Po sobotnem plezanju smo se Matevž, Erik in jaz dogovorili, da gremo danes v severno steno Storžiča. Z istim namenom se nam je pridružil tudi David Jereb. Za podvig smo izbrali klasiko zimskih vzponov, Kramarjevo smer. Razmere so preprosto rečeno idealne. Grapa je lepo zalita, skalni skoki pa so prekriti s trdim ledom.

Ker je včeraj že Aleš opravil ta vzpon, smo približno vedeli kaj nas čaka. 🙂 Dva stroja, čelada in dereze… gremo! Vendar ne prezgodaj, nikamor se nam ne mudi. In tako se je zgodilo, da se je tekom jutra redka oblačnost iz višine umaknila. Kapo in rokavice so na vrhu nadomestila sončna očala. Z nasmejanimi obazi smo si vzeli čas za malico, fotografiranje in užitek na soncu. 🙂

Sestop smo opravili po petem žrelu in tako v stilu s klasičnim vzponom tudi sestopili po klasični smeri poti Lomu.

Naj omenim, da je pod vrhom nastala opast, zato smer zavije levo, le nekaj metrov od zaledenelega križa.

Danes z Lukatom čez Teranovo, razmere odlične, razen v prečki, kjer je nepredelam sneg vendar nič drastičnega.

Za nama je bila samo ena naveza, tako da sva imela mir, edino Luka je dobil vse dobre raztežaje, to me malo jezi 🙂

Dragi Vertikalci, letos bomo imeli nove majčke!

Dobili smo vzorce, ki jih lahko pridete pomeriti ta četrtek na ferajn, da bodo res tipi-topi napete čez težko prigarana široka ramena. In da slučajno ne bo mahedralo okrog trebuha… Tudi naročila bom začela pobirati v četrtek.

Se vid’mo 🙂

Ta vikend sva z Lukatom pohajkovala nad Ljubeljem. Začela sva v soboto, ko sva šla čez Suho Ruševje v Osrednjo grapo v Vrtači. Razmere zelo dobre, mi je bilo potem žal, da sem se sprpil in sem šel peš gor in dol.

Tukaj je treba omeniti še, da je Luka prvič po osnovni šoli smučal, tako da sem po okoli 10 padcih (tudi na ravnem) nehal šteti 🙂  Sem se pa zabaval, ko je vse, razen snega letel od njega 🙂

Osrednja grapa v Vrtači

Danes zjutraj je Luka šel še posolirati Rožičevo grapo (mene je včeraj zvečer začelo nekaj kuhati). Ko sem to slišal, me je ego popolnoma pozdravil, in sem popoldne skočil spet nad Zelenico in čez isto grapo 🙂 . Detajl na začetku smeri je kar siten, sploh s smučmi na hrbtu, pa led je že kar v slabem stanju.

Smučal sem čez Centralno grapo, in v takem stanju kot je, upam da nikoli več – očitno je v teh dveh dneh 5000 ljudi gazilo gor in dol.

Začetni skok Rožičeve grape

GALERIJA

V soboto 12. marca smo se Jan, Erik, Klemen in Tomi odpravili v Švico na štiritisočak. Ker je bila za nekatere to prva izkušnja, smo se odločili za bolj enostaven vrh in izbrali Allalinhorn. V zimskem času je primerna le normalna smer po severnem pobočju, na katero smo se podali s krpljami in smučmi. Pod jasnim nebom in žarki toplega sonca smo se aklimatizirali na višini cca 3.500 m. Pot se začne na urejenem smučišču in se nato nadaljuje s prečenjem proti desni mimo visokih serakov in ledeniških pok. Kot najbolj izkušen je vzpon vodil Tomi. Na višini cca 3.800 m, ko smo dosegli sedlo, se je pogled odprl proti jugu in zahodu. Naenkrat se pred nami pojavi Matterhorn; v daljavi pa še Mont Blanc in drugi prepoznavni vrhovi Alp.

Sipek sneg na višini nas je prisilil, da smo smuči zmanjali z derezami, ki so bile nujne za dostop do grebena preko zaledenele prečke med skalovjem in zadnjih 30 višinskih metrov. Ozki greben se zaključi s kamnitimi špicami na katerih je postavljen križ na višini 4.027 m.

Po obveznem 🙂 fotografiranju in čestitkam smo v soncu sestopili do doline proti Saas feeju. Erik in jaz sva izkoristila priložnost, da sva posmučala po svežem snegu ob normalki.

vzpon

prečenje

pogled proti cilju

greben

na vrhu

razgled z vrha

Danes sva z Tončkom preplezala Meniskusov žleb. Tradicionalno sva si pristop (cesta je zaprta od drugega ovinka dalje) podaljšala še za kaki dve uri, ker sva šla pogledat še slapove pod Prisojnikom. In če bi slučajno kak slap bil narejen, sva seveda imela še vso opremo s sabo. No teoretično je desni slap narejen v celoti, ampak tanka sveča naju je odvrnila od vzpona, tukaj je potrebno najdi kakega psihopata, da bi napeljal …. Samo? Jaka? 🙂

Sledil je rezervni načrt, Meniskusov žleb, ki je pa tako dobro narejen, da je bilo že kar brezveze ;). Večinoma sva se vzpenjala po zbiti plazovini, na parih mestih se je malo ugrezalo, ampak nič drastičnega. Snega je pa neverjetno veliko.

GALERIJA

V tej čudni zimi je treba iti kdaj z glavo skozi zid, in tako smo v soboto šli Jaka, Luka in Andraž pogledat na Kamniško sedlo, kjer je začelo snežiti in je pihal svinjsko mrzel veter. Vseeno smo šli pogledati še razmere pod Brano, in potem v grapo in se tako znašli na drugem štantu stebra Brane, kjer smo si rekli klinc gremo poiskusiti:)

Razmere v stebru so bile presenetljivo dobre, glavni problem je bila skoraj nična vidljivost. Brez drytooling-a seveda ni šlo. Stolp smo obvozili po lušni prečki v levo, ki se je izkazala za verjetno še težjo varianto (štant v prečki je bil še posebej prijeten). Oba detajla v zadnjem raztežaju sta bila kar sitna, posebej 3m plezanje navzdol iz zglajenega balvana. Vse raztežaje je napeljal Jaka.

Na vrhu smo doživeli totalni “whiteout” in orkanski veter s snegom, nekako smo našli prehode do sedla, nato pa še pol ure iskali kočo in pot navzdol. Vmes je zapadlo do 20cm novega snega. Prvo resno pavzo smo imeli na Pastircih.

Na vožnji domov smo srečali še lovce iz Italije (!?), ki so se ravnokar parkirali kar sredi ceste (?!). Kaj bi bilo, če bi prišli 5 minut kasneje, noben ne ve.

GALERIJA

Kot se za konec tedna spodobi, smo se tudi tokrat podali v hribe in speljali zimski tečaj.

Optimistično smo štartali s polno opremo, saj smo optimistično računali, da bo spluženo vsaj do koče pri gozdu. Izkazalo se je, da ni tako. Pot smo s 30 kg nahrbtniki prekorakali v lepem vremenu vse do koče na 1380 mnv.

V sklopu tečaja smo najprej spoznavali sneg in osvajali lavinsko tehniko. Sončno vreme je pripomoralo k dobremu počutju saj nas ni preveč zeblo. S praktičnimi vajami smo naštudirali snežne plasti in jih preizkusili z različnimi tehnikami. Iskanje ponesrečenca v plazu pa je vedno koristno “vežbati”.

Zvečer sta se najbolj spodobili topli obrok pri Tonki in vesela družba ob peči. Zato smo si naslednje jutro privoščili še drugi del tečaja nekoliko višje. Marjanu se je zdelo dobro, da smo lahko v živo videli več plazov iz bližnjih gora. Vse pripomore k nabiranju izkušenj 🙂

Na sporedu sta bila spust po vrvi in gibanje naveze, kjer smo poleg premostitve visokih snežnih sokov 🙂 se ukvarjali tudi s padanjem snega in simulacije zimskih razmer. V sklopu tečaja pridobijo lopate še dodatne funkcje, kot naprimer obmetavanje tečajnikov.

Da ne bi konca tedna zamoril dež v nižini, smo se klubsko odpravili na zimsko turo.

Pod vodstvom izkušenega alpinista Aleša Cvahteta smo mimo koče na Kofcah podali čez greben na Kofce goro. Velja pripomniti, da je bila koča ob našem prihodu še zaprta, zato smo vsi zaželeli oskrbniku “dobro jutro” 🙂

S koče proti grebenu je najprej vodila gaz, od križa pa smo se sami prebijali po globokem snegu, vse do vrha gore. Priložnost smo seveda izkoristili, da smo vadili kako se pravilno dela gaz. Izmenično smo se zamenjali v vodstvu kolone in osvojili vrh.

Na vrhu smo imeli izjemno dober razgled na meglo. Temperatura je bila prijetno sveža, zahvala gre tudi vetru in sneženju 🙂

Ob povratku v kočo smo eni prvič uživali v znamenitih “Kofce” štrukljih in piškotih, ki jih je spekel sam vodja šole A.I. Marjan Kozole. Sledilo je predavanje o plazovih in praktični prikaz lavinske tehnike.

Veselimo se prihajajočega dvodnevnega zimskega tečaja.

Pišeta: Jan in Erik

Po dolgem času že spet kondicijska. S Samotom sva v soboto odšla proti Grintovcu in preplezala Grapo čez jame, sestopila pa čez Dolge stene.

V grapi so bile razmere vprašljive, pa ne zaradi skalnega skoka ampak zaradi klože. Pri sestopu (Dolge stene) pa so naju razmere pozitivno presenetile. Ker sva bila zelo dehidrirana sva se ustavila še pri Jurju in se ponovno hidrirala .
Še vprašanje za širšo množico, od kje ime Grintovec ? Nekje sem prebral, da zaradi vrste trave na strehi, ki pa se imenuje Grinta?