Vremenska napoved ni bila po godu zmrzljivcem. Ne, v visokogorje ta vikend ne bo šlo… Nejc je naštudiral, da v Logarski ne bo niti tako zelo pihalo niti ne bo polarnega mraza.

Že preden zaviješ v Logarsko, so na levi in desni vsi grabni zaledeneli. Najprej sva splezala Palenk, ki je v prvem cugu puter, v drugem je trd, da se cepin odbija, v tretjem je pa teklo, kot poleti. Potem sva šla še v Firštov slap, ki je krajši in slajši, led je super.

Pejte lezt, pa kkšno sliko naredte!

Zadnji dan dopusta sva si z Mihatom (AO Idrija) privoščila vzpon za dušo v Slovenski smeri v Steni. Ker sva bila na robu stene že malo čez deseto uro, sva turo podaljšala še s skokom na vrh prek Milerjevega kamina. Razmere so še vedno dobre, stabilno vreme, ki smo ga imeli decembra pa nas obdaruje tudi v januarju.

Glede na razmere je še najbolj neverjetno to, da v Vratih ni bilo skoraj nič ljudi: vodniška naveza v Kratki nemški, solo plezalec v Slovenski, še nekaj ljudi iz Kredarice proti vrhu. Vsi ostali plezalci so bili v ponedeljek očitno v Sinjem slapu. Jup, internet je ku*ba 😉

P.s.: Filmček je prispeval Mihec.

Dopoldne pred silvestrom sva z Andražem zlezla Desni slap pod Prisojnikom. Manjka mu sveča četrtega cuga, ki se jo da obvozit s prečko v levo v sosednji slap.

Zadnji cug sva izpustila. Že tako slab led je bil ob znatnem plusu na termometru in vodo, ki je žuborela na vse strani precej nevabljiv, zato sva ga pustila za drugič. Vseeno sva se dobro naplezala in mirne vesti oddrvela nasproti novoletnemu rajanju.

V četrtek sva šla s Klavžar Mihcem (AO Idrija) poravnat stare pufe in čez Amfiteater splezat na Široko peč. Že v sredo zvečer sva šla na bivak za Akom, kjer sva spoznala gostoljubna Radovljičana, ki sta pred tem že toplo zakurila. Naslednji dan sva startala še pred 7.uro, na poti do Amfiteatra splezala čez zagozden balvan, slap z zelo trdim ledom, kopen 30 metrski zadnji skok in že sva bila obdana s pobeljenim obzidjem.

Sledila je najprej strma, zasnežena rampa v desno, spust v kuloar, v tanek led oblečene plate, greben … in izjemni razgledi na vrhu. Še eden tistih dni, ko si hvaležen, da ti je dano to, kar je mnogim nedosegljivo … ali pa preprosto nerazumljivo.

Včasih sem iskreno vesel, da je alpinizem (velik) del mojega življenja. Tam zgoraj vse skupaj dobi smisel in potem je tudi življenje v tem direndaju, ki smo si ga naredili v dolini nekako – lepše.

P.s.: Tudi tokrat je Mihec posnel kratek filmček o vzponu 🙂

V soboto smo s Tedijem in Samotom plezali v Škrlatici. Dolg dostop in še daljši sestop je bil poplačan z odličnim plezalnim dnem v steni. Vstopili smo v Kugyjevo smer, po cca. 200m, ko originalna smer zavije desno na prostrana, položna snežišča, pa po sledeh predhodnikov, nadaljevali naravnost navzgor, kjer nas je čakal navpičen slap s precej tankim ledom. Razmere so še vedno izjemne, po skali skorajda ni bilo potrebno praskati. Isto smer je ta dan plezala tudi naveza iz Tržiča, s katero smo v Vratih skupaj poklicali Koflerjev pick-up, ki nas je zapeljal nazaj do 3. ovinka. Vzpon smo kasneje, kot se to spodibi, proslavili pri Aljažu. Bil je to še en izjemen dan v hribih!

V soboto smo se Maja, Samo, Kruhi in jaz v zgodnjih jutranjih urah podali proti bivaku II. Kruhi se je želel povzpeti na vrh kuloarja med Srednjim in Visokim Rokavom ter poleteti s padalom iz bivaka, medtem ko smo preostali trije nadaljevali proti vrhu Visokega Rokava. Rampe v desno žal nismo opazili, saj nas je zmotil tanek ledeni trak nad našimi glavami, v katerega smo zagnali kot otroci v božična darila. Običajni pristop na Rokav smo si tako nekoliko zabelili in ves čas plezali nekaj deset metrov levo od najlažje smeri. Vsekakor je bila to ena tistih napak, za katere si vesel, da si jih storil. Z napolnjenimi baterijami smo sestopili v dolino, kjer nas je že čakala božična večerja. No, Maja jo je morala še skuhati (Upam, da so bili njeni gostje zadovolni s Hallo Pizza storitvami) …

Danes sva z Tončkom končno po 2 tednih cincanja šla plezat led pod Prisojnik, in sicer v desni slap oziroma varianto. V spodnjih dveh raztežajih so bile razmere božanske, putrček pa to, pa okej nekaj trdega ledu. Spodnja sveča je tudi v celoti lepo narejena.

Zgornja sveča pa seveda ne, zato sva jo obvozila po slapu na levi, ki se je izkazal za orenk sitnega zaradih ekstra lomljivega ledu (odbiješ en talar – se naredi nov, še 1x večji). Morala sva pa žal izpustiti zadnji raztežaj, ker se nama ni zdel varen in sva prečila v desno do nekega grabna, kjer se lahko tudi sestopi (2x spust po vrvi).

Pri sestopu sta se nama pridružila dva ful kul modela iz Avstrije, tako da smo spuste po vrvi naredili skupaj. Kar je bilo pa sploh kul, je pa da sta nama zvila špage, ker sva očitno ratala totalna imbecila in ne znava več tega narediti 🙂

GALERIJA

Po celem tednu klicanja, pisanja SMSov, mailov in pošiljanja golobov v odročne kraje, se me je naposled usmilil Marjan (oz. njegov šef, ki mu je dal prosto soboto). Tokrat ne sprejemam predlogov in idej… Kratka nemška al pa nič!

Vstaneva zgodaj, v avtu spijeva kavo iz termoske, zagrizeva v klanec in ob 7h sva na vstopu. Lep, mrzel zimski dan. Spodnji del smeri je kopen in samo uro in pol kasneje pijeva čaj ledeno cedevito na nemškem turncu.

Obujeva dereze in pičiva dalje. Ob vstopu v grapo nerodna kloža, dalje razmere top. Kjer je sneg, si lahko miren, da bo držalo. Štrik razvijeva samo za izstopni raztežaj, vse ostalo je šlo brez. Midva pa polne ruzake robe. Ajajajaj… Na robu stene sva še pred poldnevom in zadovoljno odpujsava v dolino na pivo!

V soboto smo se z Mihatom in Bojanom (oba AO Idrija) odpravili proti Široki peči. Nihče od nas še ni stal na vrhu, orientacija pa nas je tokrat (večkrat) pustila na cedilu, zaradi česar smo izgubili polovico dneva. Ko smo končno rešili vse orientacijske zanke, se je Bojan odločil počakati, z Mihatom pa sva se želela povzpeti čim višje v kratkem času, ki je ostal na razpolago. Obrnila sva pod vršnim delom Široke peči, na vrhu amfiteatra. Kljub neuspehu, je bil za nami super dan v gorah, ob vseh izletih mimo, smo splezali več kot bi nam bilo treba in domov smo se vrnili zadovoljni, hkrati pa odločeni, da se pred koncem zime še enkrat vrnemo v srce te nore pokrajine in zaključimo vzpon. Miha, ki je bil isti dan na matičnem odseku sprejet med alpiniste (čestitke!!!) je skupaj zložil spodnji filmček.

Ideja je bila, da bi z Lukatom doživela vsaj malo zimskega vzdušja, mogoče celo kakih 10m škripavca, pa bi bila čisto zadovoljna. Zapeljala sva se na Mangartsko sedlo, tam je vse zgledalo po pričakovanjih, par zaplat snega in to je to, tudi Mangart je zgledal čisto kopen na vzhodni strani, razen zadnjih 200m proti vrhu.

Vse se je spremenilo, ko sva čez eno uro bedasto gledala v Slovensko smer, ki je bila zalita skoraj do dna. Do začetka grape sva si še pomagala z zajlami, potem pa so le te izginile pod kupi pomrznjenega snega in tako sva do vrha pikala v popolnih razmerah.

Na 2/3, ko se smer obrne proti levi se je začela prava veselica. Najprej sva kar nekaj časa iskala nadaljevanje poti, nato sva našla bledo markacijo ki naju je usmerjala v nek zlovešč graben in proti na videz čisto neprehodnim prehodom. Po dolgi čik pavzi za živce sva rekla ajde kar bo pa bo. V zlovešč graben, pa potem malo navzdol, sledilo je par prečk in pa ultra izpostavljen prehod na snežišče, ki vodi do vrha. Vse to v takih razmerah, ki jih lahko samo sanjaš.