‘Uncategorized’

Enkrat februarja so se začele debate v stilu: “Mama, letos maš pa okroglo, osemdesetko…”

“Ja, res. Veš, za praznovanja mi ni… Si pa nekej želim: skočit v tandemu iz avijona in preplezat Triglavsko severno steno.”

“Aha, uredu bomo zrihtal… ČAAKIII, KAJ?!!!”

 

No, pa smo šli. Teden po tem, ko je na prekrasen dan poletela nad Bovcem, doživela prosti pad in čudovit razgled na Alpe, smo še pred zoro stali na parkirišču v Vratih.

 

Deklica, ki se je še ne dolgo nazaj ob avtu drla, da ona pa že ne gre nikamor peš, sploh pa ne v breg, v babičinih očeh ne bo nikoli alpinistka. Bistveno vlogo je prevzel Matjaž in mamo vzel v navezo. Prej se nista poznala in verjamem, da ga je skrbelo, kako bo. Dvomi o uspehu misije »Z babico v Steno« so obledeli ob pogledu na čil obraz, delovne roke in sigurno postavo, dokončno pa so se razblinili na jeklenicah, kjer se je suvereno gibala. Seveda se je tudi mama spraševala, če bo zmogla takšen podvig.

 

Rdeče ožarjene gore so se zbudile v sončen dan. V nič kaj upokojenskem tempu smo prečkali Triglavsko Bistrico, preplezali prve skoke in si na vstopu nadeli opremo. Matjaž je navezal mamo, midve z mami pa sva bili zadolženi za fotografiranje, razlaganje, kako poteka komunikacija v navezi in čemu služi kak kos opreme. Na bistvo nisva pozabili… Ni ga bilo štanta brez selfija!

 

V smeri smo hitro napredovali. Prvi skok, pa mimo macesnov, čez Bele plati… Vsakič, ko se je stena postavila pokonci, je mama postregla z: “Ja to si pa nism nkol mislu, dam kle” ali pa “Ja kuko, a kr tukole?!” Vpisali smo se v vpisno knjigo, sledila je Bučarjeva stena, najbolj zabaven pa je bil zagozden balvan nad Bučarjevo. Tam smo se vsi malo guzili. Mama nas je vse presenetila! Kljub temu, da je prvič plezala in da je bilo očitno, da o plezalni tehniki nima pojma, se je vedno potrudila in čvrsto grabila za skalo. To, da ne bi splezala, sploh ni bila opcija. Izstopili smo po Prevcu.

 

Na robu stene smo stali po petih urah. Mama kar ni mogla dojeti, da je preplezala Steno! Bilo ji je izredno všeč.

 

Na Kredarici smo se okrepčale. Popoldanske nevihte so nesramno zamujale, zato sem si privoščila še sprehod na vrh, mami in mama pa počitek v koči. Ko sem se vrnila, mi je mama naročila, naj grem zbudit mami, ki že predolgo spi v sobi. Moje nestrinjanje z nadlegovanjem spečega človeka je v trenutku utišala s pogledom in me podučila, da če otrok popoldan spi, ponoči ne bo mogel. In kaj sem hotela… Večer smo preživele ob zgodbicah iz starih časov. Povedala je tudi to, da je šla prvič na Triglav leta 57, in to v volneni kikli!

 

Zjutraj se nam ni mudilo. Ob zajtrku sva se z mami pogovarjali, da za na vrh ne potrebujemo nahrbtnikov, čelado pa vsekakor. Mama, ki je še iz časov, ko so tudi dekleta govorile »na fanta«, se nama je zjutraj trmasto uprla in zabrusila, da čelade pa že ne: “Jo nkol še nism nucou, jo pa tut zej nebom!”  Z mami sva se samo prisrčno nasmejali, čelade smo pa nadele vse tri. Od koče smo se odpravile, ko je sonce že prijetno grelo.

 

Kmalu smo stale na vrhu. Tri babe, tri generacije: dve hčeri in dve mami ob Aljaževem stolpu. Slika bo za v okvir, pa ne za spomin, ker tega res ne pozabiš. Morda za opomin ali za zgled in motivacijo pri premagovanju zadanih izzivov: če zmore ona, bom pa tudi jaz!

 

Priznam, samoumevno se mi je zdelo, da babice zmorejo to, kar zmore moja. Šele sedaj, ko drugim razlagam, s kom sem plezala za vikend, spoznavam, da je prava korenina, z edinstveno kombinacijo trme, želje in moči.

 

Na povabilo k vpisu na alpinistično šolo pa se je odzvala v čisto svojem stilu: “Ja zakuga pa?!”

 

Nejcu sem obljubil plezanje katere od klasik v Triglavu, vendar nama je vremenska napoved pokvraila plane. Tako je šla v ponedeljek Marija v nebo, midva pa kar v NŠG.

Zjutraj so nad Vršičem viseli temni oblaki, zato sva se odločila za južno steno. Splezala sva Steber ob Kamenkovem kaminu V/IV,  150m. Ker so tisti oblaki še vedno isto viseli tam gori, sva zaplezala še v Kamenkov kamin VI-/IV-V, 150m. Vmes se je razjasnilo in nisva mogla iti kar domov, tako da sva zlezla še Stoletje, VI-/IV, 180m. Ko sva bila že tretjič na vrhu pa se je na srečo vreme začelo kvariti in sva šla lahko na pir.

Škoda da gre Marička samo enkrat na leto v nebo…

Nekje okoli 10. dne piva, namakanja v topli vodi in 40 stopinj v senci, me že pošteno srbijo prsti po domači skali. Maji predlagam Centralno v Rjavini, a noče slišat, na dan pride s kontra predlogom: Jernejev steber. Na koncu mi uspe zglihat na Trikot in tako se v nedeljo zjutraj, dan po povratku z dopusta, odpraviva na Jezersko proti Ledinam.

S smerjo nisva imela večjih težav, naju je pa od podna do vrha precej zeblo. Smer je lepa, izpostavljena in krasijo jo res osupljivi prehodi. Na težkih mestih je tudi odlično opremljena. Izplezala sva po 6 urah in pol in sestopila na Češko kočo. Odlično izkoriščen dan, izostalo je le sonce.

P.S.: Fantje trenirajte! Tale naša Maja je našpičena k sosedove prekle 😉

 

Včeraj sva s Samotom odšla plezat k našim sosedom in sicer zelo opevano smer v Trbiški krniški špici, Krobath – Metzger, pravijo ji Miss Julijcev, kar lahko samo potrdim. Skala je dobra, pleza se skozi (tudi v lažjih raztežajih) opremljenost pa je skromna.

Do smeri sva dostopila mimo koče Corsi in preko Trbiške škrbine na severno stran, sestopila pa po Kugyjevi polici nazaj v škrbino (po vrhnjem skrotju in pred vrhnim grebenom skrajno desno, tam je polica z možici).

Nekaj slik pa v galeriji.

 

Ker se je Jaku mudil na morje 😉 smo v soboto (Samo, Jaka in jst) šli plezat v Debelo peč – Sekločovo smer. Smer je bila bolj za gušt, pravzaprav najtežja stvar je bila, plezati nenavezani slabih 100m neke strme mokre trave (ja mal smo zgrešil prve III ). Žreb je izbral Jaka, da je plezal v vodstvu, in tako naju je Jaka pelu na sprehod.

Smer je lepo opremljena, splezali pa smo jo nekje v dobrih 4 urah sestopali pa več kot 2 uri 😉

 

Slike v Galeriji.

Veter in mraz naju je odvrnil od S sten in tako sva v nedeljo zjutraj z Marjanom zakorakala proti Rušici. Splezala sva Ago (VI/V-VI), ki zagotovo spada med najlepše zajede v naših hribih. Skala je čudovita, smer logična, plezarija pa naravnost uživaška.

Seveda nisva bila edina, ki sva pred mrazom zbežala na J stran in ta dan je bilo Pod srcem kar lepo število navez, ki so plezale Kuštrasto, Lijak, Z Zajedo in verjetno še kaj.

Ker sva ob 11h že premetavala štrike za prvi spust, sva za desert splezala še sosednjo Z zajedo (V/IV), ki je Agi mimogrede nesramno ukradla ime. Tudi ta smer ni slaba, ampak plezati zajedo po Agi, je približno tako, kot bi se peljal domov s koncerta Dire Straits in v avtu vrtel Murkove največje hite. Saj tipo je slavček in vse, ampak to enostavno ni to…

Še par fotk!

dobro pleza, dobro gre.

Z Anžetom iz AO Kranj sva včeraj vriskala v Direktni v Štajerski Rinki. Že od spodaj sva si ogledala smer, zato z orientacijo nisva imela težav. Smer je res dobro nabita in skala kompaktna. Mislim, da je smer v resnici čarobna… kadar rabiš šalco, se ti prikaže, kadar bi rad vpel se ti prikaže klin. Detajl smeri je luftig prečka, kjer tiščiš rit v dolino, grabiš pa take šalce, da sem od veselja skoraj zaploskala 🙂
Izstopila sva levo po gredi, kjer sva se za en raztežaj še navezala potem pa odvriskala v dolino.

oz. uradno Super Randonnee Slovenia je eden od obveznih brevetov, ki ga je potrebno prekolesariti za priznanje Randonneur 10.000 (nekako tako, kot da bi ti samooklicana avtoriteta dala diplomo, če bi 100+ najlepših po Miheliču preplezal v par letih, ti bi brusil prste, oni pa v pisarni za(je)bavali čez dokazila o vzponih). Posebnost E600 je, da je potrebno na 600 km predihati najmanj 10.000 v.m. Baje da je najtežji od brevetov, ampak to je stvar okoliščin kot so vreme, okvare, psiho-fizična pripravljenost in predvsem ŽELJE. Jaz osebno sem še na vsakem 200 km brevetu bolj trpel kot na E600, takrat sem se pač hotel dokazati s hitrostjo, neprimerno takratni pripravljenosti.

Uradno me čaka 601,6 km, 10.584 v.m in 16 prelazov različnih težavnosti, časa imam 51 ur.

Na štartu, svež kot francoska štruca

Takole: konec aprila si zlomim roko, maja zabušavam, v juniju 8x na kolo, potem pa 28.jun. ob 2:00 štart iz Ljubljane. Rana ura, slovenskih fantov grob, je določena, ker želim strmoglaviti z Vršiča v Trento še v času dnevne svetlobe. Z rano uro dobim tudi zanimiv vpogled v naravo: tri odrasle divje svinje tik ob cesti na koncu Sostra, kakšen meter se peljem od njih; tudi v Idrskem jih opazim na koncu vasi – svetlobno opremljen kolesar je ponoči skoraj bolj varen kot podnevi, če voznik ni nabrglan se mu/mi bo izognil, nezanemarljivo nevarnost pa predstavlja divjad, ki lahko kadarkoli skoči pred bicikl …

Želja kot libido pri 15-letniku, NIČ ME NE USTAVI … razen megle. U p.m., ko se dvignem iz LJ na prvi prelaz Pance (dolžina 3,7 km, višinska razlika 164 m, povprečni naklon 4,4 %), mislim da sem izven, pa je v Grosuplju taka megla, da ne vem ali že ne dežuje. Zajaham belo črto na sredini ceste, pa gre … dokler pred Zdensko vasjo ta ne izgine, posledično se hitrost zmanjša na 15/uro. Megla v kombinaciji z nočjo in baterijo naredi pred kolesarjem auro, počutim se kot brezmadežni svetnik 1. klase.

Narod naš dokaze hrani – 1. kontrolna točka

Beri dalje »

Ta vikend smo na Korošici izpeljali plezalni tabor. Glede na to, da smo se za tabor dogovorili večer pred odhodom, je bila udeležba nekoliko skromnejša, vseeno pa smo (popoldanskim nevihtam v brk) v okoliških stenah splezali kar nekaj lepih smeri.

Med petkom in nedeljo smo v stenah Vežice, Vršičev in Lučkega Dedca plezali: Maja, Marjan, Tedi, Tonček, Jan, Erik, Jaka, Maruša in gostujoči član, zet od Majine mame iz sestričninega drugega zakona po očetovi liniji Miha (AO Idrija).

Imeli smo se super, par slik sem dodal v galerijo, ostale pa vabim, da jih dodajo sami.

 

Za vikend sem se pridružila puncam na taboru 505 na Vršiču. Z Uršo z Rašice sva že v petek pofirbcali kakšne so razmere v steni… tokrat samo peš, ker je še kar deževalo. Pa nismo vrgle puške v koruzo, zvečer smo se razdelile po navezah in si izbrale smeri. Z Uršo sva se zbudili v krasno sobotno jutro ravno pred sončnim vzhodom. Obe matasti sva nadeli nahrbtnika in zagrizli v klanec. Pot proti Slemenovi špici je zopet postregla s čudovitimi razgledi, ko sva prišli okrog ovinka, pa… na PPju pod Veliko Mojstrovko je še veliko snežišče, ki sega vse do vstopa v Debelakovo. In čuti se, da tja nikdar ne posije sonce, saj je kot bi stopil v hladilnik. Odločili sva se, da ta stena še počaka in se vrnili proti Smeri po zajedah. Plezarija je krasna, popestrile so jo povsem mokre in mastne zajede. Ves čas mi je hodil po glavi tisti znak… Caution, slippery when wet! Vreme je zdržalo in ko sva si na na vrhu segli v roke, sva se odločili še za hiter posladek in splezali še Steber ob Kamenkovem kaminu. Potem sva se zadovoljni pridružili puncam v Erjavčevi koči na zasluženega Kozla.