oz. uradno Super Randonnee Slovenia je eden od obveznih brevetov, ki ga je potrebno prekolesariti za priznanje Randonneur 10.000 (nekako tako, kot da bi ti samooklicana avtoriteta dala diplomo, če bi 100+ najlepših po Miheliču preplezal v par letih, ti bi brusil prste, oni pa v pisarni za(je)bavali čez dokazila o vzponih). Posebnost E600 je, da je potrebno na 600 km predihati najmanj 10.000 v.m. Baje da je najtežji od brevetov, ampak to je stvar okoliščin kot so vreme, okvare, psiho-fizična pripravljenost in predvsem ŽELJE. Jaz osebno sem še na vsakem 200 km brevetu bolj trpel kot na E600, takrat sem se pač hotel dokazati s hitrostjo, neprimerno takratni pripravljenosti.

Uradno me čaka 601,6 km, 10.584 v.m in 16 prelazov različnih težavnosti, časa imam 51 ur.

Na štartu, svež kot francoska štruca

Takole: konec aprila si zlomim roko, maja zabušavam, v juniju 8x na kolo, potem pa 28.jun. ob 2:00 štart iz Ljubljane. Rana ura, slovenskih fantov grob, je določena, ker želim strmoglaviti z Vršiča v Trento še v času dnevne svetlobe. Z rano uro dobim tudi zanimiv vpogled v naravo: tri odrasle divje svinje tik ob cesti na koncu Sostra, kakšen meter se peljem od njih; tudi v Idrskem jih opazim na koncu vasi – svetlobno opremljen kolesar je ponoči skoraj bolj varen kot podnevi, če voznik ni nabrglan se mu/mi bo izognil, nezanemarljivo nevarnost pa predstavlja divjad, ki lahko kadarkoli skoči pred bicikl …

Želja kot libido pri 15-letniku, NIČ ME NE USTAVI … razen megle. U p.m., ko se dvignem iz LJ na prvi prelaz Pance (dolžina 3,7 km, višinska razlika 164 m, povprečni naklon 4,4 %), mislim da sem izven, pa je v Grosuplju taka megla, da ne vem ali že ne dežuje. Zajaham belo črto na sredini ceste, pa gre … dokler pred Zdensko vasjo ta ne izgine, posledično se hitrost zmanjša na 15/uro. Megla v kombinaciji z nočjo in baterijo naredi pred kolesarjem auro, počutim se kot brezmadežni svetnik 1. klase.

Narod naš dokaze hrani – 1. kontrolna točka

Beri dalje »

Ker sem mahnjen na štiritisočake, sem se v četrtek, 23. 6., z AO Kranj podal na še eno avanturo v Vališke Alpe.

S Kranja smo štartali kot predvideno ob 23:00 in se z avtobusom odpeljali v Švico. Tam smo se malo zgubljali po Mattertalu, dokler nismo našli majhne vasice z imenom Randa. Medtem, ko se je šofer pošteno matral parkirati ogromen avtobus, so nam gorjanom oči strmele v vzhodno pobočje mogočnega Weisshorna, čigar seraki so nenehno bobneli čez steno.

Nadeli smo si gojzarje in težke nahrbtnike in začeli hoditi navkreber do koče. Po dobrih 2h hoda se je na jugu izza Zinalrothorna le prikazal vrh Matterhorna, ki smo ga pred dobrim mesecem obsedeno fotografirali z italijanske strani. Še ene 2h smo se cmarili na soncu, dokler nismo na razbitih kosih gnajsa zagledali koče Domhütte (2940 mnv).

Razgled s koče je res nebeški, vendar so nas, žejne piva, švicarske cene pijače kaj kmalu prizemljile nazaj na tla. 6,50 CFH za piksno piva … pa niti 5% alkohola … pffff … sam smo ga vseeno pili 😀 😀

Med čakanjem na večerjo sem spregovoril par besed z očetom oskrbnika, ki me je vprašal, s kje smo. Ko sem mu povedal, da smo Slovenci, me je začuden vprašal, če nimamo doma hribov, da hodimo tako daleč se mučit nosit težke nahrbtnike v klanc. Ko sem mu razložil, da se pri nas hribi končajo, kjer se pri njih začnejo, mi je hudomušno namignil, da jih moramo napihniti. Švicarji … Medtem je ‘vodja puta’, Miha Marenče, skoval plan za vzpon na Dom naslednji dan.

Padla je komanda: ob 2:00 zajtrk, ob 3:00 marš. In smo šli spat.

Zjutraj nas je po ‘nočnem prigrizku’ presenetil veter, nato dež in na koncu še strele. Nevihta.

Plan B. “Danes naredimo tečaj. Druščina, se vidmo ob sedmih!”, je rekel Marenče in nas s polnimi trebuhi kruha, brusnične marmelade in instant kave poslal nazaj spat na pograde.

7:00. Ponovi vajo, a tokrat brez kruha in marmelade. 10 nas je šlo skupaj s štriki in inštruktorji opravljat ledeniški tečaj na ledenik Festigletscher, ostali pa so se povzpeli na bližnji tritisočak Hohgwächte, 3740 mnv. Po koncu tečaja so inštruktorji na istem mestu zakopali 5 štrikov in zaklad označili s sondo, kar nam je naslednji dan prišparalo še kako potrebnih kalorij. Kaj hitro smo se z ledenika pobrali v kočo, saj nam vreme v soboto ni bilo usojeno.

15 min pred prihodom v kočo me je pošteno stuširalo. Jeba … kje do naslednjega dne posušiti vse premočene cunje in opremo, ko pa v tej celi prenovljeni koči ni nobenega grelnega telesa. Švicarji … K sreči se je kmalu zjasnilo in začelo pihati, tako da sem oz. smo mokre cunje razobesili po ograji pred kočo.

Po večerji smo se posvetovali z oskrbnikom koče, lokalnim gorskim vodnikom, ki je nam ‘Yugovičem’ v danih razmerah dal dobesedno 0% šans, da zlezemo na vrh Doma. “Pa poglejte, kakšne so temperature. Sneg je še čisto zimski. Letos ga še ni bilo junaka, ki bi stal na vrhu.” Nekako tak bi bil prevod njegovega podcenjevanja. Oh, še kako se je zmotil … Sicer ne o snegu, ta je bil res grozen.

V nedeljo smo se zbudili pol ure prej, torej ob 1:30 in bili do 2:30 polni kruha, marmelade, pomarančnega soka, instant kave in mleka, pripravljeni za vzpon na Dom. Ocvirkov v Švici ne poznajo. 😛

Stopinje, ki smo jih prejšnji dan naredili po ledeniku, so nas, do mesta zakopanih štrikov, pohitrile za dobrih 15 min. Ko sem se še na pol matast ozrl v nebo sem videl zvezde in crkajočo luno. Glej ga ti zlomka, sej nam zna še ratat! Kranjski ‘stroji’ so nato do zore gazili naprej vse do stene pod Festijochom, 3723 mnv. 3 najbolj izkušeni alpinisti so se lotili plezat teh 120 m mešanega terena in kaj kmalu ugotovili, da je to za nas ostale pretežko. Nekaj jih je na tem mestu obupalo, drugi pa smo ubrali najbolj smiselno pot: kakšnih 250 m naravnost gor po približno 55° zahodni flanki do nadmorske višine 4000 m, kjer se začne znameniti domov severozahodni greben z imenom Festigrat. Razgled je bil fenomenalen. Na hitro smo spili par požirkov čaja, vase stlačili, kolikor je želodec dovolil in z vztrajnim korakom šli vrhu naproti. (Ves ta čas se mi je, nevem zakaj, po glavi rolal komad ‘Jolene’ ameriške country pevke Dolly Parton.)

Čez kakšnih 100 višincev je nekaterim konkretno ponagajala višina in par bolj izkušenih kranjčanov jih je požrtvovalno in brez pomislekov varno odpeljalo nazaj do koče. Kapo dol!!!! Bravo fantje!!!!

Komur pa je ostalo še par atomov energije, mu je bil čez debeeeeeeelo uro ves trud poplačan.

Med 9:00 in 10:00 se nas je preostalih 15 od 35 povzpelo na 4545 mnv. Vrh! Kakšen razgled, kakšen feeling. WAW!

Klasičen sestop sicer poteka po normalki čez severno pobočje, vendar smo se, zaradi objektivnih nevarnosti v teh razmerah, odločili za sestop po Festigratu (tudi to nam je oskrbnik močno odsvetoval). Čez najbolj težaven del, poledenel skok težavnosti II+, so fanjte napeljali vrv za abseil. Razen tega, je sestop do koče je potekal brez večjih problemov.

Po začudenju vseh, je postala skorja zahodne flanke, zaradi višje temperature ozračja, pri sestopu trša in nam s tem precej olajšala sestop čez tistih 250 m 55° snežišča. Ledenik pa je postal okrog poldneva precej odjužen in se je konkretno udiral pod nogami, vendar ni nobenega od nas požrl.

Ko smo prišli do koče, je oskrbnik pojedel svoje besede in vsakemu od nas dal roko in čestital za uspešen vzpon v teh razmerah. Enako so nam čestitali tudi njegova žena, oče in kuharica. Na koncu so nas pogostili še z domačim višnjevcem (vsaj tko je pisalo na nalepki), ki je imel bolj okus po razkužilu, kot po višnjah.

Vsak smo spili eno pivo, pojedli preostanek hrane, spakirali svoje stvari in okrog 15:00 zapustili kočo in se napotili na doooooooolgo pot v Rando (1406 mnv).

Matematika: 4545 – 1406 = 3139 mnv. Toliko višincev sestopa v 1 dnevu … naslednji dan pa ob 8:00 na šiht. Jeba … Ampak je blo vredno vsake kapljice švica … v Švici.

P.S.: Fotografiji št. 2 in 4: Marko Šink; fotografija št 3: Bine Žaloher; fotografija št. 5: Staša Destovnik (pot sem vrisal sam).

Ta vikend smo na Korošici izpeljali plezalni tabor. Glede na to, da smo se za tabor dogovorili večer pred odhodom, je bila udeležba nekoliko skromnejša, vseeno pa smo (popoldanskim nevihtam v brk) v okoliških stenah splezali kar nekaj lepih smeri.

Med petkom in nedeljo smo v stenah Vežice, Vršičev in Lučkega Dedca plezali: Maja, Marjan, Tedi, Tonček, Jan, Erik, Jaka, Maruša in gostujoči član, zet od Majine mame iz sestričninega drugega zakona po očetovi liniji Miha (AO Idrija).

Imeli smo se super, par slik sem dodal v galerijo, ostale pa vabim, da jih dodajo sami.

 

Za vikend sem se pridružila puncam na taboru 505 na Vršiču. Z Uršo z Rašice sva že v petek pofirbcali kakšne so razmere v steni… tokrat samo peš, ker je še kar deževalo. Pa nismo vrgle puške v koruzo, zvečer smo se razdelile po navezah in si izbrale smeri. Z Uršo sva se zbudili v krasno sobotno jutro ravno pred sončnim vzhodom. Obe matasti sva nadeli nahrbtnika in zagrizli v klanec. Pot proti Slemenovi špici je zopet postregla s čudovitimi razgledi, ko sva prišli okrog ovinka, pa… na PPju pod Veliko Mojstrovko je še veliko snežišče, ki sega vse do vstopa v Debelakovo. In čuti se, da tja nikdar ne posije sonce, saj je kot bi stopil v hladilnik. Odločili sva se, da ta stena še počaka in se vrnili proti Smeri po zajedah. Plezarija je krasna, popestrile so jo povsem mokre in mastne zajede. Ves čas mi je hodil po glavi tisti znak… Caution, slippery when wet! Vreme je zdržalo in ko sva si na na vrhu segli v roke, sva se odločili še za hiter posladek in splezali še Steber ob Kamenkovem kaminu. Potem sva se zadovoljni pridružili puncam v Erjavčevi koči na zasluženega Kozla.

V soboto sva z Menotom splezala Zupanovo v Koglu. Vsi raztežaji razen prečke so bili povsem mokri, sploh prvi kamin je imel več vode kot Rinka pomladi. Vseeno sva smer podelala tekoče in brez zapletov. V Koglu sta ta dan plezala tudi naš Šiška in Andrej (AAO).

Ker sva bila zgodaj zunaj, sva se odločila turo podaljšati in si po plezalnem zaželela še kondicijski trening. Vreme se je že začelo obračati, zato sva vstopila v J raz Skute. Spodnji in zgornji del sva plezala nenavezana, v srednjem delu pa sva najprej dočakala močno ohladitev, ki je prišla skupaj z oblakom, meglo in vetrom, kasneje pa še krajši naliv sodre. Vsekakor popestritev smeri.

Sestopila sva preko Štruce, po snežiščih mimo bivaka pod Dolgimi stenami, na Cojzovo kočo in tako zaokrožila dolgo in lepo turo.

Več fotografij v galeriji!

 

V soboto sva z Menotom navkljub slabi napovedi, ali pa prav zaradi nje, zarinila v Staničev vrh. Dan je bil popoln, črni oblaki so se vozili mimo, midva pa sva zlezla dve lepi smerci: Zatišje 120m VII/V+ in Epilog 130m VI+. Čeprav oba lačna daljših smeri in večjih sten, sva dnevu vseeno ukradla maksimum. Češnja na tortici pa je bila ploha, ki se je usula malo za tem, ko sva se usedla v avto in odpeljala proti domu. Neprecenljivo!

Par fotk!

V nedeljo smo se Vertikalovci ponovno odpravili v Severno steno Triglava. Jaka je predlagal, da pelje tečajnike v Slovensko smer. Nič kaj boljšega, kot priložnost za znamenito smer v “Steni”, na katero smo vsi čakali.

V dolini Vrata se dan začenja počasi in tiho, le naša ekipa se z nahrbtniki na ramenih vzpenja do stene. Še s čelkami na glavi smo štirje tečajniki in trije alpinisti v zgodnjih jutranjih urah začeli z vzponom.

Do macesnov se je odvijalo vse kot predvideno. Glavni skoki so bili lepo zaliti in tako se je izkazalo tudi višje v smeri. Nekaj kopnega plezanja v skali in prečenje snežišča pod Belimi platmi so razvedrili naš vzpon. Temperatura je bila ves čas dokaj visoka – toliko, da smo napredovali le v kratkih rokavih. Spet smo prišli do snežišča. Bučarjeve stene so bile odkrite in prav zraven je žuborela voda, ki v majhnem slapu teče po steni. Še nekaj kamnitih skokov v grapi. Mimo Zlatorogovih polic smo se vzpenjali po dolgem snežišču. Pred oknom pa je vodja zavil v levo in po originalnem izstopu vse do grebena.

Medtem, ko so se na zahodu nabirali nevihtni oblaki, smo na vrhu smeri na soncu izvedli obvezno fotografiranje in se napotili proti naši sestopni poti. Pot čez Prag je na vrhu lepo zalita, tam kjer so nameščene jeklenice pa je pot kopna.

Na toplejšem zraku smo si oddahnili in pri potoku uživali še malo sonca.

 

še nekaj fotografij

“Jan, zbudi se…poglej ven, Matterhorn!”

V tem se je avtobus pripeljal na parkirišče v Cervinio ko je jutranja zora prebudila gore v jasnem dnevu, brez oblačka na nebu. Težke nahrbtnike smo dvignili na rame in se počasi odpravili skozi vas, ki je še spala. Prav kmalu smo bili na koči “Guide del Cervino” na 3.480 mnv, naša postojanka za naslednje dni.

Prejšnji konec tedna se nas je skupinica Vertikalovcev pridružila Tam-ovcem iz Maribora za ledeniški tečaj in vzpon na Breithorn. Ker so se obetale boljše razmere za soboto smo se odločili, da se bomo odpravili do koče in takoj na bližnji vrh Breithorna.

Pot se najprej vije čez urejena smučišča na Švicarski strani. Iz Plateau Rosa’ na Klein Matterhorn je za dobrih 40 minut hoje. Šele tu, na 3.888 m, smo se navezali in podali čez ledenik.

Odlične razmere v toplem soncu in dobro zalitimi ledeniškimi razpokami so omogočile prijeten in varen dostop do vznožja gore. Celo pot smo si želeli smuči, da bi nam šlo hitreje in z užitkom, vendar hoja je vseeno potekala gladko, ko smo stali v koloni te velike skupine. Vertikalovo navezo je vodil naš klubski inštruktor Marjan Kozole, ki z nasmeškom in resnim pristopom, kot se spodobi v takih primerih, nas je pripeljel do vrha na 4.164 mnv. Zahodni vrh Breithorna je tudi najvišji te grebenaste razčlembe, zato se je tu pogled odprl v vse smeri. Proti zahodu prevladuje bližnji Matterhorn z značilnimi strmimi pobočji. Pogled pa sega daleč na okrog, v vse smeri: Mont Blanc, Liskamm, Weisshorn, Dom in Allalinhorn, ki smo ga obiskali nazadnje letos v marcu. Kot vedno je za fotografiranje in užitek na vrhu premalo časa vendar smo odnesli lepe spomine.

Sestop je potekel brez nepredvidenih situacij vse do koče. Tu smo se sestali na sončni terasi koče in počakali še na sončni zahod. Ob večerni ohladitvi se je dvignil tudi hladni veter, ki je s sunki do 60 km/h (ocenjena vrednost) ustvaril manj prijetno okolje. V trenutku, ko se je naslednje jutri veter umiril smo se odpravili na gondolo in se spustili v dolino.

Breithorn uvrščamo med klasike štiritisočakov. Enako turo pa se večkrat priporoča za aklimatizacijo pred zahtevnejšim podvigom na Matterhorn. Za tak vzpon nam eni pravijo “turisti” vendar nam je všeč : )

Med prvomajskimi prazniki smo se trije Vertikalci (Robi, Petra in Jaka) ter dva člana AO Idrija (Miha in Valter) podali na Zahod. Plan je bil prvi dan na kočo pod Gran Paradisom, drugi dan na vrh, smučati v dolino, prespati v Chamonixu, tretji dan na Grands Mulets, četrti pa Mont Blanc in smuka nazaj.

Za Gran Paradiso smo ujeli zadnji vlak in za las prehiteli fronto, zalomilo pa se je tretji dan, ko je nad Chamom zapadlo skoraj meter snega. Vseeno smo se z gondolo zapeljali na srednjo postajo (Plan d’Aiguille) in preživeli nepozaben dan na snegu.

Odličen izlet v top družbi!

Evo ferajnovci,
da vas zbudim iz zimskega spanja (in smučanja). Včeraj smo na ferajnu modrovali kam med prvomajskimi. In pazi to, danes sem zvedel, da je občina Medvode (tam je AKV uradno “doma”) pobratena z Municipale Arco, po domače z občino, ki je idealna kot izhodišče za frikarijo ali pa alpsko dejavnost – je včeraj že Tedi vse razložil!
In ker smo pobrateni, imata obe strani možnost dati drugi za bagatelo na voljo apartma. Kot se razumel, je prostora za 4 ljudi (ampak mi se bomo po balkanski navadi še švercal, kajne!). Zatorej mi prosim javite, če ste sploh (vi smukači) zainteresirani, da rezerviram apartma in da se nam ne bo kdo urinil.
Matjaž