala po nekaj metrih. To ravno ni delovalo prav dobro na mojo samozavest, ko sem začel plezati prvi cug, ki pa ni tako grozen kakor zgleda od daleč – res je da je vse svečkasto in da je težko vstaviti dobro varovanje, ampak se da če samo hakljaš cepine. Zlovešč občutek pa je dajalo glasno krehanje, davljenje in preklinjanje spodaj na štantu. Več o tem kasneje.

Da prvi cug le ni tako nedolžen sva izvedela kasneje, ko so nam povedali da je plezalec ene naveze padel (na srečo brez posledic), še ena naveza pa je potem odnehala. Spodaj na štantu se je seveda pojavil spet ta Nejc, ki si zgleda ne more dati en dan miru 😉

Zgornji raztežaji so vsi dobro narejeni, razen en sumljiv detajl, ki pa se ga da brez problema obvoziti po desni. Za finiš pa na koncu čaka še 10m vertikale putrčka. Noro dobro vse skupaj!

No nekje na 2/3 slapu naju je tisto preklinjanje, ki naju je ves čas spremljalo iz daljave dohitelo, in po glasnem DOBERDAN sem takoj vedel da zdaj bo pa štala 🙂 Vpenjanje tujih svedrov, kolobocija z špagami, partizansko varovanje – samo še čakal sem kdaj bo Tonček znorel. Ampak ob takih dveh modelih, ki ti vprizorita Pr’ Horstaju v živo res ne moreš postati jezen. In težko je varovat in plezat če si ves mlahav od histeričnega smeha. Legende! 🙂

GALERIJA

Danes sva s Tedijem zagrizla v centralca. Led v spodnjem delu je trd, višje pa se najde kakšna zaplata puterčka.

Sveča….Sveča pa je zajebana. Vrjetno je vsaj za oceno težja, kot je predvideno v vodničku. Tedi je učinkovito in preudarno napredoval čez zahtevnejša raztežaja. Po (ne)sledeh sva vrjetno to zimo prva splezala slap. Za sestop sva po priporočilu iz vodnička izbrala levo pot, saj sva se zaradi požlejene vrvi in opreme hotela izogniti abzajlu .

Kmalu sva ugotovila,da je bila to slaba izbira, tako da sva vseeno izbrala spust po vrvi. Imela sva čudovit plezalski dan.

Danes smo Jaka, Rok, Luka in jaz naredili (nenapovedano) skupno turo v Krnici, 2. slap. Spodaj je led ko beton, z višino pa so vedno boljše razmere, predvsem v zadnjem raztežaju se nam je vsem smejalo. Zavesa je zdaj dobro narejena, čeprav je kar vodnata in svečkasta. To je doprineslo, da so se nam vrvi spremenile v zajle in mi v ledene kocke, tako da so bili abseili sploh užitek, še posebej ker so trajali več kot samo plezanje:)

Ugotovili smo še, da še nismo na kupu videli toliko Nomicov, Osprey nahrbtnikov in BD Punisher rokavic 🙂