Ko nam je vreme prestreglo plane za Gran Paradiso smo se znašli v stiski kam naj se podamo ta konec tedna. Napoved je bila jasna in odpravili smo se na Kokrško sedlo s ciljem, da nekaj preplezamo na Kalškem grebenu.

Odločitev je padla za “grapo” v Kalški gori, skalna smer Najlon kratka IV/III. V smer smo se podali v dveh navezah. Sicer smo uživali v mešanem plezanju v relativno dobrih razmerah. Dobili smo skalo, prekrito z nekaj ledu in snega. V smeri smo napredovali razmeroma počasi in poskrbeli za varnost med vzponom. Po 145 m smo prešli iz sence na sončni greben Kalške gore.

Doživeli smo enkraten razgled na Slovenijo in se podali na “epski” sestop z gore. Po zaledenelem pobočju smo opravili dvoje abseil spustov in varno sestopili po zasneženi prečki do Cojzove koče. Zadovoljni smo si skuhali čaj, se ponovno nahranili in sestopili.

Plezali smo 4 vertikalci, Tomi, Erik, Klemen in Jan

http://www.plezanje.net/climbing/db/showRoute.asp?route=24427

Pravkar so se jutrnji sončni žarki pokazali iznad kriških podov, ko smo prispeli do slapa v Krnici.

Štirje letošnji zagreti tečajniki smo se udeležili tečaja lednega plezanja v vodstvu Marjana in Tadeja. Po prikazu tehnike plezanja, vrtanja lednih vijakov, sidrišč in abalaka smo se vsi podali na plezanje prvega raztežaja levega slapa. Nekoliko nerodni z zimskimi rokavicami smo postvljali sidrišča in se spuščali po enojnem vijaku. Na zadnje pa smo se preizkusili še v plezanju brez cepinov in sami sebi dokazali, da dereze kar držijo 🙂

V soboto sva šla z Majo pod Prisojnik od blizu pogledat stanje slapov. Splezala sva Slap pod Hudičevim žlebom, ki je solidno narejen, pod Levim pa sva obrnila. Že tako svečkast slap se je v popoldanskih urah ob +3 stopinjah še dodatno topil in nisva želela vlagati Jollyja že med prvo ledno turo sezone. Centarlnemu manjka še kar precej, zavesa 2. cuga je še nekaj metrov nad tlemi, Desni pa je še v bistveno slabšem stanju. Ta dan je za nama plezalo še nekaj navez, vse v istem slapu. Slike v Galeriji.

Po eni uri čakanja na prvem štantu Teranove, štirimi navezami pred nama in še tremi na vstopu, sva z Lukatom zgubila vso voljo, odabzajlala dol in šla v Sinji slap, kjer sva, neverjetno, bila sama.

Graben spodaj je požlejen in dokaj siten, strmi raztežaji pa so zelo dobro narejeni, razen zavese čez katero teže hudournik. Vmesni položni deli so nama bili najbolj zoprni, led kot beton tako da sva se morala plaziti po tleh. Izstop je tudi dokaj ogaben, neka trohnoba pa led, pa vse razpada.

Ampak bolje kot gužvanje na štantih v Teranovi 🙂

Galerija

Danes se je končno zgodil dan, da je tudi Meno poslal vse skupaj v 3pm, si vzel dopust, in se pridružil tistim 99% folka, ki odmarajo in gre zato vse v k. In sva preplezala Drugi slap v Krnici.

Prvi raztežaj je najbolj problematičen s steklenim ledom, ostalo postreže z vsem možnim: talarji, putr, plundra, potočki. Zavesa je tudi poglavje zase – krhek svečkast led, cepinov se ne da zabijati ker se vse takoj podre, tako da je bil tam bolj drytooling.

Po treh raztežajih se nama je vrv spremenila v zajlo, kar je vse skupaj še bolj popestrilo. Posebej sva uživala v 2 urnem spustu po tej jeklenici in njeni neverjetni tendenci, da se zamrznjena še bolj vztrajno zapleta kot če je suha 🙂

Galerija

V nedeljo sva z Lukatom (+ še okoli 10 navez:) ) preplezala Butinarjevo grapo. Spodaj in zgoraj stiropor, pri skoku pa zelo neugodna skorja, ki ni zdržala teže. Tam sva obrnila nazaj, in nadaljevala po levem žlebu, kjer se je po zamrzjnenih travah dalo lepo preplezati do vrha.

Do torka, 19.1., oddajte vzpone predsedniku na mail:  jakakrizanic@hotmail.com. Poleg tega, da je to potrebno zaradi registracije kluba, se vam to letos še posebno splača… najboljši vzponi bodo nagrajeni, kdor pa jih ne bo oddal, bo dal na žurki za rundo. 

Odpiramo natečaj za najboljši motiv za nove klubske majčke!

Stvar je taka… svojo super odštekano idejo do dobra razviješ in za potrebe izbora spraviš na papir… sprintaš, odtisneš bakrorez, posušiš akvarel… Svoj izdelek prineseš na žurko, ki bo po občnem zboru 21.1. Tam bomo izbrali zmagovalca.

Avtor zmagovalnega motiva za nagrado dobi krasno majčko!

Vertikalci, na dan z domišljijo in ustvarjalnostjo!

Že dolgo časa nisem nič napisal, pa sem si sam pri sebi rekel, da bi bil greh če nebi take lepe, divje ture vsaj malo omenil..

Blaž, Matevž (Bricalp), Valentina (AAO) in jst smo okoli 15h ure v petek krenili proti Trenti, naš plan pa je bil sledeć; prespati v zimski sobi v zavetišču pod Špičkom, zjutraj pa nadaljevati naprej proti grebenu Pelcev.
Do bivaka smo porabili približno dve uri, se udobno namestili, pojedli, spili in kar hitro zaspali. Zjutraj se zbudimo okoli 7 ure in se počasi začnemo pripravljati na nadaljevanje ture. Ko prispemo do grebena se vsa uživancija šele začne, od tu naprej sledi poplezavanje nekje med II-III. Plezalno gledano bi turo lahko primerjali z Zeleniškimi špicami, mogoče za malenkost zahtevnejša, kondicijsko gledano pa je tura kar zahtevnejša, saj medtem ko pri Zeleniških špicah že jodlaš na Srebrnem sedlu se pri grebenskem prečenju Pelcev tura šele dobro začne. Osnovna obvezna oprema je štela; cepin, dereze, 60m vrvi, 5 klinov, pas, reverso, maticarke, prusik itd..
Strik nam je kar dobro prišel v poštev saj smo se odločili za spust po vrvi iz Zadnjega Pelca, ker nam pač plezanje po strmih deloma posneženih travah ni ravno dišalo 🙂  .

Za glavni del sestopa pa smo se odločili ubrati neko svojo varijanto saj se nam je zdela markirana pot nazaj pod Špičkom predolga. Prečili smo markirano pot in nadaljevali desno proti dolini po dooooolgih neskončnih travnikih, listastih gozdovih, nadležnih borovcih, skalnih skokih in končno v gozd proti dolini.
Turo vsekakor priporočam! Za slike pa KLIK na GALERIJO.

Z različnih vetrov nabrani, s skupno željo po topli skali smo se nabasali v avto in se odpeljali v Omiš. Za 5 dni.

Prvi dan smo se po dolgi vožnji ustavili v Splitu, natančneje na Marjanu. Zavetrna južna lega je poskrbela, da smo se dobro ogreli. Plezalno in dobesedno. Do majčke s trakci. Enkrat smo frikali tudi v Breli. Kot v vodničku piše, si v plezališču sam. V majčki s trakci.

Pokukali smo tudi v daljše smeri. Plezali smo v Omišu v zavetrnem, sončnem sektorju Ilinac, smeri Rambo in The secret of Cetina. Rambota prav, Cetina pa nam ni razodela svoje skrivnosti, ker je Čujić pozabil vrisati eno levo linijo svedrov. Iz obeh naj bi sestopil s spusti po vrvi. Jaz toplo priporočam, da ne. Smeri potekata poševno, stena pa je precej razbita, zato ne bi. Nekaj metrov od roba stene poteka potka. Usmeriš se levo in po približno 10 minutah prideš v vas Gata. Potem nadaljuješ po glavni cesti proti Omišu. Če imaš srečo, te bo kdo zapeljal. Če ne, greš skozi tunel in se čez 50m odcepiš levo na markirano pot, ki te pripelje do avta. Vmes se nabašeš narabutanih kakijev. Če imaš srečo, da je pes privezan. Midva sva šla lačna peš.

Enkrat drugič smo plezali nad Omišem v Stomorici, smer Forma piva. Po čisto alpinističnem iskanju smeri, smo pogumno zarinili. Pivo je za 6a v kar pošteni formi. Sestop je spet zanimiv. Čujić predlaga abzajl. Smer poteka poševno, zato smo rekli, da mi to ne bi. Od zadnjega narisanega štanta smo splezali še kratek cug do vrha grebena. Po krajšem raziskovanju terena, smo v razpoki našli padlo žrtev, že vso brez dlake, nato pa še sestop. Po grebenu nadaljuješ približno 10 minut proti vrhu Stomorice. Preden greben postane strm, se držiš desnega boka in najdeš navrtan abzajl. Sestopiš do škrbine, kjer narediš še 2 abzajla in si pod steno.

Dnevi so bili kratki, ob pol petih je že tema. Pa saj nam je pasalo, smo se nasmejali in naspali na zalogo. Večeri so prav zimski. Skozi kanjon Cetinje zapiha tako mrzlo, da zmrzneš kot v reklami za Winterfresh. V južnih zavetrnih stenah se pa podnevi sončiš. V majčki s trakci.