Ta vikend smo na Majino povabilo plezali v okolici Kriških podov. Stari maček Feri in perspektivec Nejc sta se šla v odličnost Majine kuhinje prepričat že v petek popoldne. Prespala sta na Pogačnikovem domu, v soboto pa splezala lepo naravno smer Meglena Tinkara (V-, 250m) v bližini koče. Sestopila sta čez Sovatno, Nejc pa se je zvečer na kočo vrnil s prijateljem.

Medtem sva s Tedijem plezala v Stenarjevi Zajedi spominov (VI, 600m). Iz vstopa je večji del zajede izgledal moker, ker pa smer večino časa beži iz dna zajede, sva vseeno vstopila, kar se je izkazalo za pravo odločitev. Zajeda spominov je resna, strma smer in kljub Miheličevem opisu, da v njej najdeš skalo vseh vrst, sva ugotavljala, da ponuja predvsem dva tipa: slabega in še malo slabšega. Tudi opremljenost je skopa, zlasti v lažjih raztežajih, ki pa zaradi naklonine in podrtosti ne prinašajo oddiha. Izplezala sva pozno popoldne, na meglenem vrhu padla na izpitu orientacije, vseeno pa zvečer že podoživljala vzpon ob Majini joti oz. golažu ter ugotavljala, da je naša Maja absolutna kraljica štrudljev!

Naslednji dan je Nejc s prijateljem pristopil na Škrlatico, s Tedijem pa sva na njegovo priporočilo na poti domov ponovila Megleno Tinkaro. Lažja in kompaktna smer je bila po kamnolomu prejšnjega dne čisti užitek. Plezala sva hitro in tekoče ter si opoldne že čestitala na vrhu Bovškega Gamsovca.

Bil je odličen plezalni vikend v dobri družbi, žal mi je le, da se plezalno-kulinaričnega povabila ni odzval širši krog Vertikalcev. Zamujate, kolegi!

FOTOGRAFIJE

 

Vremensko najlepši teden v tej sezoni je privabil na plano številne plezalce, tudi nas seniorje.

V četrtek popoldne sva s Polono zlezla Vito v NŠG (IV). Za ogrevanje lepa smerca. V petek popoldne sva šla malo pofrikat v Turnc, ki je začuda sameval. Zato sva mirno lahko izbrala želeno stenco za dvigovanje forme. Kakorkoli že, prvotni plan plezanja v Lepem Špičju sva
zadnji hip spremenila in se odločila za plezanje pri naših severnih sosedih.

Izbrala sva senčno in navrtano Kaminsko smer v Celovški špici (IV+). Nepoznavanje terena nama je sicer malo podaljšal vstop, kar pa ni
oviralo zagnanosti. Na vstopu v direktno varianto (označena z rdečimi svedrovci) naju čaka malo presenečenje. Skala je bila mokra in spolzka. Očitno je ta del stene stalno v senci. Zato zavijeva v varianto vstopa, prva dva cuga, označena z rumenimi svedrovci. Varianta se na vstopu 2. Cuga izkaže za prav žleht. Čaka te izdaten (tokrat tudi spolzek) previs, ki zgleda težko plezljiv. Predhodniki so si olajšali delo z dodatnim prusikom, ki tudi nama malo pomaga premagati težavo. Ocena te variante je 3 (!?)..no comment, sicer ne bo slišati lepo..

Nadaljevanje smeri je tipično kaminsko, kar pokonci, vendar povečini, ne povsod, lepo zavarovano s svedrovci. Presenetijo sicer kar pogosta krušljiva mesta, ki jih običajno v navrtanih smereh ni veliko. Plezalna lepotica je tako ponudila zaradi razmer na momente kar napeto plezanje.

V nedeljo je Polona malo utrujena odstopila od trojne naveze. Zato se s prijateljem Janijem, našim bivšim članom, odpraviva v Malo Mojstrovko, v redkeje plezano smer Zahodni raz. Prvo tretjino smeri, čez žleb, ki je tipična šodrovska plezarija, opraviva nenavezana. Kasneje mi je postalo jasno, zakaj se večina navez tukaj deloma varuje. Prideva na raz, se naveževa, hočem začeti plezati in ugotoviva, da ima Jani samo eno matičarko. Kaj sedaj? Midva imava dolgo in zelo pestro plezalsko zgodovino. Po moje sva že izkoristila najin fond sreče, zato se odločim za sestop. Čudna odločitev, vendar tudi to se mora navezi zgoditi, da se lahko preizkusi v pravilnih odločitvah. Dol odplezava in 2x odabzajlava ter greva na pomalicat na Sleme.

Res zanimiv, razgiban in plezalsko poln konec tedna v hribih. Ko bi le bilo še veliko takih..

Tonček

GALERIJA

V petek po službi sva se z Nejcem odpravila proti Vršiču in zlezla eno izmed lepotic severne stene NŠG, Smer po zajedi. Vstopila sva že pozno popoldne, zato sva v smeri dodala na gas in 3h kasneje še pred mrakom izstopila iz stene. Na hitro sva pospravila robo in stekla proti avtu, a vseeno za 2 minute zamudila pivo na Petrolu v Kranjski gori.

Pot sva nadaljevala proti Vratom. Prvotni plan, nočitev v Bivaku pod Luknjo, sva spremenila, ko sva se slišala z Menotom. V bivaku mu je družbo že delalo 9 Čehov. Juhej! Ker sva brez spalk, se odločiva za nočitev v Šlajmerjevem domu, zjutraj pa gasa pod steno. Zlezla sva Wisiakovo smer, bombonček zahodne stene, Meno pa se je s soplezalcem ta dan mudil v Zahodni zajedi.

Bil je izvrsten konec tedna, Nejc pa se je glede na (ne)izkušenost in status tečajnika izkazal za dobrega soplezalca. Za prvo daljšo smer v veliki steni je svoje delo opravil z odliko. Obe smeri sem sicer plezal v vodstvu.

Za razliko od petka, nama tokrat pivo ni ušlo! Za prvo presenečenje je poskrbel Meno, ki nama je po vzponu pred avtom pustil dve piksni Uniona (genialna poteza!), ker je bila žeja po dveh dneh plezanja vseeno prevelika, pa sva z gašenjem nadaljevala še pri Firerju … v Dovjem.

Slike v novi galeriji

je nama z Branko naklonil 350 m zanimivega plezanja. Vstopni R so sicer lažji in krušljivi, z višino pa raste težavnost (IV-V / II-III) in kvaliteta skale. V smeri tiči en klin in še eden podoben povoženi glisti, ampak ni problema, fino se zabija, pa tudi metulji so uporabni. Če bi se tole malo več plezalo, bi postala klasika v steni. Na koncu se sprehodiš po gredi do Slovenske in po njen kamor hočeš. Midva sva hotela Freliha, ampak j.g., že v tretje mi ga ni uspelo najti, tako da sva na koncu za par metrov zopet vlekla ven štrik. Bo treba še enkrat, mogoče ob preverbi kakšna je situacija v Varianti Raza Slovenskega stolpa. Priporočam tudi obisk te lepote, če ste že siti ponavljanja vedno iste mantre »100 – najlepših«.

Enkrat februarja so se začele debate v stilu: “Mama, letos maš pa okroglo, osemdesetko…”

“Ja, res. Veš, za praznovanja mi ni… Si pa nekej želim: skočit v tandemu iz avijona in preplezat Triglavsko severno steno.”

“Aha, uredu bomo zrihtal… ČAAKIII, KAJ?!!!”

 

No, pa smo šli. Teden po tem, ko je na prekrasen dan poletela nad Bovcem, doživela prosti pad in čudovit razgled na Alpe, smo še pred zoro stali na parkirišču v Vratih.

 

Deklica, ki se je še ne dolgo nazaj ob avtu drla, da ona pa že ne gre nikamor peš, sploh pa ne v breg, v babičinih očeh ne bo nikoli alpinistka. Bistveno vlogo je prevzel Matjaž in mamo vzel v navezo. Prej se nista poznala in verjamem, da ga je skrbelo, kako bo. Dvomi o uspehu misije »Z babico v Steno« so obledeli ob pogledu na čil obraz, delovne roke in sigurno postavo, dokončno pa so se razblinili na jeklenicah, kjer se je suvereno gibala. Seveda se je tudi mama spraševala, če bo zmogla takšen podvig.

 

Rdeče ožarjene gore so se zbudile v sončen dan. V nič kaj upokojenskem tempu smo prečkali Triglavsko Bistrico, preplezali prve skoke in si na vstopu nadeli opremo. Matjaž je navezal mamo, midve z mami pa sva bili zadolženi za fotografiranje, razlaganje, kako poteka komunikacija v navezi in čemu služi kak kos opreme. Na bistvo nisva pozabili… Ni ga bilo štanta brez selfija!

 

V smeri smo hitro napredovali. Prvi skok, pa mimo macesnov, čez Bele plati… Vsakič, ko se je stena postavila pokonci, je mama postregla z: “Ja to si pa nism nkol mislu, dam kle” ali pa “Ja kuko, a kr tukole?!” Vpisali smo se v vpisno knjigo, sledila je Bučarjeva stena, najbolj zabaven pa je bil zagozden balvan nad Bučarjevo. Tam smo se vsi malo guzili. Mama nas je vse presenetila! Kljub temu, da je prvič plezala in da je bilo očitno, da o plezalni tehniki nima pojma, se je vedno potrudila in čvrsto grabila za skalo. To, da ne bi splezala, sploh ni bila opcija. Izstopili smo po Prevcu.

 

Na robu stene smo stali po petih urah. Mama kar ni mogla dojeti, da je preplezala Steno! Bilo ji je izredno všeč.

 

Na Kredarici smo se okrepčale. Popoldanske nevihte so nesramno zamujale, zato sem si privoščila še sprehod na vrh, mami in mama pa počitek v koči. Ko sem se vrnila, mi je mama naročila, naj grem zbudit mami, ki že predolgo spi v sobi. Moje nestrinjanje z nadlegovanjem spečega človeka je v trenutku utišala s pogledom in me podučila, da če otrok popoldan spi, ponoči ne bo mogel. In kaj sem hotela… Večer smo preživele ob zgodbicah iz starih časov. Povedala je tudi to, da je šla prvič na Triglav leta 57, in to v volneni kikli!

 

Zjutraj se nam ni mudilo. Ob zajtrku sva se z mami pogovarjali, da za na vrh ne potrebujemo nahrbtnikov, čelado pa vsekakor. Mama, ki je še iz časov, ko so tudi dekleta govorile »na fanta«, se nama je zjutraj trmasto uprla in zabrusila, da čelade pa že ne: “Jo nkol še nism nucou, jo pa tut zej nebom!”  Z mami sva se samo prisrčno nasmejali, čelade smo pa nadele vse tri. Od koče smo se odpravile, ko je sonce že prijetno grelo.

 

Kmalu smo stale na vrhu. Tri babe, tri generacije: dve hčeri in dve mami ob Aljaževem stolpu. Slika bo za v okvir, pa ne za spomin, ker tega res ne pozabiš. Morda za opomin ali za zgled in motivacijo pri premagovanju zadanih izzivov: če zmore ona, bom pa tudi jaz!

 

Priznam, samoumevno se mi je zdelo, da babice zmorejo to, kar zmore moja. Šele sedaj, ko drugim razlagam, s kom sem plezala za vikend, spoznavam, da je prava korenina, z edinstveno kombinacijo trme, želje in moči.

 

Na povabilo k vpisu na alpinistično šolo pa se je odzvala v čisto svojem stilu: “Ja zakuga pa?!”

 

Nekega sončnega dopoldneva sem se na sprehodu po Krmi zagledal v na pogled prijetno debeluško, ki se strmo dviga nad dolino. Čez teden dni me je poklicala k sebi. Na južni strani je Debela Peč poraščena s travami in pohodnikom ter turnim smučarjem ponuja lepe nedeljske izlete. Severna stena nad Krmo pa je rezervirana predvsem za plezalce. Ker se zadnje čase odlično počutim v lažjih smereh četrte in pete stopnje, se zdi smer Jesih – Potočnik prava izbira. Ko o smeri povprašam našega predsednika Jakata, mi ta predlaga, naj se raje preizkusim v Sekločevi smeri, ki jo je pred kratkim plezal s soferajnovci. V Miheličevih Slovenskih stenah piše: “Za plezalca, ki obvlada vsaj peto stopnjo je to zelo priporočljiva tura…”. Na koncu me prepriča dejstvo, da se Sekloča (kakor ji ljubkovalno rečejo) pridruži smeri Jesih – Potočnik ravno tam, kjer te čakajo najlepši raztežaji štiric.

Do pod stene naju z Andrejem (AAO) v dobri uri pripelje lovska pot. Sledi orientacijsko zapleten pristop do gruščnate kotanje, ob vznožju velike zajede, kjer se začne najina smer. Teh 100 višinskih metrov preplezava nekako po svoje. Pod veliko zajedo se naveževa. Prvi raztežaj začnem preveč levo in plezam prvo petico. V drugem raztežaju želi Andrej popraviti mojo napako in pleza preveč desno, kjer tudi diši po petici. V tretjem in četrtem raztežaju sledi napeto in zanimivo plezanje pete stopnje. V šestem raztežaju se sprehodim okoli ovinka navzgor, ter desno po poraščeni polici do stika s smerjo Jesih – Potočnik. Do vrha plezava še štiri lepe raztežaje (III-IV), kjer izbereva levo izstopno varijanto, preko belih s travo prepredenih plati, in se pojaviva na vršnjih mehkih travah.

Ker ne poznava sestopa po grapi, izbereva daljšo a prijetnejšo varijanto po zavarovani Kovinarski poti v Krmo.

Fotke so v galeriji.

 

Nejcu sem obljubil plezanje katere od klasik v Triglavu, vendar nama je vremenska napoved pokvraila plane. Tako je šla v ponedeljek Marija v nebo, midva pa kar v NŠG.

Zjutraj so nad Vršičem viseli temni oblaki, zato sva se odločila za južno steno. Splezala sva Steber ob Kamenkovem kaminu V/IV,  150m. Ker so tisti oblaki še vedno isto viseli tam gori, sva zaplezala še v Kamenkov kamin VI-/IV-V, 150m. Vmes se je razjasnilo in nisva mogla iti kar domov, tako da sva zlezla še Stoletje, VI-/IV, 180m. Ko sva bila že tretjič na vrhu pa se je na srečo vreme začelo kvariti in sva šla lahko na pir.

Škoda da gre Marička samo enkrat na leto v nebo…

V soboto bo v S stenah zeblo, greva rajši na sonce … In pametno se odločiva za Rušico. Pri bivaku na vročem soncu pa nama J stena ne diši kaj preveč. Halo, Rada … Halo, Katja … In 10 minut kasneje imava na telefonih skico Špikovih smeri. Meno še ni plezal Direktne, odločitev je lahka.

Pozno vstajanje in še poznejši vstop kompenzirava z dirko do Dibonove police, pod njo se naveževa, potegneva par  cugov do konca štrika in še malo čez … in že sva pod glavno zajedo, kjer ujameva zabavno navezo iz Matice (hvala za piškote!) ter oddrviva proti vrhu. Tam naju že čaka  Brvar, ki je ta dan lezel Direttissimo. Včasih je igra naklučij res neverjetna. Pred dvemi leti smo se prav tako srečali v Špiku, le da sva takrat z Menotom lezla Direttissimo, Grega in Samo pa Direktno.

Še dolg sestop, sreča s štopom (takoj nama ustavi planinka, ki naju zapelje vse do zgornjega parkirišča pri Ingotu) in zasluženo pivo Pri Firerju, kjer nazdravijo vse tri naveze, ki so ta dan plezale  Špiku.

Nekje okoli 10. dne piva, namakanja v topli vodi in 40 stopinj v senci, me že pošteno srbijo prsti po domači skali. Maji predlagam Centralno v Rjavini, a noče slišat, na dan pride s kontra predlogom: Jernejev steber. Na koncu mi uspe zglihat na Trikot in tako se v nedeljo zjutraj, dan po povratku z dopusta, odpraviva na Jezersko proti Ledinam.

S smerjo nisva imela večjih težav, naju je pa od podna do vrha precej zeblo. Smer je lepa, izpostavljena in krasijo jo res osupljivi prehodi. Na težkih mestih je tudi odlično opremljena. Izplezala sva po 6 urah in pol in sestopila na Češko kočo. Odlično izkoriščen dan, izostalo je le sonce.

P.S.: Fantje trenirajte! Tale naša Maja je našpičena k sosedove prekle 😉

 

Včeraj sva s Samotom odšla plezat k našim sosedom in sicer zelo opevano smer v Trbiški krniški špici, Krobath – Metzger, pravijo ji Miss Julijcev, kar lahko samo potrdim. Skala je dobra, pleza se skozi (tudi v lažjih raztežajih) opremljenost pa je skromna.

Do smeri sva dostopila mimo koče Corsi in preko Trbiške škrbine na severno stran, sestopila pa po Kugyjevi polici nazaj v škrbino (po vrhnjem skrotju in pred vrhnim grebenom skrajno desno, tam je polica z možici).

Nekaj slik pa v galeriji.