Po več kot pol-letni pavzi končno spet v hribih, in to z legendo podrtih smeri Tončkom!

Po tako dolgi pavzi in z očitno sesutim kolkom sem hotel iti nekaj preprostega in lepega, a me je Tone zvlekel v Kraj sten, seveda v nekaj podrtega, kot se spodobi. Plezala sva baje Potepinko, čeprav ko zdaj gledam niti en del smeri ni ustrezal skici. Našla sva mogoče dva klina, o kakšnih štantih ni ne duha ne sluha. Izstopila sva po žlebu levo od Deržaj Šlibar, ki je sicer tudi neka smer, nekaj v zvezi s Kozorogi…

Kljub podrtosti je bila kar lepa izkušnja, v smeri je veliko zanimivih prehodov in pa tudi par delov z odlično skalo. Pa še pravi alpinizem je bil tole (beri: če pade eden, pade cela naveza).

PS. Priznam, v bistvu sem jaz navijal za to smer, tako da Tonček ni nič kriv glede izbire 😉

Galerija

Ker sva z Nejcem hotela preplezati res lepo, zmerno težko smer, sva jo ubrala k Vzhodni smeri v Mali Rinki. Smer odlikuje predvsem lahek in hiter dostop, zanimiv sestop ter bližina piva na Okrešlju. Navsezadnje pa je tudi plezanje po “prvovrstni beli skali, polni zanesljivih prijemov”, kot našo smer opiše Mihelič, prijetna dogodivščina. Sicer pa je bila to tudi moja prva hribovska smer, v katero me je peljal naš, zdaj že bivši predsednik Kruhi. Po štirih letih pa se vendarle spodobi, da se v njej ponovno preizkusim.

Leva izstopna varianta Vzhodne smeri v Mali Rinki

Prvi raztežaj smeri začnemo malo nad vstopom zavarovane planinske poti v Turski žleb, kjer na desni opazimo sidrišče. Sedaj pa pozor! Če pogledaš naravnost navzgor opaziš klin. Tokrat je v njem visel DMM-ov sistem, ki je nakazoval na epske boje navez, ki so zaplezale naravnost navzgor. Sistem lahko lastnik pri meni zamenja za pivo. Lagodnejša varianta smeri pelje desno, okoli roba in navzgor v lahek svet. Potem sva z Nejcem preplezala dva raztežaja lažjega sveta in ulovila desno gor usmerjen žleb z belimi ploščami na njegovi desni strani. Ob njem sva plezala kakšne tri raztežaje. Sledila sta dva raztežaja po nekakšni grapi, ki jo prekine meni grd, neestetski kamin. Kmalu sva se spet razveselila, ko sva 100 metrov pod robom stene zagledala lepe bele plošče, ki jih na levi omejuje raz. Klinom sva kakšnih 20 metrov sledila v levo, nato pa nekako po sredini plošč proti vrhu. Tukaj sva se še zadnjič zamenjala v vodstvu in Nejc je po parih metrih krušljivega sveta, in treh urah lepega plezanja, izplezal.

Po štirih letih so stopi v smeri postali mnogo bolj zanesljivi, oprimki pa so se namnožili. Čeprav smer sodi v spodnjo četrto stopnjo, pa sta veselje in nasmeh na ustnicah še vedno tu. Sledil je le še sestop skozi Turski žleb, izogibanje letečim kamnom in skalam, ter pivo na Okrešlju.

P.S. Priporočam vsem alpinistom in tečajnicam.

Fotke so v galeriji.

Ker se je Jaku mudil na morje 😉 smo v soboto (Samo, Jaka in jst) šli plezat v Debelo peč – Sekločovo smer. Smer je bila bolj za gušt, pravzaprav najtežja stvar je bila, plezati nenavezani slabih 100m neke strme mokre trave (ja mal smo zgrešil prve III ). Žreb je izbral Jaka, da je plezal v vodstvu, in tako naju je Jaka pelu na sprehod.

Smer je lepo opremljena, splezali pa smo jo nekje v dobrih 4 urah sestopali pa več kot 2 uri 😉

Slike v Galeriji.

Dejstva

1. Igličeva smer v Mali Rinki sredi tedna s Tadejo
2. Vreme nama lepo služi
3. Kratek dostop iz Logarske doline prek Okrešlja
4. Prijetno plezanje in družba v smeri
5. Malica na vrhu smeri in pivo na Okrešlju

Pogled na Rinke

Oporne točke

1. Po dveh začetnih raztežajih (2 x 60 metrov) je potrebno zaviti v levo. Nikar previsoko proti rumeni steni! Na sidrišču je rdeč prusik!
2. Prečnica v levo je dolga kakšnih 40 – 50 metrov, potem pa je potrebno navzgor. Nikar preveč v levo! Klinov v prvi petici je v izobilju!
3. Druga petica, vzpenjajoča prečnica proti desni, je prava poslastica. Če vpneš vse kline, in potegneš celotno dolžino vrvi, ti lahko zmanjka kompletov.
4. Zgoraj nad prečnico je temačen, moker in masten kamin. Po zajedi plezaš do zapore in nato na desno v svetlejši svet. Lahko pa plezaš desno po ploščah (V).

Fotke so v galeriji.

Pred parimi meseci je nam, avantur lačnim tečajnikom, naš klubski starešina, Aleš Cvahte, vrgel kost z napisom Mont Blanc in rokom uporabe do sredine juija. Da seveda ta kost ne bi zgubila na okusu, se nas je 8 avanturistov 14. 7. ob devetih zvečer zbralo na parkirišču na Dolgem Mostu in se skupaj z nahrbtniki, šotori in pivom zbasalo v 2 avta in se podalo na pot proti Chamonixu.

Čez dobre 10 ur, 4 hamburgerje in par trenutkov spanja kasneje smo se končno znašli na francoski strani Mont Blanc predora ter avte zapeljali na precej drago parkirišče (€16/dan), kjer smo se po balkansko, kar zraven avta, preoblekli, si nadeli težke nahrbtnike in se odpravili do spodnje postaje žičnice, ki pelje iz Chamonixa (1035 m.n.v.) na Aiguille du Midi (3842 m.n.v.). Ta te v slabe pol ure dvigne za nadmorsko višino našega troglavega nacionalnega simbola na najvišjeležečo turistično teraso v Evropi (The “roof” of Western Europe), ki nudi tak razgled, da fotoaparat kar sam od sebe slika 360° panoramo. Odprejo se pogledi na Les Drus, Aiguille Verte, Les Dorites, Les Courtes, Grandes Jorasses in še bi lahko našteval …

Dovolj turizma! Nadeli smo si čelade, dereze in v roke prijeli cepine, ter se po ozkem zasneženem grebenu spustili na 200 m nižjeležeči ledeniški plato Glacier du Tacul. Tam smo videli marsikaterega gorskega vodnika, kako na štriku sprehaja svojo stranko.

Po dobri uri hoje smo našli pravo mesto za postavitev baznega tabora. 1, 2, 3 smo postavili šotore in se podali na aklimatizacijo na ca. 100 m višji bližnji vrh z imenom Pointe Lachenal (3613 m.n.v), od kjer smo debelo uro z očmi požirali mogočne stene Mont Blanc du Tacula (4248 m.n.v) in Aiguilles du Diable (4114 m.n.v.), ki se strmo v nebo dvigujeo nad ledenikom Glacier du Géant.

Po povratku v bazni tabor smo skovali bojni plan za naslednji dan in se zabubuli v spalne vreče. Spati v treh v šotoru, ki bi bil bolj primeren za dva, na ledeniku in na taki višini je dokaj zanimivo doživetje. Pomoje vam bo to najbolj nazorno znala razložiti kaka sardina, ki je noč prebila v konzervi  na zgornji polici hladilnika. Zdaj pa si predstavljajte, da soseda od te sardine sred noči navije na veliko potrebo … zna bit kar pestro 😀

00:00. iPhone spušča neke grozne zvoke in tresljaje …. jao … Spal sem vsega skupaj 3 slabe ure … Zunaj je leden mraz … A mi je res tega treba?! Vse te stvari so mi šle po glavi. Kot zombie sem si nadel obleke, odprl zadrgo na šotorskih vratih in podplate porinil v mrzle gojzarje. Jezus, ta mraz deluje bolje kot katerakoli jutranja kava!

Akcija! Čez približno 1 uro smo v 2 navezah po 4 krenili proti severozahodnemu pobočju Mont Blanc du Tacula. Nebo je bilo jasno, a kaj ko nas je na podlagi pričakalo okoli 30 cm pršiča. Vsi smo po tihem upali, da ga ja ne bo tudi na flanki Tacula … ampak očitno bi morali upati bolj na glas, saj ga je bilo tam ponekod tudi preko 40 cm, pa še veter je začel pihati s severozahoda. Po debelih 3 h smo svoja utrujena telesa le privlekli čez 40° flanko, polno razpok in serakov (čez enega od teh smo “pomotoma” tudi splezali), na vršnji greben Mont Blanc du Tacula. Ledeno hladen severozahodnik je tu s sunki okrog 100 km/h postal res neizprosen in v iskanju zavetja smo se bržkone spustili na sedlo Col Maudit (4035 m.n.v.) med Mont Blanc du Taculom in Mont Mauditem (4465 m.n.v.). Tam smo se ob 4:45 po krajšem bojnem posvetu odločili, da v teh razmerah nima smisla nadaljevati gaženja čez Mont Maudit. Še enkrat sem se uzrl na severno pobočje Mont Maudita (kar po naše pomeni “Prekleta gora”) in se z grenkim priokusom obrnil nazaj proti sončnemu vzhodu ter začel hoditi dolgo pot nazaj proti šotorom. Na poti nazaj smo srečali še par navez in vse razen ene, so obrnile na enakem mestu, kot mi, če ne že prej.

8:00. Končno sem se usedel pred šotor. Zagledal sem se v Triangle du Tacul in si natočil skodelico najboljšega drinka ever, toplega čaja z izotonikom.

Ko smo se vsi nabrali na kupu in končno … končno pospravili šotore, nas je čakalo pa še najhuje, 200 m vzpona do postaje žičnice na Aiguille du  Midi. “Merde!”, bi rekli Francozi. Da ne bi izgubil volje do življenja, sem ves čas vzpona imel v mislih pivo, ki me je čakalo v pritljažniku … hvala Bogu sem ga čez slabi 2 uri tudi dočakal. 😀

OSTALE SLIKE

P.S: Slika 1: Jan Foraus; slika 2: Erik Samsa, slika 3: Jan Foraus, slika 4: Klemen Tušar

Aga, VI, 250m

Veter in mraz naju je odvrnil od S sten in tako sva v nedeljo zjutraj z Marjanom zakorakala proti Rušici. Splezala sva Ago (VI/V-VI), ki zagotovo spada med najlepše zajede v naših hribih. Skala je čudovita, smer logična, plezarija pa naravnost uživaška.

Seveda nisva bila edina, ki sva pred mrazom zbežala na J stran in ta dan je bilo Pod srcem kar lepo število navez, ki so plezale Kuštrasto, Lijak, Z Zajedo in verjetno še kaj.

Ker sva ob 11h že premetavala štrike za prvi spust, sva za desert splezala še sosednjo Z zajedo (V/IV), ki je Agi mimogrede nesramno ukradla ime. Tudi ta smer ni slaba, ampak plezati zajedo po Agi, je približno tako, kot bi se peljal domov s koncerta Dire Straits in v avtu vrtel Murkove največje hite. Saj tipo je slavček in vse, ampak to enostavno ni to…

Še par fotk!

V nedeljo sem si po raznih Planjavah, NŠGjih in Vežicah zaželel kaj bolj avanturističnega, alpinističnega … epskega 🙂 Pokličem še Branko, za katero sem vedel, da ne bo preveč spraševala kam greva in zakaj ravno tja in ob 5h zjutraj se iz Martuljka odpraviva Pod srce.

Od bivaka tokrat ne nadaljujeva proti Špiku, temveč se odpraviva proti bližnji sosedi, ki se prav tako bohoti z strmo in visoko steno, žal pa tudi z bistveno slabšo skalo.

Pod steno je še nekaj snega, ki pa ne predstavlja večjih težav z vstopom. Na vstopu se še dogovoriva, da bom smer plezal v vodstvu, Branka pa, da bo hitro pobirala komplete in res je šla čez smer kot raketa. Kapa dol!

Po prvem cugu zadovoljno ugotavljava o nadpričakovani opremljenosti ter niti ne tako slabi skali. Dve ugotovitvi, ki sva jih do vrha korenito spremenila. Večina štantov je sicer opremljena, vmesnega varovanja je pa v “lažjih”, a izjemno krušljivih delih zelo malo. Tudi možnosti za nameščanje so, zaradi narave skale precej slabe. Omenil bi še petico v platah, ki ima zelo težek detajl (po moji in oceni predhodnikov kar dobra VI) in pa zadnjo petico v strmem, rumenem, povsem razbitem stebru. Tu je treba povsem odklopit glavo, tiščati skalo v steno in upati na najboljše.

Kljub temu, da je plezanje potekalo tekoče in brez večjih zapletov, sva v kamnolomu preživela cel dan in se čudila nad Miheličevo časovnico.

Slabi skali navkljub, ali pa ravno zaradi nje, preplezana smer v Frdamanih policah prinaša precejšnje zadoščenje in jo velja uvrstiti na seznam želja, vseeno pa stena zahteva mirne živce in koncentracijo pri plezanju od vstopa do vrha.

Fotke!

Po mešanih občutkih, ki jih je na meni nepričakovano pustila Zupanova smer v Koglu pred štirinajstimi dnevi, je spet čas za kakšno prijaznejšo smer zmernih težavnosti, kakor Jubilejno smer v Dolgem hrbtu opiše Mihelič v Slovenskih stenah .

Andrej Škafar (AAO) je bil takoj za to, da se skupaj naveževa na vrv in splezava to klasiko, ki je delo treh mojstrov Franca Ekarja, Braneta Jakliča in Tomaža Jamnika iz leta 1967.

Pogled proti ostenju Dolgega hrbta iz Kranjske koče na ledinah je veličasten. Zmoti me samo precejšnje število navez, ki hitijo pod steno. Skeptično pogledam Andreja in predlagam, da se raje odpraviva v športno opremljeno Novo centralno smer v Veliki Babi. Noče me slišati!

Dostopiva pod smer in se naveževa nekje na sredini plošč prvega raztežaja leve varjante. Pred nama je ena naveza. Ko začnem s plezanjem, se glava uskladi z gibanjem telesa in plezanje postane pravi užitek. Sledi lepo in ne pretežko plezanje v suhi skali. Končno spet uživam! Smer vseskozi sledi zajedi ali pa pleza po ploščah levo, tam kjer previs onemogoči napredovanje. Vmes rešim še telefon, ki iz nenada prileti v sosednji graben, in ga kasneje vrnem hvaležni navezi pred nama. Kmalu se pojaviva pred prečnico v desno, ki je epično opremljena s številnimi klini. Če potegneš celoteno prečnico v enem kosu, priporočam vpenjanje vsakega drugega klina, sicer ti bo zmanjkalo sistemov. Znamenita prečnica v je zadnji težek raztežaj smeri. Pa vendar smeri tu še ni konec. Do vrha stene je še 200 metrov plezanja po skrotju, ki je lahko še kako zanimivo. Sploh če te zagrnejo meglice in rahel dež. Tako plezava nekaj metrov preveč v desno in iz smeri naju pospremi krušljiva rdeča preproga. Izplezava točno na vrh Dolgega hrbta, k vpisni knjigi, kjer se spet pokaže sonce.

Sledi samo še formalnost dneva. Dolg sestop proti Češki koči, in naprej v dolino, ter večerja pri Andrejevih. Hvala!

Fotografije so v galeriji.

Dostop: https://www.strava.com/activities/635649463

V petek po službi sva z Menotom odhitela na Vršič, kjer sva v steni NŠG splezala smer Grande finale, 250m, VI+/V.

Glede na to, da je smer stara šele 5 let, je očitno dobila že kar lepo število ponovitev, saj sva pričakovala, da bo precej slabše opremljena kot je dejansko bila. Zabijala nisva, kak metulj pa vseeno pride prav.

Skala niha od dobre do malo slabše, v celoti gledano pa je smer lepa, logična in plezljiva.

Popoldne je bilo torej super izkoriščeno, zadovoljstvo pa popolno, ko se je uscalo malo po tem, ko sva se usedla v avto. Spet!

Prvo pivo na pumpi v Kranjski gori in drugo na Jesenicah (3 minute pret deveto!), sta bila le še češnjica na sladki petkovi totici.

dobro pleza, dobro gre.

Z Anžetom iz AO Kranj sva včeraj vriskala v Direktni v Štajerski Rinki. Že od spodaj sva si ogledala smer, zato z orientacijo nisva imela težav. Smer je res dobro nabita in skala kompaktna. Mislim, da je smer v resnici čarobna… kadar rabiš šalco, se ti prikaže, kadar bi rad vpel se ti prikaže klin. Detajl smeri je luftig prečka, kjer tiščiš rit v dolino, grabiš pa take šalce, da sem od veselja skoraj zaploskala 🙂
Izstopila sva levo po gredi, kjer sva se za en raztežaj še navezala potem pa odvriskala v dolino.